Večina, ki se je v zadnjih desetletjih odločala za vegetarijanstvo in veganstvo, je to storila, ker se je zavedala, da NE ŽELI POVZROČATI TRPLJENJA ŽIVALIM. Pomemben del tega je tudi zavedanje, da uživamo truplo drugega bitja in njegovo telo vnašamo vase.
Običajno, ko posameznik spozna, da lahko preživi brez tega, mu to iz etičnega in duhovnega vidika pomeni ogromno. Začne se novo razumevanje in s tem nov odnos do okolja. Kakor izbiramo prijatelje, knjige, glasbo in svoje okolje, tako začnemo izbirati, kaj želimo vnašati v svoje telo, ker občutimo veliko razliko po tem, kako se prehranjujemo. Ne le z vidika prehranskih vrednosti, sestavin in etike, temveč tudi iz bolj subtilnih vidikov. Številni ljudje se počutijo bolj lahkotne na psihološki ravni, ko prenehajo uživati živalske dele. Vendar ne gre le za ubijanje, temveč tudi SPOŠTOVANJE INTEGRITETE ŽIVALI IN NJIHOVEGA BIVANJA NA ZEMLJI.
Če je bilo nedavno vegetarijanstvo in veganstvo predvsem področje zdravstvenih vprašanj etike in, zelo pomembno, tudi različnih duhovnih in verskih načel, je v zadnjem času to postalo del korporativnih globalnih strategij. Pričakovati je bilo, da se bo v zanimanju za ekološke vrednote povečala dostopnost ekoloških žit, sadja in zelenjave, vendar temu ni tako. Pojavlja se veliko umetno sintetizirane prehrane z oznako »vegansko«, ki ni predelana naravna sestavina, na primer mleta čičerika, ki postane skupaj z začimbami namaz, soja, ki je predelana v tofu, pšenica v sejtan in podobno. V porastu je NOVO POLJE INDUSTRIALIZIRANE PREHRANE, ki se odmika od mučenja in vzreje živali, izhaja pa kljub vsemu iz laboratorijskega gojenja celic živih bitij – tako imenovano LABORATORIJSKO MESO »lab meat« in UMETNO SINTETIZIRANO MLEKO »lab milk«. Osnovne celice (gradniki) te laboratorijske hrane niso pridobljene z ubijanjem, suženjstvom ali mučenjem živali, temveč umetno reproducirajo živalske celice s pomočjo umetnih hranil v okolju laboratorija. V te procese je vključenih milijarde dolarjev investicij, gradnje tovarn in akademsko raziskovalnih člankov. Kako to, da ni niti odstotek teh investicij namenjen avtohtonim semenom, miroljubnemu kmetovanju in odkrivanju receptov naših prednikov oziroma usmeritve k inovativnosti, ki ne zahteva obsežne tehnologije in laboratorijev? Korporacije, ki strojno proizvajajo hrano, imajo le stežka odnos do okolja in hrane, kot si ga predstavlja večina ljudi, ki želi poznati in spoštovati pot svoje hrane od nastanka do krožnika. Še manj je taka hrana lokalna in njeno pridobivanje transparentno in razumljivo, takšnega znanja ne moremo prenašati iz roda v rod, kot smo lahko semena ajde in pripravo žgancev. Laboratorijska hrana je hkrati tudi gromozanski korak stran od samooskrbe in možnosti ter znanja pridelovanja lastne hrane.
Številni znanstveniki, ki zagovarjajo varovanje okolja, vidijo v tem pristopu močno prednost za okolje v smislu stroškov in odpadkov, ki so povezani z vzrejo živali. Na drugi strani se kljub odsotnosti mučenja živali lahko zavedamo, da nas taka hrana, čeprav je na prvi pogled veliko bolj etična, dramatično oddaljuje od okolja in razumevanja narave ter naše odgovornosti do nje. Prav tako oznaka »veganstvo« v tem primeru pomeni odsotnost ubijanja, ne odsotnosti uživanja razmnoženih živalskih celic. Prehrana znova oddaljuje človeka od stika z zemljo in postaja POLIGON GENETIKE IN BIOLOŠKEGA INŽENIRINGA. Torej hrana, ki zadovoljuje »potrebe«, ne vzpostavlja pa človekovega duhovnega ali etičnega odnosa do okolja in pomena celovitosti življenja. Laboratorijska hrana predstavlja hrano kot predmet in ne plodove ali žetev, utrjuje prepričanje o mehanicističnem pogledu na življenje in ne povezanosti vse narave ter pomena vloge človeka v njej.
Očitna prednost »laboratorijskega mesa in mleka« je USTAVITEV PEKLENSKEGA KROGA MUČENJA IN SMRTI, v katerega je ujetih milijarde živali. Ne ve se, kakšne bodo posledice laboratorijsko gojenih celic rejnih živali na človekovo telo, niti na, če smemo ugibati, človeško zavest.
LABORATORIJSKA HRANA PREDSTAVLJA HRANO KOT PREDMET IN NE PLODOVE ALI ŽETEV, UTRJUJE PREPRIČANJE O MEHANISTIČNEM POGLEDU NA ŽIVLJENJE IN NE POVEZANOSTI VSE NARAVE TER POMENA VLOGE ČLOVEKA V NJEJ.
Kdorkoli se je za prehrano brez ubijanja odločil zaradi razlogov duhovne ali etične narave, bo zavračal znanstvene eksperimente v tej smeri in podpiral SONARAVNO KMETOVANJE IN STIK Z ZEMLJO. Tehnologija nas že zdaj veliko preveč oddaljuje od stika s telesom in psihološkim delom nas samih, kakšen vpliv bo imela šele prehrana, ki sploh nima stika z zemljo, okoljem, naravnim ciklom rasti in zorenja? Ugibamo lahko, da ne pozitivnega.
Napredek znanosti je lahko koristen za človeštvo, lahko pa tudi škodljiv. V primeru umetno gojenih živalskih celic težko predvidevamo, da gre za koristen napredek.
Besedilo: dr. Katerina Vidner Ferkov
Revija Osvoboditev živali, letnik 20, št. 44, str. 38.