V drugi polovici leta 2019 je Društvo za osvoboditev živali in njihove pravice izvedlo raziskavo, s katero je želelo ugotoviti, v kolikšni meri javne ustanove v Sloveniji spoštujejo ustavno pravico veganov do življenja v skladu z njihovimi prepričanji.
KOT VEMO, JE VEGANSTVO PREPRIČANJE O TEM, DA JE IZKORIŠČANJE ŽIVALI DANES POVSEM NEPOTREBNO. NA VOLJO IMAMO VELIKO DRUGIH, BOLJŠIH IZBIR, ZATO JE NEETIČNO, DA ZA PREHRANO, OBLEKO, POSKUSE IN TESTIRANJA IZKORIŠČAMO IN UBIJAMO ŽIVALI, KI SO ČUTEČA ŽIVA BITJA.
Vegani svoje prepričanje izražajo s svojim načinom življenja, v katerem ni nobenega izkoriščanja živali, ne za hrano in ne za obutev, obleko, kozmetiko ali farmacevtsko industrijo. Da pa bi lahko živeli etično življenje v skladu s svojim prepričanjem, bi morale njihovo ustavno pravico spoštovati vse javne ustanove. Cilj raziskave je bil ugotoviti, ali pravico veganov do svobode vesti resnično spoštujejo zdravstvene in vzgojno-izobraževalne ustanove v Sloveniji. Diskriminacija se kaže tudi v dostopnosti do dobrin in storitev, zato nas je zanimalo tudi, ali imajo vegani v javnih ustanovah možnost dostopa do rastlinskih obrokov. Po ustavi Republike Slovenije ima vsakdo pravico do svobode vesti in do vzgajanja otrok v skladu s svojimi moralnimi načeli in prepričanji, posredno in neposredno diskriminacijo pa prepoveduje tudi Zakon o varstvu pred diskriminacijo.
O DISKRIMINACIJI GOVORIMO, KADAR JE OSEBA OBRAVNAVANA SLABŠE ALI NEENAKO IZKLJUČNO ZARADI NJENIH OSEBNIH OKOLIŠČIN, V NAŠEM PRIMERU ZARADI PREPRIČANJA, DA JE IZKORIŠČANJE IN UBIJANJE ŽIVALI NEETIČNO.
V raziskavi je sodelovalo 300 veganov z vseh koncev Slovenije. Največ jih je bilo iz osrednjeslovenske regije in z Gorenjske (42 %), 29 odstotkov iz Savinjske, Koroške, Podravske in Pomurske regije, 9 odstotkov z Dolenjske in iz Bele krajine in 7 odstotkov iz jugozahodnega dela Slovenije. Večina anketirancev (72 %) je bila ženskega spola, četrtina moškega, ostali pa tega podatka niso navedli. Med anketiranci je bilo 65 odstotkov zaposlenih, 17 odstotkov šolajočih, 12 odstotkov brezposelnih in 6 odstotkov upokojencev. 57 odstotkov anketiranih (172 oseb) je odgovorilo, da so vegani manj kot deset let, 12 odstotkov deset ali več let, ostali pa na to vprašanje niso odgovorili (31 %). Anketiranci so večinoma postali vegani zaradi živali (81 %), nekateri pa tudi zaradi zdravja, okolja in iz drugih razlogov, kar prikazuje spodnji grafikon.
NAČINI IZRAŽANJA VEGANSTVA
Skoraj vsi vegani (98 %) svoje veganstvo izražajo tako, da ne kupujejo in ne uživajo hrane živalskega izvora. 88 odstotkov anketirancev ne kupuje in ne uporablja kozmetike, ki vsebuje živalske sestavine. Velika večina (84 %) se izogiba obiskovanju prireditev in ustanov, v katerih uporabljajo živali (živalski vrtovi, razstave živali itd.), enak odstotek veganov se izogiba tudi vsem izdelkom, ki so testirani na živalih. Najmanj dosledni so vegani pri nošenju oblačil in obutve, ki vsebujejo živalske sestavine; teh ne nosi 70 odstotkov anketirancev. Mnogi pripominjajo, da želijo ponositi oblačila in obutev, ki so jih nakupili v času, ko še niso bili vegani.
NEUGODNA ALI SLABŠA OBRAVNAVA VEGANOV
Večina veganov (59 %) je zaradi veganskega prepričanja že doživela neugodne situacije ali slabše obravnave. Iz pojasnjevanja odgovorov izvemo, da je do krivične obravnave prihajalo običajno na raznih druženjih ob hrani, ki so se odvijala v krogu družine in sorodnikov, v službi ali pa v vzgojno-izobraževalnih ustanovah in bolnicah.
DISKRIMINACIJA VEGANOV S STRANI ZDRAVSTVENIH DELAVCEV
Več kot četrtina veganov (29 %) je že bila izpostavljena neprimernim komentarjem ali neustrezni obravnavi s strani zdravstvenih delavcev. Opise dogodkov, pri katerih so bili zaradi svojega veganskega prepričanja prikrajšani v zdravstvenih ustanovah, prikazuje spodnji grafikon. Nekaj anketirancev (7 %) je v odgovoru le naštelo priložnosti, ob katerih so bili diskriminirani zaradi veganskega prepričanja, 7 odstotkov veganov pa je navedlo svoje ukrepanje; nekateri vztrajno dokazujejo, da veganstvo dobro vpliva na njihovo zdravje, drugi zamenjajo zdravnika, tretji pa zatajijo svoje veganstvo. Iz tega je mogoče sklepati, da vegane diskriminirajo zdravniki in drugo zdravstveno osebje, ki nimajo ustreznega znanja o sodobnih raziskavah, v katerih so neodvisni znanstveniki dokazali, da je raznolika veganska (rastlinska) prehrana ustrezna in povsem primerna za ljudi v vseh starostnih obdobjih ter da celo preprečuje vrsto sodobnih bolezni, zaradi katerih mnogi umirajo. Zaradi takšnega odnosa do veganske prehrane s strani zdravstvenega osebja vegani doživljajo očitke in kritike, ki so posebno boleče, če jim očitajo neodgovornost do otrok, npr. v času nosečnosti, dojenja ipd.
DOSTOPNOST VEGANSKE (RASTLINSKE) PREHRANE V JAVNIH USTANOVAH
Skoraj polovica veganov (46 %) je v javnih ustanovah že bila prikrajšana za rastlinsko prehrano. Največ jih je bilo za rastlinsko prehrano prikrajšanih v vzgojno-izobraževalnih ustanovah (48 %), 39 odstotkov v zdravstvenih ustanovah, ostali pa so odgovorili »na splošno«. Dobra četrtina veganov (28 %) je v vzgojno-izobraževalnih ustanovah že zaprosila za rastlinsko prehrano zase ali pa za svoje otroke, a so večini (70 %) prošnjo zavrnili. Pri tem mnogokrat omenjajo »nevarnost« in »nezdravost« veganske prehrane, pri čemer se sklicujejo na Smernice zdravega prehranjevanja. Te pa niso obvezujoče, saj nimajo narave pravnega vira, kar je zapisano tudi v samih smernicah in potrjeno s strani izjav avtorjev. Poleg tega, da same smernice niso obvezujoče, tudi niso v skladu z izsledki svetovne znanosti. Omejitveni ukrepi v javnem interesu ohranjanja zdravja so dovoljeni, če je nevarnost za zdravje dokazana in utemeljena – v nasprotnem (našem) primeru gre za nedovoljen poseg v temeljno človekovo pravico.
UVELJAVLJANJE PRAVICE DO SVOBODE VESTI V VZGOJNO-IZOBRAŽEVALNIH USTANOVAH
Več kot polovica vseh veganov (55 %) je na vprašanje, ali so bili oni ali njihovi otroci v sklopu šolanja dolžni obiskovati ustanove oz. sodelovati v praksah, za katere menijo, da so neetične, odgovorila pritrdilno. Dogodke je pojasnilo 127 anketirancev oz. 84 odstotkov tistih, ki so na vprašanje odgovorili pritrdilno. Najpogosteje so morali v okviru šolanja obiskati živalski vrt (57 %), živinorejske kmetije (14 %) in razstave živali (7 %). Večina teh (82 %) ni zahtevala, da se teh dogodkov ne bi udeležili, v glavnem zato, ker so bili še otroci. Tistim, ki so nesodelovanje zahtevali, je bilo 11 odstotkom ugodeno, 7 odstotkom pa ne.
Razlog za neupoštevanje zahteve je bil večinoma utemeljen s tem, da je to del učnega programa oz. učnega načrta in je pogoj za opravljanje izpita, ali pa, da je tako določeno z letnim delovnim načrtom šole. Na uveljavljanje svobode vesti se je nanašalo tudi vprašanje, ali so bili anketiranci kdaj dolžni sodelovati pri poskusih na živalih. Desetina anketiranih veganov (10 %) je na to vprašanje odgovorila pritrdilno. Dogodek je opisalo 24 anketirancev oz. 86 % tistih, ki so na vprašanje odgovorili pritrdilno. Večinoma niso zahtevali, da pri tem ne bi sodelovali. 18 odstotkov jih je to zahtevalo, a zahteve 7 odstotkom niso upoštevali.
Podajanje učne snovi na način, ki spodbuja izkoriščanje in ubijanje živali ter utrjuje specizem (razlikovanje živali na podlagi vrste), je v slovenskih vzgojno-izobraževalnih ustanovah zaznalo 53 odstotkov veganov. Večina teh (83 %) ni zahtevala, da bi se učna snov podajala na bolj objektiven način, večinoma zato, ker so bili še otroci. Ostalim, ki so to zahtevali, so zahtevo zavrnili (11 %) oz. upoštevali (6 %). Na vprašanje, zakaj niso upoštevali njihove zahteve, so odgovorili, da so jih ignorirali, da so imeli premalo znanja, da so ukrepali kot starši in so sami otrokom razložili dejstva, ostali pa so navajali izgovore učiteljev. Ti so se izgovarjali na učni načrt ali pa na to, kaj je v naši družbi normalno.
POSLEDICE DISKRIMINACIJE VEGANOV V JAVNIH USTANOVAH
Tretjino veganov (33 %) so komentarji, ki so jih dajali zaposleni v javnih ustanovah ob omembi veganstva, prizadeli. Njihove opise dogodkov lahko razdelimo v več skupin, kar prikazuje spodnji grafikon. Samo dva vegana (0,7 %) sta pohvalila odziv javnih uslužbencev (eden je pohvalil osebno zdravnico, ena anketiranka pa omogočanje veganske prehrane v porodnišnici v Novem mestu). Velika večina tistih veganov (92 %), ki so doživeli neustrezen odziv v javnih ustanovah, ni oddala pritožbe. 8 odstotkov jo je oddalo in le 3 odstotkom je bila tudi upoštevana.
SKLEPI
Glede na rezultate te raziskave sklepamo, da je:
- 59 % veganov že doživelo slabšo obravnavo v javnih ustanovah in v družbi na splošno,
- 29 % veganov že bilo diskriminiranih s strani zdravstvenih delavcev,
- 46 % veganov ali njihovih otrok bilo prikrajšanih za rastlinsko prehrano v javnih ustanovah in
- 55 % veganov ali njihovih otrok moralo sodelovati v neetičnih praksah v okviru vzgojno-izobraževalnih ustanov.
Najmanj diskriminacije so vegani doživeli v zdravstvenih ustanovah, kar je razumljivo. Zaradi uživanja rastlinske hrane, še posebno ekološko pridelane, so vegani bolj zdravi in v povprečju mlajši od večine prebivalstva, zato manj pogosto obiskujejo zdravstvene ustanove. Več kot polovica veganov je zaznala diskriminacijo v vzgojno-izobraževalnih ustanovah zaradi izobraževalnega sistema, ki podpira specizem. Verjetno bi bilo teh še več, če bi bili vsi v času izobraževanja že vegani. Ker mnogi to še niso bili, niso bili pozorni na tovrstno diskriminacijo, ki je odraz splošnega neznanja in družbene tradicije, prenesene v vzgojno-izobraževalne načrte. Skoraj polovica veganov in njihovih otrok je bila diskriminiranih v javnih ustanovah zaradi
nedostopnosti rastlinske prehrane (46 %). Dejstvo, da več kot polovica veganov ne zaznava tega problema, kaže na to, da se je veliko veganov prilagodilo aktualnemu sistemu in ga niti ne dojemajo kot diskriminatornega. Tisti pa, ki se te vrste diskriminacije zavedajo, menijo, da bi morali biti vegani glasnejši pri uveljavljanju svoje ustavne pravice do rastlinske (veganske) prehrane v javnih ustanovah, zase in za svoje otroke, da bi se stanje spremenilo. Na to kaže tudi dejstvo, da so 30 odstotkom prosilcev za vegansko prehrano v javnih ustanovah prošnjo ugodili. Raziskava je dala približno sliko o veganih o Sloveniji, kako jih družba sprejema kot manjšino, ki se po svojem etičnem odnosu do živali razlikuje od nje. Zanimivo bi bilo raziskavo nadaljevati s pogovori z nevegani, da bi ti argumentirali svoj diskriminatorni odnos do veganov, pa tudi v javnih institucijah, ki so veganom dolžne zagotavljati pravico do svobode vesti in do vzgajanja otrok v skladu z njihovimi moralnimi načeli in prepričanji. Ugotavljali bi lahko tudi, ali so zdravniki, ki veganom odsvetujejo rastlinsko prehrano, starejše ali mlajše generacije, da bi lahko predvidevali, ali lahko spremembe na tem področju pričakujemo kmalu ali šele čez čas.
NEKAJ IZJAV ANKETIRANCEV
»Ko sem dojila, me je gastrologinja, ker je bil otrok obravnavan zaradi težav s prebavili, nadrla, češ, kaj se grem, da ne jem mesa in ne pijem mleka, da otrok ne dobi nobenih beljakovin in da mu s tem škodujem.«
»Imela sem težave z želodcem in sem imela gastroskopijo v Splošni bolnici Celje. Zdravnica, ki mi jo je delala, je bila zelo nesramna in vzvišena. Rekla je, da bom, če ne bom jedla mesa, morala k njim hoditi na železove injekcije. V resnici je pa ravno obratno: odkar ne jem mesa, nisem več slabokrvna in tudi alergije so izginile.«
»Po posegu, pred katerim sem bila 27 ur tešča, sem dobila za jesti samo kos kruha in čaj. Čeprav so vedeli že par dni prej, kako se prehranjujem, so rekli, da ne vejo, kaj drugega naj mi dajo jesti.«
»Za dolgotrajno kronično slabokrvnost so krivili prehrano. Izkazalo se je, da imam celiakijo. Po dieti so krvni testi bp.«
»Delam v šoli. V šolski kuhinji sem imela konstantno težave, ko sem naročila vegi meni, npr. sladko zelje - v njem sem našla majhne koščke mesa. Odgovor kuharice: »Aja, je bila govedina poleg. Pa saj smo jo odstranili.«
"Solata z makaroni: izrecno mi rečejo, da je vegi in potem so poleg koščki tune itd. V šolski kuhinji ne jem več.«
»Na kardiološkem oddelku UKC Ljubljana sem dobila okusne veganske obroke. Ko pa sem morala ostati na opazovanju v 24-urni bolnišnici na IPP (Internistična prva pomoč), sem prosila za veganski zajtrk, pa mi je sestra odgovorila, da ne morem izbirati in naj jem samo kruh, (ki tudi ni bil veganski).«
»Neprimeren komentar medicinske sestre v bolnišnici na Internistični prvi pomoči v Ljubljani. Tam sem bila že pred tem zaradi dolgega čakanja in obravnave ves dan tešča. Ko pa bi lahko jedla kot ostali pacienti, mi ni bila pripravljena urediti veganskega zajtrka. Očitno pa je o moji prošnji za veganski zajtrk povedala vsem ostalim medicinskim delavcem, ker se je videlo, da komentirajo in me ogledujejo. Bilo je zelo neprijetno, saj sem bila zaradi težav z zdravjem na milost in nemilost prepuščena njihovi oskrbi.«
»Pred nekaj meseci sem bila obveščena s strani odvetniške pisarne, da mi dve učiteljici napovedujeta zasebno tožbo, ker sem na svetu zavoda (šole) izpostavila neprimerno vedenje glede veganstva in nezadostno znanje šolskih vodij prehrane.«
»Moram pa pohvaliti Porodnišnico Novo mesto, kjer sem lani rodila. Super jedilnik in nobenih komentarjev.«
POZIV BRALCEM: Če je kdo imel pozitivno ali izrazito negativno izkušnjo v javni ustanovi (vojska, policija, šole, univerze, zdravstvo itd.), ga prosimo, da jo čim bolj podrobno opiše in posreduje na društvo. Vaše odzive bomo objavili v naslednji številki revije.
Besedilo celotne raziskave je dostopno na tej povezavi.
Besedilo: Vilma Vrtačnik Merčun
Revija Osvoboditev živali, letnik 17, št. 40, str. 36-40.