To je eno tistih vprašanj, ki mi ga lastniki živali najpogosteje zastavljajo. To je največkrat povezano z nekim bolezenskim stanjem in kvaliteto življenja, ki je živalim s tem stanjem odvzeta.
V zvezi s tem moramo v takšnih trenutkih vedno najprej rešiti majhno dilemo in se vprašati, ali mislimo trpljenje ali bolečino. Običajno je odgovor: »Pa saj je to eno in isto.«
No, seveda moram odgovoriti, da to pač ni eno in isto. Živali vsekakor čutijo bolečino dokaj podobno kot človek, sicer z zelo različnim bolečinskim pragom, ki je pogojen z vrsto živali, pasmo, starostjo, vendar bolečino čutijo vse živali.
Živali pa trpijo na precej drugačen način, kot mi ljudje. Najenostavneje si lahko predstavljamo slednje tako, da rečemo, da trpijo podobno kot zelo majhni otroci oz. otroci, ki še nimajo definiranega jaza (to seveda ne pomeni, da živali sebe ne dojemajo kot subjekt). Za žival je trpljenje povezano predvsem s soočanjem ne/varne samote v njim nedojemljivem svetu. Spet so tukaj velike razlike med vrstami, pasmo starostjo; pa vendar je okvirno tako, da npr. amputacija noge veliko bolj prizadene lastnika kot pa psa ali mačko.
Žival dejansko prične trpeti, ko se prične rušiti njihov svet. Rušiti pa se prične zaradi problemov, ki jih imajo z njihovo boleznijo lastniki in ne oni sami. Namreč živali ne živijo sedanjosti v odnosu do preteklosti in/ali prihodnosti, pač pa živijo sedanjost v odnosu do trenutka. Na nek način živali poosebljajo budistično maniro živeti v danem trenutku. Tako se seveda ne ubadajo z nečim, kar je bilo oz. z nečim, kar naj bi bilo, pač pa preprosto živijo življenje.
Jasno je, da tako trpijo na popolnoma drugačen način kot človek. Pri človeku je trpljenje največkrat povezano z izgubo smisla v odnosu do problema; če mora nekdo fizično prenašati neko breme, bo s tem imel problem. Če ga ne bo v doglednem času rešil, bo seveda tudi trpel. Vendar tukaj prihajamo do bistva, da bo namreč nekdo lahko nosil npr. težak nahrbtnik samo 10 minut in bo obupno trpel, spet drugi pa celo uro, pa ne bo čutil trpljenja.
Trpljenje je lahko posledica bolečine, ni pa nujno, veliko pogosteje je kot posledica izgube življenjskega smisla. Če je meni kot lastniku psa bistveno in ključno, da je oh in sploh lep in čudovit in si ne morem osmisliti, da bi imel npr. tri noge, potem bom, jasno, trpel. Kako in zakaj bom trpel, je druga pesem, ampak dejstvo je, da bom trpel. Ne bo trpel pes, pač pa bom trpel jaz! Kajti jaz ne bom mogel gledati trinogega psa, ki ne gre več v moj kontekst smisla o oh in sploh popolnem psu. Moj pes namreč ne bo imel s tem nikakršnih problemov, prav tako moj pes ne bi imel nikakršnih problemov in seveda niti najmanj ne bi trpel, če bi meni npr. odrezali nogo. Zanj bom jaz popolnoma enak kot pred tem.
Spremenjeno stanje živali, ki ni povezano z bolečino, je problem za nas in ne za živali. S tem, ko to postane problem za nas in mi trpimo, lahko to postane (ni pa nujno) tudi trpljenje za našo žival. Naj dam primer iz prakse: nekemu psu ugotovimo sladkorno bolezen. Potrebna je dnevna terapija z injekcijami inzulina. To je za lastnika napor, problem in tudi trpljenje, kajti 15 let je živel s svojo mamo, ki ji je moral dnevno aplicirati inzulin in je videl, kako je bilo to naporno, kako je bila s tem omejena v svojem življenju in kako je zaradi tega trpela. Ko mu poskušam razložiti, da pes ni njegova mama in da niti najmanj ne bo trpel ob vsakodnevni aplikaciji inzulina, je moj poizkus sprejet z neodobravanjem. Lastnik preprosto noče še enkrat skozi takšno stisko. Psa si je nabavil zato, da mu bo lepo, ne pa da bo podoživljal dramo glede svoje matere. Torej se bo, kar se da hitro, znebil svojega psa z opravičilom samemu sebi, da tako pač ne gre, ker pes preveč trpi. Radikalnega preobrata v razmišljanju seveda ni zmožen. To, da bi dojel, da trpi on in ne pes, da mora pes pod injekcijo zaradi njegove preteklosti in pa, kar je najbolj pomembno v vsej tej zgodbi in tema za kakšno drugo razmišljanje ..., da noče dojeti, da je pes s to boleznijo tukaj pred njim tudi zato, da opravi s svojim bremenom glede matere, ki ji je moral 15 let vbrizgavati inzulin.
Vedeti torej moramo, da živali ne trpijo več ali manj kot mi, pač pa na popolnoma drugačen način. Za psa je npr. veliko večje trpljenje, če ga pustimo vse dni samega ob polni skledi briketov, kot pa to, da ima tri noge ter skače in se podi na travniku skupaj z nami in našo družino!
Avtor: Demitrij Osterman, dr. vet. med.
Osvoboditev živali, letnik 15, št. 35, str. 30-31.