Včasih se sprašujemo, ali smo dobri ljudje, ali sem dober človek. Lahko je soditi druge, čeprav tako ne bi smelo biti. Ko začneš pogovor s samim seboj, pa ni več tako enostavno. Vsaj pri meni je bilo tako. Velika razlika je bila med tistim, kar sem mislil o sebi, in tistim, kar zares sem.
Pa pojdimo lepo po vrsti. Rojen sem konec petdesetih let prejšnjega stoletja. Za tiste čase smo bili res velika družina. Mama, oče in štirje otroci. Vzgojeni smo bili v dobrem duhu, radi smo se imeli in starši so nas naučili imeti radi tudi druge ljudi in vsa ostala živa bitja. Naučili so nas lepega odnosa do narave. Verni pa nismo bili.
Šolanje, šport in tudi nekaj malega dela je hitro zapolnilo moje življenje do dvajsetega leta. Hitro sem se do ušes zaljubil in si ustvaril družino. Ob tem pa razvijal obrt in kasneje pristal v podjetništvu. Zelo dobro nam je šlo, do nekega trenutka, ko se nam je vse postavilo na glavo. To je bil razlog, da sem se začel spraševati o sebi, kdo v resnici sem, zakaj sem na tem svetu, kaj je moja naloga. So ta vprašanja znak začetka samospoznavanja?
Pot samospoznavanja zame ni bila lahka. V svojih petdesetih letih, v veliki osebnostni krizi, primerno nesrečen, sem začel brati duhovne knjige. Prijatelji so mi pri tem pomagali in me spodbujali. Veliko joka, tudi veselja in predvsem spoznanje, da nisem vsemogočen, je bilo treba, preden sem spoznal, da sem le eno izmed mnogih bitij, ki iščejo svoj mirni kotiček na tem svetu. Mirni kotiček, kjer se bom lahko pogovoril sam s seboj in kjer bom poskušal dognati edinstveno Resnico o našem obstoju in obstoju vsega okoli nas.
Moj mirni kotiček je zame postala navada, da sem vsak dan preživel nekaj časa sam s seboj, doma ali v naravi. Najraje zelo zgodaj zjutraj ali v večernem času. Imel sem neko svojo, meni razumljivo meditacijo. Zanimivo pa je bilo to, da sta mi velikokrat pri tem delala družbo pes ali pa kanarček. Med nami je nastalo veliko prijateljstvo. Prijateljstvo s psom sem hitro razumel, saj je pes človekov najboljši prijatelj. Tako pravijo in vsi tako razumejo.
S kanarčkom je bilo, začuda, enako. Samo da je on to kazal na drug način. Priletel je k meni, želel si je moje pozornosti. Če mu je nisem dal, me je nežno kljunil v uhelj, da sem mu naklonil pozornost z rahlo masažo po trebuščku.
Tako sem se nekega dne med meditacijo odločil, da ne bom več jedel mesa. Kakršnega koli mesa. Logično mi je postalo namreč, da z uživanjem mesa ubijam živali. In živali si prav tako kot jaz želijo živeti. In ravno tako imajo čustva kot jaz in komunicirajo z mano. Kanarček in pes sta bolje razumela mene kot jaz njiju. Zato sem se odločil, da ne bom več razlog za ubijanje živali.
Po nekaj letih mesnega posta sem začel svet dojemati na drug način. Najprej sem ponovno našel otroka v sebi. Začel sem opažati okolico, zaznal sem prve snežinke pozimi, prvo cvetje spomladi, spet sem zaznal smeh na svojih ustih. V mojem srcu pa se je počasi začela zapolnjevati praznina, ki je v preteklosti nastala. Še zdaj ne vem, kako je nastala. Prišel je čas, ko na vse gledam drugače, z razdaljo časa in veliko novega znanja. Vendar še vedno težko razumem to črno luknjo v mojem srcu, ki je vase posrkala vse lepo, kar se je zgodilo do takrat v mojem življenju. In potem je to praznino začelo polniti nekaj, kar mi je bilo do takrat čisto tuje. V srcu sem zaznal prijatelja, ki je vedno z menoj, čeprav ga ne zaznam vedno tako zlahka. Vedno mi zna odgovoriti na vprašanje in vedno je odgovor pravi. Ampak le takrat, ko ga znam pravilno nagovoriti.
Moji pobožni prijatelji so mi razložili, kaj se dogaja v mojem srcu. Dali so mi nekaj, kar je zamašilo nenasitno, črno luknjo v njem. Dali so mi iskrico radovednosti, ki je v pravem trenutku, takrat, ko sem se lahko zazrl v svoje srce, prižgala ogenj želje po pravem znanju. In to znanje je rodilo novo ljubezen, ki je zapolnila moje srce. To je ljubezen do Boga. Do enega in edinega, vseljubečega Boga, ki mi je jasno povedal, da sem na pravi poti spoznanja in očiščenja. In imam srečo, da imam tudi prijatelje, ki niso tako pobožni, so pa razumevajoči, mi prisluhnejo in spoštujejo mojo drugačnost, in v tej drugačnosti nadaljujemo s prijateljevanjem.
Ni pa lahko razumeti te družbe, v kateri živimo. Včasih se vprašam, če ne bi bilo celo bolje, enostavneje ostati neveden in hoditi z vsemi ostalimi po slepi ulici. Ubijamo živa bitja vse počez, uničujemo naravo. Narava nam to jasno kaže, mi si zatiskamo oči. Univerzalne vrednote, kot so ljubezen, prijateljstvo, spoštovanje, nimajo več nobene vrednosti. Zmagala sta pohlep in poželenje. Smo v dobi prepira in hinavščine, iskrena misel, beseda, dejanje so zelo redki. Družbo vodijo lažnivci, ki delujejo le v lastno, predvsem materialno korist, in kopičijo bogastvo, ki je edino merilo uspešnosti.
Rešitev je v naših srcih, vendar težko pogledamo vanje. Moja izkušnja je enostavna. Lažje sem pogledal v srce tudi zato, ker sem se izognil ubijanju živali in jih imam za svoje brate in sestre. Živali so mi hvaležne in to so mi tudi pokazale.
Upanje umre zadnje. V zadnjem času opažam vse več ljudi, ki se izogibajo mesni prehrani. Začeli so se spraševati o smislu življenja, o poslanstvu. Pogovarjamo se, izmenjujemo izkušnje, vse bolj se imamo radi in vse bolj se povezujemo med seboj. Pa naj bo to v službi, doma, v naravi. Pogovarjamo se tudi o duhu, Bogu. Lepo nam je. Imam prijatelje tudi med politiki. Tudi tam so se začeli zbirati dobri ljudje, ki so vnesli še več duha, še več razumevanja. Odprli so vrata in se začeli pogovarjati o zdravem življenju, družbeni zavesti, potrebnih spremembah.
Samo malo radovednosti je potrebno. In malo odločnosti, da poskusimo nekaj časa živeti brez mesa. In potem še globok in iskren pogled v srce in pošteno pretehtati, kakšen je učinek posta. Je to preveč ob dejstvu, koliko trpljenja lahko prihranimo?
Vsi skupaj si zaslužimo DRUGO PRILOŽNOST.
Besedilo: Aleš Erbežnik
Revija Osvoboditev živali, letnik 20, št. 44, str. 40-41.