O škodljivosti množične živinoreje in klanja živali informiramo Slovenijo že skoraj 25 let.
Resnično težko verjamem, da po skoraj 25 letih informiranja javnosti v Sloveniji o škodljivosti množične živinoreje in ubijanja živali za našo prehrano ljudje še vedno nismo dojeli, kako velika laž in prevara je tradicija živalskega kanibalizma, ki vsem nam povzroča vedno večje težave iz zdravstvenega, okoljskega in moralno-etičnega ali duhovnega vidika. V vseh teh letih smo vedno znova, tudi preko Društva za osvoboditev živali in njihove pravice, z vsebinami brezplačne revije Osvoboditev živali želeli pomagati živalim, naravi in soljudem ter vedno znova pojasnjevali vse tri omenjene vidike in opozarjali na posledice. To želim storiti ponovno in tako podati prispevek k lažjemu in celovitemu razumevanju te problematike, še posebno sedaj, ko je v javnosti zopet veliko govora o predlogu novih prehranskih smernic.
1. ZDRAVSTVENI VIDIK
Če smo iskreni, imamo mnogi izkušnje med prijatelji, sorodniki, starši ali celo sami, z raznimi hudimi boleznimi, ki so vsekakor povezane tudi z našo prehrano, kar bo potrdil vsak iskren zdravnik, ki se vsaj malo drži Hipokratove zaprisege. Bolezni in obolelih ljudi je namreč vedno več. Bi res naraščale, če bi človeštvo živelo pravilno? V živalskih hlevih in farmah postaja vedno bolj neznosno. Milijoni živali so samo še oštevilčeni serijski proizvodi za klavnico. Milijone ton izločkov iz živalskih hlevov vozimo na njive, skupaj s kemičnimi snovmi, umetnimi gnojili in drugimi strupi, kot so pesticidi in fungicidi. Te strupe preko hrane in vode ljudje dobimo nazaj, pa če to želimo slišati ali ne. Živalim v naravi ne preostane drugega, kot da požirajo te strupe, ker živijo od tega, kar ponujajo polja, travniki in gozdovi. Iz leta v leto vedno bolj obolevajo tudi prostoživeče živali in povzročitelje bolezni, viruse in bakterije, prenašajo nazaj na človeka. Opravljene so bile tudi številne študije, ki jasno in nedvoumno kažejo, da uživanje mesa povzroča bolezni. Spodaj prilagam dve raziskavi starejšega datuma. Novejše raziskave so seveda še boljše.
- Raziskava v okviru EU (European Prospective Investigation Into Cancer and Nutrition – EPIC) je vključevala več kot pol milijona ljudi. Raziskali so povezavo med različnimi vrstami raka in posameznimi živili. Zaradi izredno velikega števila subjektov so rezultati teh študij še toliko bolj pomembni. Raziskava, ki je ugotavljala povezavo med hrano in rakom želodca [1], je našla sledeče povezave: za vsakih 100 g dnevno zaužitega mesa se verjetnost za raka želodca poveča za faktor 3,52. Torej se za vsako povečanje dnevnega vnosa mesa za 100 g možnost za raka poveča za 252 %.
- Na medicinski fakulteti v Harvardu so izvedli raziskavo [8], s katero so želeli ugotoviti povezavo med hrano in rakom prostate. Spremljali so preko 50.000 moških, starih od 40 do 75 let, v časovnem intervalu 4 let. Ugotovili so, da od maščob na raka prostate vpliva le maščoba živalskega izvora (faktor povečanja tveganja za 63 %). 
2. OKOLJSKI VIDIK
Težko verjamem, da ne opazimo strašansko pospešenega uničevanja in zastrupljanja narave, ki je prav tako zelo povezano z našo prehrano in kmetijstvom, ki sloni na množični živinoreji, kemiji in fitofarmacevtskih sredstvih.
Na primer: že leta 2006 so pri Organizaciji Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo (FAO) objavili poročilo, iz katerega je bilo razvidno, da bi bilo nujno načrtno zmanjševati živinorejo in ljudi usmerjati k zmanjšanju porabe mesa v prehrani. Henning Steinfeld, vodja oddelka FAO za informacije o živinoreji in politiko živinoreje ter glavni avtor poročila, je povedal: »Živinoreja je eden od največjih povzročiteljev današnjih najpomembnejših okoljskih težav. Za izboljšanje razmer je nujno potrebno ukrepanje.«
Obdelovalnih površin primanjkuje, zato se iščejo nove, največ na račun sekanja gozdov, zlasti v Latinski Ameriki, kjer tropski gozdovi skupaj z oceani uravnavajo klimo na našem planetu. Živinoreja je eden od sektorjev, ki najbolj škodljivo vplivajo na čedalje bolj omejene vodne vire in med drugim prispevajo k onesnaževanju vode in propadanju koralnih grebenov. Glavna onesnaževala so živalski odpadki, antibiotiki in hormoni, kemikalije, gnojila in pesticidi, ki se uporabljajo za škropljenje pridelkov. To bo ena od največjih težav človeštva, kajti vremenske razmere postajajo nepredvidljive in težke. 
3. MORALNO-ETIČNI ALI DUHOVNI VIDIK
Vprašajmo se in razmislimo: ali res lahko ubijamo živali in življenje v drugih oblikah brez posledic? Res brez najmanjšega dvoma verjamemo, da je to pravilno ali, kot pravi del strokovnjakov za prehrano, celo nujno? Ali res nikoli v življenju nismo občutili, da nam živali polepšajo dan, dajejo veselje, želijo biti naši prijatelji, obenem pa si želijo imeti svoje družine ter skupaj živeti do naravne smrti? 
Drži, da lahko vsi mirno rečemo, da so nas tako pač učili v šoli, pri verouku ali doma, in temu sledimo, iz generacije v generacijo, iz roda v rod.
Toda pogled v ta svet, tudi v odnose v družbi, nam zelo jasno kaže, da je šlo nekaj hudo narobe ‒ v popolnoma napačno smer. Smo res že tako otopeli, da ne opazimo več, kaj se dogaja okrog nas in kam vse to vodi? Res ne opazimo izmučene narave in zastrupljenih polj ter zraka, ne vidimo, da se naša hraniteljica Zemlja upira pohlepu človeštva in nas vse težje nosi zaradi naših nepravilnih, pretirano izkoriščevalskih posegov? 
Ali ni skrajni čas, da podvomimo v resničnost naučene tradicije in našega učnega programa? Dobro je vedeti, da je osnova šolskega učnega programa v odnosu do soljudi, živali in narave vedno ista in se ne spreminja od samega nastanka prvih duhovniških, cerkvenih šol že pred stoletji. Tudi v različnih državnih ureditvah (npr. v komunizmu) se ta podlaga ni spreminjala, ker je vedno ustrezala vladajoči strukturi. Tako je cerkveno-državni sistem nekoč in danes poskrbel, da se je ljudi iz generacije v generacijo, desetletja in desetletja v šolah učilo in se jih še vedno uči, da so živali na Zemlji za našo korist, za naše potrebe, da je to Božja volja. Nekateri pediatri, na primer, gredo danes še dlje, ko si upajo trditi, da sta meso in druga hrana živalskega izvora nujna v prehrani otrok, celo obvezna. Kakšna laž in prevara, kakšno zavajanje. Lahko rečemo, da ima šolski učni program nalogo, da programira mladega človeka v izkoriščevalski, ubijalski in suženjski odnos do živali ter narave. Žal večina ljudi verjame in sledi temu, kar so nas naučili in programirali v šolah.
Za lažje razumevanje se dotaknimo kratkega pregleda razvoja šolstva na našem ozemlju. Vse do sredine 18. stoletja je šola veljala za cerkveno ustanovo. Vse do 19. stoletja je bilo torej najpomembnejše izobraževanje duhovnikov, ki so s svojim delom med vsemi sloji najbolj vplivali na splošno ljudsko kulturo. Šele z reformami Marije Terezije in Jožefa II. je država malo bolj posegla na področje šolstva in delno šolski sistem krojila tudi po svojih potrebah. Toda osnova učnega programa je ostala ista, torej le prevzeta od tedanjega cerkvenega šolstva, ki ga imamo, žal, še danes. Zakaj pravim ‘žal’? Zato, ker na podlagi 40-letnega raziskovanja vem, da duhovniški, cerkveni nauk in učenje po njunem zgledu vsebuje slab, izkoriščevalski in ubijalski odnos do živali, narave in soljudi. Človeštvo pa je to iz generacije v generacijo, tudi preko šolskega učnega programa, sprejelo kot nekaj resničnega in pravilnega.
Dejstva glede zgoraj zapisanih ubijalskih dejanj vse do danes potrjujejo mnogi raziskovalci in zgodovinarji.
Na primer: znani raziskovalec, zgodovinar in pisatelj Karlheinz Deschner je večji del svojega življenja namenil prav raziskovanju katoliške cerkve. Po več desetletjih je prišel do naslednjega zaključka: »Po intenzivnem raziskovanju zgodovine krščanstva v antiki, srednjem veku in novejšem času, še posebej v 20. stoletju, ne poznam nobene organizacije na svetu, ki bi se obdržala tako dolgo in neprekinjeno in bi bila tako strahotno obremenjena z zločini, kot je Rimskokatoliška cerkev.« Tudi nekateri katoliški zgodovinarji, ki so dobili dostop do vatikanskih arhivov, so bili presenečeni in šokirani, ko so v še obstoječih spisih brali o popolnoma drugačnem odnosu in učenju Jezusa iz Nazareta do živali in narave, o njegovem miroljubnem in spoštljivem odnosu do celotnega stvarstva, ki ne vsebuje nobenega namernega ubijanja, tudi živali ne, za našo hrano. Vse nas pa pri verouku, pri maši in posledično tudi v šolah učijo popolnoma drugače; to so laži, zaradi katerih že imamo težave. Zemlja, ki je povezana s celotnim življenjem v vseh oblikah, se že upira krutemu človeštvu. 
Tudi besede profesorja dr. Hubertusa Minareka povedo veliko o tem, kakšno bi moralo biti resnično izvirno krščanstvo: »Pravo krščanstvo lahko oziroma mora živeti brez mesa, ker tako pridemo do humanosti. Živali so bitja, ki občutijo kot mi in imajo pravico do življenja.«
Navedeno nam je lahko vsem v pomoč, da vsaj podvomimo v resničnost cerkvenega in šolskega nauka tudi v odnosu do živali in narave.
Morda bodo mnogi rekli, da imamo danes vendarle »stroko« visoko izobraženih ljudi v šolstvu, politiki, zdravstvu, cerkvenih krogih in drugje, in da ti ljudje vedo, kaj delajo. Pa je res tako? Zastavimo si vprašanje, od kod in od koga je osnovno znanje za življenje in delo prejel neki strokovnjak ali celotna tako imenovana »stroka«? Ali ni šla vsa ta, danes tako opevana »stroka«, skozi obstoječi šolski učni program, morda tudi verouk, ki uči krut, izkoriščevalski in suženjski odnos do živali in življenja v naravi? Naučeno nato v življenju zagovarjajo naprej, pišejo pravila, smernice in zakone ter morda kot profesorji in učitelji učijo mlajše generacije. Zaradi večletne indoktrinacije v mladosti skozi šolanje večina te »stroke« verjame, da so pomembni in da delajo prav. Nekateri v svoji želji po denarju morda sploh ne opazijo, kakšno strašansko škodo povzročajo živalim, naravi in soljudem s svojim neresničnim in nepravilnim delovanjem.
Je pa tudi res, da nekateri ljudje že v svoji mladosti ali pa kasneje v življenju vseeno podvomijo v šolski in veroučni program ter postanejo iskalci resnice. Nekateri od teh so resnično dragoceni raziskovalci in strokovnjaki, ki delajo na različnih področjih, pomagajo človeštvu in mu odpirajo oči. Zame verodostojno stroko predstavljajo le takšni. A kot vidimo, je takih premalo, večina ljudi sledi naučenemu šolskemu programu. 
Vsak človek, ki zagovarja ubijanje in mučenje živali iz katerega koli razloga ali razvija strupena škropiva za uničevanje življenja ali vojaško orožje in še bi lahko naštevali, se nikakor ne more imenovati strokovnjak ali stroka, tudi če ima pet doktoratov, kajti ideje prejema od nasprotne strani, ki je za uničevanje življenja in ne za njegovo ohranjanje.
Spoštovane bralke, spoštovani bralci, moje pisanje ni namenjeno prepričevanju, da morate kaj spremeniti, čeprav iz izkušenj vem, da bi bilo to dobro. Prvi korak je lahko vsaj želja po razmišljanju o tem in, kot rečeno, podvomiti v naučeno. Omenil sem lastne izkušnje: morda bo komu v pomoč, če omenim, da že približno 40 let ne jem mesa in sedaj, pri starosti 60 let, lahko opravljam vsa kmečka opravila podobno kot pri 30 letih. Lahko igram nogomet, košarko … Pri zdravniku nisem bil, zaradi kakšne resne bolezni, še nikoli. Zadnjič sem bil pred približno 25 leti, ko sem si po padcu z lestve na beton zlomil nogo. Moje izkušnje so torej diametralno nasprotne od priporočil in navodil tako imenovane samooklicane stroke, ki pravijo, da brez mesa ne gre. 
Javni podatki kažejo, da v Sloveniji letno zboli za rakom približno 20.000 ljudi z boleznijo srca in ožilja, da ne omenjamo težav s prebavili, presnovo, vnetji, putiko … Bolnice so zasedene, zdravila gredo v promet odlično. To jasno kaže tudi podatek s spletne strani NIJZ, da je vsak prebivalec Slovenije v povprečju prejel 10 receptov s predpisanimi zdravili na leto, kar v skupni vrednosti znaša 385 evrov. Torej gre za strašansko velike zneske davkoplačevalskega denarja na leto le za zdravila na recept, kje pa so še operacije, zneski za aparature, pripomočke, plače zdravnikom in ostalemu osebju ... Kot vidimo, gre za milijardne zneske. Ali ni morda po vsem tem upravičeno posumiti, da so naš šolski program, kmetijska in prehranska politika namerno naravnani tako, da smo čim bolj bolni ter tako čim večji uporabniki zdravil in zdravniških uslug? Vsak naj si na to vprašanje odgovori sam, kajti vsi smo svobodni v razmišljanju in smo dobili razum prav zato - za razmišljanje.
Zelo pomembno je tudi vprašanje, kako je pridelana in od kod prihaja naša rastlinska hrana. Vsa hrana, tudi rastlinska, ki je gensko spremenjena ali pridelana s kemijo in fitofarmacevtskimi sredstvi, je namreč škodljiva za naše zdravje. Hrana, posebno sadje in zelenjava, ki se pripelje iz oddaljenih držav ali kontinentov, je še dodatno tretirana s kemijo za obstoj in svež izgled. Nenazadnje vsa ta kemija in fitofarmacevtska sredstva ubijajo življenje v naravi in na poljih. Nujno bi bilo upoštevati vse, kar sem omenil, in v Sloveniji spodbujati prehod na ekološko kmetovanje, postopoma pomagati kmetijam ob prehodu iz živinorejskih panog na ekološko poljedelstvo, zelenjadarstvo ter sadjarstvo in se ne zanašati na uvoz, četudi bolj poceni rastlinske hrane.
Drži, da brez dobrega in pravilno usmerjenega slovenskega kmeta lahko že v kratkem pridemo do pomanjkanja hrane. Mnogi slovenski kmetje so pridni in delovni ljudje. Težava je v tem, da kmetijska politika ni pravilno in dobro zastavljena. Da je to res, lahko potrdijo vsi, ki delajo na tem področju (zaposleni na Ministrstvu, kmetijski pospeševalci), seveda, če so iskreni. Najboljši pokazatelj je samooskrba v Sloveniji. Številke so dovolj zgovorne. Smo zelo slabo samooskrbni na področju zelenjave, žit, kaš, stročnic in sadja. Le 30‒40 % pridelamo pri nas, ostalo vse uvozimo, četudi je, kot že rečeno, slabše kvalitete.
Reference: [1] Meat intake and risk of stomach and esophageal adenocarcinoma within the European Prospective Investigation Into Cancer and Nutrition (EPIC), Gonzales CA Et. Al., JNCI Journal of the National Cancer Institute 2006 98 (5): 345-354 8] A prospective study of dietary fat and risk of prostate cancer, Giovannucci E, Rimm EB, Colditz GA, Stampfer MJ, Ascherio A, Chute CC, Willett WC, J Natl Cancer Inst. 1993 Oct 6;85 (19): 1538-40.
Avtor: Stanko Valpatič
Revija Osvoboditev živali, letnik 24, številka 51, str. 26-30.