Besedilo prevedla in pripravila Blanka Prezelj, na podlagi članka Wie Tiere sprechen - und wie wir sie besser verstehen, Freiheit für die Tiere
Ali lahko enakopravno komuniciramo z živalmi in razumemo njihov jezik? Avtor "bestsellerja" in raziskovalec vedenja dr. Karsten Brensing se s tem vprašanjem ukvarja v svoji novi znanstveni knjigi “Kako govorijo živali - in kako jih bolje razumemo”. Uspeh je doživela že njegova prva strokovna knjiga za mlade bralce z naslovom “Kako mislijo in čutijo živali”, ki je bila nagrajena kot “Knjiga znanja leta 2019” in z “Okoljsko nagrado za otroško in mladinsko literaturo”.
“Si predstavljate, da siničke poznajo slovnična pravila, da imajo številne živali resničen besedni zaklad in da se nekateri kiti lahko pogovarjajo na razdalji več kot tisoč kilometrov?” sprašuje dr. Karsten Brensing. “Ali mi verjamete, da lahko nekatere vrste opic uporabljajo celo fraze in da so živali lahko celo vljudne? Nekatere vrste tudi razumejo preproste tri besedne stavke. Obstaja sivi papagaj, ki se z raziskovalcem lahko pogovarja.”
Biolog in vedenjski znanstvenik otroke in odrasle popelje v svet živali in poroča o presenetljivih ugotovitvah sodobne vedenjske biologije. Na razumljiv način razloži, kako nastaja govor in kako živali med seboj komunicirajo. S pomočjo številnih primerov bralci izvedo, da živali govorijo na zelo podoben način kot ljudje. “A bodite previdni, ta knjiga ne uči nobenih trikov za usposabljanje živali,” pravi vedenjski znanstvenik. Obstaja veliko vodnikov za vsako vrsto živali. S svojo novo literaturo bi rad omogočil boljše razumevanje med ljudmi in živalmi. V kratkih poglavjih z veliko fotografijami, informativnimi okenci in šaljivimi ilustracijami Nicolaja Rengerja avtor opisuje vedenjsko biologijo živali. Otroci se lahko s pomočjo preprostih poskusov tudi sami aktivirajo in še bolj intenzivno razumejo informacije.
ALI SE LAHKO ŽIVALI IN LJUDJE MEDSEBOJNO SPORAZUMEVAJO?
"Presenetljiv in hkrati zelo preprost odgovor je: Da, lahko razumemo živali in živali nas lahko razumejo,” razlaga dr. Karsten Brensing. “Do nedavnega so verjeli, da je vsaka živalska vrsta razvila lastno obliko komunikacije in da je komunikacija med različnimi vrstami skoraj nemogoča.” Vendar najnovejši rezultati vedenjskih raziskav kažejo, da se živali in ljudje lahko veliko bolje razumejo, kot je doslej predvidevala znanost. Ljudje si delimo z drugimi človeku podobnimi opicami (hominide) vsaj 24 kretenj, ki so genetsko pogojene in s katerimi lahko komuniciramo.
KOMUNIKACIJA S KRETNJAMI
Vsi vemo, da lahko z rokami in s kretnjami komuniciramo z drugimi, ki ne govorijo našega jezika. Ne samo mi, tudi številne živali komunicirajo s kretnjami. Na primer, ljudje si delimo vsaj 24 genetsko pogojenih kretenj z drugimi človeku podobnimi vrstami opic, kot so gorile, šimpanzi, bonobi in orangutani - in to tudi kaže, v kako tesnem sorodstvu smo z njimi.
POINTING: GESTA KAZANJA
“Gotovo že veste, da si nekatere geste delimo s človeku podobnimi opicami,” piše dr. Karsten Brensing. “Zdaj bi vam rad nekaj povedal o gesti, ki je zelo posebna. Do nedavnega so celo verjeli, da jo uporabljamo in razumemo le ljudje. Gre za kretnjo s kazanjem, imenovano tudi pointing. Kaj razumemo pod tem izrazom? Če na primer dvignem roko in pokažem na ptico visoko na drevesu, oseba nasproti mene ne le prepozna, da dvigujem roko, ampak tudi sledi gesti in tako razume, da so moje misli usmerjene proti ptici.”
Znanstvenik, ki proučuje vedenje, pojasnjuje, da filozofi pri pointingu govorijo o skupnem svetu, v katerem vpleteni vedo, da drugi ve, o čem govoriš - na primer o ptici na drevesu. “Danes vemo, da lahko številne živali, kot so človeku podobne in tudi druge opice pa tudi psi, delfini in konji, uporabljajo in razumejo pointing.” Vedenjski raziskovalci so dokazali: psi se vljudno opravičijo, če so po naključju preveč grobi, na primer, če so se pregrobo rvali. Ne samo, da se opravičijo drugim psom, opravičijo se tudi svojim ljudem. “Pri ljudeh bi temu rekli vljudnost,” piše biolog dr. Karsten Brensing.
ZAVESTNO ALI NEZAVEDNO: TELO IMA SVOJO GOVORICO!
In seveda je tu še govorica telesa, neverbalna komunikacija, ki jo nezavedno zaznavamo in razlagamo kot signale svojemu sogovorniku. “Ne le izgovorjene besede, tudi glas in držo zaznavate nezavedno,” piše dr. Karsten Brensing. “Verjetno ste imeli že kdaj občutek, da nekdo ne govori resnice. Mogoče je njegov glas nekoliko zadrhtel ali pa je bil utesnjen. Morda se je govornik vedno znova izogibal vašemu pogledu. Oboje sta neverbalni obliki izražanja, ki si ju lahko zelo dobro razlagamo. In zato ni tako enostavno prepričljivo lagati. ”Ta oblika komunikacije je starodavna in je nastala že pred izumom govora, pojasnjuje vedenjski znanstvenik. “Zato je povsem naravno, da nešteto živalskih vrst uporablja neverbalno komunikacijo.”
Komunikacija brez besed ni le govorica telesa: obstaja tudi komunikacija prek klicev (zvočna), kontaktne (taktilne), električne in kemijske oblike komunikacije. Na primer, ribe so vse prej kot neme: komunicirajo zvočno, običajno v ta namen uporabljajo svoj plavalni mehur. V možganih je pri tem aktivno enako področje kot pri nas in drugih sesalcih, pticah ali plazilcih.
BESEDE – GLASOVI S POMENOM
“Če točno pogledamo, živali nimajo besednjaka, ker se besednjak nanaša na besede v tujem jeziku,” razlaga dr. Karsten Brensing. “Ko pa govorimo o živalih, ki uporabljajo različne glasove in klice za nekaj določenega, je to nekako tako, kot da bi te klice poskusili prevesti.” Obstajajo številne živalske vrste, ki različne zvoke in klice uporabljajo za nekaj določenega, torej imajo majhen besednjak. Tako lahko ptice le pojejo, psi lahko le lajajo, mačke pa le mijavkajo. Pa vendar imajo ti glasovi lahko povsem drugačen zven in s tem drugačen pomen.
Šoja na primer s svojimi klici v gozdu opozori druge živali na nevarnosti, na primer na prihod lovca. Znanstveniki so dokazali, da sibirski sorodnik naše šoje pozna vsaj 14 različnih klicev, ki se razlikujejo za opis različnih roparic, na primer tisti za sove so drugačni od tistih za sokole.
Merkati (surikate) imajo klice za sovražnike iz zraka ali sovražnike na tleh, s svojimi klici lahko opisujejo različne sovražnike in vam celo povedo, kako oddaljeni so. Ti klici so bili zdaj pri merkatih znanstveno dobro raziskani, pri mnogih drugih živalih pa ne. In to seveda ne pomeni, da druge živali nimajo drugačnih zvokov za različne pomene. Dr. Karsten Brensing opisuje osebni primer: “Ob lajanju mojega psa Darwina zelo jasno slišim, kdo me obiskuje. Bodisi da je to neznanec, bodisi poštar ali prijatelj.” Celo živali, katerih klice naše uho zazna kot vedno enake, komunicirajo s svojimi klici. Računalniške analize so pokazale, da so bili klici, ki so nam zveneli enako, v resnici nekoliko drugačni.
RAZISKOVALCI MIŠI
V Plönu v Schleswig-Holsteinu so raziskovali narečja pri miših: “Živali ne govorijo samo narečja, ampak imajo tudi majhen besednjak in zato lahko pravilno govorijo.”
NAREČJE - KODA NEKE SKUPNOSTI
Nekatere živalske vrste nimajo le besedišča, temveč celo različna narečja, s katerimi različne skupine teh živali čutijo medsebojno pripadnost. Orke, ki živijo skupaj v velikih skupinah, imenovanih šole, so razvile lastna narečja za svoje skupine. Vsi imajo skupen besedni zaklad, vendar je njihova izgovorjava različna, odvisno od skupine. Tudi netopirji, ki si jamo pogosto delijo s tisoči osebkov iste vrste, razvijejo lastna narečja, da bi prepoznali svojo družbeno skupino, s katero živijo in si delijo bivališče. Narečje jim pomaga prepoznati živali v lastni skupnosti, kar je še posebej koristno za ptice selivke, ki se želijo ponovno srečati v zimskih in poletnih taborih.
RAZISKOVALCI, KI GOVORIJO Z ŽIVALMI
Obstajajo raziskovalci vedenja, ki so živeli zelo tesno z živalmi in so se z njimi sporazumevali, na primer raziskovalka papig Irene Pepperberg. Njen slavni afriški sivi papagaj Alex je imel aktivni besednjak iz 200 besed, ki jih je znal izraziti, in približno 500 besed besednega zaklada, ki jih je lahko razumel. “Alex se je tudi iz pogovora lahko naučil novih stvari,” poroča dr. Karsten Brensing. “Na primer, vprašal je, kaj zdaj počne Irene. Na to je odgovorila: “Zdaj grem stran, da si grem po nekaj hrane.” Alex si je ta stavek zapomnil in je kasneje, vsakič, ko se je naveličal eksperimenta, rekel: “Jaz grem zdaj stran.” Zelo lepo in vljudno, kajne?”
Raziskovalni par Allen in Beatrix Gardner sta posvojila šimpanzinjo z imenom Washoe in jo naučila znakovnega jezika. Washoe je na primer s kretnjama “voda” in “ptica” označila laboda. “Zelo impresiven dosežek in znak, da je razumela določena načela jezika,” razlaga dr. Karsten Brensing.
Raziskovalka Sue Savage-Rumbach je svojo bonobo opico Kanzi naučila komuniciranja z abstraktnimi simboli, sestavljenimi iz slik na velikih kartah, tako imenovanih leksigramskih tablah. “S temi tablami je Kanzi lahko vodil manjše pogovore in je skozi leta presenetil številne novinarje s svojim besednjakom, ki je obsegal skoraj 400 simbolov,” izvemo nadalje.
Morski biolog Louis Hermann je na Havajih raziskal komunikacijo delfinov. Ugotovil je, da delfini s posebnim znakovnim jezikom ne razumejo le besed, temveč tudi različne pomene, odvisno od zgradbe stavka. Tako so lahko delfini razlikovali med “Pojdi po prstan k Johnu in ga daj Susan” in “Pojdi po prstan k Susan in ga daj Johnu”. Ali pa so lahko razumeli tako zapleten stavek, kot je: “Položi rdečo žogo v košaro v levem kotu in nato plavaj do podvodnega zvočnika.”
Toda dr. Karsten Brensing poudarja, da so imeli vsi ti poskusi veliko pomanjkljivost: življenjske razmere za živali v ujetništvu so bile običajno tako slabe, da so te živali pogosto doživele le polovico starosti svojih vrstnikov, ki živijo v naravi.
Šimpanz Nim, ki je moral dolga leta živeti brez drugih šimpanzov, je postajal vse bolj agresiven in - ko ni bil več primeren za poskuse – so si ga podajali iz laboratorija v laboratorij. “Kljub temu nam je ta raziskava veliko povedala o sposobnostih živali,” pravi vedenjski znanstvenik. Že dolgo je znanstveno dokazano, da so delfini, človeške opice in papige sposobni razumeti preproste stavke in jih delno celo oblikovati. In kdor razume govorjeni jezik, ga mora razumeti tudi, če sam ne zna govoriti z besedami.
SINICE GOVORIJO V STAVKIH
Sinice govorijo v stavkih: v njihovih pesmih so različni pozivi. Tako pomeni zaporedje zvokov ABC: “Previdno!” Zvočno zaporedje D pomeni: “Pridi sem!” Siničke rade kombinirajo ABC z D in s tem sporočajo: “Bodi previden in pridi sem!”
BESEDNI ZAKLAD IN SLOVNICA
“Ljudje smo v nekem trenutku začeli zvoke kombinirati med seboj. Na primer, iz zvokov “ro” in “sen” je nastala beseda “Rosen” (vrtnice). Kombinacija različnih zvokov ima dve neverjetno pomembni prednosti,” razlaga dr. Karsten Brensing. S kombinacijami je namreč mogoče sestaviti besednjak poljubnih velikosti. “Edino vprašanje je: Ali obstajajo tudi živali, ki so prišle do genialne zamisli, da bi zvoke kombinirale? Še do pred kratkim bi moral reči ne, kajti verjelo se je, da je kaj takega lahko nastalo le pri človeškem jeziku. Danes pa je znanstveno dokazano, da lahko na primer ptica avstralski “rdečelasi sabljač” (pomatostomus ruficeps) posamezne zvoke kombinira v nove enote.”
Novejše raziskave so dokazale celo uporabo slovnice pri divjih živalih: in sicer pri sinicah in srakah, ki živijo v južni Afriki. Dr. Karsten Brensing pojasnjuje, da te ptice sestavljajo določene zvoke tako, kot mi z besedami: sledijo slovnici - le če upoštevamo ta pravila, so določeni zvoki smiselni.
V poskusu s play-backom so japonskim sinicam predvajali določene klice iz zvočnika. Kombinacija klicev A, B in C pomeni “Bodite pozorni”. Klic D pomeni: “Pridi sem”. Če so klici podani v kombinaciji A, B, C in D, ptice pozivajo z namenom, da prelisičijo plenilca: če je ptica odkrila sovražnika in ne želi zapustiti gnezda, uporabi to kombinacijo za klic na pomoč. Poklicani nato leti proti gnezdu in poskuša pritegniti pozornost - plenilec pa navadno zaman skoči za domnevno lahkim plenom. Če pa se je odigrala kombinacija D in ABC, se ptice niso odzvale - ker zanje to ni imelo nobenega smisla. Z drugimi besedami: vrstni red ali stavčna zgradba sta bila odločilna. Včasih je tako preprosto opazovanje dovolj za dokaz, da tudi živali govorijo v stavkih.“
ŽIVALI MISLIJO IN ČUTIJO PODOBNO KOT MI.
” V preteklosti smo razlikovali med racionalnimi ljudmi in živalmi, ki jih je vodil le nagon, piše dr. Karsten Brensing. “Čeprav toliko govorimo o nagonu pri ljudeh in živalih, ta ne obstaja.” Znanstveniki naj bi nagon iskali desetletja, a ga niso našli. “Danes vemo, da živali vodijo enaki parametri kot človeka in sicer razmišljanje in čustvovanje,” pojasnjuje vedenjski znanstvenik. “Verjetno se mnoge živali počutijo zelo podobno, kot se počutimo mi.”
Seveda pa moramo zelo natančno razlikovati, katera žival ima katere sposobnosti: “Mnoge živalske vrste lahko na primer logično razmišljajo. Zato bi bilo povsem nelogično misliti, da se njihovo logično razmišljanje razlikuje od našega logičnega mišljenja. V tem primeru lahko domnevamo, da se živali počutijo tako, kot se počutimo mi.
” Vse živalske vrste nimajo sposobnosti razmišljati o svojem razmišljanju, kar se imenuje metakognicija. Opice in delfini imajo metakognicijo – a tudi podgane, golobi in čebele lahko razmišljajo o samih sebi. Dr. Karsten Brensing poudarja, da ljudje običajno niti ne razmišljamo o svojem razmišljanju in ravnamo tako, kot nam narekujeta mišljenje in občutek. “V teh trenutkih se verjetno počutimo popolnoma enako kot večina živali.”
Razumevanje lahko naleti tudi na omejitve: pri psih pomeni mahanje z repom veselje, pri mačkah pa vznemirjenje ali morda celo agresijo.
GOVORITI Z ŽIVALMI
Že nekaj časa sodobne vedenjske raziskave dokazujejo, da je lahko komunikacija živali veliko kompleksnejša, kot so mislili doslej. Na primer, raziskovalci so ugotovili, da imajo opice skakalci na voljo le dva različna zvoka. Vendar so natančne računalniške analize pokazale, da sta ta dva klica v različnih okoliščinah dejansko zvenela malenkost drugače - četudi to za nas, ljudi, sploh ni zaznavno.
Najpomembnejša stvar pri razumevanju je vedno dialog - in to je odvisno od situacije, v kateri poteka, torej od konteksta. Dr. Karsten Brensing ima pri komunikaciji z živaljo naslednji nasvet: “Bodite pozorni na situacijo, v kateri se žival nahaja. To bi lahko pomenilo zelo različne stvari, čeprav vam zveni enako kot vedno.”
Da bi se lahko vživeli v živali in z njimi komunicirali, pomaga, če se ločimo od jezikovnih misli in razmišljamo v slikah - osredotočimo se na najmanjše podrobnosti, ki jih vidimo in slišimo, na bistveni občutek, pojasnjuje vedenjski znanstvenik. Tako je to opisala tudi Mary Temple Grandin, docentka za raziskovanje rejne živine na Državni univerzi v Koloradu - in ker se je sama rodila z Asbergerjevim sindromom, ima poseben dar za razumevanje živali na ta način.
Seveda obstajajo meje medsebojnega razumevanja - ne samo med ljudmi in živalmi, ampak tudi med ljudmi samimi. Dr. Karsten Brensing se sklicuje na slavnega jezikoslovca Ludwiga Wittgensteina, ki je nekoč dejal: “Če bi lev lahko govoril, ga ne bi mogli razumeti.” Zakaj ne? Ker si ne delimo oblike življenja, v katero bi bil vpet njegov govor.
Da se lahko medsebojno resnično razumemo, je potrebno ne le, da govorimo isti jezik, ampak tudi, da si delimo isto kulturo. “Včasih se enako počutim z mednarodno priznanimi politiki, kot sta Putin in Trump,” piše vedenjski znanstvenik. “Lahko mi razložite svoje razloge v popolnoma razumljivem jeziku, a jaz preprosto ne razumem vaših dejanj. Koliko težje mora biti razumevanje živali? Zato ne bi smeli biti razočarani, če s svojim razumevanjem ne segamo globlje od površine.”
MOČ GOVORA - NAŠE ZASTARELO MNENJE O ŽIVALIH JE BILO ZA NAS PRAKTIČNO
Na koncu svoje knjige o moči govora dr. Karsten Brensing piše o nečem, kar bi bilo vredno našega razmisleka: “Kaj menite o naslednjih primerih: ljudje imamo prebivalstvo, živali imajo populacijo. Ljudje naseljujemo neko območje, živali se pojavljajo na nekem območju. Ljudje jemo, živali žro. Ljudje imamo kulturo, vse ostalo je narava. Ljudje imamo družinsko življenje, živali pa skrbijo za zalego. Ljudje rodimo svoje dojenčke, živali povržejo odojke ali teleta. Obstreljen jelen ne krvavi iz rane, temveč se rana znoji, in pes, ki sledi ranjeni živali, se ne imenuje krvoslednik, marveč pes, ki sledi znoju. Klavne živali lahko ubijemo ... Govor nam daje moč: ima moč vplivati na naša dejanja. Če nekoga razvrednotimo z negativno opazko, nam je potem lažje grdo ravnati z njim. Enako je z živalmi. Številnim se zdi povsem v redu, če izkoriščajo rejne živali, saj so to “le” rejne živali. Za kaj drugega pa so? Celo racionalno razmišljujoči raziskovalci se ne morejo osvoboditi tega goljufanja samih sebe. Na primer, o svoji poskusni živali ne govorijo kot o miški, temveč modelu miši, in s tem mislijo, da to, kar preiskujejo, ni živa miška, temveč le model, kot nadomestek, ki služi ljudem. Psihologija imenuje take primere razvrednotenje žrtev. Za živali je življenjskega pomena, kako o njih razmišljamo in kako se o njih pogovarjamo. Naša trenutna zakonodaja in dodatna znanstvena poročila temeljijo na zastarelem behaviorističnem svetovnem pogledu. Nujno moramo spremeniti naše izrazoslovje in zakonodajo!”
Dr. Karsten Brensing je leta 2017 povzročil senzacijo s svojo strokovno knjigo “Skrivnost živali”, ki je bila več tednov na Spieglovem seznamu uspešnic. Po velikem uspehu svoje prve strokovne knjige za otroke “Kako živali mislijo in čutijo” je ponosni oče sedemletnih dečkov - dvojčkov Vitusa in Veverina, ki jima je posvetil svojo novo knjigo, zdaj izdal svojo drugo strokovno knjigo za otroke. Kot morski biolog in vedenjski znanstvenik je dr. Karsten Brensing raziskoval terapijo z delfini na Floridi in v Izraelu in je moral iz lastnih podatkov ugotoviti, da se delfini ne marajo ljubkovati z ljudmi in da tudi ne živijo radi v bazenih. Tako je od raziskovalca delfinov prešel v zaščitnika delfinov: kot znanstveni direktor nemškega urada mednarodne organizacije za zaščito kitov in delfinov WDC. Od leta 2015 je dr. Karsten Brensing samozaposlen in ima več časa za pisanje.
KNJIGE KARSTENA BRENSINGA
- Kako živali mislijo in čutijo. Loewe-Verlag, 2019.
- Jezik živali. Kako se lahko bolje razumemo. Struktura založbe, 2018.
- Skrivnost živali: kaj mislijo, kaj čutijo. Aufbau-Verlag, 2017.
- Pravice živali - naslednja stopnja moralne evolucije. Herder, broširano, 2015.
- Brehmovo življenje živali: občutki živali. Brehmova izvirna besedila o avtohtonih divjih živalih z uvodnim poglavjem dr. Karstena Brensinga. Duden-Verlag, 2018.
Spletno mesto: Karsten Kontakt:
Revija Osvoboditev živali, letnik 18, številka 41, str. 46-50.