PETER BERTHOLD: KAJ ŠE LAHKO STORIMO - ZADNJA PRILOŽNOST ZA NAŠO UNIČENO ZEMLJO.
V svoji pretresljivi ilustrirani knjigi Krik Narave: Na pomoč! priznani ornitolog, ekolog in naravovarstvenik prof. Peter Berthold pojasnjuje, da je vse povezano, eno z drugim - in kaj lahko vsak posameznik prispeva k ohranjanju biotske raznolikosti.
»Mati narava ni več le poškodovana, ampak je hudo poškodovana,« pravi prof. Berthold. Medtem naša narava, da ostanemo slikoviti, že dolgo časa leži na intenzivnem oddelku in je v komi. Trpi za različnimi ‘boleznimi’: onesnaženost zraka in pitne vode, odmiranje gozdov, dvig morske gladine, pretiran ribolov, poplave, ugrezanje gladine podtalnice, izsuševanje izvirov, dezertifikacija, širjenje mest in prometa, izumrtje vrst, podnebne katastrofe, begunski tokovi, lakota v svetu ... Že vsak pojem zase je dovolj dramatičen. Vsi skupaj pa ogrožajo našo prihodnost na tem planetu. A kljub temu se enako vedemo še naprej.
»Vse, kar je bilo do sedaj narejenega za okrevanje in stabilizacijo okolja, kar je za nas nujno potrebno, je absolutno premalo,« pojasnjuje priznani ekolog in naravovarstvenik. »Izboljšanja ni na vidiku in tako je - kar ni presenetljivo - Medvladni odbor za podnebne spremembe v svojem poročilu za leto 2022 poročal, da je približno polovici trenutno živečega človeštva zaradi podnebnih sprememb ogrožen njihov obstoj.«
»V prihodnosti bomo pri hitro napredujočem pomanjkanju vode v vročih in sušnih obdobjih potrebovali veliko skladišč vode,« pravi prof. Berthold. »Pri tem bo pridobilo na pomenu ustvarjanje vodnih biotopov z dvojno funkcijo, kot dobaviteljev vode in življenjskega prostora za rastline in živali.«
Profesor Berthold je prepričan, da bi šlo tudi drugače: »Z uvedbo neizogibnih ukrepov, kot so: popolnoma ekološko naravnano poljedelstvo, prenehanje zapravljanja površin (prezidave namesto novogradenj), namesto principa ‘porasta’ se raje usmerimo v princip ‘trajnosti’, in še mnogo tega omogoča prenehanje uničevanja okolja, izumiranja vrst; na primer, Nemčija lahko v nekaj desetletjih zopet postane ‘cvetoča dežela’ - bogata z divjadjo, rastlinami - in predvsem dežela z resnično perspektivo za naslednje generacije.« Seveda se EU, globalizacija, takoj odklonilno odzove na takšne zahteve svetovnega gospodarstva, pravi prof. Berthold, »ampak ravno zato.«
S temeljito reekologizacijo bi lahko spet nastal nekakšen ‘otok blaženih’, je prepričan mednarodno znani naravovarstvenik. Težava pa je, da je doslej le nekaj odstotkov prebivalstva razumelo ali doumelo, da v Nemčiji in po svetu že zdavnaj nimamo le okoljske ‘krize’, temveč je veliko huje: naše preživetje je ogroženo.
»Gotovo je trenutna globalna škoda vseh naših okoljskih območij od ogromnih površin zemlje, vodnih površin in atmosfere do uničenja celotne biosfere z vsemi njenimi rastlinami in živalmi največja škoda, kar jih je naša Zemlja kdajkoli doživela,« pravi Peter Berthold. »In to predstavlja globalno grožnjo za vse človeštvo, z razsežnostmi, kot jih še nismo videli. Ta scenarij apokalipse bi nam lahko dejansko odvzel pogum.«
USTVARJANJE RAJSKIH OTOKOV
A resignacija in obup nista rešitev. Tudi če ne bi mogli ‘rešiti sveta’: »Lahko bi hitro in enostavno množično gradili Noetove barke, v katerih bi se v ‘oazah, ki jih je ustvarila človekova roka’ ohranili neizmerni zakladi naše biosfere - dokler se ekološke razmere na Zemlji ne bi spet bistveno izboljšale.«
Barvita lepota skrivnostnega življenja v ribnikih, obvodnih gozdovih, sadovnjakih, živih mejah in naravnih vrtovih: kjerkoli damo naravi možnost za več divjine, hitro nastane vrstno bogastvo rastlin in na tisoče živih bitij, kot so metulji, kačji pastirji, divje čebele, dvoživke, žabe, ribe in ptice. Na primer, močvirski tulipan je izginil zaradi izsuševanja mokrišč in se v večjem številu pojavlja le v spodnje-frankovskem Sinntalu in na Labi okoli Hamburga. Lahko so ga ponovno naselili v ‘Heinz Sielmann Weiher’ ob Bodenskem jezeru. Z renaturacijo nastajajo ‘oaze, ki so delo človeških rok’. In to se bo zagotovo zgodilo: »Bodisi bodo to novodobni ljudje, tako rekoč prvi pravi predstavniki Homo sapiensa, ki bodo dejansko uvideli ali - bolj verjetno - zaradi srednje močnih do večjih katastrof, ki nas potiskajo nazaj, in zaradi katerih bodo materi naravi končno pomagali, da se bo spet postavila na noge.«
Najboljši ukrep proti hitremu upadanju biotske raznovrstnosti bi bila mreža biotopov po vsej Nemčiji. Zato je prof. Berthold prišel do koncepta ‘Vsaki skupnosti svoj biotop’, ki bi nastal skupaj s Fundacijo Heinza Sielmanna. Cilj je zveza biotopov na 10 do 15 odstotkih zvezne nemške površine v vseh občinah. Prototip je mreža biotopov Bodenskega jezera Fundacije Heinza Sielmanna, ki je bila ustanovljena leta 2004. Medtem je bilo na severnem območju Bodenskega jezera na novo ustvarjenih več kot 150 biotopov na več kot 50 lokacijah ali nadgrajenih že obstoječih. Raznolikost novonastalih ribnikov, mlak, mokrišč pa tudi travniških sadovnjakov in suhih travišč je neverjetna oživitev biotske raznovrstnosti divje rastočih rastlin in divjih živali. Na podlagi modela mreže biotopov so se v zadnjih letih okoli Bodenskega jezera pojavili dodatni združeni biotopi v sodelovanju s Fundacijo Heinz Sielmann: mreža biotopov Ravensburg, gozdni biotop Švabskih Alp, mreža biotopov severovzhodne Bavarske, okoli 16 hektarjev velik vlažen biotop na Leine pri Göttingenu in še mnogo drugih. Stroške biotopskih omrežij bodo s podporo zveznih držav, mest in skupnosti prek okoljskih združenj in fundacij nosili tudi zasebni donatorji in celo podjetja.
USTVARITE VELIKO NOETOVIH BARK
Blizu Würzburga je bila kmetijska krajina spremenjena v Deželo miru, ustvarjeno preko fundacije Gabriele: z ekološkim in miroljubnim kmetijstvom, vrnitvijo k tripoljskemu kmetovanju z ledino in cvetličnimi trakovi, veliko mrežo žive meje, zasaditvijo drevesnih otokov, renaturacijo gozdov, ribnikov in bazenov, namestitvijo neštetih gnezdišč in krmilnic za ptice in veverice: tako je nastal slikovit pokrajinski dragulj z bogastvom rastlinskih in živalskih vrst kot v petdesetih - »Raj!«, se veseli prof. Berthold.
»Če hočemo preživeti, mi, naši otroci in vnuki – če si želimo preživeti naslednja desetletja, obstaja le ena pot: nazaj k biotski raznovrstnosti v naravi in k raznolikosti pri gospodarjenju s kmetijskimi zemljišči,« piše zavzet ekolog in naravovarstvenik. Kajti samo velik bazen vrst zagotavlja preživetje rastlinske združbe in s tem nas. A žal – razen nekaterih pristopov - ni na vidiku nobene spremembe v razmišljanju ali ukrepanju. Za dosego tega bodo verjetno potrebne katastrofe, da se bo izsililo preobrat, pravi prof. Berthold. A nekaj lahko ali bi morali takoj vsi storiti: uvesti ‘Noetove barke’ in postaviti ‘oaze, ustvarjene s človeško roko’ za reševanje čim več preostale narave.
KAJ LAHKO NAREDI VSAK OD NAS
Vsak posameznik se lahko zavzame za biotsko raznovrstnost in ustvari ‘oaze, ki jih naredijo človeške roke’: z oblikovanjem lastnega vrta kot raja za živali, s celoletnimi krmišči in gnezdilnicami za ptice, škatlami za netopirje in hoteli za žuželke, s sajenjem živih mej, travniških sadovnjakov in ribnikov, preko projektov v soseskah, z aktivno pomočjo v biotopih v regiji in seveda s finančno pomočjo pri projektih za naravo in živali. Bertholdova knjiga nam daje veliko dragocenih spodbud in navodil.
»Na Otokih sreče, s katerimi se že dandanes nekateri ukvarjajo in jih gradijo, lahko tudi marsikateri naš vnuk najde varno obalo - in zato bi morali še naprej graditi naše Noetove barke,« pravi prof. Berthold. Ti otoki biotske raznovrstnosti so lahko v prihodnosti osnova za prihodnje življenje – po katastrofah, ki jih je ustvaril človek. »V tolažbo nam je lahko, da človeštvo verjetno ne bo popolnoma izginilo z Zemlje.«
Na koncu svoje knjige prof. Peter Berthold v miselni igri opisuje svojo vizijo boljše prihodnosti: »Če bi bil nemški cesar, seveda opremljen z močnimi izvršilnimi pooblastili, bi obljubil svojim ljudem, da bodo čez nekaj desetletij spet živeli v cvetoči deželi - zeleni, pisani, polni cvetov, sadja, vsepovsod ponovna biotska raznovrstnost in predvsem trajnost, ki zagotavlja prihodnost ne le vnukom, ampak tudi pravnukom v dobri človeški skupnosti.« Vsakdo bi postavil rajski vrt in bi se, kot prej, v glavnem prehranjeval iz lastne grude.
Prof. Berthold pa pri svoji viziji nekaj zelo pomembnega zavrača: v rajskem vrtu bodo zagotovo gredice razne zelenjave in sadje. Toda, da bi tam redili živali zaradi »mleka, sira, mesa, jajc, kože, volne in podobno? Kajti zakola in prehranjevanja z živalmi nikakor ne gre združevati z ‘Rajskim vrtom’ ali vizijo Noetove barke, četudi so živali ‘primerno’ oskrbovane na lastnem zemljišču.«
Krik narave Na pomoč! se ne sliši in ne izvira le od divjih rož, dreves, metuljev, divjih čebel, ptic in žab, temveč tudi od milijonov govedi, prašičev, ovac, kokoši, gosi, ki morajo trpeti in umreti, ker ljudje jemo meso, mlečne izdelke in jajca in nosimo njihove kože. To je naravo uničujoči odnos, ki je sovražen do življenja, to je izkoriščanje ljudi in živali, ki je pripeljalo svet na rob, kjer stoji danes. Potreben je mirovni sporazum z naravo, z živalmi in med ljudmi.
_____________________________________________________________________________________________________________________________________________________
Prof. dr. rer. nat. Peter Berthold (rojen 1939) je mednarodno priznani ornitolog, ekolog in naravovarstvenik. Deluje od leta 1955 na ptičjem observatoriju Radolfzell, danes je to Inštitut Maxa Plancka za vedenjsko biologijo; od leta 1998 do svoje upokojitve leta 2004 je bil njegov zaslužni direktor. Njegovo znanstveno delo obsega več kot 450 publikacij in je bilo večkrat odlikovano. Njegovi glavni deli s področja varstva narave sta uvedba mreže biotopov Bodenskega jezera in vsedržavna akcija ‘Vsaka občina ima svoj biotop’.
Prevod: Blanka Prezelj
Freiheit für Tiere 2/2024
Revija Osvoboditev živali, letnik 22, št. 48, str. 33-35.