Will Tuttle je avtor knjige, svetovne uspešnice, The World Peace Diet, ki je v slovenščini izšla pod naslovom HRANA ZA MIR. Ob izidu knjige je Slovensko vegansko društvo organiziralo predavanje avtorja. Dr. Will Tuttle je priznani pedagog, avtor, pianist in skladatelj, ki predava in nastopa v Severni Ameriki in Evropi. Na univerzi U. C. Berkeley v ZDA je opravil doktorat na temo poučevanja intuicije. Na visokošolskem nivoju je predaval o kreativnosti, humanističnih vedah, mitologiji, religiji in filozofiji. Poznan je po svojih razumljivih in navdihujočih predavanjih, ki pogosto vključujejo izvirno glasbo za klavir in slike živali, ki jih je naslikala njegova žena Madeleine, vizionarska umetnica iz Švice.
Will Tuttle, avtor knjige Hrana za mir
V enem od vaših predavanj, ki sem jih videla na internetu, pravite, da vaša knjiga Hrana za mir (The World Peace Diet) temelji na raziskavi. Za kakšno raziskavo gre?
Vegan sem 33 let, tako, da je velik del raziskave moje lastno življenje, saj sem se veliko naučil o prehrani, predvsem veganski. Imam tudi doktorat s kalifornijske univerze Berkley. Študiral sem filozofijo in pedagogiko, zato sem opravil veliko raziskav s področja sociologije, antropologije, zgodovine, psihologije, filozofije, pedagogike, raziskave o miru, o ženskah, o zdravju ... in sem v osnovi poskušal videti čim globlje v težave, ki jih ima družba, ter prepoznati gonilne sile v ozadju, gledano z različnih vidikov: ekonomskega, okoljskega, socialnega ali duhovnega vidika. Bil sem tudi zenovski menih v Koreji, zato so bile to tudi notranje raziskave v smislu razumevanja svojega uma in zavesti, kako sem programiran s strani družbe, zahodne družbe, v kateri sem odrastel.
Raziskava je bila dejansko kombinacija raziskave notranjosti, izkušenj vegana, izkušenj človeka, ki meditira in poskuša razumeti svoj um ter zunanje raziskave, ki pa ni obsegala le prehrane in prehranskih navad, temveč tudi daljnosežne posledice naše izbire načina prehranjevanja: kakšen vpliv ima to na okolje, kako doprinaša k nastanku vojn, k dominaciji nad ženskami, izkoriščanju živali, uničevanju habitatov prostoživečih živali, lakoti, kako to vpliva na delavci zaposlene v klavnicah itd. In kako vse to skupaj ustvarja osnoven, ključen problem v naši družbi, saj se pri tem odklopimo od svoje naravne modrosti in sočutja. Raziskava je bila holistična, bila je tako analitična kot intuitivna. Tudi kot glasbenik, sem profesionalni pianist in skladatelj, mislim, da je pomembno, da znamo najti povezavo med ritmi našega razmišljanja, občutkov, pravzaprav ritmom oz. vibracijo naše družbe, kot so zaskrbljenost in strahovi, ki jih ljudje občutijo, in nasiljem nad živalmi, in spoznamo, da se nam to vrača. To je bila osnova raziskave: kako te povezave delujejo.
Kaj lahko poveste na splošno o vsebini knjige?
Mislim, da je knjiga Hrana za mir prva knjiga, ki se osredotoči na našo rutino surovega ravnanja z živalmi za hrano in druge proizvode ter tega problema ne postavi le kot enega od mnogih problemov te družbe, temveč kot naš osrednji PROBLEM. Gre za ključno, podivjano gonilno silo, ki je v ozadju vseh problemov, ki jih imamo. Naše nasilje do živali posredno in neposredno vpliva na nas. Ne le da povzroča uničenje v zunanjem svetu, temveč tudi zmanjšuje našo lastno inteligenco, našo tenkočutnost. Posledično se ne moremo učinkovito spopasti s problemi, ki jih povzročamo. Postanemo kot otroci, ki verjamemo uradno predstavljenim »zgodbicam«, saj nočemo pogledati globlje, to je v svoj način prehrane, ki je najmočnejša povezava s celotno naravo, z našo civiliziranostjo. Gre za veliko razkritje, saj nam pokaže, kako lahko v pozitivni smeri preoblikujemo našo družbo. In če kot družba ne bomo šli v smeri veganstva, ne bomo preživeli. Nasilje nad živalmi ne uničuje le njih, temveč uničuje tudi nas. To moramo razumeti. Vztrajno prihaja nazaj. Zagotovo. Le da tega ne vidimo in ne prepoznamo.
V nekem predavanju ste dejali, da je skorajda čudež, da kdo sploh postane vegetarijanec oz. vegan, zaradi močnega vpliva, ki ga ima na nas okolje, torej naši starši in drugi ljudje, ki nas uvedejo v način prehranjevanja z mesom. Od kod po vašem mnenju prihaja odločitev posameznika postati vegan?
Mislim, da je toliko različnih razlogov kot je posameznikov. Razlogov je lahko veliko. Mnogo ljudi na začetku naredi ta korak zaradi zdravstvenih razlogov, saj verjamejo, da bodo bolj zdravi ob uživanju rastlinske hrane, z manj holesterola, nasičenih maščob itd. Jaz sem to storil zaradi živali in zaradi svetovne lakote, ko sem se zavedel, da z žitom pitamo živino, medtem ko ljudje umirajo od lakote. Zavedel sem se tudi, kako te uboge živali trpijo, kako grozljivo ravnajo z njimi in nisem več hotel jesti mesa. Ne le da nisem hotel biti povzročitelj tega, mesa prav nisem hotel več jesti, saj je to grozno. Posebno če imamo željo po duhovni rasti, če želimo postati zrelejši, gledano psihološko, ne moremo več povzročati trpljenja drugim.
Mislim, da sta to dva glava razloga, da se ljudje odločijo za veganstvo/vegetarijanstvo. Najprej za svoje lastno zdravje, kar je v redu, saj smo bolj zdravi, smo zato boljši državljani. To je dober razlog.
Drugi razlog pa je zaradi drugih, zaradi živali, vsega življenja v naravi, za prihodnje generacije, zaradi ljudi, ki trpijo lakoto itd.
Veliko organizacij za pravice živali promovira veganstvo. Nekatere med njimi se namenoma izogibajo objavljanju slik in filmov, ki prikazujejo mučenje živali. Raje izberejo bolj blago obliko, ki govori o prednostih veganske prehrane ter o tem, kako so živali lepe. Menite da je pomembno, da se ljudem včasih pokažejo brutalnosti, ki jih doživljajo živali?
Da, mislim, da to pomaga. Videl sem na stotine teh posnetkov, najbrž sem videl vse (nasmeh). In res je grozljivo to gledati, ampak: če ne vidimo teh filmov, ne moremo vedeti, kako je zares hudo, pa tudi video posnetek ni isto, kot dejansko biti tam. Mislim pa tudi, da je grozljivo, da te živali trpijo v vakuumu in nikomur ni mar, da bi to videl. Če morajo to pretrpeti na svojih telesih, je najmanj, kar lahko storimo, če nam je mar zanje, to, da se s tem soočimo, da to vidimo in nekaj s tem naredimo. To, da vidimo njihovo trpljenje je na en način navdih, da nekaj naredimo, da se to ustavi, da to informacijo damo naprej drugim ljudem. Mene je to res podžgalo, da sem začutil, da moram nekaj ukreniti.
Ste bili kdaj v klavnici?
Bil sem na območju klavnice, kjer živali pripeljejo. Nisem pa bil prav v prostoru, kjer jih ubijajo, ko visijo obešene z glavo navzdol. Bil pa sem tudi v industrijskih farmah, ogradah, videl sem skoraj vse. Poleg tega sem v svoji mladosti tudi samo ubil živali, to so bili piščanci, ubil sem našo kravo oz. pomagal pri tem. Videl sem veliko tega, nisem pa videl vsega.
Ljudje, ki jedo meso, navadno ne ubijajo živali za hrano sami, ampak nekdo drug zanje opravi to umazano delo. Kako pa je s temi ubogimi ljudmi, ki delajo v klavnicah? Kako, mislite, da se počutijo in kako se spopadajo s samim delom, ki ga opravljajo? So vendar samo ljudje, kot sva vi ali jaz ...
Delavci iz klavnic ali delavci v industrijskih farmah zelo trpijo, saj je to res najslabše delo v naši družbi. Obstaja bolezen, ki se imenuje Perpetration induced traumatic stress disorder (posttravmatični stres zaradi zagrešitve hudodelnega dejanja). Kot storilci nasilnega dejanja (klanja) doživljajo travmatični stres. Gre za psihično bolezen. Ko se vrnejo na svoje domove, v skupnosti, kjer živijo, pogosto zagrešijo strašna dejanja, v svojih družinah, do sosedov in drugih ljudi, nato pa pristanejo v zaporu. Imajo tudi najvišjo stopnjo samomorilstva, so zasvojenci z drogami, alkoholom. S tem, ko jim naložimo, da umazano delo opravijo namesto nas, škodo povzročamo tudi njim in smo za to odgovorni.
Vaša knjiga in vaša predavanja imajo zelo pozitiven vpliv na ljudi. Se spomnite kakšnega primera, da se je zaradi prebrane vaše knjige nekdo odločil za veganstvo?
Veliko je teh situacij, ko ljudje rečejo: Zaradi vaše knjige sem postal vegan! (nasmeh) Velikokrat so to ljudje, ki že delujejo v tej smeri. Nekoč pa sem dobil email od nekega lovca, ki je prišel na moje predavanje, ki sem ga imel v Oklahoma Cityju, v ZDA. Bil je lovec in fotograf, za kar je prejemal plačilo, torej si je denar služil s prodajanjem fotografij o lovu raznim revijam. Na predavanje je prišel z ženo, ki je že bila na enem prejšnjih predavanj in je kupila knjigo, ki jo je potem tudi on prebral. Po predavanju je prišel do mene in rekel: "Želim, da veste, da sem postal vegan. Prenehal je loviti in tudi jesti meso. Popolnoma je spremenil svoje življenje." Vsak se lahko spremeni.
Še zadnje vprašanje. Proizvodnja mesa povzroča tudi ogromno škodo našemu okolju in podnebju. Zdi se, da človeštvu zmanjkuje časa. Kaj menite o naši prihodnosti, če nadaljujemo s takšnim ravnanjem še naprej?
Res so kritični časi in res nam v nekem smislu zmanjkuje časa. Kot vrsta vršimo napade najvišje stopnje na tropski deževni gozd, oceane, podnebje in življenje na sploh. Vse to uničujemo s svojim ravnanjem. Največji vzrok za okoljsko pustošenje je človeško hotenje po uživanju mesa, mlečnih proizvodov in jajc. To je zagotovo daleč najbolj uničevalno dejanje za okolje, ki ga lahko storimo. Če nam je res mar za svet in okolje, potem naj bi postali vegani in se preusmerili k rastlinski prehrani.
Ne le okolje, temveč tudi vojne, nasilje ali ekonomska neenakost so prav tako veliki problemi. Za pozitivno prihodnost, ki jo po mojem mnenju lahko imamo, je najpomembnejša stvar, ki jo lahko naredi vsak, to, da se potrudi razumeti, kako daljnosešne posledice ima izbira naše prehrane ter se zato preusmeri k veganski oz. rastlinski hrani in načinu življenja. Nato pa spodbudi druge ljudi, da storijo enako, torej deli z njimi to idejo. Gre namreč za zelo pereč problem, ki pritiska na nas, da ukrepamo takoj.
Besedilo: Gretta Mikuž Fegic
Revija Osvoboditev živali, letnik 10, št. 26, str. 23-25.