Lovec je oborožen človek. Orožje uporablja z namenom ubijanja živali. Po navedbah strokovnjakov je lovsko strelno orožje smrtonosnejše od vojaškega. Če bi lovec hotel preprečiti dolgotrajno trpljenje živali, bi moral biti odličen strelec. Kvota ur izobraževanja lovskega pripravnika tega ne omogoča. V praksi se zato dogaja, da obstreljene živali umirajo počasi in v mukah z raztrganimi notranjimi organi in prestreljenimi okončinami.
Lovske nesreče so med najbolj nevarnimi: v veliki meri se končajo s hudimi telesnimi ali smrtnimi poškodbami lovca ali drugih oseb.
Mediji, ki posvečajo vso pozornost potencialni nevarnosti medvedov in volkov, o lovskih nesrečah ne pišejo kaj dosti, če sploh. Kot vidimo spodaj, je poškodb s strani lovcev veliko več kot poškodb, povzročenih od medveda ali volka, kar bi moralo biti zaskrbljujoče za medije in javnost. Pa žal ni, in zakaj ni?
Društvo za osvoboditev živali je zaprosilo za podatke o lovskih nesrečah Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano ter Lovsko zvezo Slovenije.
Lovska zveza Slovenije je v svojem dopisu (LZS/47) 10. 2. 2020 Društvu na njegovo Zaprosilo za posredovanje podatkov javnega značaja (30. 1. 2020) odgovorila, da mu ne more posredovati podatkov o številu odvzetih lovskih izkaznic v povezavi z lovskimi nesrečami s strelnim orožjem, saj z njimi ne razpolaga. Lovske nesreče s strelnim orožjem namreč niso navedene med razlogi, zaradi katerih lovcu ne bi podaljšali veljavnosti lovske izkaznice ali mu jo preklicali.
Na temo lovskih nesreč je Društvu (po nalogu Ministrstva) odgovorila tudi policija. V dopisu z dne 24. 2. 2020 je pojasnila, da tovrstnih nesreč ne vodi posebej, ampak vse nesreče s strelnim orožjem obravnava kot dogodke, povezane z orožjem. Društvu je posredovala razpredelnico s podatki od leta 2010 do 2019. Iz nje je razvidno, da je policija zasegla največ lovskega orožja leta 2014 (171 kosov), največ lovskega streliva pa leta 2017 (6653 kosov). Število pobud za uvedbo upravnega postopka za odvzem orožja je od leta 2010 vztrajno raslo: od 28 pobud leta 2011 do 68 pobud leta 2019, ko je zabeležila tudi 14 poškodb z orožjem.
Drugi vir naših podatkov je Letno poročilo policije za leto 2012, objavljeno na spletu. V njem smo našli podatke, da so bile leta 2010 vložene 104 pobude za uvedbo upravnega postopka za odvzem orožja, leta 2011 pa 160.
Policija predlaga upravni enoti, naj uvede upravni postopek za odvzem orožja, kadar gre za “sum nezanesljivosti lastnika orožja.” Sodna praksa dovoljuje poseg v lastninsko pravico posestnika orožja samo takrat, kadar gre za zagotavljanje varnosti (Sodba Upravnega sodišča RS III U73 2016/9 z dne 20. 2. 2016 na spletni strani SP).
68 pobud za uvedbo upravnega postopka za odvzem orožja pomeni, da je bila lansko leto 68-krat ogrožena varnost ljudi. Verjetno je bila še veliko večkrat, saj ob prav vsaki grožnji ali resni nevarnosti ne kličejo policije. Zlasti če se na srečo nič ne zgodi. LZS odgovarja v svojem dopisu z dne 10. 2. 2020, da “lovska nesreča oz. neprimerno ravnanje z orožjem ne predstavlja pogoja za odvzem lovske izkaznice”. Potem pojasni, kdaj se po zakonu lahko odvzame lovsko izkaznico. “Lovcu, ki je bil pravnomočno obsojen na nepogojno kazen zapora za kaznivo dejanje iz četrte ali pete alineje prejšnjega odstavka, izdajatelj prekliče veljavnost lovske izkaznice.”
To v praksi pomeni, da se lahko osebi odvzame lovska izkaznica šele, ko je pravnomočno obsojena za kaznivo dejanje najhujše kršitve pravnih dobrin, medtem ko lahko ves čas predkazenskega in kazenskega postopka (če do tega sploh pride) prosto razpolaga z orožjem in izvaja lovsko nevarnost.
Aleksander Barbo v diplomskem delu visokošolskega strokovnega študija Varnost in policijsko delo: Lovske nesreče s strelnim orožjem (Fakulteta za varnostne vede, Univerza v Mariboru) navaja, da je sodobno lovsko strelno orožje enakovredno orožju vojske ali policije, v nekaterih segmentih ga celo prekaša. Strelna poškodba kot posledica lovske nesreče je veliko hujša od poškodbe z vojaškim orožjem, pogosto smrtna. Če ni zadet vitalni človeški del, prestrel z vojaško kroglo ni smrten. Lovsko strelivo, t. i. deformacijske krogle, pa je smrtonosno. Pri takih kroglah se strelni kanal lijakasto močno razširi, stene poškodb pa niso gladke. “Ob zadetku krogle v telo začne rana pulzirati, kar pomeni, da se tudi do več desetkrat v sekundi skrči in razširi, kar vpliva na vegetativno živčevje.”
Aleksander Barbo v zaključku svojega diplomskega dela omenja govorice v javnosti, ki lovce povezujejo s pitjem alkoholnih pijač. Po njegovem izhajajo iz preteklosti, ko so bili lovci z orožjem na rami pogosto redni obiskovalci vaških gostiln. Pred tem pa razloži, zakaj se o oborožencih, kot so policisti, vojaki in športni strelci, take govorice niso razširile: policisti in vojaki so zavezani neprimerno strožjim standardom varnosti in preizkusom zanesljivosti.
Kaj pa Lovska zveza Slovenije?
Aleksander Barbo ugotavlja, da “starostna struktura se danes v lovskih organizacijah stara, kar posledično pomeni, da vpeljevanje novosti v lovski sistem zahteva veliko truda in argumentiranja, da jih članstvo sprejme”.
Kaj je naredila, da bi izkoreninila govorice o lovcih alkoholikih?
Inšpektorat RS za kmetijstvo, gozdarstvo, lovstvo in ribištvo je na zaskrbljenost civilne družbe 2. 3. 2020 odgovoril z birokratsko izjavo, da tisto, kar počnejo lovci po opravljenem lovu, ko se lovsko ne udejstvujejo, ni v pristojnosti lovske inšpekcije.
Besedilo: Metka Pekle
Revija Osvoboditev živali, letnik 17, št. 39, str. 8-9.