Domov Članki ZAŠČITA ŽIVALI V USTAVI JE ŠE VEDNO MRTVA ČRKA NA PAPIRJU

ZAŠČITA ŽIVALI V USTAVI JE ŠE VEDNO MRTVA ČRKA NA PAPIRJU

Besedilo: Moris Hoblaj, dipl. sociolog in teolog

Vsak človek ima pravico do življenja, telesne integritete in svobode. Zakaj pravzaprav takšnih pravic nimajo naši naslednji bližnji, živali?

Posebna atrakcija svetovno znanega münchenskega Oktoberfesta je v tem, da na ražnju pečejo cele vole. Nad vsako živaljo, ki se pravkar peče, je postavljena tabla z njenimi osebnimi podatki, npr. Manfred, 45 mesecev, 1550 kg … Ko je Manfred pojeden, pride na vrsto Sebastijan, Franz ali Xsaver, 80 imen z odgovarjajočimi podatki o starosti, teži … v času dveh tednov. Posebna draž pečenja vola je v tem, da se pred očmi gostov ne pripravlja anonimno meso, temveč se nad ognjem peče bitje z identiteto in osebnimi obeležji.

ČLOVEK GOSPODAR

Človekova pravica nad življenjem živalskega sveta, kar prakticira s konzumacijo svojih sostvaritev, bi težko prišla jasneje do izraza kot s personalizacijo žrtve, ki jo poje. Uživanje v celih pečenih odojkih, goskah, ribah in kokoših, ne samo za praznike, odkriva neverjetne globine naše podzavesti. Očitno ne gre samo za hrano, bogato s proteini, temveč je videti, da se t. i. »zmagovalci« – »kultivirani« sodobniki evolucijske zgodovine življenja – želijo vedno znova prepričati v svoje »zmage« nad ostalimi živimi bitji. Na najbolj grob način se to dogaja pri lovu: kolikor večja in vrednejša je odstreljena divjad, toliko slavnejša sta lovec in njegova trofeja.

Strast ljudskega rodu, da stalno potrjuje svojo moč nad svetom okoli sebe (kar razume samo kot okolje), je verjetno eden globljih razlogov, zakaj živalim ne priznavamo njihovih pravic. Gre za žive stvaritve, ki nam stojijo nasproti kot samostojni individuumi, katerih čuti so često višje razviti kot naši, ki nas gledajo in reagirajo na besede in geste, ki občutijo radost in bolečino, ki so v vsem »osebe«. Samo zato, ker njihova možganska skorja ne odgovarja naši, kar jim ne brani, da se pogosto obnašajo pametneje od nas, jim mi vnaprej odrekamo osebne pravice vseh vrst.

Odrekamo jim »dostojanstvo«, a svoje imamo za nedotakljivo (glej Ustavo), da bi jim v okrutnih poskusih odvzeli pravico za razvoj, ki jo zahtevamo zase (glej Ustavo), da bi jih mučili v kletkah in v množični vzreji za industrijsko proizvodnjo mesa.

Odrekamo jim pravico do družine, da bi kravam odvzeli teličke, a predvsem jim odrekamo pravico do življenja (glej Ustavo), da bi jih brezobzirno klali, čeprav je obenem dokazano, da meso v nobenem primeru ni potrebno za zdravo prehrano.

Skrajni čas je, da razmislimo, zakaj družba verjame, da ljubi živali, v stvarnosti pa se do njih obnaša tako neusmiljeno – z izjemo hišnih živali, ki nam služijo za zabavo. Te ljubimo kot življenjske partnerje; ostale nam služijo kot prehranski artikli in sredstvo za izživljanje.

BIBLIJSKE, NEBOŽANSKE ZABLODE – SO ZA LJUDI POSTALE SMERNICE

Neomejena pravica lastništva človeka nad živalmi ima svoje duhovno-zgodovinske korenine. Ena od njih nas vodi v 16. in 17. stoletje, ko sta Galilei in Newton postavila temelje moderne naravoslovne znanosti, matematik René Descartes pa je kreiral filozofijo, s katero je ostro razdvojil duha od materije in s tem živali uvrstil v materijo. One naj ne bi bile nič drugega kot stroji brez duše. Lahko bi se tudi reklo: skupek celic, s katerim se lahko postopa kot s kosom lesa. To mišljenje ni nastalo v brezzračnem prostoru, temveč na katoliškopravoslavno-luteranskem Zahodu.

Dolgo časa je bila filozofija »služkinja teologije«. Cerkve so več kot tisočletje in pol v imenu »Boga« odrejale mentaliteto in mišljenje ljudi. Če hočemo najti globlje korenine slike sveta, centrirane na človeka in obravnavanje živali kot bitij brez duše, bomo nehote prišli do Biblije in do Duha ter zlo-duha, ki veje skozi njo, ki zavestno in nezavedno obeležuje našo kulturo in nekulturo do danes.

KATOLIŠKO-PRAVOSLAVNO-PROTESTANTSKO BOŽIČNI NAUK O ŽIVALIH JE V NASPROTJU Z BOŽJE-KRŠČANSKIM NAUKOM, KI SE GLASI: ŽIVAL IMA PRAVICO DO ŽIVLJENJA, PRAVICO DO OBNAŠANJA, KI JE PRIKLADNO NJENI VRSTI, IN PRAVICO, DA NE BO ZLORABLJENA IN DA JI NE BO ODVZETO DOSTOJANSTVO.

Na prvih straneh Biblije je še možno zaslediti, da so ljudje rane dobe živeli vegetarijansko. Bog jim kot jed ne priporoča mesa sostvaritev, temveč rastline in plodove (Gen 1, 29).

Kasneje Biblija objavlja protibožansko, usodno in okrutno sporočilo: »Vse živali Zemlje in vse ptice neba naj se vas bojijo in trepetajo pred vami. Tudi vse, kar se giblje po zemlji, in vse ribe morja, vse to bodi v vaši oblasti. Vse, kar se giblje in živi, naj vam bo za živež, tudi vse zelene rastline vam dajem« (Gen 9, 2 in dr.). Tukaj se živali ne nudijo samo kot živila, temveč kot objekti nasilja, ki se dogaja ob grozi žrtev. Bog Stvaritelj miroljubnega začetka deluje, kot da se je spremenil. Odtlej brede v krvi in zahteva ogromne količine živalskih žrtev ob vsaki možni priložnosti, »Jehovi za ugoden vonj« (Lev 1, 9).

Nova zaveza okrutne živalske žrtve zamenja z žrtvenim jagnjem, Kristusom, kar si domišlja Pavel. A to mu ni preprečilo, da ne bi svetoval: »Jejte vse, kar se prodaja na tržnici, in se nič ne sprašujte glede slabe vesti« (Kor I, 10, 25). Očitno zaradi tega ozadja v Bibliji ni mesta niti za eno samo Jezusovo besedo v korist živalim.

Težko si je zamisliti, da Jezus ne bi izgovoril nobene miroljubne besede za živali. Samo v spisih, ki niso prevzeti v uradno Biblijo, je to mogoče zaslutiti, kot npr. v odstranjenem Tomaževem evangeliju, kjer Tomaž opozarja, da se ne jé trupel, da ne bi sami postali trupla. Biblijsko omalovaževanje živali je zapečatilo njihovo usodo za naslednjih 1700 let.

Po rimskem pravu se je z njimi ravnalo kot s stvarmi – stvarmi »brez dostojanstva« ali se jih je označilo kot »neosebne«, kot se reče v cerkvenih razglasih – v vse do danes veljavnem katekizmu, ki poudarja neusmiljeno pravico človeka do nadvlade nad sostvaritvami in brez omejitev prepušča živali za hrano, obleko, dopušča poskuse na njih in trpljenje živali, če to »ostane v razumnih mejah« (Kat. 2417).

KVANTNA FIZIKA IN BOŽJE PREROŠTVO REVIDIRATA MIŠLJENJE O ŽIVALIH IN GOVORITA O NOVI SLIKI SVETA

Medtem se je že zdavnaj dogodila revolucija naravoslovne slike sveta – zaradi ustanoviteljev kvantne fizike, predvsem Maxa Plancka in Wernerja Heisenberga. Razjasnili niso samo materializma preteklih stoletij, temveč tudi cerkveno sliko sveta, ki razdvaja vse, kar spada skupaj: Bog in univerzum, telo in duša, materija in duh.

Fiziki v nasprotju s teologi trdijo, da materija ni realnost, temveč samo pojavna oblika naših čutov, da se na »tleh« mikrokozmosa ne najde niti najmanjši delček materije, temveč nihajno polje, ki ima sposobnost, da se »materializira«, polje, ki zaobjema univerzum. Resnica se glasi: »V bistvu je vse duh.« (Hans-Peter Dürr)

Ta spoznanja se skladajo z razodetji Božjega Duha, ki se današnjemu človeštvu dajejo po preroški besedi našega časa: »Spoznajte, vsak od vas je komprimirano vesolje, vesolje pa je bit – večna domovina, morje svetlobe, Bog. Če živiš v toku vesolja, si bit vesolja (…).«

V nekem drugem razodetju Duha Kristusa Boga, izrečenega po preroški besedi današnjega časa in zapisanega v knjigi »To je Moja Beseda«, se poroča o življenju in učenju Jezusa iz Nazareta mnogo bolj podrobno kot v uradnih cerkvenih besedilih Biblije. Pri tem se izpostavlja, da je Nazarečan učil popolnoma drugačen odnos do živali v primerjavi s tako imenovano cerkveno tradicijo. Rekel je: »Bodite torej obzirni, dobrotljivi, sočutni in prijazni; kajti vi ste za njih kot bogovi, h katerim dvigujejo pogled v svoji nesreči. Čuvajte se jeze, ker mnogi v jezi grešijo, a ko jeza mine, to obžalujejo. Nikdar ne ubijte živali za svojo osebno potrebo. Glejte, narava, življenje stvarstva, skrbi za vas. Plodovi polj, vrtov in gozdov naj bi vam zadostovali.«

V tej knjigi so razodeti mnogi primeri Nazarečanove ljubezni do živali. Posebej se nas dotakne naslednji: »Jezus gre v Jeruzalem in sreča kamelo s težkim tovorom drv. Kamela ni mogla vleči svojega tovora v breg, gonič jo je okrutno tepel in trpinčil, a živali ni mogel premakniti z mesta. Ko Jezus to vidi, mu reče: ‘Zakaj tepeš svojega brata?’ Človek odvrne: ‘Nisem vedel, da je to moj brat. Ali ni to tovorna živina, ki je ustvarjena, da mi služi?’ Jezus reče: ‘Ali ni Bog iz iste snovi ustvaril te živali in tvojih otrok, ki ti služijo, in ali niso oboji prejeli istega diha od Boga?’«

Vsakemu je prepuščeno, ali bo to sporočilo sprejel in kaj bo glede tega storil. Jezusova temeljna misel je neposredno jasna: isti dih prežema žival in človeka – Božji dih. To je ista kozmična moč, ki daje življenje vsem živim bitjem. Če so posamezne vrste življenja na različnih evolucijskih stopnjah, ne pomeni, da lahko živo bitje, ki stoji na do zdaj najvišji stopnici, ostale potiska z lestve. Življenju na vsaki razvojni stopnji pripada ustrezna življenjska zaščita: žival ima pravico do življenja, pravico do obnašanja, ki je primerno njeni vrsti, in pravico, da ne bo zlorabljena in ji ne bo odvzeto dostojanstvo.

Za današnji čas to mogoče zveni utopično ali celo nerealno. Prav zaradi biblijsko-cerkvenega omalovaževanja živali smo zanemarili vso zahodno duhovno zgodovino, ki se glasi drugače: npr. Pitagora (570–497/96 pr. Kr.), eden od ustanoviteljev grške filozofije, je opominjal svoje sodobnike, naj ne poškodujejo nežne bilke ali nedolžne živali; Plutarh (50–125) je zatiral okrutnost do živali kot tudi uživanje njihovega mesa; rimski konzul Katona (124–149 pr. Kr.) je zastopal načelo: »Nihče ne sme z živimi bitji postopati kot z orodji.« Goethe, prijatelj narave (1749–1832), je v Zahodno-vzhodnem divanu pel: »Ko sem hotel ubiti pajka, sem pomislil, ali bi res moral to storiti. Ali mu ni Bog kakor meni namenil sodelovanje v teh dneh!« Filozofu Leibnitzu (1646–1716) je bilo popolnoma jasno, da imajo živali pravice. Podobno je bilo z mnogimi drugimi.

Zelo jasno se je izražal univerzalni genij Zahoda, Leonardo da Vinci (1452–1519): »Prišel bo čas, ko bomo uživanje živali obsojali enako, kot danes obsojamo uživanje sebi enakih, ljudožerstvo.«

ZAŠČITA ŽIVALI V USTAVI ZA ZDAJ SAMO MRTVA ČRKA NA PAPIRJU

Brez dvoma, do tu še nismo prišli. A vse več ljudi korenito spreminja mišljenje in prvi znanilci novega odnosa med človekom in živalmi, o zaščiti živali, se nahajajo celo v zakonih naprednih držav. Glasi se: »Namen tega zakona je, da se zaradi človekove odgovornosti do živali kot sostvaritev zaščitita njihovo življenje in dobrobit. Brez razumnega razloga ne sme živali nihče prizadeti bolečine, trpljenja in poškodb.«

Napotek na »razumni razlog«, ki dopušča, da se živalim kljub temu prizadeva trpljenje, vsekakor relativizira dobre namene: poskusi na živalih se še naprej dopuščajo – ne samo v medicinske in farmacevtske namene, temveč tudi za tako imenovano fundamentalno raziskovanje. Tudi množična živinoreja se ne prepoveduje, temveč naj bi s predpisi ustvarili znosne pogoje. Živali za klanje je potrebno predhodno omamiti. Nezadovoljivi rezultati teh predpisov so poznani: mučenje živali v množičnih hlevih industrijske proizvodnje mesa, pri transportih in v klavnicah se vrši nezmanjšano. Slike bede bolnih in na pol mrtvih živali, ki so prišle v javnost, so nam vsem pred očmi. Še naprej so dovoljeni poskusi na živalih, kjer dovoljujemo, da živali trpijo namesto nas zaradi naših bolezni. Operiramo jih, eksperimentiramo z njimi in še drugače uničujemo za nenaravne namene »fundamentalnih raziskovanj«. Če želi neka odgovorna inštitucija popolnoma upoštevati vse odredbe zakona v korist zaščite živali, ji preti nevarnost, da jo pri tem ustavi upravno ali ustavno sodišče. Kajti zaščita živali je zasnovana samo na »enostavnem pravu«. Raziskovanje in znanost, živinoreja in trgovina z živalmi so zaščiteni z ustavo, raziskovanje in učenje celo brez omejitev.

Damoklejev meč protiustavnega ravnanja ne visi vedno samo nad izvrševanjem zaščite živali, temveč tudi nad Zakonom o zaščiti živali, dokler slednja ni ustavnopravni državni cilj. Tudi v takšnem državnem cilju je še potrebna zakonodajna konkretizacija; ali bi prevzem odredbe o zaščiti živali v ustavo imel posledice in konflikte z ostalimi ustavnimi vrednotami, kot sta npr. svoboda raziskovanja in gospodarsko izkoriščanje živali. Možno bi bilo natančneje gledati pod prste laboratorijem na univerzah in inštitutih. Tudi farmacevtska in prehranska industrija bi morali spoznati svoje meje. Množična živinoreja, okrutni transporti in klanje živali bi prišli pod vprašaj, če bi ustava bolj cenila živali. Pri tem morajo biti ustavne odredbe po svoji naravi splošne – kot npr. prvi stavek ustave: »Dostojanstvo človeka je nedotakljivo.« No, to je za mnoge politične, predvsem t. i. krščanske stranke, čista »lirika«. Očitno je, da ima, kdor svoje krščanstvo živi po vzoru cerkve, še vedno moten odnos do dostojanstva živali – kar je toliko bolje za kemijsko in farmacevtsko industrijo.

O DOSTOJANSTVU ŽIVALI NE BI SMELI ODLOČATI VERSKI VODITELJI – ČUVARJI ŽIVALIM NEPRIJAZNIH »RELIGIOZNIH« KULTNIH TRADICIJ, KOT TUDI NE DOBIČKARJI LOVA, MESNE INDUSTRIJE IN ZNANOST ZA POSKUSE NA ŽIVALIH.

Če se v resnici želeli pomagati živalim, se jim mora posvetiti ne samo državni cilj, temveč se jim morajo dodeliti osnovne pravice, kot je pravica do življenja, da se ne bi ta avtomatsko izmaknila pred ustavnim položajem znanstvenikov, pred proizvajalci mesa, prevozniki živali in verskimi skupnostmi, ki koljejo živali, temveč morajo presojati eden proti drugemu enako kot pri vsakem ustavnopravnem konfliktu. Kako bi lahko bile videti osnovne pravice živali?

MNOŽIČNA ŽIVINOREJA KOT USTAVNO VPRAŠANJE?

Če želimo živali kot sostvaritve vzeti resno, jim moramo v vsakem primeru priznati pravico do spoštovanja njihovega živalskega dostojanstva, kar bi jih ščitilo pred zlorabo, kot da so poskusni objekti. Obstaja konflikt med opicami, psi, mačkami, ki so maltretirani v poskusnih laboratorijih na eni strani, in interesi medicine, farmacevtske industrije in »fundamentalnih raziskovalcev« na drugi. S tem nastaja ustavnopravni položaj, ki prisiljuje, da se končno resno presodi, ali je trpljenje živali v primernem odnosu glede koristi za ljudi in kaj rezultira iz tega. Pri tej presoji igra vlogo tudi to, ali odgovarja »dostojanstvu človeka«, da za dvomljive poskuse, katerih rezultati v več primerih sploh niso prenosljivi na človeka, odvzema drugim živim bitjem njihovo dostojanstvo.

Nadalje je potrebno živalim zagotoviti osnovno pravico do življenja, ustrezno njihovi vrsti. Tedaj bo končno postalo ustavno vprašanje, ali bo v prihodnje mogoče milijone kokoši zapirati v kletke, v katerih se medsebojno kljuvajo do krvi, zaradi česar jim žgejo kljune in režejo kremplje, da bi sploh mogle preživeti. Pri presojanju konflikta se tudi tukaj zastavlja vprašanje »dostojanstva človeka«, ki ni skladno s takšnim postopanjem do živali. Enako je s kastriranjem mladih odojkov (brez omamljanja), da bi se mesojedcem prihranil vonj merjasca; ali vzrejo svinj v temnih hlevih, da bi jih privedli do apatije in s tem pospešili pridobivanje teže.

Verski voditelji, čuvarji nebožanskih kultnih tradicij, proizvajalci jajc in mesa bodo jurišali zaradi zahtev za osnovne pravice, potem ko je zgrešeni kmetijski politiki v zadnjih desetletjih uspelo razrušiti majhne in srednje kmetije in jih zamenjati z agrarnimi tovarnami. Ali se bomo za vedno pokorili diktatu industrializirane proizvodnje mesa ali pa bomo izšli iz te slepe ulice ne samo zaradi zdravja, temveč zaradi spoštovanja življenja? Ne preko noči in ne tako, da ne bi upoštevali branže, ki ima mnogo delovnih mest, temveč s postopnim prehodom v miroljubnejši način sobivanja s sostvaritvami.

 

CILJ ZAŠČITE ŽIVALI JE PRAVICA DO ŽIVLJENJA!

To velja za osnovno pravico živali do življenja. Dokler je naša družba še pretežno fiksirana na uživanje mesa, se lahko ta osnovna pravica uresniči samo s postopnimi omejitvami zakonskih regulativov. Osnovna pravica bi na začetku prepovedala višek proizvodnje za klanje, ki trenutno vodi, da se npr. za ubijanje teličkov v nekaterih državah plačajo »Herodove premije«, medtem ko se ogromne količine živali izvozi v inozemstvo, deloma v nerazvite države, ki svoje žitarice, ki so jim neobhodno potrebne, izvozijo v Evropo, da bi se pretvorile v meso, v nesmiselnem razmerju 1:10.

Zatem bi se za postopno uresničevanje zaščite živali morala izvesti sprememba naših prehranskih navad. Če svojih otrok, ki neredko občutijo odvratnost do živalske hrane, ne bi dlje časa nagovarjali »Morate jesti meso, da boste nekaj postali«, bi se potrošnja mesa v naslednji generaciji zreducirala sama od sebe. Če bi gostince obvezali, da na svojih jedilnikih nudijo polovico veganskih jedi, bi se naša prehranska kultura postopoma spremenila.

Za to preprogramiranje je poleg jamstva osnovnih pravic potrebno odrediti državni cilj. Če želimo upoštevati etična načela v polnem obsegu, bi morali poleg cilja, da se živali spoštuje in ščiti, upoštevati tudi nadaljnji cilj, da se jih ne kolje in izkorišča. Na nivoju prava, ki vsebuje samo etični minimum, je ta visoki ideal trenutno videti neizvedljiv. Kljub temu njegovi zagovorniki ne bi smeli odstopiti od državnega cilja, ki vodi v to smer, ali pa bi se morali zadovoljiti z manj dosledno vsebino, ki upošteva še obstoječe konzumiranje mesa, a ne odstopati od ustavnopravne tendence za reduciranje konzumacije.

V potrebnem jamstvu osnovnih pravic živali bi poleg odločenosti za državni cilj lahko bila naslednja formulacija: »Vsaka žival ima pravico do življenja glede na svojo vrsto. Poseganja so dovoljena samo iz neobhodnih razlogov, ki so v javnem interesu v okviru zakona.« Pristaši konzumiranja mesa bodo to omejitev zakona zahtevali v korist klanja živali. Kako dolgo še? Po najnovejših spoznanjih o nekvaliteti, o kateri pišejo mediji, bi se lahko javni interes za mesno prehrano zmanjšal. Znanost ne more več izključiti, da povzročitelji bolezni BSE, ki v novi obliki Creutzfeld-Jakobove bolezni povzroča vse več smrtnih žrtev pri ljudeh, niso prisotni samo pri govedu, temveč tudi pri kokoših, ovcah, jagnjetih in svinjah. Ena od možnosti, ki bi jih imelo društvo za zaščito osnovnih pravic živali, bi bila vložitev tožbe društva (kakršno že obstaja v korist narave in pokrajine) ali naročiti sodno neodvisnega zaščitnika živali.

To so pravni okvirji, ki v resnici označujejo samo etični minimum dosledne zaščite živali. Ali in kako hitro bo dosežen ponujeni etični cilj, da se živali sploh ne bi klalo, je odvisno od vsakega od nas. V knjigi »To je Moja Beseda« je zapisano: »Približal se je čas, v katerem bo moral vsak položiti račun za vse, kar je storil ljudem, naravi in živalim. Dviga se Nova doba, v kateri se bodo prenehale krvave žrtve in poskusi na živalih, prav tako klanje in konzumiranje živali, kajti one so naši naslednji bližnji. Zemlja se očiščuje vsega nizkega. Na mesto nasprotnega stopa višje življenje, v katerem se vse bolj izpolnjuje Božja volja. Ljudje v Novi dobi ne bodo samo molili k Bogu, temveč bodo izpolnjevali Njegove zakone.«

Revija Osvoboditev živali, letnik 17, številka 40, december 2020, str. 27-32.

Zadnji prispevki

Ana Čufer: »ZAME JE PREDNOST TO, DA ŽIVIM ŽIVLJENJE S ČISTO VESTJO IN NIKOMUR NE ŠKODUJEM PO NEPOTREBNEM.«

Besedilo: Stanko Valpatič Fotografija: Philip Reiter Še pred nekaj leti je prevladovalo mnenje: Kdor želi mišice in moč, potrebuje meso! Vrhunski športniki si brez...

LABORATORIJSKO MESO IN FARME INSEKTOV KOT PREHRANSKA REŠITEV

Besedilo: dr. Katerina Vidner Ferkov »Raje bi jedla meso iz človeške celice, ki jo v laboratoriju vzgojijo v zrezek, kakor da zaradi mene...

Alen Kobilica: »ČE NEKDO NI MENTALNO, DUŠEVNO IN FIZIČNO ZDRAV, BO TEŽKO IMEL RESNIČNO RAD ŽIVALI.«

Besedilo: Nika Arsovski    Fotografija: arhiv Alena Kobilice »Veš, vsem nam je pomembno, kakšen zrak dihamo, kakšno vodo pijemo. Spomnim se, kako drugačen je...

VSE JE LAŽ IN PREVARA! Ali je res moralo priti tako daleč?

Besedilo: Stanko Valpatič Glede na razmere v svetu se mnogi upravičeno sprašujejo: Zakaj se nam vse to dogaja in kako je sploh vse...

IZŠLA JE 41. ŠTEVILKA REVIJE OSVOBODITEV ŽIVALI

Z veseljem vam sporočamo, da je izšla 41. številka revije Osvoboditev živali. Berete jo lahko na tej povezavi. Od 4. junija 2021...

MIROLJUBNO KMETIJSTVO, Trajnostna praksa sodobne agrikulture in varovanja okolja

Besedilo: Valentin Goranjc Glavni namen in cilj mojega raziskovalnega dela  z naslovom "Trajnostna praksa sodobne agrikulture in varovanja okolja – miroljubno kmetijstvo" je...