Domov Članki ZAKAJ NI PRAV JESTI ŽIVALI? Naša moralna zmedenost

ZAKAJ NI PRAV JESTI ŽIVALI? Naša moralna zmedenost

 V življenju so nekatere stvari tako pomembne, da zaradi njih spremenimo način razmišljanja in posledično način življenja. Tako je bilo zame, kot tudi za mnoge druge, predavanje Garyja Yourofskega z naslovom Najpomembnejše predavanje, ki ga boste kdaj slišali, odločujoče, da sem postala veganka, v literaturi pa ima verjetno podobno vlogo knjiga z naslovom Etika v kuhinji, Ali je prav jesti živali? Napisala sta jo Gary L. Francione in Anna Charlton, v slovenščino jo je prevedel Erik Majaron, izšla pa je leta 2014 pri Založbi Planet. V pričujočem prispevku želim na kratko predstaviti to enkratno in po vsebini izredno pomembno knjižico, ki bi jo moral prebrati vsak človek v starosti od 15 do 100 in več let.

Avtorja sta knjižico posvetila približno 57 milijardam (ena milijarda je tisoč milijonov) kopenskih živali in enemu bilijonu (bilijon je milijon milijonov) vodnih živali, ki jih človeštvo poje v enem letu. Moto knjižice pa se glasi: »Toliko trpljenja. Toliko smrti. Povsem nepotrebno. Povsem zgrešeno.« Knjiga je napisana tako zgoščeno, s tako izbranimi besedami, da jo je težko predstaviti, ne da bi povzeli del besedila. V uvodu pravi: »Če ste podobni večini ljudi, imate radi živali. /…/ Ko smo bili še otroci, je večina med nami z grozo dojela, da jemo živali – bitja, ki smo jih imeli vsaj načeloma radi. Da bi nas pomirili, so nam starši povedali to ali ono zgodbo: na primer, da Bog hoče, da jemo živali, ali da bi brez živil živalskega izvora oslabeli in zboleli. Tako smo se s tem sprijaznili in še naprej jedli živali. Ko smo odrasli, smo vzdrževali dremež moralnega čuta glede prehranjevanja z živili živalskega izvora s tem, da smo sami sebe prepričali v resničnost mnogih izgovorov, razčlenjenih v tej knjigi.«

Predpostavka

Avtorja zagovarjata naslednjo predpostavko: »Če so živali vsaj malo pomembne v moralnem smislu, ne moremo jesti živali in izdelkov živalskega izvora; zavežemo se veganski prehrani, se pravi prehrani, ki vključuje zelenjavo, sadje, žita, stročnice, oreščke in semena, izključuje pa vse vrste mesa, rib, jajc, mleka, sira in ostalih mlečnih izdelkov.« Avtorja ne zagovarjata pravic živali in ne ideje, da so z moralnega gledišča ljudje in živali enakovredni. Osredotočata se le na dve načeli, ki jih večina ljudi sprejema. Ti sta:

  1. Človekova moralna obveza je, da živalim ne povzroča nepotrebnega trpljenja. Naš užitek, zabava ali priročnost pa niso razlogi, ki bi to opravičevali.
  2. Čeprav so živali pomembne v moralnem smislu, so ljudje pomembnejši. Takšno stališče je antropocentrično in bi se ga dalo z argumenti ovreči, a se avtorja s tem ne ukvarjata. V primeru neogibnega konflikta med interesi človeka in interesi živali dajeta prednost interesom človeka.

V nadaljevanju poudarjata, da ni njun namen, da bi kogarkoli grajala ali obsojala. Večina med nami se je tako ali tako večji del življenja prehranjevala z živili živalskega izvora, ker je bilo to nekaj normalnega. Njun cilj je le, da nam pomagata razmisliti o moralnem vprašanju, ki nas je zaradi naše tradicije že od nekdaj mučilo.

Naša moralna zmedenost

Uvodoma predstavljata medijsko zelo znan primer Michaela Vicka, igralca ameriškega nogometa v ekipi Atlanta Falcons oz. kasneje Philadelphia Eagles, ki je organiziral pasje boje na svojem posestvu v Virginiji. Ko je zadeva leta 2007 prišla na dan, so mediji o tem neprekinjeno poročali več tednov. Pasje boje je financiral, v njih sodeloval in z njimi služil. V pasjih borbah ni le sodeloval s svojimi psi, ampak jih je več tudi osebno ubil, kadar njihov nastop ni ustrezal njegovim pričakovanjem. Ljudje so bili vznemirjeni in besni na Vicka. Kljub njegovim opravičilom mu še danes tega ne odpustijo. Še vedno se pojavlja v novicah. Razlog za to, zakaj so bili ljudje tako jezni na Vicka, je v tem, da je po njihovem zagrešil barbarsko dejanje, da so psi trpeli in umirali samo zato, ker je on v tem užival. Velikanska večina ljudi se strinja, da uživanje ali zadovoljstvo nista tehten razlog za povzročanje trpljenja psom. Vsi se tudi strinjamo, da je pretepanje psa iz užitka moralno zgrešeno. Trpljenje psov, ki jim ga je povzročal Vick, je bilo popolnoma nepotrebno.           

Potem nas avtorja prizemljita s trditvijo: »Težava je v tem, da se prehranjevanje z živili živalskega izvora z moralnega gledišča ne razlikuje od pasjih bojev.« Nihče sicer ne dvomi, da uporaba živali za prehrano (celo v najboljših okoliščinah) povzroča veliko trpljenja in neogibno tudi ubijanje živali. Zato se moramo vprašati, ali obstaja tehten razlog za to, da ubijamo živali za hrano. Kratek odgovor na to vprašanje je: ne. Z medicinskega vidika namreč ne moremo trditi, da moramo jesti živila živalskega izvora. Celo izjemno konzervativna ameriška Akademija za prehrano in dietetiko (Academy of Nutrition and Dietetics) je zapisala, da so primerno načrtovane vegetarijanske oblike prehranjevanja (z vegansko na čelu) primerne za ljudi v vseh življenjskih obdobjih ter da lahko celo pozitivno vplivajo na preprečevanje in zdravljenje nekaterih bolezni. O škodljivosti živil živalskega izvora govorijo številne raziskave, vendar ni niti potrebno, da jih poznamo. Zadosti je namreč, da se strinjamo s tem, da živila živalskega izvora niso potrebna za optimalno zdravje. Četudi kdo ne verjame, da bi bil ob raznoliki veganski prehrani bolj zdrav, pa glede na današnje znanstvene izsledke in praktične izkušnje mnogih zagotovo ne bo manj zdrav.

Obstaja splošno soglasje, da je živinoreja okoljska katastrofa. Čeprav se ocene škode razlikujejo, je dejstvo, da morajo živali zaužiti mnogo kilogramov žita in druge krme, da bi nastal en kilogram mesa. Količina žita, ki ga poje samo živina v ZDA, bi zadoščala za prehrano 840-ih milijonov ljudi, ki se prehranjujejo izključno z rastlinami. Avtorja navajata raziskavo, ki ugotavlja, da je za pridelavo enega kilograma živalskih beljakovin potrebnih približno stokrat več vode kot za pridelavo enega kilograma žitnih beljakovin. Negativnih okoljskih vplivov masovne živinoreje pa je še veliko več: prispeva 51 % celotnih emisij toplogrednih plinov, ki so posledica človeških dejavnosti, prispeva znatno količino fosilnih goriv, izredno neučinkovito uporablja obdelovalne površine, ustvarja ogromno količino živalskih iztrebkov, gnojevka s farm povzroča onesnaževanje površinskih voda in podtalnice, kriva je za vsesplošno širjenje hormonov, za problem antibiotikov, ki jih dajejo živalim, da pospešujejo rast in preprečujejo okužbe, in ti končajo v okolju itd. Živinoreja je poleg tega odgovorna za krčenje gozdov, erozijo prsti in še za mnogo drugih negativnih učinkov na okolje.

Zaključimo lahko, da nam iz zdravstvenih razlogov ni potrebno jesti živali in da je rezultat tega pravo ekološko opustošenje. Kakšno je torej lahko opravičilo za to, da povzročimo trpljenje in smrt 57 milijardam kopenskih in najmanj bilijonu vodnih živali na leto? Lahko se izgovarjamo na to, da so živila živalskega izvora okusna. Poleg tega je za nas to praktično in je že v preteklosti postalo navada. S tem pa dokažemo, da se uživanje živil živalskega izvora z moralnega vidika v ničemer ne razlikuje od pasjih bojev. Vick je rad posedal okrog ringa in opazoval živalske boje, kot drugi ljudje radi posedajo okoli žara in opazujejo pečenje mrtvih, razkosanih živali, s katerimi so rejci ravnali slabo, ki celo svoje kratko življenje niso imele možnosti svobodnega gibanja in niso videle sončne svetlobe, razen morda na poti v klavnico. V obeh primerih je ogromno trpljenja živali, za kar ni nobene potrebe.

Plačati nekomu, da opravi umazano delo

Mogoče kdo le opazi razliko med pasjimi boji in uživanjem živil živalskega izvora. Razlika je namreč v ubijanju živali. V nasprotju z Vickom ne uživamo v dejanskem procesu povzročanja trpljenja in ubijanja živali. To namesto nas naredijo drugi. »Vsak študent prvega letnika prava vam lahko pove, da po določilih kazenskega prava ni pomembno, ali sami pritisnete na sprožilec ali za to nekoga najamete. V obeh primerih ste krivi umora.« Morda je razlika v tem, da je lažje izplačati denar, kot pa nekoga umoriti. Nekdo, ki izvrši to dejanje, je mogoče sadist in uživa v trpljenju drugih. A kljub temu sta oba kriva umora. Zakon ju obravnava enako, saj z moralnega stališča nosita enako odgovornost. Dejstvo, da plačamo drugim za povzročanje trpljenja in smrti živali, nas ne reši moralne odgovornosti. »Čeprav ne poznate natančno potrebnega procesa in ne veste za vse strašne reči, ki se dogajajo živalim, veste, da je za pridobitev mesa treba klati – in nihče ne misli, da je klavnica kaj drugega kot kraj groze.« Če pomislimo, nihče ne dvomi v to, da meso na krožniku pomeni trpljenje in ubijanje živali. Razlika med Michaelom Vickom in nekom, ki zgolj uživa živila živalskega izvora in sam ne bi nikoli ubil živali, je samo psihološka, ne pa tudi moralna, se pravi s stališča pravičnosti oziroma etike.

Ni razlike med mesom in drugimi živili živalskega izvora

Če se nagibate k vegetarijanstvu, se mogoče sprašujete, kaj je narobe z jajci, mlekom in mlečnimi izdelki. Žal je predstava, da pri proizvodnji teh izdelkov živali ne trpijo, napačna. »Živali, ki jih uporabljajo za pridobivanje mleka in jajc, so tako kot tiste, ki jih gojijo izključno za meso, prisiljene bivati v velikem številu na majhnih površinah, v strahotnih razmerah, kakršne vladajo v obratih množične živinoreje.« Nekateri zmotno mislijo, da krave samodejno proizvajajo mleko in da jim z molžo delamo veliko uslugo. To seveda ne drži. Tudi krave so del narave in tako kot druge živalske vrste proizvajajo mleko samo, če so breje. Zato jih vsako leto nasilno umetno oplodijo, da imajo lahko ves čas mleko. Zamislimo si to barbarsko dejanje. »Na novo skotene teličke hitro ločijo od mater – včasih takoj, sicer pa največ dan ali dva po skotitvi. Ni človeka, ki bi resno trdil, da to ne povzroča stiske tako materi kot mladičku.« Kako bi bilo, če si zamislimo človeške mame, ki bi jim takoj po rojstvu vzeli otroka? Namesto z materinim mlekom bi ga hranili z umetnim pripravkom. Če bi bili otroci ženskega spola, bi bile celo življenje ujete v hlevu za molznice, če pa bi bili otroci moškega spola, bi jih kmalu, najkasneje pa po šestih mesecih, zaklali in prodali kot »teletino«. Ko pa mlečna produktivnost kravam začne usihati, kar se običajno zgodi po petih ali šestih letih, se njihovo življenje prav tako konča v klavnici. Pri tem ni pomembno, da je naravna življenjska doba krav 25 let. »Zaradi vzrejnih metod na sodobnih mlečnih farmah krave molznice trpijo zaradi ohromelosti, mastitisa (bolečega vnetja vimena), reproduktivnih težav in hudih drisk, ki jih povzročajo virusi ter bakterije. Za povečanje mlečnosti jim pogosto dajejo zdravila.« Mnoge krave molznice so na koncu preveč bolne, da bi lahko hodile, zato jih dobesedno odvlečejo v klavnico. Razen tega jih tudi pohabljajo (odstranijo jim rogove in jim krajšajo repe brez sredstev proti bolečinam).

Nič bolj rožnata ni slika na piščančjih farmah. Ko se izvalijo piščanci, jih ločijo po spolu. »Piščanci moškega spola ne morejo proizvajati jajc in ker so kokoši nesnice posebne pasme, so neprimerni tudi ‘za meso’.« Zato jih takoj po izvalitvi usmrtijo tako, da jih žive mečejo v stroje za mletje, jih zadušijo v vrečah za smeti ali jih zaplinijo. Kokoši nesnice pa živijo natrpane v majhnih kletkah, kjer imajo vse življenje v povprečju na voljo toliko prostora, kot je površina lista A4 formata. »Večina kokoši nesnic je podvrženih rezanju kljunov (da se ne bi kljuvale med seboj) in prisilni levitvi. To dosežejo tako, da ptice nekaj časa stradajo, zaradi česar izgubijo perje, reproduktivni procesi pa se obnovijo. Jajca kokoši, ki ne živijo stisnjene v tako imenovanih baterijskih kletkah, prodajajo kot jajca ‘iz proste reje’.« A tudi te živali hudo trpijo. Ko sposobnost kokoši nesnic za proizvodnjo jajc upade (pri nas običajno po enem letu), jih pošljejo v zakol. Ugotovimo lahko, da četudi od živil živalskega izvora jemo samo jajca, mleko in mlečne izdelke, smo še vedno direktno odgovorni za trpljenje in smrt mnogih piščančkov in teličkov, pa tudi vseh izkoriščanih živali.

Razen psov in mačk

Javno mnenje ne upošteva samo psov in mačk, se pravi živali, za katere lepo skrbimo zato, ker nam delajo družbo. Enako upošteva tudi živali, ki jih uporabljamo za hrano. »Pomislite na bikoborbe. Čeprav nekateri uživajo v tem ‘športu’ in si prizadevajo za njegovo ohranitev, ga ima večina ljudi za odvratnega in verjame, da ga je treba prepovedati. /…/ Bikoborbe so izredno nasilne. Bika mučijo tako, da mu zabadajo sulice v mišice hrbta in nazadnje ga ubijejo, ko mu zarinejo meč v srce. In edino opravičilo za ta odvratni dogodek je zabava, torej neke vrste užitek.« Čeprav večina ljudi bikoborbam nasprotuje, ker so v neskladju z našimi splošnimi moralnimi vrednotami, pa ne nasprotuje uporabi bikov in drugih živali za hrano. Vendar pa se življenje bikov in krav, ki končajo v klavnici, v ničemer ne razlikuje ob bika, ki ga izberejo za bikoborbo. »Razlika je le v tem, da je zakol v bikoborski areni koreografiran, v klavnici pa ne.« Zanimivo je tudi dejstvo, da če v živali, ki je vzrejena za hrano, uzremo posameznika, ki trpi ali je v nevarnosti, se odzovemo tako, kot bi bila ogrožena pes ali mačka. Vsi smo že večkrat slišali novice o reševanju te ali one živali, ki je zabredla v težave.

Zaključek

Ko preberemo prvi del knjižice Etika v kuhinji, imamo tri možnosti:

  1. Ostanemo hinavci v tem smislu, da še naprej trdimo, da je moralno zgrešeno trpinčiti živali, po drugi strani pa jim povzročamo trpljenje in smrt s svojo prehrano.
  2. Postanemo vegani in prenehamo jesti živila živalskega izvora. Poiščemo veganske recepte, ki jih je na spletu na tisoče.
  3. Smo zbegani in iščemo izgovore za to, da nam ne bi bilo potrebno spremeniti svojega načina življenja. Radi bi dokazali, da ni res, kar smo slišali ali videli, da obstajajo tudi druga mnenja, samo da bi se lahko še naprej slepili, da ni vse tako črno za živali, kakor je videti.

V knjižici Etika v kuhinji, Ali je prav jesti živali? je opisanih 39 različnih trditev, s katerimi se izgovarjamo, da bi prekrili žalostno resnico. Nekaj najpomembnejših bomo predstavili v naslednji številki revije. Vsem pa priporočamo, da si to izjemno knjižico preberete v celoti.

Pripravila: Vilma Vrtačnik Merčun

 

Literatura: Gary L. Francione, Anna Charlton, Etika v kuhinji, Ali je prav jesti živali?, Škofja Loka, Založba Planet, 2014.

Zadnji prispevki

Peticija proti oglaševanju živil živalskega izvora je sedaj dostopna tukaj

Peticijo so podpisovali obiskovalci Vegafesta 17. avgusta 2019 in udeleženci pohoda za pravice živali 24. avgusta 2019. Odslej je dostopna...

Vabljeni na javni shod “Ne ubijaj! Sobivaj! Protestiraj!”, ki bo v soboto, 31. 8. 2019, ob 11. uri na Trgu republike v Ljubljani

Vljudno vas vabimo, da se v čim večjem številu udeležite javnega shoda "NE UBIJAJ! SOBIVAJ! PROTESTIRAJ!", ki bo v soboto, 31. 8....

Slovenija, talka živinorejcev?

»S čim Sindikat kmetov drži v šahu celo državo?«, javno sprašuje dolgoletna aktivistka na področju zaščite živali Jadranka Juras. Zakaj vlada ignorira...

KAR ZAHTEVAMO PREKO PRITOŽB, JE PREDVSEM SPOŠTOVANJE ZAKONODAJE

POGOVARJALI SMO SE Z MAG. MONIKO NAUMOVSKI, VARUHINJO PRAVIC ŽIVALI Društvo za osvoboditev živali in njihove pravice, ki je bilo ustanovljeno daljnega leta...

Anketo o diskriminaciji veganov lahko rešite tukaj

Pravna skupina Društva za osvoboditev živali in njihove pravice se ukvarja tudi s pravico do veganskega prepričanja. Več o tem lahko preberete...

ZANIKANJE V DEBATAH O VEGANSTVU. Kako naj se izognemo konfliktu, ne da bi s tem kršili svoja moralna načela?

Namen pričujočega besedila je pojasniti, zakaj se v debatah o veganstvu včasih odvije naslednji scenarij in kako se mu je smotrno izogniti,...