Človeštvo je krenilo s tirnic, kapital je postal vrednota, tako vse več ljudi misli zgolj nase, občutenje bitij okrog nas je postalo neznana vrlina. Živalske žrtve so nepomembne, uničevanje narave pa le zarota za omejevanje človeškega pohlepa. Na srečo je tudi v takšnem svetu mogoče slišati glasove razuma, eden od njih je brez dvoma uspešna podjetnica Iza Sia Login, ki se že več kot četrt stoletja prehranjuje z rastlinsko hrano, obenem pa polaga na dušo: »Posamezniki delamo sicer majhne korake, a prav vsak korak šteje.«
Kako gledate na naš odnos do narave, živali in soljudi v naši družbi?
Kakršen odnos ima človek do sebe, takega ima do vseh drugih: ljudi, živali in narave v celoti. Drugače ne gre. Tako ljudje funkcioniramo. Žalostno je, ko se ozremo naokrog in vidimo, kaj smo naredili z naravo, kakšen odnos imamo do živali – kar 96 odstotkov teže vseh živečih sesalcev na Zemlji predstavljamo ljudje in rejne živali za zakol – in kako v 21. stoletju po svetu še vedno divjajo take in drugačne vojne, vse zavoljo pohlepa po moči.
Kaj je spremenilo vaš pogled na okolje? Ste bili že vzgojeni v tem duhu ali se je ta težnja ustvarila kasneje?
Odraščala sem na vasi. Že pred več kot štiridesetimi leti so nas v šoli učili spoštovati in občudovati naravo, ravno tako starši. Vedno so govorili, da moramo biti hvaležni, da imamo tako velik vrt in večino hrane pridelamo doma. Prvi večji šok sem doživela, ko sem pred več kot dvajsetimi leti prvič odpotovala v centralno Afriko, celo mesto je bilo eno samo veliko smetišče plastike. Takrat sem se prvič zavedela, da bo treba nekaj ukreniti in to »hitro«, sicer se bomo zadušili v lastnih odpadkih.
Kako lahko po vašem mnenju pride do sprememb na bolje, tudi za naravo in živali? Ob najinem zadnjem srečanju pred letom dni ste omenili hierarhijo potreb po Maslowu.
Hja, Maslowova teorija še kar drži (smeh), kar je velika oteževalna okoliščina, saj ljudje še vedno niso zmožni pogledati v prihodnost, če se morajo ukvarjati s svojim trenutnim preživetjem, in takih je veliko. Najhitrejše potrebne spremembe bi dosegli z ustrezno zakonodajo, te pa v demokraciji ne bo, dokler je ne bodo zahtevali volivci, in tako smo v začaranem krogu.
Katere krivice, povezane z okoljem, živimi bitji, naravo, vas sicer najbolj prizadenejo?
Najteže gledam intenzivno industrijsko živinorejo, kjer živali trpijo nedopustne muke samo zato, da jih lahko predelajo v hrano za ljudi, da ne omenjam, da potem več kot tretjina tega pristane v odpadkih.
Menite, da bo oznaka ’čuteča’ bitja v slovenski zakonodaji lahko prispevala k spremembam?
To, da se moramo pogovarjati o tako osnovnih zadevah, je samo pokazatelj, kako daleč smo še od resnično pomembnih tem, ki bi jih nujno že morali obravnavati.
Kaj bo po vašem mnenju največji izziv zahodnega sveta v oziru na okoljevarstvo in ravnanje z živalmi v prihodnjih desetih letih?
Sprememba prehrane ljudi oz. prehranjevanje pretežno s hrano rastlinskega izvora je neobhodno. S tem bi začeli reševati kar nekaj velikih okoljskih problemov kot so zmanjšanje CO2, pomanjkanje poljedelske zemlje, onesnaževanje voda ...
Bodo morda prav generacije, ki počasi dobivajo glas, tiste, ki bodo glasnice največjih sprememb v prihodnosti?
Vsekakor in prav je tako. Dejstvo je, da mlajše čaka daljše življenje in tisti, ki vidijo, kam nas vodi trenutni način življenja, opozarjajo na kratkoročno gledanje starejših, trenutnih voditeljev, ki apokaliptičnih stanj najbrž ne bodo doživeli in se tega pri svojem delovanju dobro zavedajo.
Glas mladih je tudi aktivistka Greta Thunberg. Kako sami ocenjujete njeno prizadevanje?
Vesela sem, da je požela tolikšno pozornost svetovne javnosti. Da je slišana in da ima mnogo sledilcev med svojimi vrstniki, za katere sicer ni nujno, da v polnosti razumejo problem, a vsaj kot sledilci gibanja opozarjajo na dejanske probleme, ki jih bo prej ali slej treba začeti reševati.
Kaj menite o gonji, ki jo nekateri vodijo proti mladi Švedinji?
Logično je, da lobisti bijejo podle bitke – vedno je bilo tako. Dokler sta dobiček in moč bolj spoštovana kot osnovne etične vrednote, bo tako.
Kakšna odgovornost sloni na človeštvu?
Odgovornost za obstanek človeške rase na planetu Zemlja.
Bodo spremembe prišle prepozno? Imamo sploh dovolj časa za nerganje in prelaganje odgovornosti ali je resnično čas za akcijo?
Zadnji vlak je že odpeljal in posledice nespametnih ali napačnih dejanj bomo utrpeli tako ali drugače, vprašanje je samo, kako hude bodo – dlje kot bomo čakali z res radikalnimi in prepotrebnimi ukrepi, hujše bodo.
Ste veliko po svetu, ali morda poznate kakšna področja, kjer ljudje bolj pazijo na medsebojne odnose ter skrbijo za živali in naravo tako, da ne uničujejo, zastrupljajo in ubijajo?
V manjših skupnostih z višjo zavestjo povsod po svetu lahko najdemo ljudi, ki živijo v sinergiji z naravo.
Se v tem oziru vzhod kako razlikuje od zahoda?
Večina vzhodnih držav je s svojim načinom delovanja in stremljenjem po zahodnjaškem življenjskem standardu večji problem v podnebni krizi kot zahodne države, saj s svojim razvojem, ki ne dosega potrebnih okoljskih standardov, štejejo tudi mnogo, mnogo več prebivalcev kot zahod. Zato bi morale zahodne države pri postavljanju rešitev upoštevati tudi problematiko vzhodnih držav in jim pri tem pomagati.
Današnje kmetijstvo je postalo izkoriščevalsko podjetništvo, kjer se tla ne obravnavajo več kot živ organizem, ki nas je hranil tisočletja. Nad tla se gre s kemijo, škropivi, gnojnico, z namenom pridelati zdaj, v tem trenutku, čim več in več, ne glede na to, ali sploh še ostaneta rodovitnost in čista voda za naslednje generacije. Kaj pravite na to? Strokovna predvidevanja kažejo, da na Zemlji v petdesetih letih ne bo več rodovitne zemlje, v nekaterih deželah, kjer so z intenzivnim kmetijstvom pričeli že prej (Nemčija, Velika Britanija...), pa že v naslednjih tridesetih letih. Ti podatki so javni, zgodi pa se ne nič. Če ‘kdo’ misli, da bomo lahko vso hrano za ljudi in živali pridelali v rastlinjakih, ni naredil osnovnega izračuna. Naprej raje ne bi govorila ...
Ljudi, ki opozarjajo na krivice v svetu in odnosu do okolja, drugi pogosto označujejo kot agresivne, češ da vsiljujejo svoje mnenje. Ste bili že kdaj deležni tovrstne označbe?
Ne, sama tega direktno nisem bila deležna. Če človek vidi, da dela nekaj narobe, pa si pred tem zatiska oči in mu potem nekdo drug jasno pokaže, kaj dela, si najlaže opere slabo vest s tem, da ‘nasprotnika’ oblati oz. ga označi za agresivnega. Žal si prostor, zrak, čisto vodo in ostale naravne vire na Zemlji delimo vsi Zemljani in zdrava pamet in spoštovanje življenja, ljudi ter narave bi morala voditi do dogovorov o trajnostno vzdržnem načinu življenja, če se že ne moremo pogovarjati in dogovarjati o sreči, radosti in ljubezni.
Kakšen način širjenja idej je vam najbližji?
Osebno so mi najbližji pozitivni in optimistični načini, pri podnebni krizi pa enostavno ni več časa za mehke in nežne izobraževalne pristope – za to smo vsaj štirideset let prepozni.
Lažje ustvarjate v okolju, kjer imate veliko somišljenikov tudi v oziru prehrane in varovanja okolja?
Vsekakor, saj so naši projekti usmerjeni v iskanje rešitev za to in bi bila precejšnja izguba časa, če bi se ves čas prerekali o tem, čigavo mnenje je agresivno. (smeh)
Kaj ocenjujete kot največjo spremembo, ki ste jo sami naredili v luči varovanja narave, živali?
Vsekakor to, da se že več kot 25 let prehranjujem s hrano rastlinskega izvora, da združujem potrebe po letalskih prevozih in tako manj letim, da imam doma centralno ogrevanje na sončno energijo in še bi lahko naštevala. Posamezniki delamo sicer majhne korake, a prav vsak korak šteje. Ko bodo na voljo učinkovite tehnološke rešitve, na katerih dela tudi naša Login5 Foundation, bomo z njimi tudi posamezniki delali večje korake.
Besedilo: Nika Arsovski
Fotografija: arhiv Iza Sia Login
Revija Osvoboditev živali, letnik 17, št. 39, str. 10-12.