Veličina naroda se kaže v tem, kako ravna z živalmi. (Mahatma Gandhi)
V individualistično naravnani industrijski družbi je težko najti sočutje do drugih bitij, vendar so k sreči med nami srčni posamezniki, ki svoj dragoceni čas in energijo namenjajo nesebični pomoči tistim, ki so večkrat spregledani. Živali nimajo svojega glasu, da bi prosile za pomoč ali spregovorile o krivicah, ki se jim dogajajo, a po zaslugi predanih prostovoljcev je njihova prihodnost svetlejša.
KRIKI, SKRITI ZA STENAMI KLAVNIC
Ljudje z lahkoto najdemo v sebi sočutje do hišnih ljubljenčkov ali ljubkih divjih živali, pogosto pa pozabljamo na milijone rejnih živali, ki vsakodnevno trpijo in umirajo v krutih, neživljenjskih pogojih. Industrija je te živali spremenila v predmete brez vsakršnih pravic, na kar opozarjajo veganski aktivisti.
»Rejne živali so prezrte, popredmetene, obravnavane kot lastnina. V naši družbi so brez glasu, čeprav se kriki iz klavnic zelo dobro slišijo navzven – le mi se odločamo, da jih ne želimo slišati,« pravi 25-letna aktivistka za pravice živali Kristina Franza iz Sečovelj.
Po njenih besedah smo ljudje zelo sočutna bitja, ni nam vseeno, ko vidimo nasilje nad živalmi in ne želimo, da bi zaradi nas živali trpele, bile mučene ali celo ubite, hkrati pa v trgovinah z mirno vestjo kupujemo kose njihovih teles. Zakaj je tako? »V nas je zakoreninjeno prepričanje, da so živali tu zato, da imamo od njih korist. Naučeni smo, da nam »dajejo« meso, mleko, jajca ... V resnici nam ne »dajejo« čisto ničesar – mi smo tisti, ki jim odvzamemo svobodo ter zapečatimo njihovo usodo, še preden pridejo na svet. Živali niso tu zaradi nas – živali so čuteča bitja, posamezniki z željo po življenju, z interesom izogibanju bolečini in trpljenju,« pravi Kristina, ki ozaveščanju o problematiki nameni večino svojega prostega časa, saj meni, da je krivično, kar živalim kot družba počnemo.
»Želim razbijati mit o tem, da živali v klavnicah ne trpijo, in mit o tem, da je prehranjevanje z živalmi in njihovimi izločki za ljudi nujno. Želim spodbujati ljudi, da razmislijo, v čem se pes, ki ga imajo tako zelo radi, razlikuje od pujsa, ki ga imajo na krožniku,« poudarja.
Načinov, kako ozaveščati in spodbuditi ljudi k razmišljanju, je po Kristininih besedah veliko: organizirajo veganske piknike, predavanja, kocke resnice, mirne shode itd.
Beseda aktivizem ima velikokrat negativen prizvok in spominja na agresijo, vendar se veganski aktivisti na miren način borijo ravno proti nasilju, pravi Kristina: »Prikazovanje posnetkov iz klavnice ni agresija, nasilna so dejanja, ki jih posnetki prikazujejo.«
Ti posnetki so kruti, a prikazujejo resnico, na katero se ljudje lahko burno odzovejo, jezo pa stresejo na prenašalca sporočila. »Hudo mi je, ko se ljudje namesto na sporočilo osredotočajo na način, kako je bilo podano oziroma na nas, ki sporočilo predajamo ... Negativne in včasih žaljive komentarje in odzive je težko poslušati, a to ni nič v primerjavi s tem, kar dan za dnem doživljajo živali,« sklene Kristina, ki jo veliko bolj kot zlobni jeziki prizadene trpljenje živali.
Prostovoljce, ki svoj čas in energijo nesebično namenjajo pomoči živalim, ženeta sočutje in ljubezen, s čimer so se, kot pravijo, rodili. Enotni so si, da je vsako življenje pomembno in da vsako dejanje, s katerim lahko nekomu olajšamo trpljenje, šteje. S svojo številčnostjo, požrtvovalnostjo in trudom pa dokazujejo veličino naroda – ali vsaj prebivalcev Obale.
Pripravila: Nuša Pevc