Naši predniki, ki so bili še povezani z naravo, so živeli v sozvočju z njenimi cikli. Zavedali so se naravnih ciklov rojstva, življenja in smrti. Vedeli so, da bitij Zemlje ne sestavlja le materija, temveč tudi duh in duša. Slednja je večna in prehaja iz enega fizičnega telesa v drugo, ko napoči pravi čas. Naši predniki zato niso čutili potrebe po umetnem podaljševanju življenja.
Predvsem s tako imenovanim razvojem so se ljudje začeli vedno bolj oddaljevati od narave, niso se več zavedali naravnih ciklov, vanje se je prikradel strah pred naravno smrtjo, s tem pa tudi želja po nenaravnem podaljševanju življenja. V takšnih časih živimo danes. Bolj kot se ljudje posvečajo razvoju tehnologije in materialističnega vidika življenja, bolj kot na vseh področjih življenja uporabljajo umetne in nenaravne materiale ter izdelke, ki so jih proizvedli stroji, in bolj kot uničujejo naravo ter življenja živali, bolj so oddaljeni od narave in njenih ciklov ter tudi od samih sebe.
Ljudje bi lahko živeli zdrava, kvalitetna in dolga življenja, če bi se prehranjevali izključno z naravno pridelano rastlinsko prehrano, preživeli dovolj časa v naravi, se večkrat na dan umirili in razmislili o svojem življenju v odnosu do celotnega stvarstva. Namesto tega pa smo že dolga leta priča prehranjevanju ljudi z živalskimi trupli, nezadostnemu gibanju v naravi, pretirani usmerjenosti v materializem ter močnemu pomanjkanju etike, morale, pravičnosti in duhovnosti. Prav ti isti ljudje, ki ne skrbijo za lastno zdravje, ki ne spoštujejo življenja drugih čutečih bitij in narave, si želijo biti zdravi ter imeti zelo dolgo življenjsko dobo.
Povpraševanje vedno ustvarja ponudbo, zato tu v igro vstopi znanost, za katero vemo, da je po večini usmerjena v materijo, saj ji do zdaj še ni uspelo iznajti naprave, s katero bi lahko zaznali in izmerili dušo ter duha. Posledično lahko opazujemo številne neetične in brutalne poskuse ter prakse, ki jih izvaja večina vej znanosti.
Januarja 2022 je svet osupnila vest, da so kirurgi v ZDA prvič uspeli presaditi prašičje srce v telo 75-letnega moškega, ki je imel neozdravljivo srčno bolezen. Zdravstvo to vidi kot velik in pomemben uspeh, zagovorniki pravic živali pa vidimo, vsaj upam, da bo to vodilo do še večjega mučenja in ubijanja prašičev in drugih živali. Namreč, da bi bili prašiči primerni za darovanje organov ljudem, jih najprej genetsko spremenijo, nato pa umorijo. To je nemoralno in nedopustno. Kdo ima pravico odločati o tem, da je življenje človeka pomembnejše od življenja prašiča?
Dr. Bartley Griffith, ki je opravil prvo presaditev prašičjega srca v človeka, je pred tem opravil kar 50 poskusnih presaditev prašičjega srca v telo pavijanov. Vse te živali so bile za potrebe teh nesmiselnih in neetičnih poskusov mučene in umorjene.
Povpraševanje po organih za presaditve je ogromno, zato že obstajajo podjetja, kot je denimo Revivicor, ki se ukvarjajo z gojenjem genetsko spremenjenih prašičev za potrebe organov za presaditve v ljudi. A to še ni vse. Da bi zagotovili organe za presaditve v ljudi in ustvarili boljše »modele« za testiranje zdravil, so znanstveniki pričeli vzgajati himere – človeško živalske hibride in hibride dveh različnih vrst živali. Oglejmo si nekaj primerov.
Ekipa znanstvenikov iz ZDA, Kitajske in Španije je leta 2021 objavila, da je v opičje zarodke injicirala človeške matične celice ter opazovala, kako se razvijajo izven maternice, torej v laboratorijskih posodah. Vendar ti zarodki niso preživeli več kot 20 dni. Ekipa sicer zatrjuje, da ne namerava vsaditi nobenih hibridnih zarodkov v opice, temveč, da je njen cilj bolje razumeti, kako celice različnih vrst komunicirajo med seboj v zarodku, v zgodnji fazi rasti.
Leta 2017 je ekipa poročala o vrsti drugih hibridov: prašičjih zarodkih, vzgojenih s človeškimi celicami, zarodkih krav, vzgojenih s človeškimi celicami, in zarodkih podgan, vzgojenih z mišjimi celicami. Opravljeni so bili tudi poskusi vzgoje hibridov celic miši in človeka. Objavljeno je bilo tudi poročilo o tem, da so raziskovalci oplodili jajčeca, pridobljena iz opic cynomolgus (Macaca fascicularis), in jih gojili v kulturi. Šest dni po oploditvi je ekipa 132 zarodkom injicirala človeške pluripotentne matične celice, ki lahko zrastejo v vrsto celic znotraj in izven zarodka. Vsak zarodek je razvil drugačno kombinacijo človeških in opičjih celic in vsak je imel drugačno življenjsko dobo: 11 dni po oploditvi je bilo 91 živih, 17 dni po oploditvi je bilo živih le 12 in 19 dni po oploditvi so ostali živi le še trije.
Ta ekipa znanstvenikov, tako kot druge v preteklosti, ni mogla nadzorovati, katere celice so se razvile v katera tkiva. V praksi se je torej izkazalo, da je izdelava hibridnih zarodkov, sposobnih za življenje, težavna. Zato je ekipa, ki jo vodi razvojni biolog J. C. Izpisua Belmonte z Inštituta Salk za biološke študije v La Jolli, v Kaliforniji uporabila tehnologijo za urejanje genov CRISPR za ustvarjanje mišjih zarodkov brez genov, ki povzročajo nastanek organov. Znanstveniki so nato v mišje zarodke injicirali matične celice podgan in zarodke vsadili v mišjo maternico. Nastale himere so imele organe, ki so bili v veliki meri sestavljeni iz podganjih celic, saj so te vsebovale gene za tvorbo organov. Te himere so živele do dve leti, kolikor znaša življenjska doba miši.
Nato so znanstveniki pričeli ustvarjati himere med ljudmi in prašiči. Ekipa je v več kot 1400 prašičjih zarodkov injicirala eno od treh vrst pluripotentnih matičnih celic, ki jih inducira človek: normalne celice, celice, ki so bile pripravljene, da se razvijejo v tkivo, ali »vmesne« celice, ki niso bile niti normalne niti popolnoma pripravljene. Znanstveniki so dovolili, da se himere človeka in prašiča razvijajo tri do štiri tedne, nato pa so jih uničili v skladu z »etičnimi« predpisi.
Ekipa Hiromitsuja Nakauchija, raziskovalca matičnih celic na Univerzi Stanford v Kaliforniji, uporablja podobne metode za ustvarjanje himer med človekom in ovco, ker sumi, da bi lahko ovčji zarodki bolje prevzeli človeške celice kot prašičji. Jun Wu, biolog na Inštitutu Salk, pa meni, da bodo prašiči verjetno najboljši »darovalci« organov, saj bi njihova velika legla omogočila hitrejšo »proizvodnjo« organov, poleg tega so njihovi organi podobne velikosti kot človeški.
Znanstveniki raziskovalci izvajajo številne strategije, da bi prašiče spremenili v »darovalce« človeških organov, na primer z uporabo tehnologije CRISPR za onemogočanje prašičjih beljakovin, ki bi lahko povzročile imunski odziv pri primatih. J. C. Izpisua Belmonte pravi, da bi raziskovalci lahko nekega dne uporabili pacientove lastne celice, da bi ustvarili prašičjo himero s človeškim organom, ki je bil vzgojen za tega posameznika. Kot vemo, se ljudje lahko svobodno odločimo, ali bomo po svoji smrti prostovoljno darovali svoje organe za presaditve v telesa smrtno ogroženih ljudi.
Zakaj znanstveniki živali proglasijo za »darovalce« organov in jim za ta namen vzamejo življenja?
Kako je mogoče, da ne uvidijo, da so živali prav tako čuteča bitja, kot smo ljudje, in da si želijo živeti svoja življenja prav tako kot mi?
Razvojne biologe skrbijo etični pomisleki glede vzgoje himer nečloveških primatov kot vira organov in tkiv, medtem ko se jim zdijo poskusi s prašiči in kravami veliko bolj smiselni, saj ne tvegajo izpodbijanja etičnih meja!?
Ubijanje opic velja za neetično, medtem ko naj bi bilo ubijanje krav in prašičev etično?
Videti je, da bomo priče brutalnim poskusom in mučenju živali vse do takrat, dokler znanost ne bo dokazala obstoja duše in duha v vseh živih bitjih ter jih prepoznala kot čuteča. Namesto da bi se ljudi izobraževalo in poučevalo o zdravi prehrani, zdravem načinu življenja in spoštovanju življenja v vseh oblikah, se jih spretno vodi v lastno samouničenje na račun življenj živali.
Znanost, ki temelji na materializmu ter odsotnosti etike, morale, pravičnosti, višje zavesti in srčnosti, ne more prinesti resničnega napredka, temveč povzroča le še več trpljenja vsem čutečim bitjem.
Viri:
- Knjige Gabriele - Založba Beseda
-
Prva presaditev prašičjega srca v človeka, povezava.
-
First monkey–human embryos reignite debate over hybrid animals, povezava.
-
Hybrid zoo: Introducing pig–human embryos and a rat–mouse, povezava.
Besedilo: Petra Komel
Revija Osvoboditev živali, letnik 20, številka 43, str. 13-15.