Na naši kmetiji pomagamo različnim živalim, zadnja leta tudi mnogim prostoživečim. Najbližje so mi srne. Srne so, kljub svojemu krhkemu videzu, zelo samostojne in krepke živali. Zdrave odrasle srne v normalnih vremenskih razmerah ne potrebujejo naše pomoči. Tako kot za druge prostoživeče živali je tudi za srne dobro, da v njihov svet čim manj posegamo. Če pa že, naj bo naša pomoč čim manj sebična in njim res v korist. Za njih je dobro predvsem to, da živimo z budnim zavedanjem, da okoli nas žive tudi druga bitja, ki imajo na tem svetu svoj dom, na enak način, kot ga imamo mi. Spoštljivo ter zavestno bivanje in blago gibanje na vseh korakih naših poti je bitjem okoli nas v največjo pomoč. Včasih sem vsakodnevno hodila v gozd, v vseh obdobjih leta. V gozdu mi je prijetno. Zdravilno deluje na vse, ki ga obiščejo. Je pa gozd tudi dom mnogim živalim, ki jih s svojim obiskom zmotim. Če hodim glasno ali vanj peljem tudi psa, lahko ogrožam gozdni mir in strašim živali. Na to je treba misliti še posebej takrat, ko je čas mladičev.
Kadar želimo biti živalim v pomoč, je potrebno, da se iz zanesljivih virov poučimo, kako določena žival živi. Kako se prehranjuje, kakšni so njeni življenjski cikli, kdaj ima mladiče, kako jih vzgaja, kdaj v resnici potrebuje pomoč.
Srne potrebujejo pomoč, kadar so bolne, ranjene, hudo izčrpane (npr. v intenzivnih vremenskih okoliščinah) ali osirotele. Zgodi se, da srnin mladiček v zgodnjem otroštvu izgubi mamico. Včasih zaradi prometnih nesreč, nesreč ob košnji trave, pogosto pa tudi zato, ker ljudje slabo ocenijo situacijo, ko najdejo srnjega mladiča samega in predvidevajo, da je zapuščen. Mnogim srnjim mladičem je tako po nepotrebnem ukradeno otroštvo z mamo, ki bi jim nudilo nenadomestljive lekcije življenja in radost odraščanja v svetu svoje vrste. Nobena nadomestna mama ne more srnjemu mladičku dati tega, kar bi mu lahko dala njegova mama, ne glede na to, kako ljubeče in varno je videti odraščanje v človeškem domu.
Ko srnin mladič zaradi izgube mame pride v naš dom, poskrbimo za njegove osnovne potrebe. Dobi svoj prostor, hranimo ga, mu pomagamo pri izločanju in negi. Največji poudarek pa v prvih dneh namenim temu, da prestrašenega otročka ne izpostavljam nepotrebnemu stresu (drugim neznanim živalim, predvsem psom, preveč ljudem, nepotrebnemu hrupu, nošnji naokoli ipd.) in da ustrezno poskrbim za potešitev njegove potrebe po varnosti in ljubeči bližini z enim človekom, ki bo zanj skrbel do njegove odraslosti. Prevzamem vlogo začasne nadomestne mame. V srcu se poskušam povezati z njegovo pravo mamo in potolažiti oba.
Stresa, ki ga prostoživeče živali doživljajo v stiku z ljudmi, še posebej pa živali, ki so v naravi plen, si ne znamo predstavljati. To ni nelagodje ali strah pred neznanim, kot ju doživljamo ljudje. To je tako intenzivno občutenje, zaradi katerega živali lahko tudi umrejo. Ga pa različne živalske vrste izražajo na različne načine, zato ga ljudje včasih težje prepoznamo. Če želimo drugemu bitju res pomagati, je pomembno poskušati se vživeti v njegovo bitje, ga poskušati razumeti in tudi ravnati tako, da bo zanj v dobro. Zato je zelo pomembno, da prostoživečih živali ne izpostavljamo nobenim zanje nenujnim vtisom.
Srnin mladič je izjemno ljubko bitjece. Ko se naveže na človeka, mu sledi povsod. Prisrčno in ljubeče se odziva na našo ljubezen. Je pa zanj dobro, da ga čim prej, takoj ko je tega zmožen, spodbujamo, da se po korakih vrne v svoje naravno okolje. Mladiči so si med seboj različni, tako kot mi med sabo in tako kot naši otroci. Eni so hitreje samostojni, drugi potrebujejo več spodbud in podpore. Za orientacijo so nam lahko srne v naravi in vedenje, kdaj one bolj samostojno zaživijo. Če je le možno, je dobro, da se mlade srne, ki odraščajo med ljudmi, pravočasno pridružijo odraščajočim vrstnikom iz narave. Predvsem je to pomembno za mlade samce. Še tako nežen in prikupen srnjaček bo kaj kmalu postal najstnik. Hormonske spremembe spremenijo njegovo vedenje in lahko postane zelo nevaren človeku, predvsem otrokom. Če mladega srnjačka predolgo ujčkamo v človeškem domu, se lahko pripetijo nevarne nesreče, ki ga bodo stale življenja. Ljudje namreč po takšnih dogodkih praviloma kličejo
lovca, da ga ustreli. Zato sama mlade srnjačke že ob koncu zime intenzivno privajam na samostojno življenje v gozdu. Vztrajam na vsakodnevnih večurnih sprehodih po okoliškem gozdu, ki sčasoma postajajo vse daljši, in ko začutim, da je pravi čas in mladič zrel, zaprem vrata našega teritorija. Pri srnjačkih vztrajam pri prekinitvi naših stikov, srnicam puščam več izbire. Se pa pri obojih trudim, da pri sebi prekinem z navezanostjo nanje, ozaveščam svoje strahove in se urim v zaupanju. Predvsem pa imam nenehno v zavesti, da je moje vodilo, da sem tem otrokom resnično v pomoč in da delujem v njihovo daljnosežno dobro.
Podobno ravnam s srnami, ki pri nas okrevajo po poškodbi. Tudi njih čim prej spodbudim, da se vrnejo v svoje okolje.
Gozdne živali imajo svoj dom v gozdu. Če srnam odvzamemo to izkušnjo, jim odvzamemo izkušnjo biti srna. Srna, ki živi na človeškem dvorišču, ne more biti zares srna. Obstane nekje vmes med našimi svetovi. Veliko različnih nevarnosti preži nanje tam zunaj izven naših ograj, toda gozd je njihov edini pravi dom. In svoboda je nujen element njihovega bivanja.
Trenutna zakonodaja nam prepoveduje pomoč prostoživečim živalim, ki jih uvrščajo med lovne vrste. Tudi veterinarji jim ne smejo pomagati. To so trenutni človeški zakoni, ki odražajo zrelost naše družbe. Obstajajo pa zakoni, ki so iznad teh in jih jasno zaznavamo v naših srcih. Bitjem, ki potrebujejo pomoč, želimo pomagati in jim po svojih zmožnostih tudi vedno lahko pomagamo. Ni nam treba čakati na spremembe zunaj nas. Bodimo mi tista sprememba, ki jo želimo za naš svet.
Besedilo: Nastja Židanik, Zavod Nastjina Barka
Revija Osvoboditev živali, letnik 21, št. 45, str. 30-31.