Kako se razlikuje lovska zakonodaja v različnih državah Evrope? Katera država lastnikom zemljišč dodeljuje največ pravic za prepoved lova na svojem ozemlju in katera sodi med strogo centralistično vodene, kjer o vsem odloča država? Med katere sodi Slovenija?
S temi vprašanji smo se soočili v Društvu za osvoboditev živali in njihove pravice, ko nas je julija 2025 kontaktiralo poljsko društvo “Źródła”, ki si prizadeva za opolnomočenje lastnikov zemljišč s poenostavitvijo postopka za prepoved lova na zasebnih zemljiščih. Nudijo podporo posameznikom, katerih pravice so kršile lovske družine, in se zavzemajo za varnost tistih, ki uživajo v dejavnostih na prostem, kot sta pohodništvo ali nabiranje gob. Njihovo temeljno prepričanje je, da si vse živali zaslužijo spoštovanje, humano ravnanje in zaščito pred krutostjo.
Povezani so z enako mislečimi organizacijami v Nemčiji, Italiji, Franciji, Estoniji in na evropskem nivoju ter vabijo k mednarodnemu sodelovanju tudi Slovenijo.
Poslali so nam povezavo do članka na to tematiko, ki ga bomo prevedenega v celoti objavili v naši reviji, vendar zaradi obsežnosti argumenta v več nadaljevanjih.
PREGLED MODELOV UPRAVLJANJA LOVA V IZBRANIH DRŽAVAH EU, 30. junij 2025
Pravni okvirji zakonov o lovu v nekaterih državah EU, kot so: Nemčija, Avstrija, Francija, Češka, Slovaška, Madžarska, Romunija, Italija, Španija, Litva, Latvija in Estonija.
Pravila glede lova v Evropski uniji so zelo različna ‒ od zelo centraliziranih sistemov, kontroliranih s strani države, do modelov, ki temeljijo na načelih prostega trga in pravicah do zasebne lastnine. Za primerjavo: trenutni sistem na Poljskem je primer nadzorovanega monopola s strani države.
Na Poljskem velja, da je vsa divjad (določene vrste divjih živali) državna lastnina. Lovni okoliši so določeni s strani regionalnih oblasti in morajo obsegati vsaj 3.000 hektarjev, ne glede na lastništvo zemljišč, pogosto brez vednosti ali privolitve zasebnih lastnikov. Država je pooblastila za upravljanje lova eno samo organizacijo, Poljsko lovsko združenje (Polski Związek Łowiecki, PZŁ), ki ima monopol nad odstrelom divjadi. Do nedavnega lastniki zemljišč niso imeli praktično nobenih pravnih možnosti, da bi nasprotovali lovu na svoji zemlji. Šele amandma iz leta 2018 (po odločbi Ustavnega sodišča iz leta 2014) je posameznim lastnikom omogočil omejeno pravico do vložitve izjave o prepovedi lova na svoji lastnini. Pomembno je, da ta izjava ne izvzema zemljišča iz lovnega okoliša, kar pomeni, da okoliš ostaja nespremenjen, vendar naj bi se na tem zemljišču vzdržali streljanja.
Lovske družine (hunting clubs, v Sloveniji uraden izraz lovske družine, op. prev.), ki najemajo lovne okoliše, so formalno odgovorne za škodo na pridelkih, ki jo povzroči divjad, in morajo kmetom povrniti škodo, vendar je v praksi pridobivanje odškodnin težavno in pogosto zgolj simbolično. Poljski model lahko označimo kot “državno-socialni monopol”: članstvo v PZŁ je obvezno za vse lovce in zasebna lovna zemljišča niso dovoljena. Pomembno vlogo ima tudi državna gozdarska agencija (Lasy Państwowe), ki odobrava letne in večletne načrte upravljanja divjadi ter neposredno upravlja nekatere ekskluzivne lovne površine.
V nadaljevanju so predstavljeni pravni okviri upravljanja lova v drugih državah EU – zlasti v tistih, ki mejijo na Poljsko ali imajo podobno geografijo – s posebnim poudarkom na pravicah lastnikov zemljišč v posameznih sistemih.
NEMČIJA
Glavni predpis: Bundesjagdgesetz (Zvezni zakon o lovu) Nemčija uporablja sistem najema lovnih okolišev – lovišč, ki združuje pravice zasebnih lastnikov s pravnim okvirom, ki ga določa država. Po Zveznem zakonu o lovu mora biti vsako zemljišče (razen izjemoma v ozkih pasovih v bližini naselij) vključeno v lovski revir ali lovišče. V vsej državi je približno 70.000 lovišč, vsako pokriva povprečno 450 hektarjev. Lovišča so administrativno določena na lokalnem nivoju.
Lastnik strnjenega zemljišča v enem kosu, ki presega določeno velikost (75 hektarjev, na Bavarskem 81 hektarjev), ima pravico ustanoviti zasebno lovišče (Eigenjagdbezirk) na svoji posesti. Lastniki manjših zemljišč, ki so po zakonu združena v skupna lovska območja, ki zajemajo celotno občino ali predel, se združujejo v lovske zadruge (Jagdgenossenschaften – lovske zadruge – pravne združbe, ki jih po zakonu tvorijo vsi lastniki zemljišč, katerih posesti so premajhne, da bi lahko samostojno oblikovali Eigenjagdbezirk – zasebno lovišče). Ta skupna lovišča kolektivno upravljajo lastniki zemljišč (z glasovalno močjo sorazmerno s površino zemljišča), kar je nekoliko podobno etažni lastnini v stanovanjski skupnosti. Ta skupna lovska območja s pogodbo najemajo lokalne lovske družine za obdobje približno 9 let. Lastniki prejmejo najemnino (v povprečju okoli 7.000 € letno na lovišče), medtem ko vsakodnevne lovske aktivnosti izvaja najemnik. Nadzor izvaja zvezna deželna oblast preko Ministrstva za kmetijstvo.
Za razliko od poljskega sistema z enim društvom se lahko nemške lovske družine združujejo v zveze na državni ravni, vendar nobena lovska organizacija nima monopola.
V Nemčiji so imeli posamezni lastniki zemljišč v preteklosti omejen vpliv – bili so avtomatično vključeni v občinsko lovsko zvezo in niso mogli enostransko prepovedati lova na svojem zemljišču. Vendar je Evropsko sodišče za človekove pravice (ECHR) v sodbi Herrmann v. Nemčija (2012) razsodilo, da je prisiljevanje lastnika zemljišča, ki je iz moralnih razlogov proti lovu, da mora na svoji zemlji dopuščati lov, kršitev njegovih pravic. Nemčija je leta 2013 dopolnila zakon z amandmajem 6a, ki lastniku omogoča, da lahko zaradi etičnih razlogov zaprosi za razglasitev svojega zemljišča za ‘Befriedeter Bezirk’ (območje brez lova). Potrebno je navesti utemeljitev (na primer ideološko) in postopek začne veljati po izteku trenutne najemne pogodbe. To je pomemben premik naprej za večje pravice lastnikov zemljišč v primerjavi s prejšnjim obvezujočim sistemom.
Organizacije, kot je Wildtierschutz Deutschland, so se oblikovale, da bi pomagale lastnikom zemljišč pri postopku za vzpostavitev takšnih območij brez lova.
V Nemčiji je lovska družina – najemnik lovišča odgovorna za odškodnine za škodo zaradi divjadi. Če divji prašiči uničijo pridelke, prizadeti kmet vloži zahtevek pri najemniku lovišča, ki mora poravnati škodo. Če se ne moreta dogovoriti o višini odškodnine, lahko pride do sodnega spora.
Nemški model torej lastnikom zemljišč zagotavlja delež pri prihodkih od lova (najemnino) in sodelovanje preko skupnih združenj. Od leta 2013 naprej celo omogoča posameznim lastnikom, da iz etičnih razlogov izključijo lov na svoji posesti, kar v poljskem sistemu trenutno še ni možno.
AVSTRIJA
V Avstriji je zakonodaja o lovu urejena na ravni zveznih dežel (Land), kar pomeni, da obstaja devet ločenih deželnih zakonov o lovu (ki so si v mnogih pogledih precej podobni). Na primer, Lovski zakon dežele Gradiščanske (vzhodna Avstrija) je eden od takšnih zakonov.
Avstrijski sistem temelji na modelu lovskih okrajev v zakupu, ki je zelo podoben nemškemu, vendar se izvaja na ravni posameznih zveznih dežel. Lovski okoliši ali lovišča so praviloma oblikovani na ravni občin – zemljišča znotraj občine se običajno združijo v lovske revirje, ki jih nato oddajo v zakup lokalnim lovskim društvom. V sedmih od devetih zveznih dežel znaša minimalna površina zemljišča, potrebna za ustanovitev samostojnega zasebnega lovišča (t. i. Eigenjagd), 115 hektarjev; v preostalih dveh (Tirolska in Gradiščanska) pa 300 hektarjev. Lastniki tako velikih strnjenih posesti lahko na svoji zemlji lovijo sami (potem ko pridobijo lovsko dovoljenje) ali pa lovske pravice oddajo v zakup. Lastniki manjših zemljišč po zakonu združijo zemljišča v skupna lovska območja (Genossenschaftsjagdgebiete), ki morajo obsegati najmanj 500 hektarjev. Če je občina premajhna, se ustanovi posebno lovsko območje (Sonderjagdgebiet). Ta skupna lovišča običajno upravljajo lokalna lovska društva na podlagi zakupnih pogodb z občino ali kolektivom lastnikov zemljišč. Tipičen primer: podeželska občina z npr. 3.000 hektarji površine sklene zakupno pogodbo z lokalno lovsko družino za
vsa zasebna zemljišča; v zameno lastniki prejemajo najemnino, ki se razdeli sorazmerno glede na površino zemljišča. Ta dohodek iz naslova najema naj bi tudi služil kot nadomestilo za škodo, ki jo povzroči divjad, čeprav lahko kmetje v določenih primerih za posebno škodo zahtevajo dodatno odškodnino. V vsaki zvezni deželi delujejo posebne komisije za presojo škode zaradi divjadi (običajno pod okriljem lokalnih oblasti), na katere se lahko kmetje pritožijo, če zakupnik ne prizna zahtevka.
Tako kot v Nemčiji tudi v Avstriji ne obstaja enotna monopolna lovska organizacija – ampak deluje več različnih lovskih združenj in lovcem se ni treba obvezno pridružiti nobenemu od njih.
Pravice veta lastnikov zemljišč so v Avstriji omejene. Posamezni lastnik, katerega zemljišče je del skupnega lovskega območja, ne more samovoljno prepovedati lova na svoji parceli – za razliko od Nemčije (po sodbi Herrmann) ali Poljske (po reformi leta 2018). Avstrijsko ustavno sodišče je leta 2016 potrdilo, da mora lov na svojem zemljišču dopustiti celo lastnik, ki je izrecno etični vegetarijanec ali vegan, če se to zemljišče nahaja znotraj skupnega lovskega območja (zadeva G 7/2016).
Edini praktični način, da lastnik v Avstriji prepreči lov na svoji zemlji, je v praksi skoraj nedosegljiv – moral bi imeti več od zakonsko določenega minimuma (npr. več kot 115 hektarjev), ustanoviti zasebno lovišče in se nato sam odpovedati izvajanju lova. Na splošno so skoraj vsa podeželska zemljišča vključena v nek lovski okraj, pri čemer so nekatera od teh državna last (npr. gozdovi, ki pripadajo zvezni deželi). Tam lov izvaja gozdna uprava sama.
FRANCIJA
Glavni zakonski akt: Code de l’environnement (Okoljski zakonik)
Francija ima mešani sistem, ki združuje pravice zasebne lastnine s pooblaščeno institucijo občinskih lovskih združenj, znanih kot ACCA (Association Communale de Chasse Agréée). Kot splošno načelo po Okoljskem zakoniku velja, da lovec nima pravice vstopiti na zasebno posest brez soglasja lastnika. Vendar pa je Zakon Verdeille iz leta 1964 v določenih območjih uvedel mehanizem, po katerem so se lastniki majhnih podeželskih parcel prisiljeni pridružiti tem občinskim lovskim združenjem. Danes ACCA delujejo v 70-ih od 100-tih sektorjev v Franciji. V teh sektorjih je vsak lastnik zemljišča, ki poseduje manj kot 20 hektarjev v enem kosu (ali več kot 20 hektarjev v nižinskih predelih ali več kot 100 hektarjev v gorskih predelih), samodejno vključen v lokalno ACCA in mora tolerirati lov na svoji zemlji brez individualnega soglasja. Večji lastniki zemljišč (nad 20 hektarjev v nižinah ali 100 hektarjev v visokogorju) imajo možnost izključiti svojo zemljo iz ACCA in tam sami upravljati lov ali pa preprosto prepovedati lovske aktivnosti na svojem zemljišču.
Po precedenčni sodbi Evropskega sodišča za človekove pravice leta 1999 (Chassagnou in drugi proti Franciji) je bila francoska zakonodaja spremenjena, da bi omilila obveznost vključevanja zemljišč v lovska združenja (ACCA). Zakonodajni kodeks zdaj omogoča vsakemu lastniku zemljišča, da se lahko iz osebnih razlogov (convictions personnelles) umakne iz ACCA. Postopek je formaliziran: lastnik mora najmanj šest mesecev pred iztekom petletnega mandata ACCA vložiti zahtevo za izključitev svojega zemljišča, pri čemer takšne zahteve ni mogoče zavrniti. Ko je zemljišče izključeno, ga mora lastnik označiti z znaki “Chasse interdite” (lov prepovedan) in se sam vzdržati lova na tem območju.
V praksi ima lastnik zemljišča v francoskem sistemu večji vpliv, če ima večje posestvo. Mali lastniki so praviloma samodejno vključeni v ACCA (če so tudi lovci, se lahko kot člani pridružijo in sodelujejo na skupščinah). Njihove posamezne pritožbe običajno ne preprečijo izvajanja lova, razen če ne izvedejo formalnega postopka izključitve, kot je opisano. Veliki lastniki zemljišč pa lahko vzpostavijo svoje zasebno lovišče (chasse privée), imenovano zasebno lovsko območje (coto privé), ki ga morajo registrirati pri prefekturi.
Nadomestilo za škodo zaradi divjadi se v Franciji ureja preko posebnega sklada, ki ga financirajo lovci. Vsak sektor lovske zveze (Fédération Départementale des Chasseurs, FDC) je odgovoren za oceno in izplačilo odškodnin za škodo na poljščinah, ki jo povzroči divjad (npr. divji prašič, jelenjad) v svojem sektorju. Kmetje prijavijo škodo FDC, ki izračuna višino odškodnine na podlagi uradno določenih tarif in jo izplača (pogosto ob upoštevanju pragov in omejitev – pri zelo majhnih škodah kmet morda ne dobi odškodnine). Ta sistem se financira z letnimi prispevki in članarinami, ki jih plačujejo lovci, ne pa iz državnega proračuna.
Vendar pa si lovski lobi nenehno prizadeva, da bi večji del tega bremena prenesel na državo. Od leta 2024–2025 so v teku razprave o reformah: eden od predlogov je vzpostavitev nacionalnega sklada za odškodnine, ki bi ga upravljala država in sofinancirala z evropskimi sredstvi za razvoj podeželja, pri čemer bi bil prispevek lovcev omejen na največ 40 % proračunov sektorskih lovskih zvez. Lovci so celo predlagali, da bi morali lastniki zemljišč, ki prepovedujejo lov na svoji zemlji, prav tako finančno prispevati v ta sklad.
Te razprave odražajo stalne napetosti v Franciji med lovskimi interesi, državo in lastniki zemljišč.
SE NADALJUJE
Vir: https://zakazpolowania.pl/aktualnosci/huntingmodels-in-eu-countries
Prevedla: Barbara Klančič
Revija Osvoboditev živali, letnik 23, št. 50, str. 38-41.