INTERVJU - navdihujoč pogovor s sočutno aktivistko in borko za živali.
Mojca Furlan iz Medvod je moja prijateljica že deset let. Močna, sočutna, neizprosna, odločna, neposredna, brez dlake na jeziku, govori tisto, kar misli in dela tisto, kar govori. Ne samo, da veliko piše in ozavešča o tem, da so živali čuteča bitja in kako sočutno ravnati z njimi; piše o naravi in tistih živalih, ki jih večina prezre: deževnikih, žuželkah. Mojca pobira žabice, preden klavrno končajo pod avtomobili, in s svojimi prostovoljkami, srčnimi sodelavkami, vsak dan nahrani 250 muck. Pogovarjali sva se na februarski ponedeljek v moji dnevni sobi, potem ko sva družno poskrbeli za pet muck moje sosede. In se ob tem družili celih štirinajst dni.
---------------------------------------
MOJCA FURLAN je že več kot 40 let predana razredna učiteljica na OŠ Trnovo ter od leta 2015 ustanoviteljica in predsednica Društva za varovanje okolja in pomoč živalim v stiski REKS in MILA, poimenovanem po prvih živalih, ki jima je Mojca spremenila življenje na bolje. Njeno delo presega učilnico – otroke uči spoštovanja do narave, živali in življenja samega. Skozi pouk, ki ga pogosto preseli v naravo, gradi razumevanje, da so živali čuteča bitja in da je skrb za okolje odgovornost vseh nas.
Trajnostnemu razvoju ostaja zvesta vse življenje. Kot avtorica prvega slovenskega učbenika s tega področja Prvi koraki v ekologijo, izvajalka izobraževanj in nosilka mednarodnega programa Health Promoting Schools, je soustvarjala pomembne premike na področju vzgoje za trajnost. Svoja razmišljanja že vrsto let deli v kolumnah mesečnika Sotočja ter člankih o naravoslovju in zaščiti narave v revijah Moj planet, Ciciban in Pogled, redno nagovarja tudi učiteljsko skupnost z rubriko Eko budilka v okviru UČIMte, FB skupine za učitelje in učiteljice ter piše kolumne za spletni portal Pes, moj prijatelj.
Njeno srce pripada živalim. Kot prostovoljka in aktivistka vodi številne pobude za njihovo zaščito, dobrodelne projekte in izobraževanja za otroke. Je koordinatorka akcije sterilizacije in kastracije. S svojim delom vztrajno spreminja svet – v smeri več sočutja, odgovornosti in spoštovanja do vseh živih bitij. Za svoje predano delo je prejela več priznanj, med njimi nagrado Mestne občine Ljubljana (2013), priznanje Ministrstva za delo, nagrado Naša žena ter plaketo Jakoba Aljaža za prizadevanja na področju trajnostnega razvoja in večletno prostovoljstvo na področju varovanja okolja in živali (2022).
-----------------------------------
Mojca, si organizatorka izobraževalnih stojnic in soorganizatorka brezplačnih taborov za otroke z vsebinami varovanja živali, narave in recikliranja. Zakaj potrebujemo take tabore? Šolski učni programi ne predvidevajo teh vsebin ali jih je premalo?
Šolski učni program v priporočilih za učitelje predpisuje, predlaga ali celo obvezuje, da vsako učno vsebino predstavijo tudi iz smeri trajnosti v povezavi z varovanjem okolja. Vendar pa učitelji v tej smeri niso ali pa so zelo slabo izobraženi. Zato študentke, ki prihajajo k nam na prakso, z največjim veseljem sprašujem, kaj so se o trajnosti naučile in pri katerem predmetu. Žal se ni nič spremenilo še od časov mojega študija na Pedagoški fakulteti v Ljubljani. Tako »stari«, še moji profesorji, kot tudi novi teh vsebin ne učijo, niti v Ljubljani niti v Mariboru, še največ teh vsebin imajo na Pedagoški fakulteti v Kopru. Sicer pa, žal, pedagoški kader na področju trajnosti ni dovolj izobražen.
Katere vsebine o živalih, okolju, naravi bi ti vključila v šolske programe?
Potrebno je izhajati iz osnove, torej najprej spoznavni del: kaj onesnažuje vodo; oceani so polni plastike – to je kot črka A. V zraku je veliko delcev PM10, to so trdni delci v zraku, ki so mešanica prahu, saj, dima in drugih drobnih delcev, ki lebdijo v ozračju. Zaradi svoje majhnosti lahko prodrejo globoko v pljuča človeka in živali in predstavljajo tveganje za zdravje. Tega učitelji v večini otrokom ne povedo.
A to ni dovolj – v učne programe je treba vključiti tudi čustveni vidik. Otroka nekaj naučimo o vodi, a potem ga je treba narediti subtilnega; ga naučiti, da vodo spoštuje, občuduje, da jo ima rad, jo vzljubi. Ni dovolj, da ve, da je voda v tekočem stanju in katere vrste vode imamo, pač pa da razvije odnos, naklonjenost do vode, zraka, gozda, psa ali lisice.
Na čustva otrok je treba nujno vplivati, da v njih vzbudimo močno motivacijo, da pride do akcijskega momenta, do proaktivnosti: da naredijo nekaj dobrega za živali, ekosistem, habitat, zrak … To so vsebine, ki so zelo zanemarjene. To bi bila šola za življenje. Naš svet bi morali ceniti, spoštovati, ga obravnavati kot izjemen dar, kot dragocenost, ne pa kot nekaj samo po sebi umevnega ali nekaj, na kar lahko pljuvamo. O tem na žalost v šoli ne učimo. Če že, minimalno, mnogo premalo. V šoli se uči, kako je sestavljena voda in kako se živali razmnožujejo, ne pa o tem, kako z njimi ravnati in da so čuteča bitja; da se moramo zavedati, da smo del narave; da je treba naravo pustiti zanamcem, da nam je podarjena in da jo je treba čuvati. Sama kot učiteljica vse te vsebine v poučevanje vključujem z lahkoto, to je del mene in ni dneva, da o tem ne bi govorila. Učitelji se premalo zavedajo, kako pomembne so te teme za našo prihodnost in tudi sedanjost. Naša družba vidi kot bolj pomembne ocene, točke in zato je tudi večina izobraževanj za učitelje na temo, kako na novo izobraževati, kako sestavljati kontrolne naloge, kako bomo ocenjevali. Izobraževanje učiteljev žal ne gre v smeri, da bi dojeli, da bi morali v šoli učiti za življenje: da bi otroke naučili kuhati, vrtnariti, spoštovati drug drugega, se podpirati in sodelovati, ne pa tekmovati. Pa da ne bi bilo strahu, da bo sosed dobro pisal, ker mu bo otrok posodil zapiske. 
Mačja hiška, foto: Mojca Furlan
Potem pa so tu še starši, ki želijo imeti super otroke. Namesto da bi se z njimi ukvarjali, šli z njimi v naravo in jih naučili odgovornega ravnanja v naravi; ne brcati, vpiti, voziti kolo, pač pa, kako biti v gozdu, kako opazovati živalice … V gozdu je pomembno, da si tiho, da hodiš po označenih poteh, da ne pohodiš gobe in podrasti. Naloga staršev je, da otroke naučijo spoštovanja do narave, kako se ravna z domačo živaljo. A raje jih peljejo na angleščino, francoščino, na sto športov, v ospredju je storilnostni vidik. Manjkajo povezanost in spoštovanje narave ter razumevanje, da moramo znati ravnati z njo, ne pa da smo brezbrižni in nam je popolnoma vseeno, ali vržemo na tla plastenko, vrečko od čipsa ali palčko od lučke. Otroke je treba učiti, da plastika kvarno vpliva na ljudi, kaj šele na živali, ki lahko poginejo v hudih mukah in od lakote, ker imajo trebušček poln plastike. Ko pa jaz pokažem videospote, v katerih živali trpijo, ker so pojedle plastiko, sem hitro klicana na zagovor: kako lahko otrokom kažem taka grozodejstva!
--------------------------------------
ŠE NEKAJ DEJSTEV O VODI: Na področjih z intenzivnim konvencionalnim kmetijstvom kmetje z gnojem na polja in travnike zlivajo velike količine strupov (pesticide, herbicide, fungicide). S tem pridejo škodljive snovi v površinske vode in podtalnico ter v našo pitno vodo.
Še slabše je na področjih z intenzivno živinorejo, kjer so zaradi velike količine gnoja in gnojnice polja onesnažena z nitrati, ki prehajajo tudi v pitno vodo. Bakterije lahko nitrat spremenijo v nitrit, iz katerega lahko nastanejo rakotvorni nitrozamini. Voda, ki vsebuje nitrate, je škodljiva za ljudi, za dojenčke pa je lahko smrtno nevarna. Predvsem zaradi omenjenega se je kakovost pitne vode drastično poslabšala.
--------------------------------------
To, o čemer se pogovarjava, je trajnostni razvoj, citiram: »Trajnostni razvoj je način družbenega napredka, ki zadovoljuje trenutne potrebe po virih in razvoju, ne da bi pri tem ogrožal sposobnost prihodnjih generacij, da zadostijo svojim lastnim potrebam.« Tako je zapisano, kako pa to poteka v praksi, kako temu sledijo šole, učni programi?
V Beli knjigi o vzgoji in izobraževanju v RS, v slovenskih učnih načrtih je v priporočilih za učitelje vedno napisano, da naj učitelj vsako učno snov predstavi tudi z vidika trajnostnega razvoja. Učitelji bi morali to področje odlično poznati. V 90. letih so bile te vsebine vključene v programe za profesionalni razvoj učiteljev, sedaj pa je vse skupaj zamrlo. Obstaja še nekaj skupin, ki delajo na tem, npr. program Ekošola (prve eko šole so nastale leta 1996), ki kot način življenja poudarja trajnostni razvoj. Če eko šola izpolni vse pogoje, kot jih program veleva, pridobi eko zastavo in to pomeni, da so v vse razrede vključene eko vsebine. Te šole so gotovo naprednejše, kar se tiče vsebin trajnostnega razvoja.
-------------------------------
EKO ŠOLE V SLOVENIJI: v šolskem letu 2024/25 je bilo v program vključenih 757 vzgojnih in izobraževalnih ustanov (skoraj 39 % vseh šol in vrtcev), 135.000 slovenskih otrok in šolarjev ter 8.600 vzgojiteljev in učiteljev.
--------------------------------
Učitelji premalo poznajo dejstva o izumiranju rastlinskih in živalskih vrst, o njihovih potrebah …
Premalo se govori o zmanjševanju biodiverzitete, tega se sploh ne predstavlja kot dejstvo. Pred našimi očmi izumirajo rastlinske in živalske vrste. V Sloveniji se nihče ne ukvarja s tem, kako poplavna obnova – betoniranja, novogradnje, ograje – vpliva na živali, če gremo bolj na lokalno raven. Vodotoki so pozidani, ljudje pa ne razumejo povezave med vodnimi ekosistemi za ljudi, živali in rastline. V protipoplavni obnovi se ukvarjamo samo z ohranjanjem in nadomestitvijo bivališč za ljudi. Nimamo pred očmi celote, ker je narava trenutno še zastonj. Ljudem pa je danes avto vreden več kot travnik, kaj šele, če primerjamo avto in domačo žival. Človek bolje skrbi za avto kot za domačo žival: avto je vedno očiščen, na varnem, servisiran, pozimi na toplem, pod streho. Za živali pa v 50 % primerih to ne velja. One so pa lahko pozimi na mrzlem. Pločevina je vredna več kot živo bitje – sprašujem se, kakšne vrednote so to?! In potem, ko se zapremo v ta lep, velik avto, se peljemo po cesti, povozimo žival in ni nam mar, da v trpljenju čaka na smrt.
Spomnim se poškodovane lisice v Volčjem potoku. Nekaj dni je hirala, ljudje so hodili mimo; ko smo to končno izvedeli in neke lepe nedelje odšli tja, je bila lisica že mrtva. Ljudje so jo videli, a so šli mimo. Ljudje vedno pričakujejo, da bo nekdo drug kaj naredil. Tega ni, ni drugega. Ta drugi si ti. Kdaj, če ne zdaj, ukrepaj zdaj.
Kaj pa trpljenje rejnih živali v šolskih učbenikih?
Rejnih živali in živali, ki jih uporabljajo v poskusih, v šolskih učbenikih ni. Če kot učitelj načneš to temo, si takoj klican na zagovor. Tega ni – tega oči ne vidijo, ušesa ne slišijo, to ne obstaja. Nekatere učiteljice znajo otroke naučiti, iz katerega dela živali izhajajo določene vrste zrezki. Če jaz kot učiteljica začnem v razredu razlagati o trpljenju živali, se hitro najde kakšen nezadovoljen starš, ki se pritožuje, da malemu sončku razlagam preveč grozljive reči, tako da ga tlači mora in noče jesti mesa.
Zadnja leta je veliko aktualnega objavljanja o tem, v kakšnih razmerah živijo rejne živali: pujski, kokoši, krave, in kako trpijo. Nedavno je potekala huda borba, da se bo majhne pujske kastriralo v anesteziji, a zaradi pritiska na vlado bodo to počeli kar kmetje sami. Opravili bodo tečaj in postali kar veterinarski tehniki.
Zgrožena sem, da je bil dan veto na kastriranje pujskov, da kokoši ne hodijo ena po drugi, da so v kletki velikosti lista papirja A4. Da sploh kdo pomisli na kaj takega v smislu: te živali so se rodile, da se jih pač poje! To je primitivizem, ne samo pomanjkanje čustvene inteligence.
Zdi se, da šole načrtno programirajo otroke, da so živali tu zato, da služijo človeku, in da imamo domače živali ter tiste druge, ki jih načrtno gojimo, da se znajdejo na našem krožniku. In da s tem ni nič narobe. Kužke, mucke božamo, crkljamo, pujske, kravice, kokoške in piščančke pa načrtno v grozljivih življenjskih okoliščinah gojimo za lastno prehrano in jih na koncu neusmiljeno ubijemo. Ob tem živalim, tem angelskim bitjem, ki prav tako čutijo, ljubijo, žalujejo in odgovorno skrbijo za svoj zarod, povzročamo trpljenje. Zdi se, da je družbeno popolnoma sprejemljivo, da živali gojimo za človekovo dobrobit. Kje je izvor vse te napačne vzgoje, načel, ki jih čuteči ljubitelji živali ne priznavamo?
V štiridesetih letih nisem zaznala nikogar, ki bi učil o rejnih živalih. Ko se v šoli v 2. in 3. razredu učimo o kmetiji, naštejemo živali, ki živijo na kmetiji. Predstavimo jih tako, kot da je vse idealno: kure se cel božji dan sprehajajo, nobena lisica ne pride, zvečer gredo spat, pujski so vsi srečni, konji in krave živijo kot v pravljici. Prodajamo neresnično zgodbo in nikdar ne rečemo: pujsi so namenjeni vzreji za hrano … Tudi letni časi so premalo izpostavljeni. Včasih smo se učili o letnih časih in smo takrat kaj povedali o živalih in njihovih potrebah.
Če bi bilo po moje, bi učne načrte spremenili že včeraj in bi povedali resnico. In če bi rekli, da bomo pujsa zaklali, 50 % otrok tega mesa ne bi niti povohalo, kaj šele pojedlo. Če bi otroci vedeli, kako pride zrezek na mizo, tega zrezka ne bi pojedli. Otroci so še dovolj sočutni, znajo se vživeti v druga bitja, niso otopeli. A kar je še huje – ta isti pujs s šolskih miz leti v smeti. Veliko otrok ne poje svojega obroka, a v šolah moramo ponuditi meso, ker starši plačajo. Danes je vodilo, da raje vržemo v smeti kot podarimo, saj se sicer zatakne pri HAACP-u (Standard kakovosti živil). Če povzamem: živali gojimo za hrano v grozljivih okoliščinah, da trpijo, nato jih ubijemo, damo na krožnik in nato zavržemo. Vsako leto v Sloveniji zavržemo povprečno 80 kilogramov hrane na prebivalca. In zakaj o tem ne govorimo? Ker tega ni prijetno slišati, ker trka na vest. To niso všečne teme, to so stvari, ki bolijo.
Ti si človek besed, intenzivno pišeš, in človek dejanj. Kaj lahko storimo proti temu, da se delamo, da živali ne trpijo, da to ignoriramo? Kaj lahko naredi slehernik?
Jaz to že počnem, na mojih delavnicah udeleženci izvedo resnico o trpljenju živali. Ptički umirajo zaradi pokanja, ježi zato, ker zastrupljajo polže. Podgane zelo trpijo, ko pojedo strupe, golobi se natikajo na špice, ki jih nastavlja človek … Golobi so domače živali, ki so odvisne od človeka, mi pa grdo ravnamo z njimi.
Večkrat me označijo za ekstremistko, a ko ljudje kaj preberejo, rečejo: »A tole je napisala, saj nekaj zna napisati, saj ni čisto zmešana, kot izgleda na prvi pogled – ko pobira žabe po cestah.« »Ja, ta pa res nima življenja, ko se toliko z živalmi ukvarja.« To ne drži – jaz kot Mojca imam ogromno hobijev, želja, ogromno stvari, ki bi jih rada počela: od risanja do vrtnarjenja, a vsega tega ne počnem, zato da lahko svoj čas namenim živalim, tistim bitjem, ki si sama ne morejo pomagati in ki me nujno potrebujejo. Tudi jaz znam zelo uživati; nisem nobena ekstremistka – najraje bi zvečer doma na toplem gledala televizijo in se čudila, kako da zunaj vozijo po žabah. Ampak grem raje v dež, ker mi je zelo mar.
Še ena zelo pomembna informacija, ki ne pride v javnost: najrazličnejši izjemni misleci, znanstveniki, umetniki, pisatelji, kot so Sokrat, Platon, Pitagora, Leonardo da Vinci, Darwin, Tolstoj, Newton, Einstein so bili vegetarijanci. Bili so tenkočutni in sočutni do živali, njihovi veliki prijatelji, enako tudi Jezus. A to se skriva. 
Ježki, foto: Peter Košenina
Kaj vse ti počneš kot učiteljica, da bi najmlajše naučila sočutnega, odgovornega odnosa do živali, narave ne glede na učne programe?
Učitelji smo povabljeni k lastni proaktivnosti in svoji kreativnosti, tretjina učnih ur je rezerviranih, da v poučevanje vključujemo aktualne vsebine, ki se nam zdijo pomembne. Tisto, v kar verjameš, boš najbolje predstavil. In otroci ti bodo verjeli, ker bodo tudi čustveno nagovorjeni. Zame to sploh ni trud. Trudim se, ko naletim na ovire. Kot na primer leta 1990, ko sem se odločila, da izdam učbenik Prvi koraki v ekologijo, ki je izšel pri založbi Rokus. Takrat so name skočili biologi – žalili so me, češ da nimam znanja, da sem premlada in poleg tega še razredna učiteljica, a jaz sem našla podporo pri dr. Dušanu Plutu in odprla pot tej pomembni tematiki v osnovni šoli. Kasneje sem imela 200 seminarjev za učitelje in seminarje za ravnatelje. Dr. Plutu sem zelo hvaležna, bil je eden od mojih angelov varuhov, ki so mi pomagali, da sem šla na to pot. Marsikdo bi me zatrl pa še obglavil. Zato sama vedno podprem kogarkoli, ki začne s kakšnimi inovacijami izven utirjenega.
Sočutje, odgovoren odnos do živali, rastlin, do narave nasploh se začne doma. Tudi ti si mama zdaj že odraslega sina. Kako in kaj si ga v zvezi s tem učila?
Z mano je hodil povsod. Ko je bil enoleten pobček, sva šla opazovat zvončke ob Savi, to je bil najin kraj in tako je še danes. Oboževal je pajke in tudi jaz sem se navdušila nad njimi. Vsak vikend sva bila v živalskem vrtu – takrat še nisva govorila o tem, da je živalski vrt neke vrste ujetništvo. Živali sva gledala z občudovanjem in spoštovanjem. Kasneje je z menoj hodil na tabore in sobote preživljal z mojimi učenci v Prirodoslovnem muzeju.
Povedala si mi, da si v svoji zgodbi ozaveščanja drugih imela izjemno srečo, da so te pri tem podprli močni, vplivni in srčni ljudje na položajih …
Ja, ob njih sem imela občutek varnosti. To so Viljenka Jalovec, profesorica razrednega pouka, moja mentorica, h kateri sem v času študija hodila na praktične vaje in me je priporočila za prvo službo; Teja Valenčič, moja prva ravnateljica na Osnovni šoli Trnovo; dr. Dušan Plut; ddr. Marica Barica Požarnik, profesorica psihologije in pedagogike; Nejc Smole, župan Medvod. Ko sem prvič prišla k njemu, je na vse moje predloge rekel JA.
Ti ljudje so verjeli vame in mi odprli določena vrata, da lahko živim svoje poslanstvo, ker pri meni ni ločnice med osebnim in profesionalnim življenjem.
Moj največji podpornik pa je sin Žan. Ponosen je name in mi ne zameri, kadar ni nedeljskega kosila. Vesel je, da sem na terenu rešila mucka ali pa ježa odpeljala na veterino.
Kot učiteljica prihajaš tudi v stik s starši – je tudi njih mogoče še česa naučiti? Se starši otrok, ki jih ti vzgajaš, naučijo kaj v zvezi s skrbjo za živali in okolje?
Ja, otroci lahko veliko naučijo svoje starše o tem, kako ravnati z živalmi. Jaz v ta namen organiziram delavnice za otroke, kamor povabim tudi starše. A današnji tempo je neusmiljen; otroci imajo ob sobotah tekme, starši so dopoldne v službah in zelo težko jih je privabiti na delavnice. Tako na starše vplivam posredno, preko otrok. Vendar je pomembno, da starši poslušajo, da so prisotni. Družba bi morala veliko več dati na to, kaj je kvalitetno življenje. Kvalitetno življenje ni to, da svojega otroka izpiliš na nekem področju: pri angleščini, kotalkanju, gimnastiki, verouku. Tak otrok nima časa za normalno življenje – za prosti čas, da si sam s seboj, da si z družino. V miru, brez načrtov, brez strukture. Skorajda že za prosti čas pišemo priprave.
Moralo bi biti več spontanosti. Sama sem tudi zelo proti vodeni igri – igra mora biti sproščena in ne vodena, otroci bi morali imeti čas zanjo. Pa da jim je kdaj dolgčas. Narava je zadnja v vrsti za vsemi drugimi aktivnostmi, za športom, kulturo, glasbo, plesom. Vsak otrok mora igrati en inštrument, to je dvakrat tedensko, nato pa še dvakrat tedensko telovadba in še jezik. Vsi smo blaženi, če otrok zna violino pa nemščino pa morda še japonsko. Jaz pa sem blažena, če si želi otrok pobožati žabo ali drevo.
Kaj pa tvoj vpliv na odrasle?
Ne družim se veliko z odraslimi, več se družim z otroki in živalmi, z njimi vsak dan preživim veliko ur na terenu, ostalo pa z otroki v šoli. Najraje grem sama na kavo, potrebujem mir, da preberem tisto, kar hočem. Toliko ur dnevno sem aktivna, da sem slab družabnik. Sicer pa hodim tja, kjer je kaj narobe – kjer so živali v stiski in so odvisne od ljudi. Tako sem vedno na strani, ki ni prijetna.
Vem, da si kot velika ljubiteljica in zagovornica živali tudi zagovornica posvajanja živali iz zavetišč oz. brezdomnih živali. Ni lepšega kot živalci, ki je iz takšnih ali drugačnih razlogov ostala brez doma ali ga morda sploh nikoli ni imela, najti ljubečega skrbnika oz. ljubeč, varen dom.
Problem je v tem, da ni več varnih domov, Slovenija nima več kapacitet. V teh časih je težko najti odgovoren, varen, sočuten dom za živali. Da ljudje vedo, da imajo žival in ne plišaste igrače, in da se zavedajo, da bodo z njo v dobrem in slabem petnajst do dvajset let. Takih ljudi je vedno manj. Starejši ljudje umrejo, njihove živali so bile enkrat na varnem, zdaj pa lastnikov ni več. In ni enostavno kar reči: podedoval si hišo, zdaj pa podeduješ še žival. S hišo ni težko ravnati, z živaljo pa je. Treba jo je čutiti. 
Plakat Sem odgovoren lastnik živali, foto: Mojca Furlan
Ne zamerim tistim, ki živali nočejo vzeti ali ne vedo, kako najti dobrega lastnika. Tudi jaz se zmotim, ko skušam najti odgovorne lastnike. Ni enostavno kar naložiti dedičem, naj to uredijo. Ljudje imajo figo v žepu: obljubijo varnost, nato pa rečejo: saj je samo maček, ima devet življenj. Ali pa: saj je samo pes, saj je vseeno, če cel dan na pleničko lula, jaz nimam časa, ker imam še tri krožke. Zato mene grajajo, ko preverjam potencialne lastnike: Ali imate otroke, koliko so stari? Otroci lahko poškodujejo živali in tudi obratno. Jo vlečejo, se hitro gibajo, kričijo, jo strašijo. Koliko kuncem so polomili hrbtenice in koliko se jih je sprehajalo ob Sori, pa so jim živali pobegnile! Za žival je treba imeti tudi čas in občutek – če nimaš občutka za žival, je bolje, da je nimaš. Če boš le hodil na potovanja, vozil otroke na krožke ...
Ko damo živali v hotele, verjamemo, da jim je tam lepo. A če bi vprašali žival, bi verjetno rekla ne. Mi pogrešamo žival, ko nismo skupaj z njo, in tudi ona nas pogreša.
Težko je dobiti varne domove za živali, ker je živali vedno več, poleg tega pa kastracija in sterilizacija nista obvezni. Zelo nemoralno je, da se živali razmnožuje. Menim, da bi problematiko zavrženih živali morale reševati lokalne skupnosti in ne državne institucije. Lokalci lahko na več načinov vplivamo na ljudi glede tega, kako razmnožujejo živali in ravnajo z njimi.
Kako optimistična si glede prihodnjih družbenih sprememb, v smeri veganstva, trajnostnega razvoja v praksi? Kaj je še treba spremeniti?
Izobraževanje in vzgoja otrok sta pri tem ključna. Pa ne samo to: posamezniki, ki to, o čemer sva se pogovarjali, živijo, morajo to tudi javno pokazati in povedati. Povejmo na glas, da mučenje in ubijanje rejnih živali ni sprejemljivo.
Kaj lahko vsak dan storimo navadni ljudje, ki nam je mar za prihodnje generacije, za naravo, rastline, živali?
Vsaka naša izbira ima svojo posledico: če vidiš poškodovano žival, se boš ustavil ali boš peljal naprej? Ko vidiš žabo, jo boš povozil ali boš zmanjšal hitrost? Ko greš v gozd, ga boš občudoval in objel drevo, ali boš vpil in brcal naokrog ter pustil otroka, da se goni po gozdu, pes pa pomori nekaj živali, da se bo rekreiral? Greš v trgovino vsake tri dni ali je dovolj enkrat tedensko? Boš prinesel vrečko s seboj in recikliral, hodil na izmenjevalnice oblačil ali stvari za ponovno uporabo? Boš zmanjševal odpadke ali jih samo vozil na deponijo? Ni ključ v ločevanju, pač pa v zmanjševanju. Toliko možnosti imamo. Pomembno je, da smo hvaležni: vsak dan smo lahko hvaležni za vsaj deset stvari.
Nehajte jamrati, kritizirati, obupovati. Začnite biti hvaležni, videti dobra dela. Začnimo pri sebi: drugi vojno povzročajo, a ti pa petarde mečeš? Lovci pa lačne srne preganjajo? Je to v redu? Vsak posameznik ima veliko možnosti in odgovornosti, da naredi kaj dobrega. Majhne spremembe slehernikov vsak dan so ključne. Da se končno obrne trend nergačev, grobijanov, hujskačev, lažnivcev v dobro za vsa živa bitja.
Ali kot je rekel Mahatma Gandhi: »Bodi sam sprememba, ki jo želiš videti v svetu.« Tako lahko tudi mi, sleherniki, vsak dan z malimi dejanji prispevamo k boljšemu svetu za vsa živa bitja. Pravi čas je zdaj in pravi ljudje smo mi.
Se nadaljuje …
Besedilo: Karin Elena Sánchez
Fotografije: Peter Košenina, Mojca Furlan – osebni arhiv
Naslovna fotografija: Mojca Furlan in mucek Belko, avtor fotografije: Peter Košenina
Revija Osvoboditev živali, letnik 24, številka 51, str. 40-45.