Objavljamo nadaljevanje prispevka iz doktorske disertacije Jožeta Kozine o lovstvu, kot smo to obljubili v prejšnji številki revije. Dr. Jože Kozina je v javnosti znan kot javni tožilec, ki se je med prvimi poglobil v gospodarski, korporacijski, bančni in davčni kriminal. Nekateri pa ga poznamo tudi kot človeka, ki mu ni vseeno, kako ljudje ravnamo z živalmi. Tako Jože pravi, da bi moral biti tožilski poklic poslanstvo, da bi morali tožilci bolje varovati pravice najšibkejših in ranljivih skupin ljudi in živali. Da, tudi živali.
Čeprav naj bi bila skladno z določilom II. odst. 1. člena ZDLov-1 lovska pravica v službi zagotavljanja ekološke, socialne in gospodarske funkcije divjadi in njenega življenjskega prostora, pa je bolj ali manj na dlani spoznanje, da takšnemu zakonskemu leporečju niso verjeli – kot bo pojasnjeno v nadaljevanju – že od nekdaj niti sami lovci, še manj pa do njih vedno bolj kritična javnost. Da jim do neke mere več kot očitno ne verjame niti sam zakonodajalec, pa je mogoče precej zadovoljivo izpeljati med drugim tudi iz ugotovitve, da jim je – kot bo obširneje prikazano v nadaljevanju – že v devetdesetih letih prejšnjega stoletja z eno samo uredbo dejansko zdesetkal število vrst s statusom divjadi in jih s tem odvzel njihovi lovski ingerenci, s tem pa tudi njihovemu nadaljnjemu »varstvu«. Poleg tega je pristojno ministrstvo pred leti zavrnilo tudi predlog lovskega lobija o ponovni restavraciji dobrih starih časov in s tem povezanih prizadevanj, da se nekaterim »rešenim« vrstam živali vrne status divjadi in se tako za njih ponovno vzpostavi trajnostno gospodarjenje prek puškine cevi.
Če je mogoče v prejšnjem poglavju omenjeni predlog pisatelja Erjavca v smeri selektivnega kaznovanja vran kot skrajno sredstvo za preprečitev nastanka škode na polju razumeti kot za takratne čase povsem pričakovano in sprejemljivo udejanjanje že omenjenega božjega pooblastila, ki mu med drugim dovoljuje tudi uboj živali, ki mu dela škodo, pa človekovih ravnanj z ujedami in sivimi vranami, ki so se dogajala v Sloveniji v prvi polovici 20. stoletja, ni mogoče opravičiti z ničimer.
Kot je bilo izpostavljeno že v kontekstu predstavitve naravovarstvenih vrednot Erjavčevega človeka, je bila večina predstavnikov ptic iz rodu ujed in vranov ožigosana kot škodljiva, in to predvsem zaradi njihovih prehranjevalnih razvad ter s tem povezanega plenjenja drugih prostoživečih živali, med njimi seveda zlasti tistih, ki jih je Erjavčev človek prišteval h koristnim, ljubkim, karizmatičnim ter s tem njemu tudi posebno priljubljenim. Gledano na ptice, ki pripadajo redu ujed in družini vranov, z vidika obsega varstva in zaščite, ki so je deležne dandanes skladno z obstoječo naravovarstveno regulativo ZON, kamor pa niti do danes še vedno ni uspelo evakuirati pod ingerenco lovskega zakona razvrščene sive vrane, šoje in srake, se nam lahko zazdi že predstavljen odnos Erjavčevega človeka npr. do večine ujed in tudi do posameznih vrst ptic iz družine vranov tudi dvoličen, nedosleden in v marsičem zelo pristranski. Bi pa bilo, gledajoč nanj ex tunc in ne ex nunc ter ob tem upoštevajoč tudi vpliv vseh iracionalnih primesi, predsodkov in neznanja, ki so tako ali drugače krojili njegov takratni odnos do živali in narave na splošno, vendarle vse prej kot pošteno in objektivno, če bi hoteli njegove tovrstne prakse subsumirati pod pojme, kot so: podlost, okrutnost, sadizem in brezobzirno izživljanje.
Pa si oglejmo v luči omenjenih vrednostnih meril na tem mestu tudi odnos slovenske lovske kohorte do ujed in sivih vran v prvi polovici 20. stoletja. Z monografijo Romane Erhatič Širnik z naslovom Lov in lovci skozi čas smo dobili tudi sleherniki enkratno priložnost vpogleda v določene vrednote slovenskih lovcev, prek njih pa seveda tudi družbe na splošno, ki je njihove genocidne prakse do ujed in vranov tolerirala oziroma – kot bomo videli v nadaljevanju – celo spodbujala in nagrajevala. (204)
Z očitnim namenom poveličevanja slovenske lovske srenje Janez Černač bralca že v predgovoru k omenjeni Erhatič Širnikovi predstavitvi zgodovine slovenskega lovstva poduči, da so bili posamezniki, ki so vodili slovensko lovstvo skozi dozdajšnjo stoletno zgodovino, izobražene, razgledane, napredne, velike, uspešne in vplivne osebnosti, ki naj bi z veliko širine duha in globine srca vodili akcije za varstvo divjadi, ptic in zavarovanih območij. (205)
Pravkar navedena ugotovitev pa naj bi po Černačevem naziranju dandanes še posebej vznemirjala aktualne naravovarstvenike pri njihovem prizadevanju, da bi pred javnostjo prikrili nesporne stoletne naravovarstvene zasluge lovcev, vendar pa po njegovi oceni pri tem ne morejo biti uspešni, ker »narod naš zgodovinske dokaze hrani tudi za take ugotovitve«. (206)
...........................................................................................................................
201 Zakon o divjadi in lovstvu (Uradni list RS, št. 16/2004 in ostale – ZDLov-1) velja od 20. 5. 2004, ko je nadomestil do takrat veljavni Zakon o varstvu, gojitvi in lovu divjadi ter o
upravljanju lovišč (ZVGLD), ki je začel veljati 5. 11. 1976.
202 Skladno z določilom II. odst. 3. člena ZDLov-1 obsega pojem dejavnosti trajnostnega gospodarjenja z divjadjo poleg lova divjadi tudi njeno ohranjanje, sprejemanje ukrepov v
njenem življenjskem okolju ter posege v njeno populacijo zaradi gospodarskih, veterinarsko-sanitarnih, zdravstvenih in drugih utemeljenih razlogov, medtem ko določilo XII. odst. 5. člena ZDLov-1 razume pod pojmom lova poleg že omenjenih dejavnosti, ki so usmerjene v uplenitev divjadi, tudi odlov žive divjadi ter pobiranje nje same in tudi njenih delov.
203 Več o interesni podstati prava glejte Albin Igličar, Sociologija prava, Pravna fakulteta v Ljubljani in Cankarjeva založba, Ljubljana, 2004, str. 197–213.
204 Romana Erhatič Širnik, Lov in lovci skozi čas, Lovska zveza Slovenije, Ljubljana, 2004.
205 Tako Janez Černač na str. 7, Erhatič Širnik, Lov in lovci Revija Osvoboditev živali, letnik 21, št. 46, str. 46-47.
Besedilo: dr. Jože Kozina
Revija Osvoboditev živali, letnik 21, št. 46, str. 46-47.