Medveda se v javnosti nenehno prikazuje na način, ki v ljudeh vzbuja napačne predstave o njem. Nevednost in neznanje sejeta med ljudi strah pred medvedom. Prikazuje se neresnične podatke, da bi se lahko izvajal poboj zaščitene vrste, uvrščene na rdeči seznam ogroženih vrst. Je medvedov v Sloveniji res preveč? Ali res ogrožajo ljudi, njihove živali in premoženje? Je sobivanje z njimi res nemogoče? O tem, kakšno bitje je medved v resnici in kakšno je sobivanje z njim, najbolje vedo povedati ljudje, ki živijo na območju, kjer je medvedov največ. Pričevanja domačink s Kočevske razkrivajo pravo naravo medveda, ki je povsem drugačna od zavajajočih predstav, ki nam jih nenehno vsiljujejo. Pogovarjali smo se z ERNO ŠULER iz Stare Cerkve pri Kočevju in HERMINO PAVLOVIČ iz Novih Lazov pri Kočevski Reki. (Opomba: pogovor je potekal jeseni 2019.)
Kočevska je najbolj znana po medvedih, prebivalcih njenih gozdov. Ste se osebno že kdaj srečali z medvedom?
ERNA: Da. Prvič sem se z medvedom srečala, ko sem med sprehodom s svojo psičko Saro, ki je pasme doga, nabirala jagode. Kar naenkrat je začela močno lajati. Zazdelo se mi je, da mora biti nekaj narobe, zato sem se odpravila pogledat, kaj bi lahko bilo. Pred nama je bila dolina, na nasprotnem bregu pa je stal medved. Bil je še mlad, morda je imel dve leti. Hitro sem zagrabila Sarin povodec, a ona se je tako močno zaganjala in lajala, da me je vrgla na tla. Medved je le gledal, malo zabrundal in odšel. Umaknil se je.
S Saro pa sem imela še naprej težave. Vlekla me je naprej še kar nekaj metrov, ker je želela za medvedom. Kasneje sem v neki knjigi prebrala, kaj bi se zgodilo, če bi se doga in medved srečala. Doga naj bi se čutila enakovredno medvedu, zato bi se z njim spopadla. Izid bi bil vprašljiv. Medved je le težji, saj tehta od 250 do 300 kg, doga pa nekje do 100 kg. To srečanje je bilo malce oteženo le zaradi psičke. A medved je ravnal pametno in je odšel. To doživetje se mi je zdelo prav neverjetno.
Nekoč sem se z avtomobilom peljala po cesti navzdol z Mestnega vrha, gore nad Kočevjem. Naenkrat sem pred sabo zagledala medveda, ki je stal na zadnjih dveh nogah in opazoval okolico. Avto sem ustavila. Čez nekaj časa se je postavil nazaj na vse štiri in odvihral proč. Videla sem tudi že dva mladička, ki sta tekla po gozdu, diagonalno od mene, v oddaljenosti približno sto metrov. Nekaj časa sta tekla, vmes sta se ustavljala in se igrala kot mala kužka. To je bilo nekaj res zelo lepega. A ko sem to zagledala, sem obstala čisto pri miru, kot kip. Roke sem imela čisto ob telesu in se začela zelo počasi, skorajda neopazno pomikati nazaj. Obenem sem dobro opazovala okolico, saj je nekje morala biti tudi medvedka. Zgodilo se ni nič. Čisto počasi sem prišla do avta, ritensko. Potem se je pojavil lovec, ki mi je pojasnil, da ima medvedka tam svoj teritorij. Lovci imajo medvede označene in vedo, kje se gibljejo v vsakem trenutku.
Kljub srečanju z medvedkoma sem že naslednji dan spet odšla v gozd. Srečanja z medvedi, ki sem jih opisala, so bila edina v mojem življenju, čeprav vsak dan zahajam v gozd, že vse življenje. Živim skorajda v gozdu, blizu pragozda. Vedno se odpravim globoko v gozd, a tam v globinah nisem nikoli srečala medveda. Največkrat sem videla srne. Vse gozdne živali bežijo, ko zaznajo človeško prisotnost, tudi divji prašiči. Kadar sem sama hodila po gozdovih, nikoli nisem bila tiho, vedno sem si požvižgavala. Včasih sem s sabo vzela psa. A po gozdovih je varneje hoditi brez njega.
Blizu vasi Livold sem enkrat srečala tudi dva volka. Sprva sem mislila, da sta psa. Videla sem ju teči, bila sta lepa, siva. Tam se je pojavil lovec s puško, ki mi je povedal, da sta volka. Nič slabega mi nista želela, lepo sta tekla mimo. Volkove sem v vsem svojem življenju videla le takrat. Še vedno redno zahajam v gozd, živali se ne bojim.
HERMINA: Ja, videla sem ga, vendar se je srečanju izognil. Če si pri miru, če ne kričiš in ne delaš kravala, se medved umakne. Videla sem ga tako od daleč kot tudi od blizu. Prišel je sem gor, k hiši. Tudi volk je prišel. A sta potem tudi lepo odšla. Smo na območju, ki je pač njihov dom. Nekoč sva z možem sedela za mizo in luščila fižol, pa je prišel divji prašič iz doline. To je njihov teren. Tukaj se gibljejo in nam nič ne naredijo. Ko sem še hodila v šolo, je čez cesto pred mano skočil volk, gor na obrov, nad cesto. Tam je stal in me gledal, jaz pa sem lepo marširala po cesti s torbo na hrbtu, ko sem šla iz šole. Nič se ni zgodilo. Le stal je in me gledal. Ko sem še hodila na delo, mi je volk z naše strani skočil čez cesto, proti Mokremu Potoku, enkrat pa od Mokrega Potoka na našo stran. Mislila sem, da je pes, a je lovec mojemu možu povedal, da je volk, ker ima tam brlog. Zato vedno rečem, domača žival je za v hlev, naj jo lepo pospravijo na varno in ne bo nobene škode. Nikoli me nista napadla niti mi nista naredila nobene škode, ne medved ne volk.
Kako pogosta so srečanja z medvedom v teh krajih, na vašem območju?
ERNA: Zelo, zelo redka. Tudi drugi ljudje, ki redno zahajajo v gozd že od otroštva, so videli medveda le enkrat do dvakrat v življenju. Tudi nisem še slišala, da bi kdo srečal medveda – razen lovcev, ki vedo, kam morajo iti, da ga srečajo. Oni medvedu tudi nastavljajo hrano in razne pasti, da ga privabijo, zato, da ga potem ustrelijo.
HERMINA: Mislim, da niso prav pogosta. Poglejte, koliko je tukaj gobarjev, ki šarijo po gozdu. Včasih rečem, pa kje je kakšen medved, da bi jih malo preplašil. Saj ne moreš več stopiti v gozd, sami gobarji so povsod.
Že večkrat smo slišali od nekaterih domačinov, da je bilo pred šestdesetimi ali sedemdesetimi leti sobivanje z medvedi zelo enostavno in brez težav. Ali je danes res drugače in zakaj?
ERNA: Včasih so obstajala mrhovišča. Medved se je sprehodil do njih in se tam nahranil. Ni rabil iti naprej. Prav tako volk. Ni bilo potrebe, da bi medvedje in volkovi iskali hrano v vasi. To je glavni razlog. Človek se je preveč razmnožil. Vedno več nas je in čedalje večji teritorij zavzemamo, tudi medvedovega.
HERMINA: Res je drugačno. Ko sem bila otrok, je šel medved pozno jeseni, pred zimo spat in je prišel ven spomladi. Takrat so rekli, da bo zdaj lepo, ker je medved prišel ven. Medved je šel na čemaž, ki je zanj poslastica. Pasel se je na njem. Menim, da so ljudje naredili napako, ko so sprejeli zakon o ukinitvi mrhovišč. Zdaj živali, ki poginejo, odpeljejo v zažigalnico. Ne vem, kako drugi gledajo na to, a jaz jim ne dam prav: država kmete finančno močno podpira, večje površine kot imajo, več denarja bodo dobili. Potem pa je žival tam zunaj pod milim nebom. Žival je za v hlev, tako je bilo od nekdaj. Zunaj pa so bili volkovi, tudi od nekdaj.
Ko sem bila še majhna in je bil moj oče še živ (bilo mi je deset let, ko je umrl), je nekoč naš psiček tekal po stopnicah gor in dol ter ves čas lajal. Oče je na hodniku odprl okno in pogledal, kaj se dogaja. Na pragu, pred vhodnimi vrati je lepo sedel volk. Zjutraj, ko smo se prebudili, ga ni bilo več. Doma smo imeli ovce, a nikoli nismo imeli nobene slabe izkušnje z volkom ali medvedom. Nikoli nista napadla naših živali. Ko se je zmračilo, smo vse živali odpeljali v hlev, niso bile zunaj, kot jih imajo ljudje zdaj.
Kar zmrazi me, ko se kdaj peljem z avtom in vidim krave zunaj. Tega gospodarja bi oblekla v zelo debele gate in ga postavila ven, naj bo zunaj pri –20° C. Živali so od nekdaj zapirali v hleve, da so bile na varnem. To bi bilo treba povedati gospodarjem. Naj se ne jezijo, če imajo škodo – živali naj pospravijo v hleve, pa ne bodo imeli škode.
»ČE SI PRI MIRU, ČE NE KRIČIŠ IN NE DELAŠ KRAVALA, SE MEDVED UMAKNE.«
Nekateri pravijo, da tudi danes ni večjih težav, ampak da se celo namerno ustvarjajo zgodbe o neprijetnih srečanjih z medvedom, ki se jih potem napihuje in razpošlje na vse medije. Kaj menite o pisanju medijev o medvedih?
ERNA: Ja, ja, kar se tiče medijev, zagotovo napihujejo. Senzacija povzroči večjo prodajo časopisja. To z novinarji je katastrofa, borijo se za svoj prostor, če se lahko tako izrazim. V resnici danes ni večjih težav pri sobivanju z medvedi kot v preteklosti. Edina razlika je ta, da so bila včasih postavljena mrhovišča za medveda. Nekateri ljudje razpihujejo zgodbe, da si potem drugi ne upajo na ta ali oni konec. Tu pri nas je prišla medvedka do vasi, a le zato, ker je želela prečkati cesto. Medved prehodi po 50 kilometrov na dan, ima velik teritorij. Ne giblje se v nekem majhnem prostoru. Medveda sem videla še enkrat podnevi, na glavni cesti, v smeri proti Jasnici. Kot raketa je cesto skoraj preskočil. Prav letel je z enega konca na drugega, na obeh straneh ceste je gozd. Medved mora prečkati cesto, saj nima drugega izhoda. Ljudje krčimo gozdove. Medved se vedno umika.
HERMINA: Mediji lahko napišejo hujše, kot je v resnici.
Ali ste dovolj dobro poučeni o vedenju v primeru srečanja z medvedom? Kaj bi storili v takšnem slučaju?
ERNA: Ja, s tem sem seznanjena. Najbolje je, da se ne dela panike, da ne tečemo. Treba se je ustaviti in stati pri miru. Najbolje je, da smo z obrazom obrnjeni proti medvedu in da mirno stojimo, kot da nismo živi. Ne smemo reagirati. To je verjetno zelo težko. Medved nas lahko ovoha. Poslušala sem tudi nasvet dveh ameriških strokovnjakov, ki pravita, da se je treba v primeru srečanja z medvedom počasi ritensko umikati. To tehniko sem uporabila in se obnese. Medvedka ni reagirala.
HERMINA: Jaz bi stala pri miru, ne bi šla nikamor. Ko smo hodili v šolo, je bila v šolski čitanki pravljica o srečanju med medvedom in človekom. Ko je prišel medved, se je človek ulegel na tla in se naredil mrtvega. Medved ga je ovohal in rekel: »Slabi tovariši, da ga pustijo ležati.« Nato je medved odšel. Žival je boljša od človeka.
Ali ste poučeni o pravilnem ravnanju, ki preprečuje medvedu približevanje okolici vašega doma? Lahko naštejete nekaj preventivnih ukrepov, s katerimi bi preprečili obisk medveda na vašem domu?
ERNA: Okolje mora biti čisto, ne sme se puščati hrane za medvede v naseljih. Nekateri ljudje, ki živijo blizu gozda, čistijo svoje vrtove tako, da sadeže in plodove mečejo na kupe v bližino svojih bivališč. Tega ne bi smeli početi, ker s tem privabljajo medveda. Medvedje so lačni, ker ni mrhovišč. Iščejo hrano, zato pridejo do človeških bivališč. Kaj drugega kot hrana jih ne zanima.
HERMINA: Glavni razlog, da ljudje privabijo medveda do hiše, je ta, da mečejo hrano okrog hiše. Nekje sem slišala, da je medved prevračal kante za smeti. Seveda jih je, če je pa hrana v kantah. Medved išče hrano za preživetje.
Medved je zavarovana in zaščitena vrsta, v Sloveniji uvrščena na rdeči seznam ogroženih vrst. Slovenija ima dolžnost varovanja medveda po več mednarodnih pogodbah. Ali vam je znano, da je po naši zakonodaji predviden odstrel problematičnih medvedov, ki bi ogrožali ljudi in njihovo premoženje?
ERNA: Takšen zakon imamo? Aha, potem je to razlog, da so tu blizu odstrelili medvedko z mladiči, ki ni nikomur želela nič slabega. Verjetno si je ne bi upali, če to ne bi bilo dovoljeno. Vendar to ni prav. Ta zakon bi bilo treba spremeniti. Medved je ogrožena žival, potem pa se človek kar na lepem odloči, da je on tisti, ki je ogrožen – do zdaj se ne spomnim, da bi bil človek kadar koli ogrožen. Vedno je bil človek kriv – kar se tiče primerov, ki jih poznamo do zdaj. Tudi Američana, ki sta razlagala o sobivanju z medvedi, sta rekla, da je vedno kriv človek. Napadov medveda na človeka je tako malo, da o tem sploh ni smiselno govoriti. So pa vsak dan nesreče na cesti. V vseh teh letih, stara sem že skoraj 70 let, ne pomnim napadov. Bilo je le par primerov, na prste obeh rok jih ne morem prešteti.
HERMINA: Da, slišala sem o tem. Takoj dobijo nalog za odstrel. Človeka ne ubijejo, ko koga ubije. Ko pa žival ubije, jo ljudje takoj ubijejo.
Kljub temu je Državni zbor 20. junija 2019 na predlog Vlade sprejel interventni zakon, po katerem bodo lovci usmrtili dvesto medvedov in enajst volkov – ne glede na to, ali so ti problematični ali ne. Kaj menite o tem?
ERNA: To sem slišala. Sem absolutno proti temu zakonu. Zgrožena sem nad njim. Kako lahko naredijo kaj takšnega? To je katastrofa.
HERMINA: Ne vem, če je to ravno dobro. V naravi obstaja naravna selekcija.
Od takrat do zdaj so kljub več kot 13.000 zbranim podpisom državljanov in državljank Republike Slovenije usmrtili že več kot sto medvedov.
ERNA: A je to mogoče … To so potem naredili v tajnosti. Na Facebooku sem videla volkca, ki so ga ubili, a sem šla kar mimo, ker tega nisem mogla gledati. Sem absolutno proti temu zakonu. Kaj lahko sploh še naredimo? Videla sem demonstracije, a očitno ne pomaga nič.
Po podatkih Ministrstva za okolje in prostor večje število medvedov ne vpliva na večanje škod. Ali je za vas sploh pomembno število medvedov, če se število škod in konfliktov niža?
ERNA: Ne, seveda ni pomembno število medvedov. Naravna selekcija je podrta. Podrli so jo ljudje. Zakaj so podrli naravno selekcijo? Kaj počnejo lovci? Krmijo določene živali, zato, da jih imajo za odstrel. To je groza. Mora biti naravna selekcija, potem ne bo nikoli preveč medvedov. Nobene živali ne bo preveč. Narava že poskrbi zase, tako je vedno bilo. Le človek poskuša umetno reševati življenje in si ga z raznimi zdravili in tabletami podaljšuje. Živali pa imajo naravno selekcijo.
HERMINA: Ne, število medvedov mi ni pomembno. Ne zdi se mi, da bi bilo medvedov preveč.
Lovci krmijo tudi medvede. Ali se vam zdi smiselno, da medvedi kar do 30 odstotkov hrane dobijo na tak način?
ERNA: Ne. Zato ni naravne selekcije. Lovci ne krmijo medvedov zato, da bi ohranili medveda, temveč zato, da povečajo število medvedov, da jih imajo potem za odstrel. To je denar, biznis. Ne verjamem, da so lovci tako humani, da bi krmili medvede zato, da bi jih ohranili. Medved ne bo izumrl. Pri miru naj pustijo te živali.
HERMINA: Ne vem, če mislijo, da jih bodo s tem obdržali … Res ne vem, kaj mislijo s tem. A vendar so ukinili mrhovišča. Prej so medvedje hodili na mrhovišča in so se tam nahranili. Tudi volkovi so se hranili na mrhoviščih. Ne vem, če je v tem kakšna logika, da krmijo medvede, mrhovišča pa so ukinili.
»LOVCI NE KRMIJO MEDVEDOV ZATO, DA BI OHRANILI MEDVEDA, TEMVEČ ZATO, DA POVEČAJO ŠTEVILO MEDVEDOV, DA JIH IMAJO POTEM ZA ODSTREL.«
Kaj pomeni medved vam in kaj pomeni za Kočevsko?
ERNA: Pravijo, da je medved za Kočevsko maskota. Kočevska je dežela medvedov. Medved se mi zdi lepa, mogočna, prisrčna, simpatična žival, tak brundač. Zelo mi je všeč. Že kot mladič je čudovit, otroci ga imajo radi. Zanje naredijo plišaste medvedke. Medved ima v sebi nekaj, kar človeku veliko pomeni že od malega. Pravi kosmatinec je. Človek bi ga kar objel. Simpatičen je v tisti svoji nerodnosti, kako hlača. Brez medveda si gozdov na Kočevskem sploh ne predstavljam. Medved mora ostati tu, to je njegov dom. Človek ne bi smel posegati tako daleč v gozd, razni turisti, ograde in ne vem kdo in kaj še vse.
HERMINA: Medved je za Kočevsko simbol, znani smo po kočevskem medvedu. Rada vidim medveda, če pride sem gor, na to jaso, tu zraven. Lepo ga je videti.
Ali nam zaupate še kakšno zanimivost o medvedih pri vas?
ERNA: Medved je nekaj časa stalno obiskoval Podgorsko ulico v Kočevju, potem pa vedno odhlačal nazaj v gozd. Nikomur ni želel nič slabega, bil je le obiskovalec. Spominjam se, da je medved pred leti hodil v Kostel, kjer je odpiral kante za smeti. Posnela ga je kamera. Videti je bil simpatičen, ko je tako lomastil. Stal je na dveh nogah, odprl kanto in gledal vanjo. Iskal je hrano. Spominjam se tudi, da so v eni od vasi nekoč rešili mladička medvedka in ga posvojili. Potem so jim ga skušali odvzeti, pri njih se je ves čas trlo novinarjev. Žal ne vem, kaj se je potem zgodilo z medvedkom. Za divjo žival je težko, če se preveč navadi na človeka, ker potem ne zna preživeti v naravi.
HERMINA: Pred približno šestdesetimi leti so gozdni delavci še vse žagali na roke, saj ni bilo motornih žag. V Borovcu sta živela dva brata, gozdna delavca. Ko so nekoč delali v gozdu, je prišel medved. Brata sta začela bežati pred njim. Temu dogodku smo se smejali vsa leta. Ljudje so rekli, da je eden od bratov tako hitro tekel pred medvedom, da je prehitel še samega medveda ... (smeh)
Besedilo: Petra Komel