POGOVOR Z ANTONOM KOMATOM, NEODVISNIM RAZISKOVALCEM NA PODRDOČJU EKOLOGIJE
Že dolgo vas mnogi poznamo kot samostojnega raziskovalca na področju ekologije ter dobrega poznavalca vpliva kemije, raznih škropiv in živalskih izločkov, ki jih uporabljajo v kmetijstvu, na vodo, prst, ozračje in ne nazadnje na zdravje ljudi in živali. Lahko poveste kaj več o tem?
Danes kapital korporacij diktira politiko, ki ni več v službi ljudstva. Pri tem nečednem poslu sodelujejo tudi znanstveniki, ki so - kot Faust hudiču - prodali svojo dušo. Toda hudič vedno pride po svoje plačilo. Na žalost posledice nosijo ljudje, ki verjamejo lažem, da je vse pod kontrolo in vse varno.
To je razlog, da me zanimajo zdravstvena tveganja, povezana z nekaterimi modernimi tehnologijami, kot so industrijsko kmetijstvo in procesirana hrana, genska tehnologija, kvaliteta pitne vode, nanotehnologija, izumiranje biotske pestrosti, uničevanje ekosistemov, privatizacija semen itd.
Ali lahko podrobneje pojasnite, kakšne posledice ima današnje kmetijstvo z milijardami ton kemije, škropiv in živalskih izločkov na onesnaževanje vode, polj ter na splošno na naravo in ozračje?
O tej temi sem napisal več knjig in ker je prostor omejen, bom kratek. Industrijsko kmetijstvo je s svojimi kemično podprtimi monokulturami in tovarnami mesa prepoznano kot največja tehnološka napaka 20. stoletja saj povzroča:
- uničevanje rodnosti in erozijo tal,
- zastrupljanje vodnih virov,
- izgubo biotske pestrosti ekosistemov in tradicionalnih varietet kulturnih rastlin,
- klimatske spremembe in
- propad malih kmetij, ki so temelj samooskrbe v svetu.
Če k temu dodam še procesirano hrano, ki je mrtva, pridemo do katastrofalne ugotovitve, da več kot 80 % degenerativnih obolenj sodobnega človeka (kardiovaskularna obolenja, diabetes, avtoimunska obolenja, alergije, vnetja prebavil in rakava obolenja) povzroča hrana, ki izvira iz industrijskega kmetijstva.
Vemo, da je v zadnjih desetletjih izumrlo veliko živalskih in rastlinskih vrst. Kakšen delež ima takšno kmetijstvo pri izumiranju živalskih in rastlinskih vrst?
Vsekakor ima poguben učinek. Naj navedem primer: nemška raziskava, ki je bila objavljena lansko leto, je dokazala, da je številčnost letečih žuželk v zadnjih tridesetih letih upadla za 75 %! Tudi pri nas so se populacije metuljev razpolovile in tudi čebele so močno prizadete. Slovenija je po medonosnem potencialu vegetacije med prvimi v Evropi, pri donosu medu na panj pa med zadnjimi. To pomeni, da je gostota čebel prevelika glede na nosilnost naravnega okolja. Poglejte si posledice prezgodnje košnje in polivanja gnojevke na travnikih - cvetlice izginjajo, prevladuje le še trava. Vzrok je preveč uhlevljene živine, ki jo mimogrede še krmijo z gensko spremenjeno sojo.
Nekateri se zavedamo in trdimo, da hrana, pridelana s kemijo, škropivi in gnojnico, škoduje našemu zdravju. Verjetno se to opazi in občuti z leti in ne takoj?
Ostanki strupov ne povzročajo akutnih zastrupitev, ampak se poškodbe ves čas kopičijo, dokler ne pride do degenerativnega obolenja. Pri raku je to od deset do petnajst let, odvisno od fiziološkega statusa osebe in kancerogenega potenciala strupa. Vedeti je treba, da za kancerogene snovi ni praga delovanja, torej ni varnih doz. Varne doze so zgolj gnili kompromis med kapitalom in politiko, ki naj bi dajal ljudstvu vtis, da je vse pod kontrolo in varno. Poleg tega delujejo mehanizmi biomagnifikacije, bioakumulacije in biokoncentracije strupov ali pa učinki hormonskih motilcev, ki imajo transgeneracijsko delovanje.
Ali bi nam lahko pojasnili, kaj ste mislili z »mehanizmi biomagnifikacije, bioakumulacije in biokoncentracije strupov ali pa učinki hormonskih motilcev, ki imajo transgeneracijsko delovanje«?
V procesu biomagnifikacije se koncentracija toksina na enoto telesne teže z vsakim naslednjim členom prehranske verige poveča povprečno s faktorjem deset (primer: niz: sardela-oslič-tuna = 1-10-100). Bioakumulirajo se lipofilni toksini v maščobnem tkivu živali in človeka. Biokoncentracija pa poteka v živalih, kot so npr. školjke, ki precejajo velike količine vode. Hormonski motilci delujejo transgeneracijsko, saj se s kontaminirane matere preko popkovnice prenašajo na zarodek. Posledice motenega razvoja zarodka pa se pokažejo šele, ko osebek vstopa v spolno zrelost (manjše število spermijev in manj testosterona ter motnje libida pri moških potomcih).
Zakaj o tem nič ne govorijo zdravniki ter ministrstvo za zdravje?
Ne vem, koliko poglavij toksikologije imajo v študijskem programu in iz katerih virov zajemajo znanje. Najbrž pa imajo ta čas preveč dela s privatizacijo zdravstva.
Prav tako nič ali zelo malo govorijo o tem ostali strokovnjaki in svetovalci za zdravo prehrano?
Rastlinska in veganska prehrana je vsekakor vsaj desetkrat bolj zdrava kot mesna. To prepoznamo že iz poznavanja biomagnifikacije, saj vsak naslednji člen prehranske verige koncentrira količino strupa na enoto telesne teže s faktorjem deset. Rastlinojeda žival, npr. govedo, v svojem mesu vsebuje desetkratno koncentracijo strupa v primerjavi s tisto v njegovi rastlinski hrani. Ne bo odveč še vprašanje, koliko ljudi prehranite s kilogramom govedine in koliko z dvajsetimi kilogrami žita. Govedo namreč poje dvajset kilogramov žita, da na polico supermarketa mesar postavi kilogram zrezkov.
Kaj pravite na trditev: zdrava hrana pride iz zdravih tal, na katera ne trosimo kemije, škropiv ter živalskih izločkov!?
Premalo se zavemo resnice, da je mikrobiom našega črevesja popoln analog mikrobioti prsti, da je vsebina našega črevesja pravzaprav naš notranji humus. Zato še kako velja reklo: »Naše zdravje korenini v zdravi prsti«. Prst industrijskega kmetijstva je mrtva, zato prinaša bolezen in tudi procesirana hrana je mrtva hrana, ki ji z aditivi polepšajo obraz kot mrliču na parah.
Bi lahko potrdili, da je vegansko ekološko pridelana rastlina ali vsaj ekološko pridelana že veliko bolj zdrava za nas od že omenjene konvencionalne pridelave?
Seveda se podpišem pod tako izjavo.
Vemo, da je npr. rastlinska hrana, pridelana s kemijo, škropivi in živalskimi izločki, cenejša od npr. vegansko ekološko pridelane ali ekološko pridelane. Je morda to razlog, da mnogi ne želijo govoriti o tem oziroma pravijo, da ni pomembno, na kakšnih tleh in s koliko kemije je izrastla ter koliko krat je bila škropljena?
Industrijska hrana je cenejša, ker se ji ne prištevajo eksterni stroški. Te plačamo ljudje, ki to hrano kupujemo. Ko bi ljudje vedeli, da za vsak evro, ki ga porabijo za nakup te hrane, plačajo še tri evre nastalih stroškov kot dajatve ali davke drugje za uničeno naravo, okolje in zdravje, bi bil svet drugačen.
Pripravil: Stanko Valpatič
Revija Osvoboditev živali, letnik 16, št. 37, str. 44-45.