Glede na to, da prvič pišem za to revijo, bi se vam rada predstavila. Zaupala vam bom, kdo sem in kako sem postala veganka. Povedala vam bom tudi nekaj o svoji misiji, poslanstvu, s katerim bi rada rešila čim več živali, pomagala okolju in ljudem. Spregovorila pa bom tudi o tem, kako se trudim ostati optimistka, kljub temu, da so napovedi za prihodnost vse bolj črne, saj so dobički industrije bolj pomembni od našega planeta.
Prihajam iz družine, kjer je bilo meso na mizi vsak dan. Vse to meso pa je kot slaba karma vplivalo na našo kvaliteto življenja. Utrujenost, nervoza in “majhne”, a pomembne zdravstvene težave. Že kot otrok sem se spraševala, v čem je smisel hranjenja, če smo po njem zaspani. Mar ni smisel hrane v tem, da nam da energijo?
Tukaj mi nekaj ni “štimalo”.
Konstantni prehladi, vnetja ušes, grla in žrelnice, težave s prekomerno telesno težo, povišan krvni pritisk in srčni utrip. Vse to so bili alarmi, ki so se mi prižgali že pred 20. letom. Nisem jih poslušala, saj je bilo to v naši družini nekaj običajnega. Takrat sem mislila, da nosimo iste gene, danes vem, da smo jedli zgolj isto hrano.
Potem pa je prišel alarm, ki ga enostavno nisem mogla preslišati. Diagnoza neozdravljive avtoimune bolezni črevesja - Crohnove bolezni. Pristala sem v bolnišnici. Pojasnili so mi, da zdravil za omenjeno bolezen ne poznamo, da pa bom morala do konca življenja slediti dieti, ki bo “lajšala” moje simptome. Predpisana dieta je strogo omejevala sadje in zelenjavo, temeljila je na mesu, jajcih in mlečnih izdelkih.
Po spletu naključij pa sem v bolnišnici naletela na zdravnika, ki mi je zaupal, da je po njegovem mnenju za mojo bolezen krivo prav meso. Moji žalosti, da je vse to “doletelo” ravno mene, se je pridružila še ogromna zmeda. Odločila sem se, da svoje zdravje vzamem v svoje roke in sama poiščem rešitev. S pomočjo spleta sem iskala ljudi s podobno diagnozo in zgodbe o uspehu. Na moje presenečenje je bilo zgodb o uspehu veliko, vsem pa je bila skupna ena stvar - rastlinska prehrana.
Takrat sem prvič slišala za takšno prehranjevanje, izključno z živili rastlinskega izvora. Zdelo se mi je ekstremno, a vendar sem bila pripravljena poskusiti karkoli, da bi si vsaj delno povrnila zdravje. Takrat sem pričela raziskovanje, ki traja še danes in je nepopravljivo zaznamovalo moje življenje. Zanimalo me je več, začela sem raziskovati. Po izobrazbi sem diplomirana inženirka računalništva in informatike, zato zelo spretno uporabljam splet in druga računalniška orodja. Informacijam, ki sem jih našla na spletu in v knjigah, nisem kar slepo verjela, vse sem preverjala in logično analizirala. Iskala sem gola dejstva, stran od ekonomskih interesov in propagande. Odkrila sem neverjetne stvari …
Odkrila sem, kako kruta je prehrambena industrija do živali, kako uničujoča do narave in zakaj je v resnici odgovorna za večino zdravstvenih težav, ki pestijo sodobnega človeka. Pred tem sem verjela, da prehrana sicer vpliva na naše zdravje, vendar je veliko odvisno od naše “sreče” oziroma genetike. Danes vem, da je ravno obratno. Skoraj vse je odvisno od naše prehrane, vloga “sreče” ali genetike je zanemarljiva. Dedujemo pa predvsem navade in recepte.
Prvič sem zares pogledala vse tiste posnetke, ki so pokazali, kako živila živalskega izvora sploh nastanejo. Večkrat sem neuspešno prižgala dokumentarec Zemljani, le nekaj minut kasneje pa sem ga zaradi histeričnega joka morala ugasniti. Še danes ga nisem pogledala do konca. Počutila sem se, kot da se mi je porušil ves svet. Nisem mogla verjeti, da se tako velikega dela svojega življenja sploh nisem zavedala.
Besedilo: Žana Hrastovšek
Revija Osvoboditev živali, letnik 17, št. 40, str. 61.