Obtožba vodilnih EU funkcionarjov zaradi mučenja bikov pri bikoborbah

Glavni tožitelj pri mednarodnem sodišču za pravice živali v Ženevi dr. Christian Sailer je 24 novembra 2003 vložil spodnjo obtožnico zoper vodilne EU funkcionarje v zvezi z mučenjem živali pri bikoborbah.

Obtožba


proti

1. gospod prof. Romano Prodi,
predsednik Komisije Evropske skupnosti,

2. gospod dr. Franz Fischler,
EU komisar za kmetijstvo in ribištvo,

3. gospod José Maria Aznar López,
španski ministrski predsednik

4. gospod Miguel Arias Canete,
španski minister za kmetijstvo

5. gospod Jean-Pierre Raffarin,
francoski premier

6. gospod Hervé Gaymard,
francoski minister za kmetijstvo

zaradi

pomoči pri nadaljevanju hudih mučenj živali, ogrožanja mladine in posurovelosti družbe zaradi podpiranja javnih grozovitosti in zaradi opustitve zakonskih predpisov in zlorabe pravnega reda.

Gospod predsednik, Visoko sodišče,

prijatelji živali iz vse Evrope, predvsem organizacije za zaščito živali iz Španije, Francije in Belgije danes obtožujejo za zločin, ki predstavlja kulturno sramoto Evrope: namernega mučenja in ubijanja visoko razvitih živali zgolj za zabavo ljudi. Kako krasna stvaritev je bik, so vedeli že stari Grki, v katerega se je po njihovi mitologiji spremenil sam bog Zeus, ki si je oprtal na hrbet Evropo – nekoč boginjo Zemlje, po kateri je dobil ime naš kontinent. Grozljiva simbolika je, da Evropejci masakriramo žival, ki nas predstavlja v grbu in dopuščamo, da se utaplja v krvi. Ali se zavedamo, da lahko ta žival trpi podobne bolečine in paničen strah kot človek?! Da? Potem se vživimo na kratko v položaj ubite žrtve, kar je primer v tem sodnem postopku.

Predstavljajte si, da bi vas na nekem sprehodu po španski ali francoski pokrajini nenadoma zagrabili in vas obravnavali na sledeč način: ne da bi vas omamili, bi vam zlomili zobe; s topimi iglami bi zabadali v vaša spolovila; napolnili bi vas s kilogrami močnih odvajalnih sredstev, da bi hotelo vaše debelo črevo raznesti; naribali (natrli?) vaša očesna zrkla z vazelino, da bi gledali kot skozi tančico; 20 do 30 krat bi vas udarili v predel ledvic, da bi bili neprenehoma v stanju nekakšne slabosti; populili bi vam nohte na prstih nog in vam razprli prste z delci lesa; vam naribali stopala in stegna s terpentinom, da bi poskakovali od pekoče bolečine. 

Na tisoče bikov v Španiji in Franciji doživlja vsako leto takšno specialno obdelavo kot pripravo na borbe v areni. Kdo si upa reči: >>Gre le zgolj za živali<>boriti<<, da ga morilski malopridnež v žametu in svili lahko strokovno zabode za 100.000 evrov – sadist od nog do glave, krut in strahopeten, domišljav in pohlepen denarja, umirajočega bika še sramoti, ko mu odreže ušesa in moda in brez sramu dovoli, da ga slavijo na nesramen način s trofejami. Nikjer se ne streže tako brez sramu najnižjim človeškim občutkom, kot v bikoborskih arenah. In kljub temu se podajajo šefi vlad in ministri iz Španije in Francije v čarovniški kotel krutosti v Salamanci in Madridu, v Nimes-u in Carcassonne-u, da se razveseljujejo ob ritualih bikoborb. Kakšni ljudje so to, ki v imenu tradicije ali zaradi svoje kariere podpirajo takšne grozovitosti? To so župani in ministri, ki skrbijo za državno subvencioniranje teh sramotnih zabav. To so škofje in župniki, ki blagoslavljajo te satanske igre in tudi sami sedijo v areni. To so množice zijalastih španskih dopustnikov, ki najprej verjamejo >>da to morajo videti<<, vendar se velikokrat osupli obrnejo vstran, ker niso vajeni krvave pijanosti v areni. Je samo manjša skupina ljudi >>aficionados<<-ov, fanatičnih privržencev pokolov nad živalmi, manjšina, katere politični vpliv zadostuje, da se preko vladnih uradov Madrida in Pariza do EU komisij ne prepreči, da bi se končalo barbarstvo, ki ni vredno živali in ljudi. Vse to je predmet današnjih obtožb: 1) grozovitega mučenja živali pri pripravah bikov na korido in med njihovim smrtnim bojem v areni; 
2) posurovelosti in demoraliziranja družbe ob grozotah bikoborb;
3) finančne podpore te kulturne sramote z javnimi sredstvi iz gospodinjstev, čeprav je večina prebivalstva proti koridam in fiestam;
4) ukinjanje prava pri razširjanju in ponovni uvedbi bikoborskih spektaklov v krajih in regijah, kjer so že bile odpravljene;
5) ignorance odgovornih pri ustvarjanju pravnih prepovedi za zaščito živali.

Obtoženi so predsednik Evropske komisije, komisar za kmetijstvo in ribištvo, francoski premier in francoski minister za kmetijstvo ter španski ministrski predsednik in španski minister za kmetijstvo.

Pričenjamo z navajanjem posameznih obtožb, zaradi katerih smo zaslišali tudi priče in izvedence in navajamo tudi dokazni filmski material.

Zaključni pledoaje 

Današnja obravnava in zaslišanje prič ter izvedencev je v povzetku pokazala sledeče:

1) Bikoborbe v Španiji in Franciji so kruta mučenja živali, ki povzročajo žrtvam neizrekljive bolečine;
2) Praksa bikoborb dopušča, da se duše otrok in mladine zastrupljajo; bikoborske šole v Španiji in Franciji, v katerih mladi ljudje masakrirajo teleta in se navajajo na krutosti bikoborb, so zločin proti človečnosti;
3) Ne teptajo samo osnovnih etičnih principov, ampak se pregrešijo tudi proti številnim pravnim predpisom, ki prepovedujejo že sedaj na nacionalni ravni krutosti v prakticiranem obsegu in prakticiranih krajih. V Franciji se razlaga kazenski zakonik v korist bikoborb tako velikodušno, da to že meji na zlorabo prava;
4) Večina prebivalstva je proti bikoborbam; kljub temu jih subvencionirajo iz splošnih davčnih sredstev nacionalnih vlad in sredstev na evropski ravni. Razlikovanje med subvencioniranjem splošnega kmetijstva in subvencioniranjem bikov za bikoborbe je možno, a ga do sedaj ni bilo možno izvajati zaradi ignorance politično odgovornih;
5) Na evropski ravni manjka prepoved bikoborb; namesto tega se veljavni predpisi kršijo z izjemami v korist grozodejstvom v arenah.

Dokazni opisi so pokazali, da so vsi obtoženi politiki krivi in sicer v sledečih točkah:

1) Predsednik Evropske komisije Romano Prodi je kriv zanemarjanja skupnih evropskih interesov, ker ni poskrbel, da bi se v evropsko pravo vključila prepoved bikoborb;
2) Komisar za kmetijstvo dr. Franz Fischler je kriv, ker ni nikoli resno poskušal razlikovati med subvencioniranjem vzreje bikov za bikoborbe in vzrejo druge govedi, čeprav bi bilo to mogoče. Na ta način je zapravil milijone davkoplačevalskega denarja iz evropskih gospodinjstev za krute bikoborbe in je soodgovoren za te grozovitosti;
3) Šefa vlad Francije in Španije, premier Raffarin in ministrski predsednik Aznar ter njuna kmetijska ministra – za Francoze in Špance je potrebno to še prilagoditi – so krivi, ker so subvencionirali in politično podpirali grozovitosti bikoborb na nacionalnem področju. Poleg tega so opustili uvajanje zakonskih predpisov za prepoved mučenja živali v areni.

Tožniki zato zahtevamo, da se obtoženi v navedenih točkah obdolžijo za krive. Pri obtožbah ne gre v prvi vrsti za obsodbo odgovornih, ampak za uveljavljanje pravic živali do življenja in blagostanja. Predlog je podan, in sodišče lahko predvidi svojo sodbo s sledečimi nalogi:

1) V evropsko ustavo se naj sprejme kot cilj Unije zakon o varstvu živali.

2) Iz Protokola št. 33 Amsterdamske pogodbe, po kateri mora Evropska skupnost v polnem obsegu zagotavljati zahteve po blagostanju živali, se naj črtajo izjeme, v katerih ta prepoved ne velja za običaje držav članic v zvezi z religioznimi rituali, kulturno tradicijo in krajevno dediščino.

3) V evropsko pravo se naj izrecno vključi prepoved bikoborb.

4) Takoj se naj odpravijo subvencije za bikoborbe.

Toliko o nalogih sodišču. Najvažnejša je vključitev zakona o varstvu živali v Evropsko ustavo kot glavnega cilja državne trgovine. Dokler bo evropska ustava ščitila samo dostojanstvo ljudi, dopuščala pa, da se tepta dostojanstvo živali – ne samo pri bikoborbah, ampak tudi v hlevih za množično živinorejo – tako dolgo se združena Evropa ne more označevati tako, kot se po preambuli svoje ustave hoče: Nosilka civilizacije in napredka. Dokler se bo smelo v Evropi mučiti živali do smrti, da bo tuleča množica ob tem uživala, tako dolgo bo zvenelo vse zaklinjanje o humanizmu in človeškem dostojanstvu prazno.

Prijatelji živali iz vse Evrope z osuplostjo ugotavljajo, da sestavljavci evropske ustave mislijo samo na ljudi, nič pa o njihovih sostvaritvah. V osnutku Evropske ustave se živali ne omenjajo. Namesto tega se sklicuje na “duhovno-religiozno in nravstveno dediščino Evrope” – ne da bi navajala, kakšne nesreče zajema ta dediščina. Poleg kolonialnih oblasti in verskih vojn, verskega terorja in sežiganja čarovnic, spada zraven nenazadnje tudi zaničevanje živali, ki ga je Cerkev stoletja podpirala in ga še danes podpira v bikoborskih arenah.

Bili so časi, ko se ni nihče spotikal ob trgovino s sužnji ali nad zatiranjem žensk ali nad sežiganjem krivovercev. Po preteku mnogih obdobij smo le spoznali, da smo barbari, če imamo ljudi za sužnje, če zatiramo ženske in mučimo drugače verujoče. Prišel je čas, ko končno to spoznavamo in se nam oglaša vest tudi v zvezi z živalmi. Ne moremo slaviti evropske kulture, ne da bi se spomnili besed Tolstoja: “Od ubijanja živali do ubijanja ljudi je samo en korak.” Ne moremo slaviti samo naše kristjanske dediščine in istočasno ignorirati Učitelja človeštva iz Nazareta, ki je, kot je znano, dejal: “Kdor prime za meč, bo z mečem pokončan.” Meč toreadorjev iz tega ni izvzet. 

Evropa ne gre v lepšo prihodnost, če hoče v svojo ustavo neuklonljivo zapisati antropocentrično sliko sveta in zanemariti živali. Ta sodna obravnava ni slučajno v Brusselu. Prijatelji živali iz vse Evrope zahtevajo od sestavljavcev ustave in vseh odgovornih politikov: >>Ne pozabite živali! Zaščitite jih pred grozodejstvi ljudi. Naredite enkrat za vselej in takoj konec bikoborbam!<<