Društvo za osvoboditev živali in njihove pravice je podalo pripombe na Odlok o "odvzemu" 175 osebkov rjavega medveda in 7 osebkov volka, ki ponovno uvaja lov na zaščitene živalske vrste, brez upoštevanja navodil sodbe Upravnega sodišča iz aprila 2019 in 13. 000 podpisnikov peticije in vseh pozivov javnosti, ki zahteva prenehanje nezakonitega ubijanja živali, ki so posebej zaščitene z mednarodno, evropsko in slovensko zakonodajo. Zadnji dan za vložitev pripomb je danes, 30. 8. 2019.
Naslovnik: Ministrstvo za okolje in prostor Republike Slovenij, Dunajska 48, 1000 Ljubljana
Ljubljana, 30. 8. 2019
ZADEVA: Pripombe na ODLOK o ukrepu odvzema osebkov vrst rjavega medveda (Ursus arctos) in volka (Canis lupus) iz narave za obdobje do 30. septembra 2020
Spoštovani,
V zvezi z osnutkom Odloka o ukrepu odvzema osebkov vrst rjavega medveda (Ursus arctos) in volka (Canis lupus) iz narave za obdobje do 30. septembra 2020, št. zadeve 007-399/2019 (v nadaljevanju Odlok), ki je v javni razpravi, podajamo pripombe in predloge, kot sledijo v nadaljevanju.
Odlok je v nasprotju z Ustavo Republike Slovenije, Zakonom o ohranjanju narave – ZON (Uradni list RS, št. 96/04 – uradno prečiščeno besedilo, 61/06 – ZDru-1, 8/10 – ZSKZ-B, 46/14, 21/18 – ZNOrg in 31/18 ), Direktivo Sveta 92/43/EGS z dne 21. maja 1992 o ohranjanju naravnih habitatov ter prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst - Direktiva o habitatih in Zakonom o zaščiti živali (Uradni list RS, št. 38/13 – uradno prečiščeno besedilo in 21/18 – ZNOrg). Odlok je v nasprotju z 5., 72. in 73. členom Ustave Republike Slovenije (URS), 26. in 81 členom ZON in 16. členom Direktive o habitatih.
Odlok predstavlja kršitev določb 5. člena URS, ki nalaga državi, da mora skrbeti za ohranjanje naravnega bogastva. ZON v tretjem odstavku. 4. člena med naravne vrednote prišteva tudi živalske vrste. Divje živali pa so tudi naše naravno bogastvo, kot izhaja iz 2. člena Zakona o divjadi in lovstvu (ZDLov-1), ki nalaga upravljanje na način, da se zagotovi zlasti ohranjanje in varstvo divjih živali kot naravnega bogastva. Pri zavarovanih živalskih vrstah, ki so ogrožene na širši ravni, ne le v posamezni državi, obstaja širši družbeni interes za poseben režim pravnega varstva. Zato lov na te živali ni dovoljen. Mogoč je le IZREDNI ODSTREL točno v teh primerih - ko se pojavi problematični medved ali volk, ki prihaja v stik z ljudmi, ogroža njih ali njihovo premoženje.
Konvencija o varstvu prosto živečega evropskega rastlinstva in živalstva ter njunih naravnih življenjskih prostorov (Bernska konvencija) v uvodu izpostavlja, da prosto živeče živalstvo pomeni naravno dediščino. Država mora skladno z 73. členom URS skrbeti za ohranjanje naravne dediščine.
Iz novejše ustavosodne presoje izhaja, da je varstvo živali ustavno varovana vrednota; opustitev normativnega urejanja varstva živali pa predstavlja kršitev 72. člena Ustave iz katerega izhaja prepoved mučenja živali (odločba št. U-I.140/14 z dne 25. 4. 2018). Zakon o zaščiti živali je temeljni zakon na tem področju, ki v 26. členu določa, da prosto živeče živali mogoče usmrtiti, če je to potrebno zaradi ohranjanja naravnega ravnovesja ali če pride do ogrožanja ljudi, njihovega premoženja in tega ni mogoče preprečiti na drug način. Za to služi, v primeru zavarovanih živalskih vrst, izredni odstrel. NEZADOVOLJSTVO ENE INTERESNE SKUPINE NE MORE BITI RAZLOG ZA DOLOČANJE SPLOŠNEGA ODSTRELA ZAVAROVANE ŽIVALSKE VRSTE, kar je poudarilo tudi Upravno sodišče; nepotrebna usmrtitev živali pa predstavlja mučenje po Zakonu o zaščiti živali, kar posledično krši URS.
V zvezi z varstvom mednarodno varovanih vrst ZON določa, da se ugodno stanje rastlinskih ali živalskih vrst, ki so varovane na podlagi ratificiranih mednarodnih pogodb, zagotavlja z varstvom njihovih habitatov in z varstvenim režimom, ki ga določi vlada (26. člen). Po Direktivi o habitatih spadata rjavi medved in volk med zaščitene vrste, zaradi česar morajo države članice vzpostaviti strog režim varstva, za odstopanje od tega pa morajo biti izpolnjeni posebni pogoji, ki so bili v pravni red RS preneseni z Uredbo o zavarovanih prostoživečih živalskih vrstah. Evropska Unija je z Direktivo o habitatih regulirala to področje z namenom, da prepreči izgubo biotske raznolikosti in ohranitev zavarovanih živalskih vrst (številčnost, naravno vedenje, naravni izbor najboljših osebkov, ohranjanje socialne strukture itd.).
Usmrtitev je že po naravi najbolj radikalno poseganje v osebke vrste in je zato ni možno utemeljiti kot ukrep varstva te vrste, še posebno, ker odstrel 175 medvedov predstavlja več kot tretjino od 564 medvedov, kolikor jih po uradni oceni živi v Sloveniji (zadnja uradna ocena predstavlja poročilo DinAlp Bear projektne skupine, ki je izvedla v letu 2015 zadnji poplni genetski monitoring). Prav tako je odrejen odstrel volkov, katerih je po zadnjem uradnem podatku v Republiki Sloveniji manj kot 100. Iz teh razlogov, kljub trditvam o porastu popoulacije obeh vrst, je odstrel kot glavni ukrep varovanja rejnih živali ter njegove posledice v prihodnosti nesprejemljiv s področja mednarodne, evropske in slovenske zakonodaje ter moralno-etičnega vidika.
Edine znanstveno preverljive ocene številčnosti volkov in medvedov izhajajo iz genetskega vzorčenja. Sicer obstaja tudi ocena s pomočjo štetja na stalnih števnih mestih (štetje na stalnih števnih mestih se uporablja še za ugotavljanje rodnosti medvedov, ki obiskujejo ta mesta), vendar morajo avtorji in zagovorniki te učinkovitost takšnega štetja še dokazati ( Štetje na stalnih števnih mestih se uporablja še za ugotavljanje rodnosti medvedov, ki obiskujejo ta mesta). Genetsko vzorčenje poteka tako, da se na podlagi iztrebkov živali določi identiteta osebka. S pomočjo matematičnih modelov (metoda lova in ponovnega ulova) se izračuna ocena in njen interval. Interval ocene je pomemben, ker se pri oceni ne zazna vseh osebkov, zato se ocena in njen interval lahko spreminjata od vzorčenja do vzorčenj; večji kot je interval, manj zanesljiva je ocena (interval je edin kredibilen podatek, ki bi ga morali vsi poročati, vendar se revertira nazaj na eno samo številko in pozabi, da gre še vedno za približno oceno in ne točno številko).
Pri rjavem medvedu obstajata dve oceni - iz leta 2007, ki pravi, da je medvedov med 396 in 475 in iz leta 2015 ko jih je bilo ocenjenih med 533 in 598. Pri volkovih so ocene znane od leta 2010 dalje in se gibljejo med 34-42 do 42-64 osebkov.
Predstavniki institucij poročajo o rastu velikosti populacije v prihodnosti precej nekritično (npr. na podlagi ocene iz 2015 se napove za 2018). Pri tem se ne upošteva intervala zaupanja (napake se seštevajo), temveč se sklepa o številčnosti le na podlagi srednje vrednosti. Takšne vrste ocene že po nekaj letih postane izjemno nenatančna, kar je tudi eden od razlogov, da je monitoring nujno potreben in se odstrela ne more odrejati na podlagi sklepanj »na pamet«.
V 3. odstavku 81. člena ZON piše: »Živali vrst, ki so zavarovane na podlagi tega zakona, se ne lovijo ne glede na uvrstitev vrst med lovne ali ribolovne v skladu z zakonom«. ZON tako v svojem besedilu vključuje IZRECNO PREPOVED LOVA, t. j. ubijanja osebkov varovane vrste z odstrelom, ter nikakor ne predvideva kot ukrepa varstva narave odstrel osebkov zavarovane vrste. Prepoved lova je praktično edina prednost, ki jo imajo pripadniki zavarovane vrste pred tistimi, ki so uradno uvrščene med lovno divjad. V skladu z Odlokom pa odstrel izvršijo lovci na način, ki se v ničemer ne razlikuje od lova. Zakon določa število medvedov in volkov v skladu z letnim prirastom populacije, enako kot to določa Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano za parkljasto divjad. Takšen Odlok pomeni dopuščanje lova na de iure zavarovano vrsto, ki je skrito pod imenom odvzem iz narave, in živali zavarovane vrste s tem de facto uvršča med lovno divjad. S sprejemom Odloka se poizkuša zaobiti kavtele izrednega odstrela, kjer bi se morala pri konkretnem primeru enega osebka, ki povzroča resno škodo oziroma predstavlja nevarnost zdravju in varnosti ljudi, opraviti strokovna presoja in izdati posamični akt za izredni odstrel. V Odloku pa se število osebkov, predvidenih za odstrel, določi pavšalno in brez utemeljitve; ni opravljen test sorazmernosti posega v povezavi z doseganjem cilja ukrepa in morebitnimi (dokazanimi) posledicami ob hkratni presoji blažjih ukrepov. Z sprejemom takšnega predpisa, ki uvaja lov na medvede in volkove, dobijo lovci možnost ubiti tudi živali, ki niso nikomur povzročili škode.
Upravno sodišče, je že večkrat določilo, da je potrebno najprej uporabiti vsa ostala razpoložljiva sredstva zaščite in varovanja živali, odstrel pa le kot zadnjo možnost, v primeru, ko drugi načini varovanja ljudi in premoženja niso več učinkoviti. Skladno z zakonodajo je dovoljen le odstrel tistih osebkov, ki so dokazano izvršili napad oziroma ogrožajo premoženje ali ljudi t. j. izredni odstrel. Namen posebnega pravnega varstva zavarovanih živalskih vrst je, da se njihove velikosti ne uravnava z lovom na te živali. Rast gostote populacij je - glede na strokovne argumente projektnih skupin, financiranih s strani Republike Slovenije in Evropske unije – DinAlp Bear in SloWolf ter strokovnjakov, kot je Miha Krofl, ravno posledica nepravilnega upravljanja z velikimi zvermi.
Strog varstveni režim vrst določajo tudi mednarodne pogodbe: Bernska konvencija (Zakon o ratifikaciji Konvencije o varstvu prostoživečega evropskega rastlinstva in živalstva ter njunih naravnih življenjskih prostorov, Ur. l. RS, št. 17/99 ) ju uvršča med zelo ogrožene in strogo zaščitene živalske vrste (Dodatek II), Konvencija o biološki raznovrstnosti (The Convention on Biological Diversity, uveljavljena leta 1993, ratificirana leta 1996), Alpska konvencija in Konvencija o mednarodni trgovini z ogroženimi prostoživečimi živalskimi in rastlinskimi vrstami (CITES).
Po Direktivi o habitatih, ki kot del pravnega reda Evropske unije – EU, zavezuje tudi Slovenijo, spadata volk in rjavi medved med strogo zaščitene vrste, ki jih ni dovoljeno loviti. Zaradi pravne zaščite morajo države članice vzpostaviti strog režim varstva; za odstopanje od tega pa morajo biti izpolnjeni posebni pogoji, ki so bili v pravni red RS preneseni z Uredbo o zavarovanih prostoživečih živalskih vrstah – Uredba (Ur. list RS, št. 46/04, 109/04, 84/05, 115/07, 320/08 – odl. US, 102/11, 15/14 in 64/16). Evropska unija je z Direktivo o habitatih regulirala to področje z namenom, da prepreči izgubo biotske raznolikosti in poskusi ublažiti upade v številčnosti populacij zavarovanih živalskih vrst, do katerih je že prišlo.
Zakonska podlaga za izdajo Odloka je ZON, ki v prvem odstavku 81. člena daje Vladi pooblastilo za sprejem akta o zavarovanju rastlinskih in živalskih vrst ter sprejem posebnega varstvenega režima, s katerim se določijo tudi omejitve in prepovedi ubijanja, lova ali vznemirjanja živali (2. odstavek). Vlada je to storila z Uredbo, ki hkrati ureja tudi ukrepe za vzdrževanje ali obnovitev ugodnega stanja tistih živalskih vrst, ki so v interesu Evropske unije (3. odstavek 1. člena), v skladu z Direktivo o habitatih.
Direktiva o habitatih v 12. členu prepoveduje poseganje v populacijo zavarovanih živalskih vrst (med katerimi sta rjavi medved in volk), v 16. členu pa določa izjeme, ki dopuščajo poseganje, če ni druge zadovoljive možnosti in če odstopanje od popolnega zavarovanja ne škoduje vzdrževanju ugodnega stanja ohranjenosti populacij. Te izjeme so prenesene s 7. členom Uredbe in ena od izjem je možnost selektivnega in omejenega odvzema živali.
Odlok je izdan na podlagi 7.a člena Uredbe, po katerem lahko ukrep odvzema živali iz narave sprejme tudi Vlada RS z odlokom, v primeru 7. alineje prvega odstavka 7. člena, če se ta ukrep izvede na podlagi strokovnega mnenja iz 8. člena Uredbe ter ob upoštevanju usmeritev iz morebitne strategije, akcijskega načrta ali drugega programskega dokumenta. Po 7. alineji prvega odstavka 7. člena Uredbe je, ne glede na prepovedi iz 5. člena Uredbe, možno dovoliti selektiven in omejen odvzem osebkov živalskih vrst iz 5. člena Uredbe, če ni druge zadovoljive možnosti in če odstopanje od popolnega zavarovanja ne škoduje vzdrževanju ugodnega stanja ohranjenosti populacij (1. odstavek 7. člena Uredbe). Ta določba pomeni skoraj dobeseden prenos točke (e) prvega odstavka 16. člena Direktive o habitatih. Zaradi pravne narave direktive njeno besedilo sicer ne pomeni neposredne pravne podlage za odločanje, je pa temeljnega pomena za pravilno razumevanje oziroma razlago pravnih aktov, s katerimi so bili njeni cilji preneseni v slovenski pravni red.
Komisija je februarja 2007 izdala Napotke o strogi zaščiti živalskih vrst, pomembnih za Evropsko unijo po Direktivi o habitatih, ki naj bi zagotovili enotno razumevanje določb Direktive o habitatih in pripomoglo k njihovi ustrezni uveljavitvi (Napotki o strogi zaščiti živalskih vrst, pomembnih za skupnost po Habitatni direktivi, str. 4).
Potrebno je opozoriti, da iz naziva ukrepa selektivnega in omejenega odvzema živali izhaja, da gre za odvzem (in nikakor ne odstrel oziroma usmrtitev) selektivnega in omejenega števila osebkov zavarovanih živalskih vrst. Do takšnega sklepa lahko pridemo s preučitvijo stavčne strukture uvodnega naštevanja alternativnih možnosti izjem od prepovedi (1. odstavek 7. člena, 26.7.2018), kjer je možnost odvzema iz narave določena ločeno od usmrtitve oziroma se nikakor ne pokriva z njo. Tako besedilo Uredbe, ki Direktivo o habitatih prenaša v naš pravni red, jasno loči odvzem in usmrtitev živali (3.odst. 6. čl. Uredbe: (3) Ne glede na določbe prejšnjega člena te uredbe se lahko odvzame iz narave ali ujame žival pod pogojem, da se jo kasneje vrne v naravo živo, zdravo in brez oznake (obroček, značka radijski oddajnik) in na način, določen s predpisom, ki ureja zatočišče za živali (v nadaljnjem besedilu: zatočišče), če: 1. se najdene živali, ki so bolne ali ranjene, zaradi varstva živalskih vrst, odvzame iz narave z namenom pomagati živalim, in presodi, da se bo živali po začasni oskrbi lahko vrnilo nazaj v naravo; 2. raziskovalec ali raziskovalna organizacija za namene raziskovanja in izobraževalna organizacija za namene izobraževanja ujame in odvzame živali iz narave) in pri urejanju ukrepa selektivnega in omejenega odvzema živali v celotni ureditvi ukrepa ne omenja besede ubiti ali odstreliti. Besedilo Direktive o habitatih, ki ureja »odvzem« (taking), ne more biti tolmačeno enako kot ubitje (killing). Direktiva o habitatih s 1. odstavkom 14. člena; 2., 3., 5. in 7. alinejo 2. odstavka 14. člena, 15. člena in točke (e) 1. odstavka 16. člena prepoveduje ali pa ureja strogi režim samega odvzema velikih zveri iz narave, kaj šele odstrel oziroma ubitje. Direktiva v 16. členu ponavlja, da gre pri selektivnem in omejenem odvzemu živali res za izjemo, saj je bistvo Direktive popolno zavarovanje zaščitenih živalskih vrst.
Odlok tako v pravnih aktih Evropske unije in Republike Slovenije nima pravne podlage (Pravna klinika za varstvo okolja pri Pravni fakulteti v Ljubljani je l. 2015 ugotovila tudi, da Zakon o ohranjanju narave ne daje pravne podlage za odstrel, Slovenija pa je Direktivo o habitatih nepravilno prenesla v svoj pravni red s 7. členom Uredbe), saj v svojem besedilu govori o ubijanju oziroma odstrelu zavarovanih živalskih vrst rjavega medveda in volka, pri tem pa se sklicuje na 7. alinejo prvega odstavka 7. člena Uredbe, ki govori o odvzemu.
Habitatna direktiva je na evropski ravni poenotila obravnavo zavarovanih živalskih vrst. Podobna javna razprava kot pri nas o medvedih je potekala v Nemčiji v letu 2019 o volkovih. Nemško zvezno ministrstvo za okolje je dalo jasno vedeti, da evropska zakonodaja dopušča le odstrel posameznih, problematičnih posameznikov, ne more pa vlada odrediti lova na neko določeno število živali. Ob tem so izpostavili tudi nujnost zaščite rejnih živali z ogradami.
Evropska komisija je že v letu 2018 odobrila 100% kritje stroškov postavitve ograd). Enako je poudaril tudi evropski komisar za okolje; Evropska komisija je zaradi poskusa podobnega urejanja situacije na Finskem, ki je določila pavšalni odstrel volkov, sprožila tožbo proti Finski pred Sodiščem EU (C-342/05 Evropska komisija proti Republiki Finski), katerega končno odločitev še pričakujemo.
Odlok opredeljuje odvzem, ki vključuje odstrel, izjemni odstrel, odlov s preselitvijo, povoz ali vsako drugo smrt živali ne glede na vzrok, ki je smrt povzročil (2. člen). Odlok naj bi temeljil na Strokovnem mnenju Zavoda za gozdove Slovenije (ZGS) za odvzem velikih zveri iz narave in Pisnem stališču Zavoda RS za varstvo narave (ZRSVN), ki pa Odloku nista posebej priložena.
Odlok iz nezananih razlogov ne zajema smrtnost medveda in volka zaradi usmrtitve ranjene živali zaradi prometne nesreče ali druge poškodbe, ki ni posledica odstrela, saj se ta klasificira kot izguba (8. odstavek 8. člena Odloka). Glede na to, da v 2. členu odlok definira “odvzem” kot “vsako drugo smrt živali ne glede na vzrok, ki je smrt povzročil” je 8. odstavek 8. člena kontradiktoren 2. členu; prav tako pa to “izvzetje smrti” ni nikjer logično utemeljeno ali razlogovno opravičeno. Ustrelitev ranjenje živali je oblika smrtnosti. Sporno je, da je samo besedilo pravnega akta v notranjem nedoslednju, da se pušča pravne pojme odprte in uvaja nelogične izjeme iz razloga, da se rezervira še »nekaj dodatnih medvedov in volkov«, da ne bo kvota odstrela prehitro napolnjena.
V Prilogi 1 k Odloku je predviden odvzem medveda v načrtovanem obdobju, ki opredeljuje le odstrel 175 osebkov medveda; glede izgub (povoz in druge oblike smrtnosti) pa navaja, da se samo “beležijo”.
V prilogi 2 k Odloku pa je predvidnem odvzem 7 volkov, ki vključuje odstrel 2 volkov.
Odstrel rjavih medvedov in volkov se opravičuje z razlogom uravnavanja populacije z okoljem oz. družbene sprejemljivosti ter z razlogom izjemnih poseganj v populacijo z odstrelom zaradi zdravja in varstva ljudi ali zaradi drugih nujnih razlogov prevladovanja javne koristi, ki je lahko tudi socialne ali gospodarske narave in zaradi koristnih posledic bistvenega pomena za okolje, da se prepreči resna škoda, zlasti na posevkih, živini, gozdovih, ribištvu in vodi ter drugih vrstah premoženja.
Letošnji Odlok vključuje v svojo kvoto odstrela tudi izjemni / izredni odstrel, kot ukrep preprečevanja resne škode. Preprečevanje resne škode se dosega s preventivnimi ukrepi, ki so financirani s strani Republike Slovenije in Evropske unije. Možnost izjemnega odstrela, ki ga je odlok vključil v svojo besedilo, se v zakonodaji Republike Slovenije nanaša na posamične akte o izjemnem odstrelu konkretnih osebkov, ki ga v primerih, ko je treba preprečiti resno škodo, ureja Uredba (I U 168/2017-18). Kadar gre za preprečitev resne škode (oziroma ponavljajoče se) ali zagotavljanje zdravja in varnosti ljudi, se na podlagi strokovnega mnenja za konkreten primer (posamezno žival) izda posamični akt za izjemni odstrel. Izjemni odstrel je usmrtitev osebka z lovom v skladu s predpisi, ki urejajo divjad in lovstvo, zaradi razlogov iz prve, druge ali tretje alineje prvega odstavka 7. člena Uredbe o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah. Odlok v svojih določbah zaobide kavtele, predpisane v 7. členu Uredbe – zahteve po izdaji posamičnega, časovno omejenega akta, ter vključuje izjemni odstrel v svojo besedilo v sklopu uvajanja lova na zavarovane živalske vrste. Odlok določa, da ZGS tako razporeja izjemni odstrel (brez zahteve po izvedbi postopka, predpisanega z Uredbo) do izpolnjene predpisane kvote, po doseženi popolni realizaciji odstrela pa dovoljenja za morebitni dodatni odstrel zaradi konfliktnosti izdaja ARSO (torej skladno s postopkom po Uredbi). To pomeni, da se do dopolnitve kvote po Odloku izvaja odstrel, ki v svojem smislu pomeni uvajanje lova na zavarovane živalske vrste; ko pa bo doseženo število usmrčenih osebkov zavarovanih živalskih vrst po Odloku, pa se bo še vedno lahko izvajal izjemni odstrel skladno z Uredbo.
Pri rjavih medvedih je v Odloku tako predvideno, da se z izjemnim odstrelom ubije 4 medvede, čeprav se v razlogih za uvajanje odstrela Odlok sklicuje ravno na družbeno sprejemljivost in preprečevanje škod. Posledično se postavlja vprašanje, če je predvidevanje, da bodo v letu 2019/2020 le štiri kofliktni medvedi, ki bodo napadali oziroma ogrožali ljudi oziroma njihovo premoženje, ZAKAJ SE UVAJA ŠE PAVŠALNI LOV NA OSTALIH 171 MEDVEDOV?
Določeno število za odstrel – 175 medvedov je tudi bistveno višje kot v prejšnjih letih. Trditve, da tako visok odstrel ne bo imel negativnih učinkov na populacijo, ne temeljijo na strokovnih dokazih ali mnenjih, temveč predstavljajo le sklepanja, ki lahko v končnem rezultatu drastično posežejo v strukturo in ohranitev zavarovane živalske vrste prejšnja leta in KAKO LAHKO TRDIJO, DA TO NE BO VPLIVALO NA POPULACIJO, ČE SO ŠELE LETOS TAKO ZELO POVEČALI ODSTREL? Morda že letošnji odstrel pomeni kritično točko.
Pri volkovih Odlok kot nujni pogoj za odstrel navaja ponavljajočo se škodo, kljub temu, da odstrel volka, na podlagi raziskav strokovnjakov (s strani stroke je večkrat opozorjeno in potrjeno, da odstrel volkov ne zmanjšuje število škod, temveč da je učinek obraten), ne zmanjšuje škode temveč je učinek obraten (glede odstrela volkov so raziskave pokazale, da splošno ubijanje volkov ni ukrep, s katerim bi bilo mogoče učinkovito zmanjšati škode, ki jo volkovi povzročajo na živini. Raziskovalci so celo opazili, da je bil učinek odstrela volkov nasproten od pričakovanega – število škodnih primerov se je povečalo, saj je prišlo do odstrela osebka iz dominantnega para in posledičnega razpada tropov, njihove teritorije pa so nadomestili drugi, mlajši volkovi, ki so zaradi manjše izkušenosti v lovu pogosteje lovili lažje ulovljive domače živali). Ukrep izjemnega odstrela v primeru preprečevanja nadaljnje škode, povzročene na premoženju ljudi, je predviden izven Odloka z nadrejenim pravnim aktom, Uredbo. Uvajanje odstrela volkov z Odlokom, tako predstavlja le zaobid kavtel, predpisanih z Uredbo, kar je nezakonito poseganje v hierarhično nadrejen pravni akt.
Kljub temu, da se MOP sklicuje na 7. alinejo 1. odstavka 7. člena Uredbe, pa iz omenjanja konfliktnih in škodnih dogodkov izhaja, da poskuša ukrepe v resnici upravičiti z 2. alinejo istega odstavka ter izjemni odstrel celo poimensko vključuje v sam Odlok. Tako poizkuša zaobiti kavtele izjemnega odstrela, kjer bi se morala pri konkretnem primeru enega osebka, ki povzroča resno škodo oziroma predstavlja nevarnost zdravju in varnosti ljudi, opraviti strokovna presoja in izdati posamični akt za izjemni odstrel. V Odloku pa se število osebkov, predvidenih za odstrel, dvigne na 100 in več, brez da bi bil pravilno opravljen test sorazmernosti v povezavi z doseganjem cilja ukrepa in morebitnimi (dokazanimi) posledicami ob hkratni presoji blažjih ukrepov.
V 13. členu Odlok navaja, da se začne uporabljati na območju posameznega LUO, po izčrpanju obsega za odvzem medveda in volka, kot je določen v Interventnem zakonu za posamezni LUO. Interventni zakon je nezakonit iz postopkovnih in vsebinskih vidikov, krši ustavne določbe in se sploh ne bi smel izvajati. Načrtovati v istem letu odvzem še dodatne kvote zaščitenih živalskih vrst poleg izvajanja nezakonitega akta (Interventni zakon) pa je nesprejemljivo.
4. člen in 5. alineja 26. člena Zakona o zaščiti živali – ZZZiv (Uradni list RS, št. 38/13), ter 3. in 6. odstavek 14. člena v povezavi s 1. in 2. odstavkom 15. člena ZON določajo načelo sorazmernosti. Po mnenju Upravnega sodišča (Sodba Upravnega sodišča RS U 1804/2001 z dne 1. 06. 2003) ukrep pristojnega organa izpolnjuje načelo sorazmernosti, če je »primeren za dosego cilja, če je nujen za dosego želenega cilja, tako da z nobenim milejšim ukrepom ni mogoče doseči enakih učinkov in da organ utemelji tudi ravnovesje med pričakovano škodo na eni strani in koristjo na drugi strani (sorazmerje v ožjem pomenu besede)«. MOP ni izkazalo, da obstajajo dokazi za obstoj cilja ukrepa (povečanje družbene sprejemljivosti in zmanjševanje škod) ter da tega »cilja« ni možno doseči z drugimi, blažjimi ukrepi, s čimer je kršilo načelo sorazmernosti in Odlok je zato v nasprotju z ZZZiv in ZON (https://academic.oup.com/jel/article/18/2/185/407465, 22. odstavek 3. točke. Tudi visok odstrel osebkov zavarovanih živalskih vrst v prejšnjih letih ni dosegel cilja povečane družbene sprejemljivosti, saj vsako leto rejci in lovci zahtevajo še višji odstrel).
Odlok v obrazložitvi navaja, da vsebinsko temelji na strokovnem mnenju, iz katerega mora biti razvidno, da poleg izpolnjevanja pogojev za uveljavljenje izjem (test 1) ni druge zadovoljive možnosti (test 2), ter da izjemna ravnanja ne poslabšajo ugodnega stanja živalskih vrst (test 3). Po 4. odstavku 8. člena Uredbe pripravi to mnenje za velike zveri Zavod za gozdove Slovenije (Odlok skladno z določili Uredbe temelji na strokovnem mnenju ZGS (julij 2019) in priloženem mnenju ZRSVN z dne 12. 7. 2019), temu pa mora biti priloženo pisno stališče Zavoda RS za varstvo narave. Ugotovitve o utemeljenosti odstrela v Odloku, se ne razlikujejo bistveno od ugotovitev v »strokovnih mnenjih« Zavoda za gozdove Slovenije (ZGS) iz preteklih let, ki pa so bile s strani več pobudnikov in tudi Upravnega sodišča večkrat zavrnjene (Sodba št. I U 1522/2015, z dne 7. 7. 2016 - točke 22, 27 in 28 ter Sodba št. I U 168/2017-18 - točke 26-29) - kljub temu pa ministrstvo teh sodnih odločitev pri sprejemanju ukrepov na področju upravljanja z velikimi zvermi ne spoštuje. Predvsem niso navedeni strokovni argumenti ali dokazi, ki utemeljujejo nujnost in potrebnost ukrepa odstrela, ki je najbolj invaziven možen poseg v dve strogo zaščiteni živalski vrsti. Iz poročil stroke pa izhaja učinkovitost drugih, alternativnih ukrepov, ki zmanjšujejo možnost nastanka konfliktnih situacij in posledično povečujejo družbeno sprejemljivost.
V skladu z Uredbo mora država za ukrep po prvem odstavku 7. člena Uredbe dokazati, da sta kumulativno izpolnila naslednja pogoja: (1) da ni druge zadovoljive možnosti, kot poseg v populacijo zavarovane vrste, in (2) da poseg v populacijo ne bo škodljivo vplival na njeno stanje ohranjenosti. Iz dokumenta Komisije EU »Napotki o strogi zaščiti živalskih vrst, pomembnih za skupnosti po Habitatni direktivi« (2007) izhaja, da zadevni ukrep smiselno zahteva izpolnitev nadaljnjega pogoja, ki ni izrecno zapisan: obstoj problema oziroma situacije, zaradi reševanja katerih je treba izjemoma dovoliti odstrel osebkov zavarovane vrste iz narave. Brez tega pogoja, bi razlog za ukrep ostal nesmiseln, saj bi v povezavi s preostalim besedilom prvega odstavka 7. člena Uredbe omogočal »odstrel zaradi odstrela« oziroma legalizacijo lova na zaščitene vrste. Povsem nesmiseln bi ostal tudi prej naveden pogoj, da »ni druge zadovoljive možnosti«, ki se očitno nanaša na dosego nekega cilja oziroma rešitev nekega problema. Ker gre za izjemo od strogega varstvenega režima, mora biti obstoj take situacije oziroma problema očitno povezan z izvajanjem tega režima (Sodba I U 168/2017-18 z dne 1. marca 2018, 24. točka Obrazložitve, 27. 7. 2018. Takšno naziranje izhaja tudi iz sodb Upravnega sodišča v zadevah I U 102/2018 in I U 2541/2018 in iz napotkov za izvajanje Habitatne direktive iz leta 2007 »Guidance document on the strict protection of animal species of Community interes under the Habitats Directive« - 36. odstavek na 58. strani).
Direktiva o habitatih in Uredba tako terjata presojo izpolnjenosti naslednjih pogojev (tako imenovani trojni test), in sicer:
a) obstoj enega ali več razlogov, ki so navedeni v prvem odstavku 16. člena Direktive o habitatih oziroma v prvem odstavku 7. člena Uredbe (dokaz, da bo ukrep dosegel cilj – večjo družbeno sprejemljivost),
b) da za dosego cilja ni drugih zadovoljivih možnosti in
c) da poseg ne bo škodoval ohranitvi ugodnega stanja populacije.
Če je za zagotavljanje ugodnega stanja živalskih vrst sprejeta strategija, akcijski načrt ali drug programski dokument, mora odlok Vlade upoštevati tudi usmeritve iz teh dokumentov.
Poseganje v populacije zavarovanih živalskih vrst je potrebno obravnavati celovito, kar velja posebno za velike zveri, in pri tem upoštevati, da velikost populacije in naravne razširjenosti velikih zveri ne omejujejo samo naravne danosti, temveč zlasti družbena sprejemljivost za ljudi, ki živijo na območju velikih zveri. Odlok poseganja v populacije zavarovanih živalskih vrst ne obravnava celovito, temveč le s stališča odstrela, čeprav stroka navaja primernost in učinkovitost drugih, alternativnih ukrepov, ki zmanjšujejo možnost nastanka konfliktnih situacij in s tem povečanje družbene sprejemljivosti (Poročili projektnih skupin SloWolf in DinAlp Bear).
MOP v odloku navaja kot razloga, ki terjajo odstrel: (1) zmanjšanje splošnega občutka varnosti prebivalcev in družbene sprejemljivosti zaradi hitre rasti (povečevanja gostot) populacij rjavega medveda in volka in (2) povečanje konfliktov zaradi številčne rasti in prostorskega širjenja populacij rjavega medveda in volka.
MOP se v obrazložitvi Odloka sklicuje na družbeno sprejemljivost velikih zveri oziroma odnos javnosti do sobivanja z njimi, kar samo po sebi predstavlja problem oziroma situacijo, pomembno za uspešno izvajanje varstvenega režima, vendar MOP v obrazložitvi Odloka ne izkaže in ne obrazloži, da ta problem sploh obstaja. Družbena sprejemljivost ali družbena nosilna kapaciteta po navedbah iz Odloka predstavlja dojemanje družbe o vplivu vrste na dobrobit človeka in njegovo rabo prostora, okolje in druge vrste ter se ocenjuje kot največje število osebkov neke vrste v nekem prostoru, ki je ob danem upravljanju populacije za človeka sprejemljivo (Odlok, str. 9, citat Riley in Decker, 2000). Že iz definicije izhaja, da za družbeno sprejemljivosti sama velikost populacije ni relevantna, dokler ta ne vpliva na stališče ljudi in njihovo sprejemanje vrste; sprejemljivost največjega števila osebkov neke vrste v nekem prostoru se tako navezuje na dojemanje ljudi ali je zaradi prevelike številčnosti osebkov določene vrste ogroženo mirno sobivanje ljudi in živalsko vrsto. Preventivni in sanacijski ukrepi ter informiranje usmerjeno na izboljševanje sobivanja ljudi z veliki zvermi pozitivno vplivajo na družbeno sprejemljivost in preprečujejo možnost nastanka konfliktov med ljudmi in živalmi. Na drugi strani povečevanje števila osebkov vrste rjavi medved in volk v njihovem naravnem habitatu v Republiki Sloveniji (po poročilih in izvedenih analizah) ne povečujejo števila konfliktnih incidentov med ljudmi in vrsto zaščitene živali, lahko pa odstrel poveča število konfliktov (Stališče projektne skupine Slowolf glede odstrela volkov v Sloveniji (2. točka) Vir.. Zato predviden ukrep že sam po sebi ne more dosegati zakonskega namena – vplivati na družbeno sprejemljivost relevantne družbe in je posledično v nasprotju z namenom Odloka.
Družbena nosilna kapaciteta, ki je bila tudi predmet “raziskav javnega mnenja”, predstavlja sprejemljivo populacijsko gostoto oziroma številčnost neke vrste na določenem območju oziroma pri določenem delu družbe. Za razliko od biološke nosilne kapacitete, ki jo oblikujejo naravne danosti okolja, družbeno nosilno kapaciteto oblikujejo predvsem dojemanja in prepričanja uporabnikov prostora (prebivalcev), t. j. gre za subjektivno oceno prebivalstva (gre za popolnoma subjektivno oceno, ne le delno, kot navaja MOP v obrazložitvi Odloka), katera bi bila lahko močno okužena s lažnim poročanjem medijev in neresničnimi izjavami predstavnikov institucij v letu 2018 in 2019, o čemer več v nadaljevanju. Ključno pri družbeni sprejemljivosti je dojemanje – z družbenega vidika je manj pomembno, koliko je dejansko rjavih medvedov v naravi oziroma koliko objektivno povzročijo škode, kot subjektivno dojemanje številčnosti in (ne)sprejemljivosti težav pri ljudeh, ki na območju rjavega medveda živijo (stran 18 obrazložitve Odloka). Kaj je družbeno sprejemljivo, ZON ne določa, po mnenju Sektorja za naravo pri MOP pa je pri tem »ključno in najpomembnejše prevladujoče javno mnenje, ki ga močno sooblikujejo mediji«. V sodbi UPRS Sodba I U 2541/2018-26 je bilo MOP sicer okrcano, ker ne spremlja, ali vsakoletno pobijanje medvedov res izboljša odnos javnosti na področjih odstrela. Zato je sodišče razveljavilo prilogo, v kateri sta bila določena število rjavih medvedov, predvidenih za odstrel, in področje odstrela. A sodišče ni upoštevalo, koliko lahko na javno mnenje vpliva poročanje v medijih, da bo odstrel zmanjšal škodo živinorejcem, čeprav MOP v obrazložitvi Odloka iz leta 2018 samo prizna, da za to ni dokazov in da je rešitev v uporabi preventivnih ukrepov.
Ko je bil Odlok iz leta 2018 sodno izpodbit s strani civilne družbe in je Upravno sodišče Odlok vrnilo MOP v ponovni postopek, je sledil buren odziv na zahtevo in posledično odločitev o obveznosti spoštovanja varstva zavarovanih živalskih vrst, ki izhaja iz slovenske, evropske in mednarodne zakonodaje. Predstavniki državnih organov, politiki, novinarji, združenja kmetov in lovcev so tako sodelovali v propagandi proti velikim zverem in javno navajali trditve, da le-te ogrožajo človeka ter da je odstrel nujno potreben. Kljub odločitvi Upravnega sodišča v aprilu 2019 državni organi niso spoštovali sodne odločitve, niso izvedli zahtevane raziskave javnega mnenja, ki bi družbeno sprejemljivost lahko opredelil in niso izvedli postopkovno pravilnega procesa sprejema Odloka, kot jim je naložilo sodišče, temveč so raje svoj trud vložili v sprejem Zakona o interventnem odvzemu osebkov vrst rjavega medveda (Ursus arctos) in volka (Canis lupus) iz narave – Interventni zakon (Uradni list RS, št. 43/19), ki je mimo odločitve sodišča ponovno uvedel lov in tako posegel v sodno vejo oblasti in načela pravne države.
Država je s svojimi ukrepi, omogočanjem zahtev živinorejcev (ki zaščitne opreme ne uporabljajo), neprimernim sistemom financiranja preventivnih ukrepov in dopuščanjem in širjenjem navajanja netočnih podatkov s strani lovcev in predstavnikov državnih organov podpirala interese po uvedbi odstrela, širila strah pred velikimi zvermi in posledično vplivala na družbeno sprejemljivost. Predstavniki organov, ki so naklonjeni odstrelu (Zavod za gozdove, MKGP, MOP), kmetje in lovci so tako s podporo medijev in politike začeli konec leta 2018 in v letu 2019 s širjenjem netočnih podatkov o številu volkov in medvedov (predvsem se je poskusil širiti strah s poročanjem o visokih številkah populacije rjavega medveda, ki svoje opore ne najdejo v nobenih strokovnih poročilih, https://www.rtvslo.si/slovenija/zakaj-je-potreben-odvzem-200-medvedov-iz-okolja-taksen-je-letni-prirastek/476648 30), sprejemanjem postopkovno in vsebinsko nezakonitih in protiustavnih aktov (ki jih je politika široko podpirala), zamolčanjem strokovnih argumentov, širitvijo splošnega strahu med ljudi in podajanjem podatkov o visokem številu napadov, ki niso bili nikoli preverjeni ali dokazani.
V Sloveniji se je tako hotel umetno ustvariti »razlog« za odvzem, ki bi ga lahko uvrstili pod družbeno sprejemljivost. Na drugi strani so dejavnosti in trud civilne družbe in društev, ki delujejo na področju zaščite živali ter strokovnjakov, ki so opozarjali na posebnosti upravljanja z velikimi zvermi, ostale ne(u)slišane. Že postopek sprejemanja Odloka v letu 2018 je bil protiustaven in nezakonit, saj kljub podanim pripombam društev je MOP na te odgovorilo šele po sprejemu Odloka in še to pavšalno in na splošno, saj sploh ni utemeljilo, zakaj je ohranilo predviden odvzem 200 medvedov iz narave, od tega 175 medvedov z odstrelom. Interventnemu zakonu je MOP dodalo še odstrel volkov.
Pravici stranke, da sodeluje v postopku sprejemanja pravnega predpisa, ustreza na drugi strani dolžnost organa, ki sprejema predpis, da se s pripombami in predlogi seznani, da jih vsebinsko obravnava ter da se do njih opredeli. To načelo, za katerega je ustavno sodišče že pojasnilo, da predstavlja vsebino 22. člena URS, mora veljati tudi v postopku sprejemanja predpisov, saj brez tega pravice do sodelovanja ni mogoče uresničevati. Društvu za osvoboditev živali in njihove pravice je bila tako kršena pravica do sodelovanja javnosti v postopku sprejemanja predpisa; prav tako pa je bila društvu onemogočena pravica do sodelovanja v postopku sprejemanja interventnega zakona, saj je bil ta sprejet po nujnem postopku (Zakonodajni postopek je v temeljih urejen že v Ustavi, ki v 89. členu (zakonodajni postopek) določa: »Državni zbor sprejema zakone v večfaznem postopku, če ni s poslovnikom drugače določeno.« Iz ustave je tako mogoče razbrati, da je že ustavodajalec predvidel redni zakonodajni postopek kot pravilo, sprejemanje zakona v manj fazah (ali eni) pa le kot izjemo.
Kljub temu, da bi zakonodajalec lahko s poslovnikom določen zakonodajni postopek uredil tudi npr. eno fazno, se ta (z izjemo postopka za sprejem ustavnega zakona) za to ni odločil. Tako tudi za sprejem zakona po nujnem postopku veljajo vse določbe Poslovnika Državnega zbora (Poslovnik) o rednem zakonodajnem postopku, če njihova uporaba ni izrecno izvzeta. Poslovnik v 143. členu nujni zakonodajni postopek definira kot: »Kadar je sprejem zakona nujen zaradi interesov varnosti ali obrambe države ali zaradi odprave posledic naravnih nesreč ali zato, da se preprečijo težko popravljive posledice za delovanje države, lahko vlada predlaga sprejem zakonu po nujnem postopku.« Iz besedne razlage 143. člena poslovnika jasno izhaja, da morata biti za sprejem zakona po nujnem zakonodajnem postopku kumulativno izpolnjeni obe predpostavki: (i) nujnost sprejema zakona in (ii) izpolnjevanje enega izmed taksativno naštetih razlogov.
Kot je presodilo že Upravno sodišče, želje interesnih skupin nikakor ne morejo predstavljati podlago za tako drastične posege v zakonodajo Republike Slovenije in Evropske Unije. Čeprav gre pri nujnosti za pravni standard, ki ga je v vsakem primeru potrebno posebej napolniti, ga je potrebno presojati skozi pojem nujnosti, ki ga je v okviru testa sorazmernosti razvilo Ustavno sodišče: »Pri tem je treba opozoriti, da so take omejitve ustavnih pravic zaradi varstva pravic drugih (ali javnega interesa) dopustne samo […], če so za dosego tega cilja nujne (cilj ni dosegljiv na noben drug način oziroma z blažjim sredstvom ali blažjim posegom v ustavno pravico).« Vlada pa v primeru predloga interventnega zakona ni mogla izkazati, da je cilj, ki ga zakon zasleduje, mogoče doseči zgolj z obravnavo zakona po nujnem zakonodajnem postopku. Kot je bilo podprto s strani projektnih skupin DinAlp Bear in SloWolf, odstrel ni učinkovit pri zmanjševanju škod. Prav tako želje ene interesne skupine, kot je poudarilo tudi že Upravno sodišče v svoji sodbi, ne more biti podlaga za uvajanje lova na zaščitene živalske vrste.)
S sprejemom Interventnega zakona, ki je posegel v sodno odločitev Upravnega sodišča, načelo delitve oblasti in pravne države ter proti dejstvom stroke uvedel odstrel rjavega medveda in volka, je bilo vsakršno delovanje in uporaba pravnih sredstev društev na področju zaščite živali in varstva narave, onemogočena.
Državljani pri tako kompleksnih vprašanjih, kot je sobivanje velikih zveri in človeka, verjamejo resničnosti navedb, ki jih podajajo predstavniki ministrstev in predstavnikov državnih institucij; država tako vpliva na naše dojemanje okolja, živali ter naravne dediščine in na družbeno sprejemljivost velikih zveri, pri čemer ne bi smelo biti prostora za navajanje neresničnih podatkov oziroma bi morala biti strogo sankcionirana. Če država oz. njeni predstavniki širijo netočne informacije in nestrokovne podatke in se nato v interesu odstrela sklicujejo na raziskave javnega mnenja o družbeni sprejemljivosti, gre za predhodno izvajanje nedovoljenega vpliva na anketirance. MOP se po eni strani sklicuje na mnenje javnosti, po drugi strani pa ga samo pomaga oblikovati z zavajanjem javnosti, da odstrel na podlagi Odloka zmanjšuje konflikte. Dojemanje ljudi o spornosti prisotnosti velikih zveri je subjektivno in če država financira projekte, ki privedejo do strokovnih spoznanj in rezultatov, bi bilo smiselno, da upošteva izsledke teh, namesto da uporabi le dejstva, ki ji koristijo pri odrejanju odstrela, ostala pa zamolči oziroma navaja diametralno nasprotne argumente. Davkoplačevalski denar se je več let stekal v trud dveh projektnih skupin SloWolf in DinAlp Bear, katerih raziskave in strokovni argumenti so ostali neslišani v trenutku, ko je prvi živinorejec zahteval odstrel. Nekaj živinorejcev, ki protestirajo skupaj z ministrico za kmetijstvo, ne predstavlja »odziva splošne javnosti« in ne predstavlja merljive “družbene sprejemljivosti”. Čez 13.000 podpisnikov peticije v letu 2019, ki je izrazilo svoje mnenje proti odstrelu volka in medveda v Republiki Sloveniji, pa bi se moralo upoštevati kot mnenje velikega dela slovenske javnosti, vendar je bila peticija povsem neupoštevana.
Argumentacija, da je potrebno uvesti odstrel medvedov in volkov, da bi se s tem preprečilo nezakonito streljanje zaščitenih živalskih vrst, je absurden z logičnega in pravnega vidika. Če je namen predpisa, ki uvaja lov na zaščitene živalske vrste, da se nelegalne odstrele nadomesti z dovoljenimi, se s tem pri prebivalstvu utrjuje mnenje, da je odstrel potreben. V primeru, da obstaja strah pred nezakonitim lovom, je potrebno povečati dejavnost lovske inšpekcije, predpisati višje kazni in sankcije kršiteljem in pristojnim lovskim upraviteljem naložiti dodatne dolžnosti nadzora na tem področju (varstva narave), namesto, da se državno predpisuje visoke pavšalne kvote odstrela zavarovanih živalskih vrst in se zraven iz tega ustvarja še ekonomsko dejavnost lovskega turizma preko prodaje lovskih dovolilnic tujim državljanom, ki so na svojih območjih te velike zveri že iztrebili (Italija in Avstrija trenutno nimata viabilnih populacij rjavega medveda. V osrednji Avstriji je medved pred nekaj leti popolnoma izginil, v obmejnem območju s Slovenijo (dežela Koroška) in Italijo (dežela Tirolska) se pojavljajo zgolj posamezni osebki. V severni Italiji, v Dolomitih v provinci Trento, je prisotna majhna izolirana populacija s ca. 50-60 osebki. V obeh omenjenih državah je lov medveda prepovedan, dovoljene so le posamezne izjeme v primeru ogrožanja varnosti ljudi in premoženja.) ter prodajo mesa, trofej in drugih izdelkov mrtvih živali zaščitenih živalskih vrst. Za odstrel medveda "lovski turisti" v povprečju plačajo okoli tisoč evrov, za "trofejne" primerke pa lahko tudi do 10.000 EUR, kar pa predstavlja po navedbah ZGS »dodatni zaslužek lovskim družinam«.
Ukrep “odvzema” po Direktivi o habitatih in Uredbi ne more biti uporabljen za uravnavanje velikosti populacije velikih zveri, saj je odrejanje lova na zaščitene živalske vrste na podlagi letnega prirasta prepovedan.
Že Upravno sodišče je opozorilo v svoji sodbi na krmišča, ki skrbijo za to da se populacija medvedov v Republiki Sloveniji drastično povečuje; opozorilo je na to, da Zavod za gozdove in Zavod za varstvo narave imata te informacije že od leta 2013, vendar krmišča še danes niso zmanjšana ali ukinjena, temveč predstavljajo 33–40 % prehrane rjavega medveda. To je razlog za povečevanje števila medvedov in tu se morajo začeti ukrepi – uvajanje lova na zaščiteno živalsko vrsto ter hkratno namerno povečevanje številčnosti ni zakonito in krši slovensko zakonodajo, zavezujoče pravo EU in obveznosti iz mednarodnih pogodb.
V točki 3.1.1 (Selektivnost in omejenost odvzema) MOP navaja, da je del odvzemne kvote pri medvedih ciljno namenjen odstrelu konfliktnih osebkov. Pri volkovih pa je splošni pogoj za sprostitev posameznega volka iz odstrelne kvote ponavljajoča se škoda. Gre za materijo, urejeno z nadrejenim pravnim aktom – Uredbo, ki v svojem besedilu predpisuje poseben upravni postopek, v katerem ARSO opravi presojo potrebnega odstrela (kot skrajnega ukrepa dela intervencijske skupine) in izda posamični upravni akt, ki je časovno omejen in velja za točno določen osebek oziroma omejeno število osebkov, ki povzročajo škodo oziroma ogrožajo ljudi ali premoženje. Prenos izjemnega odstrela v hierarhično nižji pravni akt ter pri tem odstranitev posebej predpisanih kavtel in postopka za izdajo dovoljenja za izjemni odstrel je neskladno z ustavnim načelom pravne države in izvedenih načel, zlasti načelom pravne varnosti, zaupanja v pravo, jasnosti in določnosti predpisov, pravne urejenosti in predvidljivosti delovanja državne oblasti in prepovedi čezmernih posegov države (F. Grad, Priprava predpisa in koherentnost pravnega reda. Povezava.
Skladno s slovensko in evropsko zakonodajo pravno zaščitenih živalskih vrst predstavlja izjemni odstrel po Uredbi, ki se opravi skladno s protokolom delovanja intervencijske skupine, edini zakoniti način usmrtitve osebka zaščitene živalske vrste. Kot tak je predviden kot skrajno sredstvo poseganja v strogo zaščitene živalske vrste. Na področju varstva narave namreč velja načelo previdnosti, ki pomeni, da je poseg v naravno vrednoto prepovedan, dokler ni z gotovostjo dokazano, da je le-ta potreben. Če obstaja dvom oziroma strokovna nedokazanost, so posegi prepovedani.
V točki 3.2.1 (Zmanjšanje splošnega občutka varnosti prebivalcev in družbene sprejemljivosti zaradi hitre rasti populacij rjavega medveda in volka) MOP navaja, da je družbeno nosilno zmogljivost v posameznem primeru težko ali nemogoče definirati, pri čemer ponovno opozarjamo na uporabo načela previdnosti pri posegih v okolje. Če MOP že samo prizna, da je v Sloveniji družbena nesprejemljivost velikih zveri nedefinirana (kar izhaja tudi iz priloženih rezultatov anket, ki ne predstavljajo zadostno podlago za ugotavljanje družbene sprejemljivosti), potem na ta kriterij ne more opirati svoje utemeljitve odstrela skladno z temeljnim načelom evropske okoljske politike, ki v svojem bistvu pomeni, da v primeru dvoma prevlada korist varstva okolja pred drugimi interesi (T. Klemenčič, Načelo previdnosti in primeri njegove uporabe v praksi).
MOP kot utemeljitev odstrela medveda navaja iz l. 2015 (Navajana DinAlp Bear anketa iz l. 2015 je ugotovila, da je bil družbeno sprejemljiva meja števila medvedov dosežena pri prebivalcih dinarsko-alpskega območja; da je odnos alpskega dela Slovenije do odstrela medvedov v povprečju neodločen, medtem ko so Slovenci iz dinarskega dela Slovenije poudarili potrebo po odstrelu in l. 2019 izvedeni raziskavi odnosa slovenske javnosti do rjavega medveda in upravljanja z njim. Medtem ko je opravljeno raziskavo iz l. 2015 kot podlago za odstrel spoznalo kot neprimerno že Upravno sodišče v svoji sodni odločbi iz aprila 2019, pa so rezultati raziskave iz l. 2019 preliminarni in neobjavljeni. Tako nepopolne raziskave javnega mnenja, ki hkrati niti ne kažejo na družbeno nesprejemljivost rjavega medveda, ne morejo predstavljati podlage za uvedbo lova na zavarovano živalsko vrsto.
Ponovno opozarjamo na več kot 13.000 podpisnikov peticije proti odstrelu, katere niso upoštevane pri raziskavi javnega mnenja in družbene sprejemljivosti.
Anketa, na katero se opira MOP pri utemeljitvi odstrela rjavega medveda, ni narejena skladno z navodili iz sodne odločbe Upravnega sodišča (UPRS Sodba I U 2541/2018-26 38) in ne more predstavljati “raziskavo družbene sprejemljivosti”, ki je podlaga tako drastičnemu posegu v zavarovano živalsko vrsto. Družbena nosilna kapaciteta bi se morala ugotavljati za območje celotne Slovenije – ne le na podlagi določenega območja in določenega dela družbe. Sklepanja “o povečevanju trenda netolerantnosti” v prihodnosti ni utemeljen argument za uvajanja lova na zavarovane živalske vrste. Na tej točki MOP uporabi celo načelo previdnosti (Številčnost rjavih medvedov je v RS v zadnjih letih razmeroma hitro naraščala, kar pomeni, da bomo ob nadaljnjem naraščanju populacije rjavih medvedov slej kot prej prišli do točke, ko bo posledično ogroženo njeno varstvo. Naslanjajoč se na načelo previdnosti je zato rast populacije nujno potrebno ustaviti, preden doseže ali celo preseže socialno nosilno zmogljivost okolja. Str.18 Obrazložitve Odloka.), vendar čisto skregano z njegovim namenom in vsebinskim pomenom, saj načelo previdnosti omejuje posege v naravo, ne pa opravičuje. Celoten predlog Odloka je povsem v nasprotju z omenjenim temeljnim načelom prava varstva okolja, saj uvaja lov na strogo zavarovani živalski vrsti, na kateri je lov prepovedan, na podlagi argumentov, ki niso le nedokazana, temveč so povsem v nasprotju z dognanji stroke.
Izražanje nestrinjanja vprašanih s povečevanjem števila rjavih medvedov v Sloveniji ne pomeni, da rjavi medved v Sloveniji presega mejo družbene sprejemljivosti. Pri strogo zaščitenih živalskih vrstah se številčnost ne sme uravnavati z uvajanjem lova na podlagi prirasta, temveč je potrebno to urediti (na kar je opozorilo že Upravno sodišče v svoji sodbi I U 2541/2018-26) z zmanjševanjem krmišč. Anketiranci podpirajo ohranjanje prisotnosti rjavih medvedov (Socialna sprejemljivost za rjavega medveda je v Sloveniji na območju rjavega medveda izmerjena z znanstveno uveljavljenimi metodami, merjenje pa je izvedla Univerza v Ljubljani. Ta ugotavlja, da povečanje populacije rjavih medvedov na osrednjem območju njihove prisotnosti v Dinaridih nikakor ni zaželena med tamkajšnjimi prebivalci in povečanju nasprotujejo. Hkrati pa z veliko podpirajo ohranjanje prisotnosti rjavih medvedov v Sloveniji. URL: povezava), kar pomeni, da meja družbene sprejemljivosti medveda, kljub celotnem dogajanju v letih 2018/2019 še ni doseženo. Število pa je odvisno od okolja (dostopnost hrane).
Sami raziskavi javnega mnenja iz l. 2015 in l. 2019 sta sporni z več vidikov ter kot taki ne moreta predstavljati podlago za pavšalno določitev odstrela visokega števila rjavih medvedov. Prvič, vzorec anketirancev je nepopoln, saj sta bili raziskavi izvedeni na območjih, na katerih je rjavi medved prisoten (naselja do 10 000 prebivalcev), medtem ko urbana središča niso bila vključena v vzorčenje (Upravljanje z velikimi zvermi je nacionalno vprašanje, zato je pomembno, da urbane javnosti ne izključujemo. Obrazložitev odloka, str. 38). Upravno sodišče je v svoji sodni odločitvi I U 2541/2018-26 opozorilo MOP, da je ravno postopek določanja odstrela v neskladju z določbami Uredbe in Direktive o habitatih, ter da se družbena sprejemljivost ne more meriti le z željami ene interesne skupine. Pri zaščiti narave in živalskih vrst obstaja širši družbeni interes po ohranitvi in odstrela ni mogoče odrejati le na podlagi odzivov posameznih interesnih skupin – kmetov in lovcev. Drugič, sama raziskava zajema tako nizek vzorec anketirancev, da že na prvi pogled ne more predstavljati raziskavo javnega mnenja o družbeni sprejemljivost rjavega medveda v Republiki Sloveniji. V obeh raziskavah skupaj je bil prvotno zajet vzorec 2450 ljudi, od česar se jih je odzvalo 30,6 %, t. j. 750 ljudi, s tem, da obstaja velika verjetnost, da so se v obeh raziskavah odzivali isti anketiranci. V vsaki resni javnomnenjski raziskavi mora izvajalec sam zagotoviti smiselno pokritost vseh skupin, ne pa dovoljevati, da se anketiranci samoupravno selekcionirajo. V raziskavi v letu 2019 je tako sodelovalo le 387 ljudi.
Zanimivo je, da kljub propagandi za odstrel rjavega medveda večina anketirancev na območjih prisotnosti ostaja neodločena. Tako rezultati anket ne nakazujejo široke podpore odstrelu kot to navaja MOP. Predvsem je pa nesprejemljivo, da se za odrejanje tako velikega števila pavšalnega odstrela rjavega medveda uporabijo raziskave, ki sploh ne nakazujejo na doseganje meje družbene sprejemljivosti kljub izbranem vzorcu anketiranja.
Anketa v bistvu nakazuje, da so prebivalci območij prisotnosti medveda, kljub nedoslednem in pomanjkljivem izvajanju ukrepov z namenom sobivanja (dejavnosti so se izvajale le v okviru projekta DinAlp Bear in SloWolf, niso pa bile nato prenesene na stalno državno raven), neprimernem izvajanju ukrepov preventive (neprizmeljitev ograj, nevzdrževanje stalne električne napetosti ograj, zavračanje preventivnih ukrepov s strani rejcev, ker ti predstavljajo »preveč dela« itd.), nestrokovnem in spolitiziranem širjenju strahu pred velikimi zvermi, omogočanju protestov in ugoditvami zahtevam živinorejcev in lovcev, še vedno sprejemljivi do velikih zveri oziroma si le majhen vzorec anketirancev interesnih skupin primarno želi in podpira odstrel.
V povezavi z volkovi MOP navaja: “Načrtovan in nadzorovan odstrel volkov lahko znotraj nekaterih interesnih skupin poveča toleranco in celo interes za ohranjanje te vrste. Pri nas pa tudi drugod sta s tega vidika ključni skupini rejci pašnih živali in lovci. Obe skupini po eni strani v največji meri »trpita škodo« zaradi volkov: rejci zaradi ekonomske in čustvene škode ob plenjenju njihovih pašnih živali in lovci zaradi plenjenja divjadi.” Pri sklicevanju na družbeno sprejemljivost ob osredotočanju le na določene interesne skupine ne prestane testa sorazmernosti, na kar je opozorilo že Upravno sodišče (UPRS Sodba I U 2541/2018-26). Interesi v Republiki Sloveniji po ohranitvi živalskih vrst so širši, zato je potrebno poslušati strokovne argumente na tem področju, namesto partikularnih ekonomskih interesov ter želje po zaslužku in zahtev po varovanju živine, dejavnosti, ki jo morajo primarno izvajati živinorejci sami – ne pa država preko uvajanja lova na zaščitene živalske vrste. Medtem pa interes po ohranitvi velikih zveri ostaja interes celotne Republike Slovenije in Evropske unije.
Proti živinorejcem, ki ne zaščitijo ustrezno svojih živali, bi se moralo postopati v skladu z Zakonom o zaščiti živali ter Pravilnikom o zaščiti rejnih živali (Uradni list RS, št. 51/10 in 70/10). Slednji v 10. členu nalaga živinorejcem zavarovanje in zaščito živali, ki so nastanjene izven objektov – zaščita se mora izvajati pred naravnimi vplivi in pred plenilci. Ob stopnji informiranosti rejcev in neprimernosti postopanja glede zaščite živali v zadnjih letih, predstavljajo dejanja in opustitve živinorejcev dejanja mučenja živali po Zakonu o zaščiti živali.
MOP utemeljuje odstrel volkov na raziskavi javnega mnenja na podlagi projekta SloWolf (Marinko U. in Majić Skrbinšek A. 2011, projekt SloWolf). Medtem ko je v predlogu Odloka iz leta 2018 iz iste ankete povzel, da imajo do volkov večinsko naklonjeno stališče lovci in širša javnost, »nekoliko bolj negativno stališče« pa imajo rejci drobnice (14. stran Odloka iz leta 2018), v letošnji obrazložitvi povzema povsem drugačne ugotovitve (“Tako skupina lovcev kot tudi skupina rejcev drobnice sta bili izrazito proti popolnemu zavarovanju volka v Sloveniji in proti prepovedi lova nanj, prav tako sta menili, da se številčnost volkov ne bi smela povečati.”). MOP opozarja tudi na nezadovoljstvo lokalnega prebivalstva, posamezne dogodke in proteste KGZ in rejcev, medtem ko pozabi omeniti nezadovoljstvo civilne družbe, ki odstrela ne podpira, organizirane shode, peticije, odprta pisma, posvete itd. MOP se je v obrazložitvi zadevnega odloka odločilo pristransko utemeljiti nujnost odstrela z navajanjem prirejenih dejstev, dogodkov in raziskav (npr. pri beleženju škod se pod škodne dogodke všteva tudi poškodbe gozdnega drevja, torej poškodbe habitata rjavega medveda. Zato sploh ni presenetljivo, da so lahko podatki in poročila strokovnjakov medsebojno tako različni in prirejeni željam in interesom določenega ukrepa), pri tem pa je opustilo svojo primarno dolžnost varovanja narave ter ohranjanja strokovnosti in nepristranskosti pri izdaji pravnih aktov. Prav tako MOP navaja “hitro povečanje” populacije volka od leta 2011, kar pa je povsem nasprotno ugotovitvam projektne skupine SloWolf.
Nobene od zgoraj navedenih družbenih kategorij ni mogoče same po sebi (npr. zaradi splošno znane številčnosti ali družbenega vpliva), enačiti z javnostjo oziroma njenega odnosa do medvedov in volkov enačiti z družbeno sprejemljivostjo, še posebno ker iz opravljenih raziskav javnega mnenja izhaja (kar je MOP poudarjalo tudi v obrazložitvi Odloka iz leta 2018, ki je temeljil na istih raziskavah javnega mnenja), da je odnos splošne javnosti do velikih zveri pozitiven. Da bi se lahko govorilo o družbeni sprejemljivosti odstrela, ne zadostuje, da se v podporo navedenim stališčem kot podlago vzame le mnenje dela družbe oz. ene izmed interesnih skupin v Republiki Sloveniji, ki podpira odstrel v glavnem zaradi tega, ker ji medvedi in volkovi povzročajo škodo (ki pa je krita s sistemom odškodnin). Kljub uspešnosti preventivnih in drugih ukrepov oškodovanci – lastniki nepremičnin, mnogokrat ne izvršujejo dolžnostna ravnanja v zvezi z zaščito pred škodo, povzročeno s strani živali (Zavod za gozdove Slovenije, Ukrepi za preprečevanje škod, ki jo na človekovem premoženju povzročajo velike zveri, str. 2-3). Medtem ko mora vsaka oseba, ki opravlja dejavnost, nositi tveganja in morebitnih škod, ki izvira iz tveganj pri opravljanja dejavnosti, se pri dejavnosti reje to, ne le subvencionira, temveč v primeru škod izplačuje tudi odškodnina. Izplačevanje odškodnin predstavlja primeren sistem za gospodarsko škodo zaradi velikih zveri, vendar dodatno uporabljanje tega argumenta pri poudarjanju utemeljenosti odstrela, pri vsej pomoči države (kot npr. subvencioniranje, ki predstavlja 60 % vrednosti končnega izdelka), ki jo določena interesna skupina deležna, ni primerno ali utemeljeno.
V civilni javnosti so tekom let in ponavljajočih Odlokov o odstrelu krožile različne peticije proti odstrelu rjavega medveda in volka (peticija proti odstreli rjavega medveda in volka), ne le v povezavi z Odlokom, temveč tudi v povezavi z izrednimi odstreli (peticija proti odstrelu medveda) ter tudi dobivali veliko podporo v kratkem času, kar nakazuje, da je splošna javnost izrazito proti odstrelu zaščitenih živalskih vrst. Posebej bi radi opozorili na peticijo proti interventnemu odstrelu medveda in volka (peticija), ki je v rekordnem času dosegla več kot 13.000 podpisov in je še najbolj popoln pokazatelj odziva splošne javnosti, veliko bolj kot posamezni protesti, grožnje in izjave združenj kmetov in lovcev. Peticija kljub temu ni bila upoštevana in v obrazložitvi Odloka, ki se sklicuje na javno mnenje in družbeno sprejemljivost, sploh ni omenjena, kar nakazuje na to, da se je MOP osredotočilo le na pristransko utemeljitev odstrela brez upoštevanja vseh dejstev družbenega dogajanja okoli odstrela medveda in volka.
Prav tako je potrebno vzeti v zakup tudi naravno ravnovesje in morebitne posledice v prihodnosti, če se trenutno daje prednost le eni interesni skupini. Če bodo lovci pobijali osebke zaščitene vrste medveda in volka, bo več divjadi brez plenilca, kar bo povzročalo nadaljnjo škodo lastnikom gozdov in kmetom oziroma podlago za nadaljnje poseganje v naravo z večjim odlovom divjadi s strani lovcev. Stališče, da uravnavanja populacije živali zaradi urbanega okolja ni mogoče prepustiti naravnim zakonitostim, ni znanstveno dokazano oz. teh dokazov ni navedenih v obrazložitvi. Dokazano je, da narava lahko uravnava naravno ravnotežje, tudi če gre za urbano področje. Študije strokovnjakov kažejo, da živali regulirajo prirastek glede na količino hrane v okolju (v skupinah to počnejo vodilne živali) in tega ni potrebno regulirati z odstrelom. Dokaz za to so območja v Evropi, kjer je lov prepovedan, kot npr. v razsežnem italijanskem nacionalnem parku Gran Paradiso ali v švicarskem kantonu Ženeva (urbano območje), kjer do sedaj niso ugotovili prekomernega prirasta divjih živali, čeprav je tam lov prepovedan.
V povezavi z medvedom Republika Slovenija izvaja enega najvišjih odstrelov medveda na svetu, saj vsako leto odstreli vsaj petino celotne populacije. Glede medvedov so leta 2014 na Zavodu za gozdove Slovenije pričeli z izvajanje projekta DinAlp Bear in oktobra 2017 so zaključili raziskavo, s katero ugotavljajo številčnost medvedov v Sloveniji in na Hrvaškem s pomočjo molekularne genetike. Po podatkih se je populacija medvedov v Sloveniji od leta 2007 do 2015 dvignila kar za 33 %, vendar pa zato ni bilo večjega števila škod in konfliktov zaradi medvedov. Pri medvedih je nihanje števila škodnih dogodkov povezano s količino obroda v gozdovih, krmljenjem divjadi in razpoložljivostjo odpadkov in hrane v bližini naselij, saj medvedi prvenstveno iščejo hrano v naravi. Povečevanje stikov z medvedi je predvidljivo (ko je pomanjkanje hrane v naravi) in ga je mogoče preprečiti s preventivnimi ukrepi. Zelo učinkoviti alternativni ukrepi bi bili v teh primerih, da se odpravijo vsi možni dejavniki, ki privabljajo medvede k naseljem, da se ljudi informira o biologiji in ekologiji rjavega medveda ter da se izvaja pravilno krmljenje, ki ne povzroča odvisnosti in navezanosti medveda od človeka in medveda odvrača od naselij. Kljub možnosti alternativnih rešitev, je v Odloku določen odstrel 175 osebkov rjavega medveda, čeprav ni dokazano, da bi odstrel živali vplival na manjše število škod. Ravno nasprotno, dokazi kažejo, da večanje števila osebkov rjavega medveda ne prinaša povečevanje števila škodnih dogodkov in posledično ne vpliva na družbeno sprejemljivost. Navedbe MOP v obrazložitvi Odloka so v nasprotju z ugotovitvami projekta DinalpBear, ki sta ga izvajala Zavod za gozdove in Biotehniška fakulteta UL, da povečanje števila medvedov med leti 2007 in 2015 ni vodilo v večje število napadov (DinAlp Bear. Najnovejša ocena številčnosti populacije medveda v Sloveniji. URL: najnovejša ocena številčnosti). MOP je v podlagi Odloku v letu 2018 navedlo, »da se je število škod, kljub povečevanju števila osebkov in širjenju področja, v celoti zmanjšalo« (Odlok, izpolnjevanje pogojev (splošno) – 2. točka, 4. stran). Odstrel osebkov vrste rjavega medved predstavlja kršenje zakonodaje, na katerega je leta 2015 opozorila tudi Pravna klinika za varstvo okolja pri Pravni fakulteti v Ljubljani.
Število prijavljenih škodnih dogodkov, ki jih je povzročil rjavi medved od leta 2001 naprej. Velika nihanja med posameznimi leti so predvsem posledica razlik v dostopnosti naravne hrane (npr. obrod bukve). Kot zanimivost, rast števila medvedov je bil ugotovljen med l. 2007 in 2015 za 33 %.
Iz obrazložitve Odloka tako izhaja, da glede vpliva odstrela na družbeno sprejemljivost v Sloveniji še ni bilo izvedenih poglobljenih raziskav, ki bi opravičevale navajane trditve, da je v Sloveniji dosežena meja družbene sprejemljivosti. Medtem pa poročila projektov Slowolf in Dinalp Bear, (so)financiranih s strani Evropske Unije in MOP, ugotavljajo, da neposeganje v populacije zaščitenih vrst ne povečuje možnosti škodnih dogodkov oz. konfliktov. MOP v postopku za izdajo Odloka ni pravilno uporabilo Uredbe, ki pomeni pravno podlago za njegovo izdajo. MOP ni izkazalo, da so izpolnjeni pogoji iz Uredbe in pravna podlaga za izdajo navedenega Odloka tako ni izkazana.
Povečevanje številčnosti in s tem zgoščevanje populacije rjavega medveda je posledica dostopa rjavih medvedov do hrane. V Sloveniji predstavlja skoraj 40 % hrane medvedov krma, ki jo nastavljajo lovci. To, da razpoložljivost hrane vpliva na številčnost populacije medveda, je znano slovenskim strokovnjakom že od leta 2013, vendar se ne sprejemajo nobeni ukrepi v smeri zmanjševanja krmljenja. Že od leta 2013 bi bilo potrebno krmljenje postopno zmanjševati, vendar se lovci temu spretno izogibajo, že 6 let nič ne ukrenejo v tej smeri in povzročajo povečevanje številčnosti medveda, vsakoletno zahtevajo odstrel in tako zagotvaljajo “dodatni zaslužek lovskim družinam” iz prodaje turističnih dovolilnic za odstrel ter trgovanja z deli teles odstreljenih osebkov.
Glede številčnosti medvedov je sodišče v svoji sodbi I U 2541/2018-26 opozorilo, da je ZRSNV opozorilo, da se v Sloveniji intenzivno krmi medvede, kar vpliva na populacijsko gostoto in visoko rodnost; to mnenje pa je objavljeno na podlagi članka iz leta 2013. Sodišče piše: »Iz tega izhaja, da bi pristojni organi že več let morali vedeti, da intenzivno krmljenje medvedov na podlagi znanstvenih dognanj vpliva na njihovo številčnost, a tožena stranka ne zatrjuje, da bi bilo to krmljenje v zadnjih letih kakor koli zmanjšano. Tudi to ne kaže, da tožena stranka jemlje selektivni in omejeni odvzem medvedov iz narave po Odloku/2018 kot izjemo od strogega varstvenega režima, katerega cilj pa, kot že rečeno, ni samo varovanje ugodnega stanja živalske vrste medveda, ampak tudi prepoved nepotrebnega ubijanja osebkov zavarovane živalske vrste. Pisno stališče ZRSVN zato priporoča, da se zmanjša število krmišč in da se razmisli o omejitvah krmljenja medvedov. Tudi tožena stranka sama v odgovoru na tožbo pravi, da sta povečevanje številčnosti medveda in zgoščevanje populacije posledica nepravilnega in prekomernega krmljenja rjavega medveda, ker to neposredno vpliva na ugodnejše razmere za njegovo razmnoževanje.«
Dobra praksa strategije krmljenja ima že naša soseda, Hrvaška, ki prepoveduje vsako hranjenje medveda v območjih, kjer je ta živalska vrsta nezaželena; na drugih območjih pa je krmljenje medveda točno predpisano in omejeno. Pri medvedih odstrel ni in ne bo sprejemljiv, dokler se krmljenje medvedov ne bo občutno zmanjšalo in dokler vsako gospodarstvo, ki beleži škodo, ne bo uporabilo vseh razpoložljivih preventivnih sredstev glede na primernost nepremičnine. Rjavi medvedi se v splošnem izogibajo bližini človekovih naselij, vendar jih ljudje s prosto dostopnimi zavrženimi viri hrane, kot npr. nepravilnim odlaganjem organske hrane ter odpadkov, nehote privabljamo v svojo bližino.
Pričakovanje večjega števila konfliktov pri rekreacijski in turistični uporabi gozdnih in drugih površin kot argument za odstrel ne vzdrži. Stiki med človekom in medvedom so redki (v letu 2018 nismo beležili napada rjavega medveda na človeka, pri katerem bi prišlo do fizičnega stika. Obrazložitev Odloka, str. 26), še bolj redki so napadi na človeka (V večini primerov gre za t. i. lažne napade, ko se rjavi medvedi ob srečanju z ljudmi agresivno vedejo, ne da bi prišlo do fizičnega kontakta s človekom. Obrazložitev odloka, str. 28), pa še ti so navadno zaradi krivde na strani človeškega dejavnika. Po podatkih intervencijske skupine ZGS letno beležijo do 5 napadov rjavega medveda na človeka (obdobje 2014–2018), t. j. dejanskih napadov, kjer je prišlo do fizičnega kontakta med rjavim medvedom in človekom. Do teh napadov je večinoma prišlo v gozdu, ko so ljudje opravljali določeno delo ali izvajali neko obliko rekreacije (Obrazložitev Odloka, str. 32). Obsežnih sklenjenih gozdnih kompleksov, ki bi v celoti zadovoljili energijske potrebe rjavega medveda (in s tem potrebe po gibanju), pri nas ni. Ti so bili namreč razdrobljeni in presekani z nepremišljenimi prostorskimi posegi. Ob širjenju urbanih in turističnih območij je nujno ocenjevati tudi vplive na naravo – če je na določenem območju visoka številčnost medveda, je potrebno o tem ozaveščati in v primeru povečanih srečanj prepovedati uporabo določenih rekreacijskih poti ter omogočiti medvedu normalno bivanje vsaj v tistih habitatih, kamor se lahko umakne pred človekom.
V poglavju Prostorska razporeditev škod od rjavega medveda po LUO v obdobju 2014–2018 (str. 29 obrazložitve Odloka) MOP zelo podrobno obrazloži razporeditev in vzroke za nastanek škode, povzročene s strani medveda. Torej bi s preventivnimi ukrepi lahko škodne dogodke zmanjšalo in posledično povečalo družbeno sprejemljivost za ljudi. Vendar vseeno v Odloku utemeljuje le odstrel osebkov.
V povezavi z volkovi se njihovo število tudi brez zunanje intervencije prilagaja okolju. Volkovi so nekoč poseljevali vso Evropo, a so bili zaradi človekovega preganjanja v 19. stoletju iz večjega dela iztrebljeni. Populacija zdaj okreva in ponovno naseljuje izpraznjena območja. Volk v naravnem okolju ne potrebuje zunanjega uravnavanja v obliki naravnih sovražnikov ali človekovega poseganja, saj je to doseženo z znotraj-vrstnimi mehanizmi, ki dolgoročno preprečujejo povečevanje lokalnih gostot nad biološko nosilno kapaciteto okolja. Raziskovalci Life + projekta SloWolf (2010–2014), sofinanciranega s strani Evropske komisije in Ministrstva za kmetijstvo in okolje RS, so prepričani, da bo sobivanje ljudi in volkov mogoče, če bodo posegi v populacijo čim manjši. Projekt je poročal, da volkov v Sloveniji ni od 70 do 100, kakršne so bile ocene pred l. 2012, temveč od 31 do 41, smrtnost med njimi je zelo visoka predvsem zaradi človekovih dejavnosti (legalni odstrel, krivolov, povozi...) in človeški dejavnik je pogosto usoden tudi za alfa osebke, vodilne volkove v tropih, kar ogroža njihovo stabilnost. MOP v obrazložitvi Odloka navaja, da je število ključno za družbeno sprejemljivost. Če bi bilo to res, bi moralo MOP leta 2012 zaznati občutno povečanje družbene sprejemljivosti, ampak MOP tega nikjer ne navaja.
Rezultati monitoringa za leto 2017 prikazujejo zmeren porast številčnosti volkov. Čeprav naj bi se velikost populacije glede na prejšnjo sezono ponovno nekoliko zvišala, se intervali zaupanja med sezonama 2015/2016 in 2016/2017 v veliki meri prekrivajo, tako da se tega ne da z gotovostjo trditi. MOP je svojo utemeljitev odstrela utemeljilo na oceni celotne superpopulacije volkov, ki vključuje tudi vse zaznane volkove v čezmejnih tropih, na podlagi metod tuljenja in genetskega vzorčenja iztrebkov. Prvo delno poročilo Spremljanje varstvenega stanja volkov v Sloveniji v letih 2017/2020 opisuje potek in rezultate monitoringa volkov v Republiki Sloveniji. Pri metodi tuljenja poročilo navaja, da podatki niso popolni, saj bi se lahko na določenih območjih oglašali tudi psi in šakali; pri metodi genetskega vzorčenja navajajo, da iztrebki domnevno pripadajo živalski vrsti volkov. Tako podatki o številu volkov niso zanesljivi, na kar je opozorilo MOP tudi v obrazložitvi Odloka v letu 2018. Prav tako Odlok odstrel volkov ocenjuje na štetju »superpopulacije«, ki se ne nanaša le na območje Slovenije, temveč zajema tudi volkove v čezmejnih tropih, medtem ko ukrep odstrela v Odloku zajema le volkove v slovenskih tropih (npr. na Hrvaškem imajo večjo populacijo volkov, vendar je odstrel prepovedan že od l. 2013). Prav lahko število populacije volkov med letom niha v povprečju med 33 in 46 osebki, kar se zdi zelo relevanten podatek v primeru odstrela zavarovane živalske vrste. Menimo, da domneve in trditve, ki niso niti gotove, niti popolne, ne morejo biti podlaga za odstrel, k čemur napeljuje tudi mednarodni okoljevarstveni standard previdnosti in sam namen pravne zaščite zavarovanih živalskih vrst.
Uradno stališče projektne skupine Slowolf glede odstrela volkov v Sloveniji je, da je bilo v zadnjih dvajsetih letih izvedenih mnogo raziskav, v katerih so ugotavljali učinkovitost ubijanja volkov (z odstrelom, s pastmi ali strupom) za zmanjševanje škod, ki jo volkovi povzročajo na živini. Splošni zaključek teh raziskav je bil, da splošno ubijanje volkov v obsegu, ki še zagotavlja dolgoročni obstoj populacije, ni ukrep, s katerim bi bilo mogoče učinkovito zmanjšati škode zaradi napadov volkov na živini niti kratkoročno niti dolgoročno. V več primerih so raziskovalci celo opazili, da je bil učinek odvzema volkov nasproten od pričakovanega – število škodnih primerov se je po odvzemu povečalo. To je najverjetneje posledica tega, da je prišlo do odstrela vsaj enega osebka iz dominantnega para in posledičnega razpada tropov, njihove teritorije pa so nadomestili drugi, mlajši volkovi, ki so zaradi manjše izkušenosti v lovu pogosteje lovili lažje ulovljive domače živali.. Na neučinkovitost splošnega odstrela volkov za preprečevanje škod kažejo tudi podatki za Slovenijo.
Projekt pa je ponudil drugo možnost za reševanje problematike, saj imajo volkovi sposobnost samoregulacije velikosti tropa in tudi če ni odstrela, se volkovi ne prenamnožijo, pravijo raziskovalci, zato je pomembno predvsem čim manjše poseganje v strukturo tropov. Miha Krofel, SloWolf, ocenjuje, da je največji problem pri nas prav nenehno rušenje strukture tropov. »Volkovi so monogamna vrsta, mi pa smo jih prisilili v stalno menjavanje partnerjev, kar ima lahko za negativno posledico križanje s psi, vpliva pa tudi na izbor plena. Volkovi so pri lovu na divjad uspešni le kot dobro uigrana ekipa, če pa ta, na primer zaradi odstrela člana tropa, razpade, se pogosteje lotijo lažje dostopne hrane, na primer ovac. Od tu navidezni paradoks: večji kot je odstrel, večja je lahko škoda.« Večina škode nastaja pri manj kot odstotku rejcev drobnice na območju volkov, kar pa se da ustrezno odvrniti z uporabo ograj/mrež z električno napetostjo, ki so od leta 2018 popolnoma financirane s strani Evropske unije, in pastirskih psov, ki so jih razdeljevali tudi v sklopu projekta SloWolf. Že po prvih dveh letih uporabe podarjenih zaščitnih sredstev, se je izplačilo odškodnin rejcem zmanjšalo za skoraj 200.000,00 evrov, kar znaša skoraj toliko, kot celoten prispevek Slovenije k financiranju SloWolf projekta.
V zvezi z družbeno sprejemljivostjo so v sklopu projekta SloWolf (Projekt SLowolf, Povzetek rezultatov, Poročilo za laike str. 8) poudarili, da preživetje volkov ogroža negativen odnos javnosti, ki je primarno posledica škod, ki jih volkovi povzročajo na domačih živalih in strahu, ki izhaja iz slabega poznavanja biologije vrste (volkovi niso ljudem nevarni in se, če je le mogoče, izognejo srečanju z nami). V nasprotju z navajanji MOP, da je odstrel volkov nujen zaradi družbene sprejemljivosti, v sklopu projekta poročajo, da velika večina prebivalcev z območja prisotnosti volkov podpira njihovo varstvo in si želi boljšega sobivanja. Rezultat projekta je bil tudi Akcijski načrt za upravljanje volka, na podlagi katerega bi morala vlada spremeniti tudi pravilnik o povračilu škod (Pravilnik o primernih načinih varovanja premoženja in vrstah ukrepov za preprečitev nadaljnje škode na premoženju (Uradni list RS, št. 74/05), da izplačilo ponavljajočih se odškodnin za škodo, ki jo v kmetijstvu povzroči volk, pogojuje z uporabo visokih ograj z električno napetostjo, ki skupaj z akumulatorjem stanejo 2.500 evrov in jih bo financirala država. MOP do sedaj tega še ni storilo. MOP pa niti ne obrazloži, kako naj bi zmanjšanje števila volkov, ki niti ne sme škodovati ohranitvi ugodnega stanja populacije, odločilno vplivalo na javno mnenje o volkovih, t. j. na problem, ki ga želi rešiti z usmrtitvijo živali.
Tako Odlok ne izpolnjuje razloga iz prvega odstavka 7. člena Uredbe in posledično pogoje za odobritev izjeme od varstvenega režima, kot ga predpisuje 5. člen Uredbe (splošna prepoved odvzema iz narave oziroma usmrtitve), kar je ugotovilo že Upravno sodišče Republike Slovenije v sodbi I U 168/2017-18 z dne 1. marca 2018, s katero je odpravilo prilogo 2 Odloka o ukrepu odvzema osebkov vrst rjavega medveda in volka iz narave za leto 2017. V obrazložitvi je sodišče zapisalo, da čeprav se izpodbijani akt nanaša na omejena časovna obdobja, ki so se že iztekla pred odločitvijo sodišča v tej zadevi, sodišče meni, da bi odločitev lahko tožena stranka – Republika Slovenija upoštevala pri morebitnih nadaljnjih odločitvah o odvzemu osebkov iz narave. V letu 2019 je Upravno sodišča zadržalo izvajanje Odloka, ki je odrejal odstrel medveda in v svoji končni odločitvi I U 2541/2018-26 zaradi nepravilnosti pri sprejemanju predpisa vrnilo Odlok v ponovni postopek sprejemanja. Kljub očitnim vsebinskim in postopkovnim nepravilnostim v Odloku MOP ni upoštevalo sodbe Upravnega sodišča, temveč je raje Vladi RS predlagalo sprejem interventnega zakona v nujnem postopku ter tako zaobšlo temeljna načela pravne države in poseglo v sodno vejo oblasti.
Preverjanje odsotnosti drugih zadovoljivih možnosti je po Smernicah Evropske komisije splošni pogoj za uveljavljanje vsake izjeme za poseganje v populacijo zavarovanih vrst, tako tudi po členu 16(1) e, na katerem temelji Odlok. Kot sam navaja MOP, so ostali ukrepi (informiranje in preventivni ukrepi) prvenstveno usmerjeni v ohranjanje in izboljševanje sobivanja ljudi z velikimi zvermi, t. j. na kriterij (družbeno sprejemljivost), na podlagi katerega utemeljuje sam odstrel. Čeprav MOP sploh ne izkaže problema, ki ga izpostavlja – doseganje primerne stopnje družbene sprejemljivosti in splošnega občutka varnosti prebivalcev, v obrazložitvi Odloka ne zadosti niti kavtelam drugega kriterija, da ne obstajajo druge zadovoljive možnosti za upravljanje s populacijo rjavega medveda in volka.
Izvajanje preventivnih ukrepov, ki dejansko vplivajo na število škod in družbeno sprejemljivost predstavlja “drugo zadovoljivo možnost”, ki pa jo država ne predpisuje kot obvezno, niti v popolnosti ne financira. Prav tako prepoved oziroma drastično zmanjševanje krmljenja medvedov predstavlja “drugo zadovoljivo možnost”, ki bi vplivala na številčnost medvedje populacije, česar pa država ne izvaja, spodbuja ali predpisuje kot obvezno. MOP se raje odloča za najbolj radikalen poseg v zavarovano živalsko vrsto, uvajanje lova, s katero omogoča zaslužke iz lovskega turizma, prodaje mesa in trofej strogo zaščitenih živalskih vrst.
Električne ograde so od leta 2018 v popolnosti financirane s strani EU (https://wilderness-society.org/eu-costs-for-livestock-protection-and-damages-can-now-be-fully-compensated). Za popolno učinkovitost in širšo uporabo preventivnih ukrepov mora Slovenija to možnost financiranja prenesti v svoj sistem in odstraniti kakršnekoli omejitve financiranju električnih ograd (kot so omejitve financiranja, postavljanje pogoja že nastale škode za upravičenost ipd.). S takimi omejitvami posledično omejuje uporabo preventivnih ukrepov. V osmih letih razdeljene ograde so dosegle le 120 upravičencev (Obrazložitev Odloka, str. 40); pastirski psi pa 18 upravičencev; namesto da bi država v popolnosti spodbujala preventivne ukrepe, raje omejuje pridobivanje slednjih in odreja odstrel.
Trenutni obseg pojavljanja škodnih primerov po volkovih ima upadajoči trend. Zato je ključnega pomena nadaljevanje vlaganj sredstev v mehanizme zaščite in ukrepe za preprečevanje napadov volka na pašne živali, še posebej na drobnico, ki predstavlja njegov plen v več kot 70 % škodnih primerov, kar pa je verjetno večinoma zaradi dejstva neprimernega in prekomernega odstrela volkov in rušenja naravnih tropov. Najbolj učinkovit ukrep predstavlja zapiranje pašnih živali v visoke (nočne) elektromreže, tudi v kombinaciji s pastirskimi psi; na območjih neprimernih za postavitev ograj pa uporaba pastirjev. Izrednega pomena je tudi uvedba svetovanja in pomoči lastnikom pri zaščiti njihove drobnice kot ključnega dejavnika aktivnega zmanjševanja konfliktnosti vrste. Odstrel volkov na pašnikih, kjer plenijo domače živali, bi moral biti predviden le kot skrajni ukrep intervencijske skupine na podlagi določb izjemnega odstrela po Uredbi.
Odstrel po Odloku ne vpliva na zmanjševanje konfliktov, kar je bilo večkrat poudarjeno s strani strokovnjakov, zato je nenehno navajanje teh argumentov s strani MOP zaskrbljujoče. Konfliktne osebke na podlagi posebej izvedenega postopka v skrajnem primeru odstreli interventna skupina na podlagi določb za izjemni odstrel po Uredbi. Intervencijska skupina pri svojem delu v okviru zakonskih in strokovnih pooblastil uporablja kot metode neposrednega reševanja težav: odvzem živih živali, plašenje s tehničnimi sredstvi in gumijastimi izstrelki ter usmrtitev živali s strelnim orožjem. Skupina lahko prizadetim, skladno z možnostmi, nudi tudi kemične repelente in tehnično zaščito za odvračanje rjavih medvedov, poleg tega pa opravlja številne razgovore z občani ter jih pomirja že s prihodi na kraj dogodka. Večino situacij reši s pogovori z občani in pristojnimi službami, v nekaj primerih je sodelovala z upravljavci lovišč pri odstrelu konfliktnih osebkov oz. so pristojni za lovstvo na območnih enotah ZGS podali predloge za izjemni odvzem z odstrelom (Obrazložitev odloka, str. 44). Delovanje intervencijske skupine se ocenjuje kot zelo učinkovito, že uspešnost njenih metod dela (večino primerov reši že s pogovori) pa nakazuje, da za zmanjševanje konfliktnih situacij ni potreben vedno odstrel, nikakor pa se ta ne bi smel uporabljati preventivno. Prav tako medletno nihanje dela intervencijske skupine v letih 2006–2018 (Preglednica 11, Obrazložitev Odloka, str. 44) dokazuje, da konflikti ne naraščajo strmo navzgor skladno s porastom številčnosti.
Upravno sodišče je že v sodbi I U 168/2017-18 z dne 1. marca 2018 poudarilo, da med metode za izboljševanje družbene sprejemljivosti strogo zavarovane živalske vrste ni mogoče šteti izključno metod za zmanjševanje populacije. Odnos javnosti je eden izmed najbolj ključnih dejavnikov za dolgoročno ohranitev živalskih vrst, povečanje tolerance ljudi pa neposredno zagotavlja varstvo interesov zaščitenih živalskih vrst. Za družbeno sprejemljivost sama velikost populacije ni relevantna, dokler ta ne vpliva na stališče ljudi in njihovo sprejemanje vrste; sprejemljivost največjega števila osebkov neke vrste v nekem prostoru se tako navezuje na dojemanje ljudi ali je zaradi prevelike številčnosti osebkov določene vrste ogroženo mirno sobivanje ljudi in živalsko vrsto. Zgoraj navedeni preventivni in sanacijski ukrepi, usmerjeni na izboljševanje sobivanja ljudi z veliki zvermi, pozitivno vplivajo na družbeno sprejemljivost in preprečujejo možnost nastanka konfliktov med ljudmi in živalmi. Neupraba preventivnih sredstev pa poveča možnost za škodne dogodke in obenem vpliva tudi na družbeno sprejemljivost. Na drugi strani povečevanje števila osebkov vrste rjavi medved in volk v njihovem naravnem habitatu v Republiki Sloveniji (po poročilih in izvedenih analizah) ne povečujejo števila konfliktov s človekom. Zato predviden ukrep že sam po sebi ne more dosegati zakonskega namena – vplivati na družbeno sprejemljivost relevantne družbe in je posledično v nasprotju z namenom Odloka.
Kljub uspešnosti in vidnim rezultatom preventivnih in drugih ukrepov za zaščito premoženja ljudi, pomembnost katerih je predstavljena tudi v Odloku, in zmanjševanju števila škod na krajih, kjer so preventivni in drugi ukrepi izvajani, MOP še vedno družbeno sprejemljivost uravnava na podlagi odstrela, čeprav je tudi splošna javnost proti odstrelu zaščitenih živali. MOP ne izkazuje, kako bi odstrel lahko vplival na zmanjševanje škode, saj se te zmanjšujejo z boljšo zaščito, ukrepi ozaveščanja, informiranja in pomočjo države. MOP ima možnost uporabiti druge ukrepe, ki bi povečali toleranco interesnih skupin rejcev živali, vendar še vedno ni sprejelo ustreznega normativnega okvira za učinkovito varovanje premoženja pred posegi velikih zveri in za ustrezno izboljšanje sistema za ugotavljanje škode ter izplačevanje odškodnin; vseeno pa pristojno ministrstvo vsako leto odreja odstrel. Vidni rezultati so bili zabeleženi že po posameznih razdeljevanjih opreme za zaščito pred medvedi in volkovi in ozaveščanju v sklopu posameznih državnih projektov (zmanjšanje števila konfliktnih primerov, manjša izplačila odškodnin zaradi škodnih primerov); če bi se spodbujanje ozaveščanja in preventivnih ukrepih prenesla na stalno, nadzorovano in vzdrževano državno raven v okviru normativnega okvira, bi bili rezultati še boljši in družbena toleranca do zaščitenih vrst višja.
Trud bi bilo potrebno usmeriti predvsem v učinkovito informiranje interesnih skupin (Priročnik Reja domačih živali na sobivanje z zvermi – Varovanje drobnice pred velikimi zvermi - Berce & Černe, 2016, ki je namenjen vsem rejcem drobnice na območju pojavljanja velikih zveri. Namen priročnika je prikazati glavne načine varovanja drobnice pred velikimi zvermi in izpostaviti ključne elemente učinkovitega varovanja. Priročnik z naslovom Pastirski psi - Berce in sod. 2018), namesto da jim z vsakoletnim odstrelom utrjuje napačno prepričanje, da je odstrel učinkovit in nujen za zmanjševanje škodnih dogodkov. Država ob tem še vedno meni, da z odstrelom lahko pomiri interesno skupino rejcev, ob tem pa navaja, da se je število škod, kljub povečevanju števila osebkov in širjenju področja, v celoti zmanjšalo.
Po ugotovitvah projekta SloWolf prihaja do nadaljnjih škod in konfliktnih situacij na območju izvedenih preventivnih in drugih ukrepov predvsem zaradi površnosti rejcev pri vzdrževanju infrastrukture, napajanju električnih ograj, ki morajo biti pod stalno napetostjo, in drugih napak na strani človeka (Zavod za gozdove Slovenije, Ukrepi za preprečevanje škod, ki jo na človekovem premoženju povzročajo velike zveri, 28. 11. 2016), str. 2-3). Tako so rejci nezadovoljni zaradi škode in zahtevajo odstrel, država tega odredi, kar ne vpliva na obseg škode, vsakoletno streljanje rjavih medvedov in volkov pa ne zmanjšuje nezadovoljstva rejcev. Ukrep tako ni učinkovit v smislu zmanjšanja škode oziroma pomiritve interesne skupine, zato ne dosega namena in ne izpolnjuje pogojev ter je posledično nezakonit (Tudi Evropsko sodišče je v zadevi C-342/05 Evropska komisija proti Republiki Finski, v obrazložitvi posebno poudarilo, da pristojni organi ob dovolitvi lova na določeno število volkov na omejenem geografskem področju »niso predložili natančne in ustrezne obrazložitve o neobstoju drugih zadovoljivih možnosti ali natančne opredelitve volkov, ki povzročajo resno škodo in so lahko predmet odstrela«.) Skladno z mednarodno priznanim standardom načela previdnosti, v primeru naslanjanja države na mnenja interesnih skupin oziroma njihovo nezadovoljstvo, ki ni niti merljivo, to ne predstavlja zadostne podlage za tako invaziven poseg v naravni ekosistem. Nadaljnjo škodo in nezadovoljstvo bi lahko preprečili z ozaveščanjem, izobraževanjem in nadzorom nad vzdrževanjem infrastrukture, ki varuje pred napadi divjih živali.
V prihodnosti se je potrebno posvetiti alternativnim ukrepom, namesto da se pogovarjamo izključno o načinih zmanjšanja populacije zaščitenih vrst. Takšen način upravljanja z zaščiteno živalsko vrsto – da jih streljaš, prodajaš njihove trofeje, meso, turistične dovolilnice za »lov na medveda« - ni primeren in ni skladom s samim namenom zaščite živalske vrste.
Odlok zaradi zgoraj navedenih razlogov z ukrepom odstrela neustavno in nezakonito posega v varovanje, ohranjanje in zaščito živalskih vrst rjavega medveda in volka. Živali so živa, čuteča bitja, ki imajo svoje dostojanstvo, se zavedajo same sebe in vsaka ima lastno, edinstveno osebnost. Njihova inteligenca, sposobnost komunikacije in zmožnost čustvovanja je na visokem nivoju, kar potrjujejo tudi znanstvene raziskave in česar bi se morali zavedati tudi organi, ki sprejemajo odločitve, ki posegajo v naravno ravnovesje. Živalski vrsti rjavi medved in volk sta mednarodnopravno varovani po mednarodnih konvencijah, po Direktivi o habitatih in zakonodaji Republike Slovenije, na nezakonitost ukrepa odstrela po Odloku pa opozarja tudi sodna praksa. Projekti kot so SloWolf in Dinalp Bear so financirani s strani Republike Slovenije iz državnega proračuna, t. j. iz davkoplačevalskih sredstev in naj bi vodili k večjemu razumevanju zaščitenih živalskih vrst v Sloveniji in predstavljali ukrepe, ki bodo uvajali večje razumevanje in mirnejše sobivanje rjavega medveda in volka s človekom, zmanjševali možnosti škod in povečevali družbeno sprejemljivost.
Kljub pomembnim ugotovitvam iz poročil, ki kažejo na to, da ubijanje zaščitenih vrst v Republiki Sloveniji ni potrebno, MOP vsako leto ponovno predlaga odstrel obeh zaščitenih vrst ne ozirajoč se na mnenja in raziskave strokovnjakov na tem področju, dokumente in sodno prakso Evropske Unije, sodno prakso Upravnega sodišča ter javno mnenje. Navajanje neresničnih podatkov, izpuščanje strokovnih argumentov, uporaba okoljskih načel le v primerih, ko to služi povsem interesni in nestrokovni utemeljitvi odstrela, je neprimerno za organe, ki pripravljajo in sprejemajo zakonodajo. Civilna družba nima oblastne moči in nadrejene pozicije države, saj lahko na pomanjkljivosti le opozarja, vendar kljub vsem argumentom iz preteklih let zadevni dokument predstavlja tako mero nestrokovnosti in prirejanja podatkov, da bi bilo potrebno uvesti nadzor, nad vsakim akterjem, ki je dopustil, da takšen predpis pride v javno obravnavo.
V SKLADU Z NAVEDENIMI POMANJKLJIVOSTIM ODLOKA POZIVAMO MOP, DA ODLOK ODPRAVI IN USTAVI POSTOPEK SPREJEMANJA ODLOKA.
Društvo za osvoboditev živali in njihove pravice,
Ostrožno pri Ponikvi - del 26, 3232
Ponikva E-mail: