JASMINA KANDORFER, raziskovalka in voditeljica televizijske oddaje »Klepet ob kavi«, ter urednica NEJA PEVEC sta veganki že nekaj let. Jasmina ni mesa nikoli jedla in ko jo je pred leti prijatelj vprašal, kaj pravzaprav je, sta skupaj ugotovila, da spada med vegane.
KAJ POMENI BITI VEGAN NA SNEMANJIH, V PISARNI, NA TERENU IN POTOVANJIH?
Tudi danes Jasmina pravi: »Nimam rada oznak, predalčkov, jem tisto, po čemer se dobro počutim in kar zadovoljuje moje dnevne potrebe visoko intenzivnega življenja, saj na TV3 vsak dan predvajamo sveže oddaje "Klepet ob kavi". V etru smo s ponovitvami kar 14-krat tedensko, poleg tega še predavam, pišem knjige in članke, vodim delavnice, se dogovarjam za sodelovanja ter iščem dobra, zaupanja vredna orodja za višjo kvaliteto sodobnega življenja. Resnično potrebujem podporo tudi na fizični ravni, ki mi jo nudi veganska prehrana.«
V četrti sezoni oddaje je v ekipo povabila tudi Nejo Pevec, s katero je intervju opravila kar preko telefona s Havajev, v času, ko je bila na potovanju okrog sveta. Pravi namreč, da jo je takoj začutila, saj ji veganska hrana tudi omogoča pretočnost in lažjo zaznavo energij okrog sebe. Da je bila za mesto urednice izbrana 28-letna veganka praktično brez televizijskih izkušenj, so zaslužni tudi njen življenjski slog, moralne vrednote in dejstvo, da se je bila pripravljena učiti, kajti zaveda se, da je tudi znanje velikokrat ovira.
Neja svojo pot do veganstva razlaga takole: »Za veganstvo sem se odločila iz povsem moralnih razlogov. Najprej sem izločila meso, ki ga ne uživam že nekje od svojega 12. leta. Potem sem se pozanimala tudi glede dejanskega stanja v industriji jajc in mlečnih izdelkov, kar je vodilo k izločitvi vseh živil živalskega izvora. Veganstvo je ustrezalo tudi mojemu fizičnemu telesu in hvaležna sem, da sem se odločila zanj!«
V oddaji Klepet ob kavi na TV3 tako najdete kup veganskih tematik, redno gostuje tudi dr. Miloš Židanik, ki je zaupal svoj pogled na svet in lastne izkušnje. Gostili so tudi nekaj slavnih veganov, druge doktorje in strokovnjake ter predstavljali preproste načine za pripravo veganskih kulinaričnih presežkov.
Kljub temu, da se celotna ekipa Klepet ob kavi ne prehranjuje vegansko, pa med snemanjem uživajo striktno vegansko prehrano in tudi najbolj zapriseženi vsejedci so ugotovili, da je to odlična izbira, če želijo biti bolj produktivni, skoncentrirani in fokusirani.
Jasmina opisuje: »V najbolj prestižnih produkcijah na svetu vedo, da mora biti hrana, ki jo strežejo ekipi, čim lažja, pretočna, brez mesa in mlečnih izdelkov, saj bo tako delo lažje in učinkovitejše. To sem ugotovila tudi sama in tudi ostali člani ekipe so nad takšno hrano navdušeni. Vedno znova jih preseneti, kaj vse se da, saj večina misli, da je biti vegan zelo omejujoče pri hrani, kar pa vsekakor ni res.«
Tudi Neja navdušeno zaupa: »Res sem vesela, da mi služba omogoča kuhan veganski obrok, za kar sem seveda izjemno hvaležna, še zlasti, ker se zavedam dejstva, kakšna redkost je to.«
Nekaj časa je ekipi veganske obroke pripravljala Mateja Ulaga, preizkusili pa so tudi druge kuharje, tudi restavracijo Taman, kjer ponujajo ekološko hrano. Mateja Ulaga je poskrbela celo za dostavo, recikliranje posod, v katerih je bila hrana dostavljena, morebitne ostanke pa so pojedle koze. Všeč nam je tudi, da kuha na živem ognju. Za dopoldansko malico tako Neja kot Jasmina prisegata na kakšen kos doma pečenega kruha, na katerega namažeta veganske namaze Vege&dobro, ki vsebujejo tudi dovolj beljakovin in so nasploh zelo hranljivi in okusni.
Primer malice: kos kruha iz kvinoje in chia semen (vegansko in brez glutena); namaz iz volčjega boba (spomladi obvezno iz čemaža, novo odkritje pa so vršički); nekaj kaljenih sezamovih in sončničnih semen ter kakšen list zelenjave.
»To je tudi malica, ki si jo pripravimo za s sabo, kadar se odpravimo na teren. Nikoli namreč ne moremo zagotovo vedeti, ali bo možno dobiti veganski obrok, zato se je bolje pripraviti in prinesti kaj s seboj. Dobra rešitev so tudi že pripravljeni veganski polpeti Vege&dobro, saj so hranilno zares najbolj uravnoteženi. Zadnje čase v naši ekipi z vegansko hrano rada eksperimentira tudi vodja projektov Živa Leskovšek, ki se sicer ukvarja z glasbenim zdravljenjem. Sploh po posvetovanju z Jeleno Dimitrijević je svojo prehrano obarvala povsem rastlinsko in ko jo združi s svojimi kuharskimi sposobnostmi in voljo do eksperimentiranja, resnično nastajajo kulinarični presežki, s katerimi razvaja celo ekipo.«
Jasmina in Neja pa izpostavita tudi dejstvo, da biti vegan še ne pomeni biti zdrav in brez težav s kilogrami. Veliko je veganov, ki zaužijejo premalo beljakovin, kar nato kompenzirajo s sladkorjem, pa tudi takšnih, ki bi se želeli prehranjevati vegansko, pa ne vedo, kako, kaj in kdaj. Tako Klepet ob kavi letos prvič pripravlja tudi tečaj celostne preobrazbe, kjer bo certificirana nutricionistka Jelena Dimitrijević pri prehranskem delu ljudi učila sestavljati obroke in jesti zgolj rastlinsko hrano. Tudi sama je namreč ugotovila, da je to najbolj optimalno za človeka, navsezadnje tudi za celoten planet Zemlja.«
KAKO JE BITI VEGAN, KO Z NAHRBTNIKOM POTUJEŠ OKROG SVETA?
Jasmina iskreno odgovori: »Ni mačji kašelj in, da, bile so situacije, ko moji obroki niso bili povsem veganski. Po svetu sem naletela na dve skrajnosti. Ena je bila ta, da sva s partnerjem veganske restavracije našla na vsakem ovinku, druga pa, da ljudje niso niti vedeli, s čim se vegan sploh prehranjuje in kako preživi! Na potovanju po Sibiriji, kjer smo 14 dni preživeli v naravi s konji, brez civilizacije, v čisti divjini ... tam je bilo težko. Lovci so vmes tudi ustrelili svizca, ki so ga pojedli še isti večer, in potočila sem kar nekaj solz. Konji so sicer s sabo nosili nekaj konzerv fižola in malo zelenjave, a to enostavno ni bilo dovolj, da bi preživela celotno ekspedicijo, zato sem rastlinsko hrano kombinirala tudi z njihovo jedjo iz žit talkanom in domačim sirom, kar pa mi dejansko sploh ni smrdelo. A dejstvo ... takšnega sira ne dobiš nikjer na svetu, saj tudi takšne divjine, kot je v Sibiriji na Altaju, ni več.
Na Altaju sem bolj malo jedla zaradi energij, ki so tam prisotne, več niti nisem potrebovala. Tam kot vegan ne preživiš, a so energije in razgledi tako izjemni ... sploh ko vidiš črede divjih konj, ki svobodno tekajo po pokrajini. Na Japonskem je bilo iskanje veganske hrane malo lažje, čeprav se je bilo treba kar znajti, saj so Japonci zelo lojalni do svoje morske prehrane. Nova Zelandija je bila še kar solidna, medtem ko je bila Avstralija na nekaterih delih prava veganska meka! Tudi Havaji in celotna Kalifornija, celo Arizona, imajo mnogo izbire! Po vseh potovanjih ugotavljam, da je Slovenija že kar precej ozaveščena, imamo lastne pridelovalce veganske hrane, restavracije, dogodke ... lahko smo hvaležni!«
Jasmina vizijo sveta, kjer vsa bitja živijo v sožitju opisuje tudi v knjigi "Sporočilo iz druge galaksije", za katero pravijo, da prebuja dušni praspomin na čase, ko smo živeli v popolni harmoniji in ravnovesju. Zgodba je vredna branja tako za otroke kot odrasle, saj ljudem ne odpre samo oči, temveč tudi srca!
KAJ SVETOVATI VSEM LJUDEM, KI RAZMIŠLJAJO O VEGANSKI PREHRANI?
Neja: »Zagotovo se je najtežje odločiti in črtati vse tiste stvari, ki jih imaš sicer zelo rad. A boljša kot vsaka sladkarija je čista vest (čeprav je izbira okusnih veganskih priboljškov vedno večja). Zdi se mi, da je veganstvo dobro vpeljevati postopoma – najprej izločiti meso, nato pa še preostalo hrano živalskega izvora. Tudi tisti, ki pravijo, da se vegani samo na solatah, živijo v veliki zmoti. Ponudba veganskih izdelkov tujih in slovenskih proizvajalcev se v trgovinah naglo širi, vse več je tudi veganskih kuharic in receptov. Veganstvo ni nobena modna muha, če pa že, je najboljša možna – hranljiva in zdrava za človeka ter sočutna do živali in planeta.«
Jasmina: »Prvi korak je odločitev. Drugi korak je akcija. Tretji korak je opazovanje. Za začetek naj bo izmerljiv čas vsaj dveh tednov in zagotovo boste opazili takšne razlike v počutju, da bo nadaljevanje veganstva povsem samoumevno. Danes je v Sloveniji biti vegan zelo lahko, saj najdemo vse več veganskih izdelkov tudi v konvencionalnih trgovinah. Če pa malo pobrskamo in razmišljamo vnaprej, pa sploh. To je res največja usluga, ki jo lahko narediš sebi, živalim in planetu.«
Avtorica: Jasmina Kandofer
Revija Osvoboditev živali, letnik 15, št. 35, str. 25-27.