ZNANOST Z DRUGEGA ZORNEGA KOTA
Presajanje živalskih organov na ljudi je v nasprotju z večnim kozmičnim redom!
Že od 60. oz. 70. let dvajsetega stoletja je možno presajanje organov s človeka na človeka – gledano le z vidika medicinskih, zakonskih in tehničnih pogojev. Kljub temu pa so znanstveno-medicinski pogledi na to zelo kritični. Eno takšnih kritičnih vprašanj je na primer: kaj se zgodi, če se darovalec organa na operacijski mizi upre, čeprav je bil razglašen za mrtvega?
Nadalje: kaj se dogaja prejemnikom organov, ki nenadoma razvijejo nagnjenja in značilnosti, ki so bile tipične za darovalca? Namen članka je izpostaviti pomembne vidike, kot je: kateri so očitni stranski pojavi pri transplantacijah organov, ki t. i. možgansko smrt, ki je pogoj za odvzem organa, postavljajo pod vprašaj?
Transplantacijo organov medicina slavi kot dosežek na področju podaljševanja in izboljšanja fizičnega življenja človeka. Ali to odgovarja resnici?
Medicina darovanje oz. presajanje organov predstavlja kot pomemben korak znanosti v iskanju načinov in sredstev za boljše in daljše življenje. Trdijo, da imajo pravo rešitev za tiste neozdravljive bolnike, ki jim eden od organov, npr. srce ali jetra, ne deluje več pravilno. Kdor si torej želi svoje nedelujoče organe zamenjati, da bi si izboljšal kakovost življenja ali se izognil smrti, ima s pomočjo medicine in ustreznega darovalca možnost to narediti. Vsako leto po vsem svetu presadijo na tisoče organov: ledvice, pljuča, jetra, srce, trebušna slinavka, celo okončine ali obraz. Znanost postopek menjave (rezervnih) organov slavi kot dosežek, uporabniki, torej bolni ljudje, pa se ponujene rešitve oklenejo kot zadnje odrešilne bilke, v upanju, da jim bo povrnila njihovo zdravje in boljše počutje. Pa se res vse izboljša?
Potrebno je poudariti, da zakoni na področju medicine velevajo, da se mora za takšne posege v telo odločiti oseba sama, torej, za ali proti darovanju oz. sprejemu organov. Kandidat za transplantacijo organov naj bi bil pred odločitvijo dobro in izčrpno poučen o transplantaciji. Je to v praksi res tako? Žal kaže, da ne. To potrjuje tudi sodobna statistika, katere podatki kažejo, da ljudje vedo zelo malo o tem, kaj se dogaja pri transplantaciji. Zato bi moralo biti zakonsko utemeljeno, katere informacije o posegih, kot sta odvzem in sprejem organa, je medicina dolžna predstaviti kandidatu, da bi ta lahko sprejel pravilno odločitev. Vsak kandidat bi moral dobiti vse verodostojne informacije, med drugim tudi informacije o morebitnih nepredvidenih duševno-psihičnih spremembah, pa tudi informacijo o tem, kaj duša oz. psiha človeka doživlja pri odvzemanju in presaditvi organov. Moral bi biti seznanjen s tem, pod kakšnimi pogoji se darovalcu odvzema organ, pa tudi, kaj se dogaja s prejemnikom in darovalcem organa po presaditvi organov, če je duša oz. psiha darovalca in prejemnika prizadeta.
Kdo odloča o transplantaciji oziroma darovanju in prejemu organa?
Organ se odvzame osebi, ki se je prostovoljno javila za darovanje organov. Statistika pa kaže, da v devetih od desetih primerov o odvzemu organa odločijo najbližji sorodniki: bodisi zato, ker zadevna oseba ne more izraziti svoje volje bodisi zato, ker je preminula oseba na primer otrok ali mladostnik. Kakšna je pravna situacija pri odločanju? Obstajata dva glavna modela za obravnavo presaditve: postopek zavrnitve in postopek razširjenega soglasja. Postopek razširjenega soglasja se uporablja v Nemčiji, Švici, ZDA, Veliki Britaniji, na Irskem in Nizozemskem in pomeni naslednje: če oseba ne dokumentira svoje želje, imajo njeni najbližji sorodniki po njeni smrti tako rekoč pravico, da v njeno korist odločijo, ali se ji bodo organi odvzeli ali ne. Potem je tu še pravilo zavrnitve, ki se uporablja v Avstriji, na Portugalskem, v Luksemburgu, Sloveniji, Španiji, Italiji in na Češkem. V tem primeru je tako: organi se osebi lahko odvzamejo, če se prej ni opredelila v registru zavrnitev. Zato je tam odvzem organov zakonsko veliko lažji. Če nekdo na primer umre v smučarski nesreči v Avstriji, se mu lahko organi odvzamejo, če ni zabeležen v registru zavrnitev. Poglejmo, kako je to videti v praksi. Oseba soglaša z odvzemom organov. Preprosto si misli: “Tudi ko bom mrtev, bi rad pomagal drugim ljudem s svojimi organi, zato na kartici darovalca organov označim ustrezno polje z vsebino: V primeru, da je po moji smrti možno darovanje mojih organov ali tkiva za presaditev, izjavljam: Da, dovoljujem, da se organi in tkivo odvzamejo iz mojega telesa po tem, ko je moja smrt medicinsko potrjena.” Poudarek je na dikciji: Ko je moja smrt medicinsko potrjena! Prav v tem je srž problema v določenih državah.
Kdaj je človek mrtev? Kakšno je stališče sodobne medicine?
Medicinska znanost si še vedno ni enotna glede vprašanja, kdaj je človek mrtev oziroma tako mrtev, kot si to laično predstavljamo. Laik namreč komajda ve, da sodobna medicina uporablja izraz ‘možganska smrt’, torej stanje, ki naj bi pomenilo končno smrt, čeprav je znano, da ni tako. Zakaj se ta izraz uporablja? Ker je ugotovitev oz. potrditev možganske smrti predpogoj za odstranitev organov v skladu z zakonodajo o presaditvah. Vendar pa enačenje ‘možganske smrti’ z dokončno smrtjo vzbuja nekaj dvomov, saj je opredeljena takole: možganska smrt je stanje nepovratno ugasnjene celotne funkcije velikih možganov, malih možganov in možganskega debla. Kardiovaskularna funkcija se umetno vzdržuje z nadzorovano ventilacijo. Možganska smrt je znanstveno in medicinsko določena kot smrt osebe.
Za laika ima izraz ‘smrt’ zelo jasen pomen: človek je mrtev, ko premine, ko njegovo srce ne bije več, ko njegove vitalne funkcije niso več prisotne, tako rekoč, ko je njegovo telo truplo. Zato na kartici darovalca organov npr. piše: “Po svoji smrti” darujem svoje organe. Če pa se nastopitev smrti lahko definira na tako različne načine, se postavlja vprašanje, kdaj in pod kakšnimi pogoji nekoga razglasiti za mrtvega, da bi mu lahko zakonito odvzeli organe? Torej, pri darovanju organov nastopitev smrti ni jasno definirana in vprašanje, kdaj človek zares umre, ostaja odprto.
Transplantacija se ne dogaja po tradicionalno definirani smrti, temveč med procesom umiranja.
Če bi bili potencialni darovalci resnično poučeni o poteku odvzemanja organa, npr. da bodo čutili, kako se iz njihovih teles jemljejo njihovi zdravi organi in da bodo pri tem nepopisno trpeli, je vprašljivo, ali bi bili ljudje še vedno pripravljeni darovati organe. Biti pravilno informiran pomeni vedeti, da se to ne dogaja po smrti, kot jo tradicionalno razumemo, temveč med procesom umiranja. Dejstvo je namreč: vsak, ki je študiral biologijo ali medicino ali se na to spozna, bi moral vedeti, da iz trupel ni mogoče odvzeti živih organov, ki bi lahko svojo funkcijo opravljali naprej. V truplu brez življenja se začne proces razgradnje. Zato mora srce še vedno biti, da organe ohranja žive in tako uporabne za transplantacijo.
Da je odvzem organov kljub tem dejstvom postal možen, sta omogočili zakonodaja in medicinska definicija t. i. možganske smrti, in to relativno kmalu po prvi uspešni presaditvi srca. Kljub temu ostaja enačenje možganske smrti z resnično smrtjo problem, ki se ga poskuša rešiti. Američani so na medicinski fakulteti univerze Harvard ustanovili komisijo z imenom ‘Ad Hoc odbor’: Ad hoc v latinščini pomeni ‘za ta namen’. Komisija je imela nalogo, da postavi nova merila za določitev človeške smrti, saj je Barnard šest ali devet mesecev prej opravil prvo presaditev srca v Južni Afriki, Američane pa je motilo, da niso bili prvi. Prav ta Ad Hoc komisija je možgansko smrt proglasila kot smrt človeka. Ne z utemeljitvijo, ampak jo je preprosto postavila. Pojasnilo, ki ga zdaj prosto citiram iz tega dela in ki ga je mogoče prebrati v prvem razdelku, pravi: “Da lahko s to novo definicijo smrti rešijo težave pri pridobivanju organov za presaditev.” Torej, to ni nič drugega kot poceni trik, da se lahko še naprej trdi, da je žive organe možno odvzeti mrtvemu truplu. Ta definicija smrti ni niti znanstveno utemeljena niti nima nič skupnega z zdravo pametjo in je kot takšna proti peti Božji zapovedi.
Kaj Stvarnik pravi o tej protislovni medicinsko-znanstveni praksi transplantacije?
Stari pa tudi novejši zapisi Božjih glasnikov na Zemlji poročajo tudi o odgovoru Stvarnika na to dejanje. Poročajo, da je Stvarnik vedno govoril, da je ljudem podaril Deset Božjih zapovedi, zato poznajo peto zapoved, ki pravi: “Ne ubijaj!”. Vendar se človeštvo ne ravna po tej zapovedi pa tudi po drugih ne, in to je vzrok za neštete katastrofe na Zemlji. Zapisano je, da katastrofe niso Božja kazen, ampak posledice človeškega nespoštovanja vesoljno-naravnih zakonov. Zapisano je tudi Njegovo opozorilo, ki pravi, da bo človeštvo s svojim nezakonitim ravnanjem prej ali slej uničilo planet Zemljo in življenje na njem. Najnovejše Božje opozorilo je zelo konkretno, glasi pa se v tem smislu: “Jaz vam hočem dati še eno sliko tega, čemur vi pravite ‘presajanje organov’. Jaz vam povem: .... Nobenega organa ni mogoče presaditi iz mrtvega človeka. Ljudje so ob tem še vedno živi, samo ‘pravno’ – kot vi temu rečete – so razglašeni za mrtve, vendar oni umrejo zaradi odvzema organov. Kakšna grozovitost! Kakšna bestialnost od bratov do sester, od sester do bratov, ker je duša še vedno povezana s telesom, ki je razrezano in iz katerega bodo organi odvzeti.” Ni mogoče bolj jasno in konkretno povedati, da je transplantacija proti vesoljnim zakonom in Desetim Božjim zapovedim.
Če pa še vemo, da bomo poželi, kar smo posejali, in tega v času življenja na Zemlji nismo popravili, si lahko že zdaj zamislimo, kako bodo duše tistih, ki zagovarjajo ali prakticirajo transplantacijo, živele po smrti svojega fizičnega telesa v onostranstvu. Tam namreč velja zakon “zob za zob, oko za oko”, in to je lahko za dušo zelo boleče in neznosno, tako dolgo, dokler se ne zave svojih dejanj proti svojemu bližnjemu, živalim in naravi, ter ta dejanja iskreno obžaluje. A želja Stvarnika je, da vemo, da se On nikoli ne maščuje, nas ne preklinja niti ne pošilja v večni ogenj, On le ljubeče in hkrati resno opozarja na posledice naših dejanj, ki smo jih storili iz svoje svobodne volje, ter pomaga duši, če ona to želi. Torej, človek je tisti, ki odloča o sebi, on je tisti, ki žanje, kar je posejal. Sam je kovač svoje sreče.
Avtor: Moris Hoblaj, dipl. teolog in sociolog
Revija Osvoboditev živali, letnik 23, št. 50, str. 45-47.