Domov Članki ZNANSTVENI POSKUSI NA ŽIVALIH V SLOVENIJI

ZNANSTVENI POSKUSI NA ŽIVALIH V SLOVENIJI

Besedilo: dr. Cirila Toplak, redna profesorica politologije na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani in predstavnica nevladnih organizacij v etični komisiji Vlade RS za poskuse na živalih

Medtem ko tole pišem oziroma berete, v Sloveniji brez premora potekajo znanstveni poskusi na živalih. Epidemija jih ne ustavi, prav nasprotno; tudi Slovenija tekmuje z bogatimi državami in korporacijami v globalni dirki za izdelavo cepiva za covid-19, za kar plačujejo ceno poskusne živali. V izrednih razmerah je nadzor nad dobrobitjo živali, vključenih v poskuse, le še nekoliko bolj naključen kot sicer.

Letos je bilo odobrenih že deset znanstvenoraziskovalnih projektov, ki vključujejo poskuse na podganah, piščancih, kokoših, miših, kuncih, postrvih, konjih in prašičih. V letu 2019 so bili na tem seznamu poleg naštetih tudi ovni in govedo. Po slovenski (in evropski) zakonodaji so poskusi dovoljeni tudi na psih, mačkah in celo opicah. Poskusne živali so gojene izključno za poskuse in preživijo svoje kratko življenje v kletkah. Nekatere trpijo dolgotrajne odprte rane, da se poskusi lahko ponavljajo za primerjavo rezultatov. V nekaterih poskusih živali hranijo na silo po cevi. V vseh poskusih jim povzročajo bolečine, stres in trpljenje – intenzivnost tega trpljenja seveda spet ocenjujejo ljudje z nalepko poskusa kot »nepovraten«, »blag«, »zmeren«, »težaven«. Na koncu poskusov živali usmrtijo na razne »humane« načine, med drugim tako, da jim zavijejo vrat in jih pustijo izkrvaveti ali jim zabijejo klin v glavo; nato jih zavržejo kot odpadke. Podatki o odobrenih izvajanih poskusih so javni (https://www.gov.si/teme/zascita-zivali-vposkusih/).

Deset znanstvenoraziskovalnih projektov s poskusi na živalih na leto se morda niti ne zdi tako veliko, a to so le na novo odobreni projekti. Večina projektov poteka tri leta ali več, zato lahko letno število pomnožimo vsaj s tri, da dobimo realnejšo vsakodnevno sliko dogajanja na tem področju.

Poskusi na živalih se pri nas izvajajo v več medicinskih vedah in veterini, za povsem profitne namene pridelave in proizvodnje, za kontrolo kakovosti zdravil in v okviru visokošolskega izobraževanja. V letu 2019 je bilo za te namene uporabljenih oziroma žrtvovanih 5.317 živali. Ker je bilo največ od teh miši (4.938), bom na primeru teh živali izpostavila dilemo, ki je relevantna za katerokoli v poskuse vključeno vrsto: je življenje miši manj vredno od človekovega življenja? Kdo ali kaj daje človeku pravico, da razpolaga z življenjem miši? Če se živali uporablja in ubija tudi za namene visokošolskega izobraževanja, niti ne gre več za »nesporno« izbiro med življenjem živali ali človeka, kot naj bi šlo pri poskusih v medicinske namene. Kako je lahko opravičljivo, da živali trpijo in umirajo zgolj zato, da se študenti na njih učijo?

Naštete moralne dileme so smiselne le za manjšino med nami. Izvajalci poskusov in odločevalci, ki jih legalizirajo in financirajo z javnim denarjem, torej davki, ki jih prispevamo v državno blagajno, se s tovrstnimi etičnimi vprašanji očitno ne obremenjujejo. V nasprotnem primeru ne bi čakali, da Evropska komisija po številnih opominih Sloveniji naloži denarno kazen, ker deset let ni utegnila uskladiti nacionalne zakonodaje na tem področju z Direktivo EU o zaščiti živali, ki se uporabljajo v znanstvene namene. Javnost pa je slabo seznanjena z dejstvom, da za skrbno zaprtimi vrati laboratorijev in hlevov naših javnih univerz, zdravstvenih ustanov, raziskovalnih inštitutov in farmacevtskih podjetij stalno potekajo kruti poskusi na nemočnih živalih, ki niso nujno potrebni za človeško zdravje in blagostanje.

Razlog za zaostajanje Slovenije za evropskimi standardi na področju poskusov na živalih je tudi v tem, da so ti poskusi del slovenske zakonodaje o zaščiti živali, Zakon o zaščiti živali in z njim živali same pa so žrtev tako agresivnih in nasprotujočih si interesov (rejcev, lovcev, kapitala, zavetišč, zagovornikov pravic živali), da se nujno potrebnega noveliranja Zakona o zaščiti živali že leta otepajo vse stranke in vlade. Ta zakon je zmeraj zadnji na parlamentarni agendi, saj se živali v Sloveniji pojmujejo kot stvari in lastnina. Poslanci zmeraj najdejo nujnejše teme razprav in odločanja, ker so slepi za povezanost in soodvisnost vsega živega in s tem tudi za pomen dobrobiti živali za človekovo dobrobit.

CAPLJANJE ZA CAPLJAJOČO EVROPO

Evropska unija na področju (zlo)rabe živali v poskusih sicer tudi ni prav posebej prosvetljena. Medtem ko so nekatere države po svetu in tudi nekatere države članice EU živali že uzakonile kot čuteča bitja s posledicami za področje poskusov na živalih, Evropska komisija priporoča, da se z živalmi ravna, »kot da so čuteča bitja«. Omenjena direktiva iz leta 2010 uvodoma tudi navaja, da je dobrobit živali evropska vrednota, a če bi to držalo, bi Evropska komisija poskuse na živalih prepovedala. Tako pa je zgolj zapisano v direktivi, da je sicer »zaželeno, da se uporaba živih živali v postopkih nadomesti z alternativnimi metodami, toda uporaba živih živali ostaja nujna za zaščito zdravja in okolja ljudi in živali«. Direktiva naj bi kljub temu predstavljala pomemben korak na poti h končnemu cilju popolne nadomestitve postopkov na živalih v znanstvene in izobraževalne namene, kakor hitro bo to znanstveno mogoče. V ta namen spodbuja razvoj alternativnih metod in boljšo zaščito živali, vključenih v postopke, ter napoveduje, da bo redno dopolnjena z novimi znanstvenimi dognanji na tem področju. Direktiva tudi uzakonja uporabo t. i. načela 3R (Replacement, Reduction, Refinement), kar pomeni stremljenje k zamenjavi uporabe živali z drugimi metodami, zmanjšanje števila uporabljenih živali v poskusih in izboljšanje izvedbe poskusov tako, da je trpljenja uporabljenih živali čim manj. Britanska zoologa W. M. S. Russell in R. L. Burch sta načelo 3R razvila že leta 1959.

»ETIČNA« KOMISIJA VLADE RS ZA POSKUSE NA ŽIVALIH

V desetletju veljavnosti Direktive EU o zaščiti živali, ki se uporabljajo v znanstvene namene, smo v Sloveniji uspeli ustanoviti le »nacionalni odbor za poskuse na živalih«, ki ga direktiva predpisuje vsaki državi članici. Poimenovali smo ga etična komisija za poskuse na živalih, čeprav ta komisija ne presoja etičnih vidikov znanstvenih poskusov na živalih. Po nacionalnem Pravilniku o pogojih za izvajanje poskusov na živalih »etična komisija ocenjuje projekte in svetuje v zvezi z nabavo, vzrejo, nastanitvijo, oskrbo in uporabo živali ter zagotavlja izmenjavo najboljših praks znotraj EU«. Etična komisija preverja znanstveno utemeljenost projekta, upravičenost in humanost uporabe živali, vendar pa tega ne počne v primerih projektov, katerih znanstvenost je že potrdila Javna agencija za raziskovalno dejavnost RS (ARRS) ali druga primerljiva domača ali tuja agencija ali v primerih že akreditiranih študijskih programov ali projektov, ki jih zahtevajo drugi slovenski predpisi. Etična komisija znanstvene oziroma izobraževalne utemeljenosti oziroma potrebnosti projekta dejansko torej ne preverja. Osredotoča se na izvedbo in ne vsebino poskusov, kar pomeni, da prijaviteljem predvsem svetuje, kako naj poskus izpeljejo v skladu z minimalnimi zakonskimi standardi, poskusa samega pa ne prevprašuje. To bi tudi težko pričakovali od komisije, ki jo v skladu s Pravilnikom o etični komisiji za poskuse na živalih sestavlja »osem rednih članov, ki so priznani strokovnjaki s področja veterine, medicine, biologije, farmacije, zootehnike ter etike raziskovalnega dela, ki vključuje živali. Eden izmed rednih članov je lahko predstavnik nevladne organizacije, ki deluje na področju varstva in zaščite živali. Vsak redni član ima svojega namestnika [iz iste organizacije]«. Žal razen predstavnika NVO vsi člani komisije prihajajo iz javnih institucij in zasebnih podjetij, kjer se izvajajo poskusi na živalih, in tudi osebno vodijo poskuse v svojih profesionalnih okoljih. Priporočila Evropske komisije glede sestave tovrstnih »nacionalnih odborov«, kot je slovenska etična komisija za poskuse na živalih, so sicer jasna: »Članstvo mora biti dobro uravnoteženo, da se spodbudita verodostojnost in zaupanje raziskovalcev, skupin za dobrobit in oskrbo živali ter splošne javnosti. Potrebne kompetence [članov komisije] vključujejo dobrobit živali, vedenje živali, strokovno znanje o živalskih vrstah, strokovno znanje na področju veterine, etiko, znanost, alternativne metode (vsa tri načela zamenjave, zmanjšanja in izboljšanja), zasnovo poskusov, zakonodajo, vključno z regulativno/varnostno oceno, in varstvo živali. … Ne glede na njihove pretekle izkušnje morajo biti člani neodvisni pri izvajanju svojih funkcij, pri čemer odbora in njegovih članov pri opravljanju nalog ne sme voditi nobena druga oseba ali organizacija.« Kako so lahko člani etične komisije neodvisni pri ocenjevanju projektov, vedoč, da bodo drugi člani na naslednji seji komisije ocenjevali projekt iz njihove institucije ali podjetja? Kako so lahko neodvisni, če sta od zagona določenega projekta lahko odvisni njihovi kariera in eksistenca? Ob aktualni sestavi etična komisija za poskuse na živalih zgolj nadzira samo sebe, stališče predstavnika NVO za dobrobit živali pa ostaja zmeraj manjšinsko in preglasovano. »Etična« komisija za poskuse na živalih ne deluje v smeri ustavitve oziroma prepovedi poskusov na živalih, kar bi bilo edino etično, ampak poskuse na živalih lajša. Komisija zgolj ugotavlja, ali je prijavitelj poskusa preveril, ali obstaja alternativa uporabi živali v poskusih, prijavitelju pa ni v interesu, da bi alternativo iskal, saj je njegov projekt že odobren, živali za poskuse pa velikokrat že naročene pred blagoslovom etične komisije. Sestava in delo etične komisije, ki ga tako kot presojane poskuse na živalih nasploh financira javnost, ni na očeh javnosti. Če bi bilo delo komisije povsem transparentno, njenim članicam in članom ob nastopu mandata ne bi bilo treba podpisovati izjave o varovanju podatkov.

ŽIVALSKA TREBLINKA

Seveda ni težko razumeti diskretnosti dela etične komisije za poskuse na živalih. Splošna javnost je vendarle občutljiva na grozljive fotografije mučenja živali med poskusi, če jo že uvodoma navedene statistike puščajo bolj ravnodušno. V času, ko se je lani sprejemal prej omenjeni z EU usklajeni Pravilnik o pogojih za izvajanje poskusov na živalih, so nevladne organizacije za dobrobit živali objavile in podprle javno peticijo proti poskusom na živalih. Žal ni bilo želenega odziva splošne javnosti, ki bi zagotavljal dovolj močan pritisk na politiko, da bi v pravilniku postavila strožja merila za izvajanje poskusov, kot so v veljavi v EU z direktivo o zaščiti živali v poskusih, čeprav direktiva to članicam izrecno dovoljuje; kaj šele, da bi si upali v Sloveniji poskuse prepovedati. Javnosti ni toliko mar za miši, podgane in kokoši, ki so pri nas v poskusih najpogosteje uporabljene, ker so tudi zavzeti ljubitelji živali podvrženi karnizmu.

Karnizem je ideologija, ki jo je prva izpostavila ameriška psihologinja in zagovornica živali Melanie Joy v knjigi z zgovornim naslovom Zakaj ljubimo pse, jemo prašiče in nosimo krave. Karnizem je globoko v nas ukoreninjeno in nezavedno prepričanje, da vse živali nimajo enake vrednosti, zato nekatere cenimo kot družinske člane, druge pa brez predsodkov jemo in nosimo oziroma zgolj uporabljamo za svoje ugodje in udobje, pa čeprav so enako čuteče kot naši hišni ljubljenci. Če bi se razvedelo, da se v znanstvenih poskusih na živalih pri nas uporabljajo tudi psi in mačke, bi javnost verjetno reagirala z veliko večjim ogorčenjem, kot ga lahko vzbudi trpljenje prašičev, ovnov, podgan ali miši, in tudi to bi bil odraz karnizma.

Brezbrižni so tudi siceršnji glasni zagovorniki socialne pravičnosti, ker ne uvidijo, da se boj za socialne pravice ne konča pri človekovih pravicah, ampak se je treba boriti proti vsakršni nepravičnosti, tudi tisti nad živalmi. Naš svet ne bo pravičen, dokler bomo dopuščali in izvajali pogrom drugih živih vrst. Na ta problem je prepričljivo opozoril Charles Patterson v knjigi Večna Treblinka: človekov odnos do živali in holokavst, kjer je primerjal trpljenje živali s trpljenjem Judov v obdobju holokavsta. Tudi Judje so za naciste predstavljali zgolj razosebljene in oštevilčene stvari, s katerimi so razpolagali. Med drugim so jih grozljivo mučili in ubijali v »znanstvenih« poskusih, kar je tudi danes predmet vsesplošnega obsojanja, medtem ko se nad poskusnimi živalmi nemoteno izvaja podoben holokavst. Zgovorno je, da je bilo v valu aktivizma za dobrobit živali po drugi svetovni vojni veliko preživelih žrtev holokavsta, saj so se po grozljivi osebni izkušnji lažje poistovetili s trpljenjem živali vsled človekovega ravnanja.

Človeške žrtve holokavsta, kakor tudi živali nasploh, so bili prav tako žrtve ideologije kapitalizma, ki vse obstoječe, tudi živo naravo, sčasoma razosebi in poblagovi. Tako kot Judje, Romi in drugi ujetniki v taboriščih smrti so tudi živali v znanstvenih poskusih surovina, ki se jo uporabi v natančno določene in dokumentirane namene dobrobiti človeškega zdravja ali preprosto dobička, ko odslužijo temu namenu, pa so umorjene in postanejo odpadek. Kapitalistična ekonomija stoji in pade na prepričanju, da smo ljudje več vredni od drugih živali, in posledičnem neusmiljenem izkoriščanju drugih živali brez razumevanja, da si bo človeška vrsta s takšnim ravnanjem kmalu onemogočila lasten obstoj.

Naj za konec le znova na kratko povzamem znane argumente nasprotnikov poskusov na živalih, strnjene v načelo 3P:

POSKUSI NA ŽIVALIH NISO PRIMERNI, ker na živalih testirana cepiva in zdravila največkrat ne delujejo na ljudi. Ljudje smo že med seboj zelo različni, še bolj pa se razlikujemo od drugih živali, zato se živali v takšnih poskusih dobesedno mečejo stran brez doseženega končnega učinka.

POSKUSI NA ŽIVALIH NISO POTREBNI, ker ima znanost na razpolago druge načine preverjanja svojih teorij, kot so človeške zarodne celice ali umetna tkiva. Kljub obstoju številnih alternativnih metod se poskusi izvajajo še naprej samo zato, ker so cenejši in ker znanstveniki na trpljenju živali gradijo svoje kariere, podjetja pa dobičke.

POSKUSI NA ŽIVALIH NISO PRAVIČNI, ker ljudem nihče ni dal pravice uporabljati živali kot stvari v svojo korist. Slovenija je z novelo stvarnopravnega zakonika letos živali sicer razglasila za čuteča bitja, a dlje od mrtve črke na papirju nismo prišli.

 

LITERATURA IN VIRI

Direktiva EU o zaščiti živali, ki se uporabljajo v znanstvene namene: https://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/TXT/PDF/?uri=CELEX:32010L0063&from=FR

Joy, Melanie: Why We Love Dogs, Eat Pigs and Wear Cows. San Francisco: Conari Press, 2011.

Patterson, Charles: Vječna Treblinka: naše postupanje prema životinjama i holokaust. Zagreb: Genesis, 2005.

Portal Vlade RS Zaščita živali v poskusih: https://www.gov.si/teme/zascita-zivali-v-poskusih/

Pravilnik o etični komisiji za poskuse na živalih: http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=PRAV11738

Pravilnik o pogojih za izvajanje poskusov na živalih: http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=PRAV11176

Priporočila Evropske komisije glede strokovnjakov za dobrobit živali in nacionalnih odborov: https://ec.europa.eu/environment/chemicals/lab_animals/pdf/guidance/animal_welfare_bodies/en.pdf

Russell WMS, Burch RL: The Principles of Humane Experimental Technique. South Mimms, Potters Bar, Herts, England: Universities Federation for Animal Welfare, 1959.

 

Revija Osvoboditev živali, letnik 17, št. 40, december 2020, str. 10-13.

 

Zadnji prispevki

KMETIJA ZA NARAVO: Video

Spoštovani! Pred vami je Stanko Valpatič, ki živi in deluje kot ekološki kmet na kmetiji Za naravo. Na podlagi svojih 35-letnih izkušenj spremljanja...

NA RADIJSKI DELAVNICI ZNANCEV, Oddaja

HVALNICA ŽIVLJENJU - DRUŠTVO ZA OSVOBODITEV ŽIVALI IN NJIHOVE PRAVICE RADIJSKA DELAVNICA ZNANCEV Povezava do oddaje: https://4d.rtvslo.si/arhiv/radijska-delavnica-znancev/174806261 Datum predvajanja: 17. sept. 2021 Dolžina posnetka: 58 min....

POZIV K SPOŠTOVANJU ZAKONODAJE IN PRAVICE ZAŠČITENIH ŽIVALI DO ŽIVLJENJA: Kaj se zares dogaja z našimi medvedi?

IZJAVA ZA JAVNOST 18. 9. 2021 Po odločitvi Agencije RS za okolje naj bi lansko leto v Sloveniji postrelili...

UBIJANJE KOT NAČIN REŠEVANJA TEŽAV Z MEDVEDOM, Vpliv medijev

Besedilo: Metka Pekle Slovenski mediji so v zadnjih letih odigrali nemajhno vlogo pri slikanju katastrofičnega položaja slovenskih rejcev, posledično pa tudi pri širjenju...

KAKO DOLGO SE LAHKO ŠE NORČUJEJO IZ NAS? Vlada in lovci želijo pobiti čedalje več divjih živali.

Besedilo: Stanko Valpatič Vlada in lovci želijo pobiti čedalje več divjih živali. Da bi ugodili javnosti, si izmišljujejo vedno nove laži in zavajanja....

JE EKOLOŠKA HRANA DRAGA?

Mnogi pravijo, da je ekološka, na naraven način pridelana hrana dražja. Ali je to res? VEČ MINERALOV, VITAMINOV IN...