Sedaj je že tri leta, odkar sem na Oglaševalsko razsodišče Slovenske oglaševalske zbornice poslal pritožbo glede vsebine oglaševalske kampanje mesne industrije Košaki TMI iz Maribora zaradi trditev »Ustvarjeno s polno mero ljubezni« ter »Za slasten in zdrav grižljaj« ob fotografijah šunke in klobas. Moje prepričanje je bilo, da so reklamni slogani v nasprotju z določili Oglaševalskega kodeksa.

Trdil sem, da se mesnih izdelkov z ljubeznijo ne da izdelati, le z mučenjem in trpljenjem živali. Trdil sem, da mesni izdelki niso zdravi in k dopisu prilepil bogat seznam znanstvene literature. Ustavil sem se tudi pri dodatkih na reklamnih panojih: »brez alergenov« in »brez glutena«, saj je možno biti alergičen na vse, tudi na vodo in na dejstvo, da glutena v mesnih izdelkih sploh ne bi smelo biti. Tako je ta reklamna kampanja zavajajoča, ker izraža misel, da so ti izdelki zdravi, čeprav niso.

Navedel sem vse člene, ki jih je družba Košaki v svoji reklamni kampanji kršila (»poštenost«, »resničnost«, »dokazljivost« in člene glede kvarnega vpliva na otroke in mladostnike). V tem kodeksu so npr. določbe (člen 22.2) »V oglaševanju hrane morajo biti trditve o prehranjevanju in morebitnih koristih za zdravje znanstveno utemeljene, verodostojne, dokazljive in zasnovane tako, da jih potrošnik razume.« Ali (člen 5.1) »Oglaševalci morajo pred objavo poskrbeti, da bodo lahko kadarkoli predložili dokazila, s katerimi bodo utemeljili vse trditve, neposredne ali posredne, izražene eksplicitno ali implicitno, ki jih je mogoče objektivno dokazati.« In (člen 4.1) »Oglaševanje mora biti zavezano resnici.«

Skratka: Oglaševalski kodeks je zelo jasen in ga ni možno interpretirati na svoj način. Vsaj na načelni ravni je tako. In potem je Oglaševalsko razsodišče opravilo svoje delo.

Obrnili so se na oglaševalca, Košaki TMI iz Maribora, in zapisali: »Oglaševalec v svojem odgovoru v pritožbi očitane kršitve v celoti zavrača kot neutemeljene. Širše utemeljitve oglaševalec v svojem odgovoru ni podal.«

Sledila je razsodba, da moja pritožba ni utemeljena. Oglaševalsko razsodišče ugotavlja, da trditvi »s polno mero ljubezni« ter »slasten in zdrav grižljaj« ne kršita določil Slovenskega oglaševalskega kodeksa. Razsodišče ugotavlja, da gre za trditve, ki temeljijo na lastnem mnenju oglaševalca v skladu določil 4.3 SOK »Oglaševalci lahko izrazijo svoje mnenje o čemer koli, tudi o lastnostih ali zaželenosti svojih izdelkov, a le pod pogojem, da je jasno, da izražajo svoje mnenje in ne dejstev.«

Seveda nikjer na reklamnem plakatu ni zaslediti, da sta slogana osebno mnenje mesne industrije Košaki. Na odločbo sem se pritožil.

Mojo pritožbo na njihovo razsodbo so kot neutemeljeno zavrgli. Med drugim so zapisali, da se Oglaševalsko razsodišče ne more in ne sme opredeljevati, katera hrana je bolj ali manj zdrava, tudi zato, ker priporočila NIJZ, ki temeljijo na priporočilih CINDI, v prehranski piramidi vključujejo tudi meso.

S tem so svojo zgodbo zaključili. S tem je ta zgodba postala naša zgodba. Moja in tvoja.

Zgodba naše družbe, kjer je laž sprejemljiva in del normativnega diskurza. Je zgodba Trumpa, kjer laž ni laž, temveč »alternativna resnica«, je zgodba, ko je poimenovati nek pojav s pravim imenom nespoštljivo in se namesto besede laž uporablja »neresnica«.

Je zgodba, kjer je normalno, da na sodišču lažejo vsi in je osnovno vprašanje samo, kdo je tisti, ki laže najbolj prepričljivo. Je zgodba odnosov, kjer vsi lažejo, da govorijo resnico. Drugi so samo toliko previdni, da laži ne zapišejo in se pod njo ne podpišejo.

Oglaševalsko razsodišče pa je storilo prav to. Laž je s to potezo postala resnica. Živali posiljujejo, mučijo, zlorabljajo in koljejo. Z ljubeznijo. In v ZDA kar 16 % prebivalcev verjame, da je Zemlja ravna plošča.

Morda še to. Ko sem dobil zadnji odgovor, na katerega se ni bilo več možnosti pritožiti, sem zgodbo posredoval v objavo različnim medijem, praviloma novinarjem, s katerimi sem v preteklosti že sodeloval, ko so potrebovali moje mnenje glede nekaterih splošnih ali specifičnih družbenih pojavov. Niti enega ta zgodba ni zanimala. 

Avtor: mag. Miloš Židanik

Revija Osvoboditev živali št. 36, str. 12-13.