Ministrstvo za okolje in prostor Republike Slovenije
Dunajska 48
1000 Ljubljana
Zadeva: PRIPOMBE NA UREDBO O SPREMEMBI UREDBE O ZAVAROVANIH PROSTO ŽIVEČIH ŽIVALSKIH VRSTAH
Spoštovani!
V zvezi s spremembo Uredbe o zavarovanih prosto živečih živalskih vrst, ki je v javni razpravi, podajamo pripombe in predloge, kot sledijo v nadaljevanju.
Šakal je v Sloveniji z Uredbo o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah (Uredba o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah, Uradni list RS, št. 46/04, 109/04, 84/05, 115/07, 32/08 – odl. US, 96/08, 36/09, 102/11, 15/14 in 64/16) – Priloga 1, poglavje A) zavarovana vrsta, zato je možno v populacijo šakala posegati le izjemoma in pod posebnimi pogoji.
Obrazložitev, zakaj naj bi bilo potrebno omogočiti lov na šakala, temelji na ugodnem stanju ohranjenosti te vrste in tem, da evropska zakonodaja ne zahteva posebne pravne zaščite šakala. Takšno razlogovanje in način »upravljanja« divjadi, kateremu je očitno cilj le usmrtiti čim večje število tem bolj raznolikih divjih živali, je povsem v nasprotju s 5. členom Ustave Republike Slovenije, ki nalaga državi, da mora skrbeti za ohranjanje naravnega bogastva. Zakon o ohranjanju narave (ZON) v tretjem odstavku 4. člena med naravne vrednote prišteva tudi živalske vrste. Divje živali pa so naše naravno bogastvo, kot izhaja iz 2. člena Zakona o divjadi in lovstvu - ZDLov-1 (Uradni list RS, št. 16/04, 120/06 – odl. US, 17/08, 46/14 – ZON-C in 31/18), ki nalaga upravljanje z divjadjo na način, da se zagotovi zlasti ohranjanje in varstvo divjadi kot naravnega bogastva.
Konvencija o varstvu prosto živečega evropskega rastlinstva in živalstva ter njunih naravnih življenjskih prostorov (Zakon o ratifikaciji Konvencije o varstvu prosto živečega evropskega rastlinstva in živalstva ter njunih naravnih življenjskih prostorov, Uradni list RS – Mednarodne pogodbe, št. 17/99, v nadaljevanju: MKVERZ) v uvodu izpostavlja, da prosto živeče živalstvo pomeni naravno dediščino. Država mora skladno s 73. členom URS skrbeti za ohranjanje naravne dediščine.
Zakon o zaščiti živali (Uradni list RS, št. 38/13 – uradno prečiščeno besedilo in 21/18 – ZNOrg) v 2. členu navaja, da je zaščita živali po tem zakonu dolžnost vseh pravnih in fizičnih oseb, ki so v kakršnemkoli odnosu do živali, predvsem pa, med drugimi akterji, tudi lovskih organizacij. V 3. členu je uzakonjeno pravilo, da nihče ne sme brez utemeljenega razloga povzročiti živali trpljenja, bolezni ali smrti. Povečanje številčnosti živali samo po sebi ne more biti utemeljen razlog za povzročitev smrti živali – to bi pomenilo kršitev ustavne prepovedi mučenja živali.
Ministrstvo za okolje in prostor (MOP) je pri posegih v okolje zavezan z mednarodnim standrdom načela previdnosti, ki je temeljno načelo mednarodne okoljske politike in pomeni, da v primeru dvoma prevlada korist varstva okolja pred drugimi interesi. To tudi pomeni, da ko se ustali nova živalska vrsta v Republiki Sloveniji, to še ne pomeni, da se lahko avtomatično odredi lov na to. MOP bi moralo divje živali upravljati celostno, z interesom, da se naravno ravnovesje ohranja in so posegi potrebni v čim manjši meri. Ob tem naj vas opomnimo na sprejem zakona, dne 20. 6. 2019, ki ga je podprlo tudi MOP – Zakon o interventnem odvzemu osebkov vrst rjavega medveda (Ursus arctos) in volka (Canis lupus) iz narave (Uradni list RS, št. 43/19). V Republiki Sloveniji trenutno vlada situacija, ko se preko sodb sodišča in ob neupoštevanju evropske zakonodaje uvaja lov na zavarovane živalske vrste volka in medveda; hkrati pa MOP predlaga lov še na dodatno zavarovano živalsko vrsto - šakala, katerega razširjenost je posledica slabega upravljanja z velikimi zvermi v Republiki Sloveniji, predvsem z volkom.
Napadov šakala na rejne živali je relativno malo, saj vrsta pleni pretežno manjše vretenčarske vrste (npr. dvoživke, plazilce, ptiče in glodavce), hkrati pa je tudi mrhovinar. Pri večjih vrstah živali navadno pleni mladiče, bolne ali oslabele živali. Po zadnji ledeni dobi se je šakal z Bližnjega vzhoda razširil na jugozahod Evrope. V zadnjih desetletjih se je z Balkanskega polotoka razširil vse do Srednje Evrope, tudi na ozemlje Slovenije. Vse naseljevanje poteka po naravni poti, kar lahko pripišemo spremembi v rabi tal na Balkanskem polotoku ter upadu števila volkov na Balkanskem polotoku.
Šakal je bil prvič uvrščen na seznam zavarovanih vrst leta 1993, saj je bila ob prvem zavarovanju populacija zelo majhna, zato je šakal v Sloveniji veljal za vrsto, ki je v neugodnem stanju. Od leta 2014 je šakal po Zakonu o divjadi in lovstvu z Uredbo o določitvi divjadi in lovnih dob opredeljen kot divjad, zaradi interesov lovcev. Vendar je možno posegati v populacijo šakala samo v okviru izjem Uredbe, zato lovljenje šakala ni mogoče.
»V Romuniji in Bolgariji je bil šakal v začetku zavarovan, vendar je tamkajšnja populacija zelo hitro narasla do te mere, da ni postal samo loven, temveč ga morajo zaradi škode, ki jo povzroča, celo zatirati,« so v utemeljitvi zapisali lovci, ki menijo, da se ob neukrepanju podoben razplet obeta tudi v Sloveniji. Medtem pa biolog Krofel opozarja, da v Sloveniji do tega ne bo prišlo. »Visoke gostote populacije ponekod po Balkanu so pogosto povezane z velikimi količinami klavniških odpadkov in drugih smeti, ki omogočajo šakalu lagodno preživetje. Šakal je zelo uspešen mrhovinar in v naravi opravlja funkcijo čistilca. Ravnanje z odpadki, predvsem klavniškimi, pa je pri nas precej drugače urejeno kot marsikje na Balkanu« (povezava).
S spletne strani Lovske zveze Slovenije (LSZ, povezava) izhaja, da je LZS leta 2014 dosegla, da je Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (MKGP) šakala uvrstilo med divjad (t. j. med lovne vrste). Hkrati se šakal še vedno nahaja tudi na seznamu zavarovanih avtohtonih živalskih vrst, ki ga vodi MOP. Ta je kot pogoj za dialog glede pričetka lova na šakala postavil zahtevo po podatkih o njegovi geografski razširjenosti in številčnosti populacije.
Tako so leta 2016 »uspeli prepričati« MKGP, da je razpisal CRP - Ciljni raziskovalni program »Prostorska razporeditev, številčnost, ocena populacijskih trendov in potencialno širjenje areala vrste zlati šakal (Canis aureus) v Sloveniji«, ki je bil seveda financiran iz davkoplačevalskega denarja. Najbolj neverjetno je dejstvo, da je projekt potekal v sklopu ciljnega raziskovalnega programa »Zagotovimo si hrano za jutri«. V okviru CRP projekta se je preko njihove spletne strani izvajal tudi t. i. »monitoring«. In prav rezultati t. i. »monitoringa«, ki je potekal v okviru CRP, so osnova za določitev števila osebkov za odvzem. Na sestanku, kjer so sodelovali LZS, MKGP, MOP in Zavod RS za varstvo narave, pa je bilo dogovorjeno tudi, da LZS še naprej, tudi po spremembi zakonodaje, vodi monitoring šakala, saj se bo na tej podlagi določal načrt odstrela v prihodnjih letih.
Aktualni podatki, ki naj bi kazali, da se je populacija šakala v Sloveniji v zadnjem desetletju povečala, niso zbrani na transparenten ali primeren način, zato ne morejo predstavljati primerno podlago za MOP, da šakala odstrani iz Uredbe in dovoli lov na njega. Prisotnost šakala v Sloveniji je bila zbrana v letih 2016–2018 v okviru zbiranja podatkov preko spletne strani Lovske zveze Slovenije v okviru projekta, ki ga je financiralo Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, kar nikakor ni mogoče poimenovati sistematski nacionalni monitoring. Lovska zveza Slovenije že vrsto let izraža velik interes, da bi se uvedel lov na šakale, kar odkrito izražajo tudi na svoji spletni strani.
Kar je problematično pri tovrstnih ukrepih, ki se sprejemajo v Republiki Sloveniji, je, da je že iz samega besedila na spletni strani LSZ razvidno, da je njihov namen uvesti lov na še eno živalsko vrsto, medtem ko vse več podatkov in posledic kaže na to, da je ravno zaradi tako prekomernih posegov naravno ravnovesje že zelo okrnjeno. Namesto, da bi bil interes lovskih organizacij, da se naravo poskuša ob vse večji urbanizaciji, gradnji (avto)cest in nakupovalnih centrov, ohraniti in pomagati vzpostaviti nazaj naravno ravnovesje z omejevanjem uničevanja našega naravnega bogastva, pride do zainteresiranosti le, ko gre za streljanje živali.
Nadalje je problematično, ker je monitoring, ki ga je kot pogoj postavilo MOP, razpisalo in izvajalo MKGP, torej ministrstvo, ki v svojih namenih in načelih nima vodila po ohranjanju narave in biotske raznovrstnosti, saj je pristojno za »nadzor« prehrane v povezavi s kmetijstvom in živinorejo; tako nima ne znanja, ne strokovnjakov, ne pristojnosti v svojem resursu, da bi izvajalo projekte v povezavi z »zagotavljanjem hrane«, ki hkrati nudijo podlago za uvajanje lova na živali. Monitoring, izveden na takšen način, nikakor ne more biti nepristranski in ne predstavlja zadostne podlage za sprejem tako drastičnega ukrepa, kot je odstranitev živalske vrste s seznama zavarovanih živalskih vrst in uvedbo lova na njih. Prav tako se resno pojavljajo dvomi o resničnosti podatkov, zbranih na podlagi podatkov, podanih s strani lovcev, ki so del organizacije z očitnim interesom (že vsaj od leta 2014), da se šakala odstrani iz seznama zavarovanih živalskih vrst.
Pri tem pa se ne posluša niti slovenskih biologov, ki so si enotni, da šakal ne ogroža nikogar. »Šakal ni tujerodna ali invazivna vrsta. Kdor to trdi, ne pozna definicije teh dveh pojmov. Res je, da je prišel v Slovenijo relativno pozno – pred 60 leti, toda v nasprotju s tujerodnimi vrstami, kot so na primer pižmovke in nutrije, ga k nam ni zanesel človek. Prišel je po naravni poti – tako kot tudi številne vrste ptic v zadnjih desetletjih,« je razložil dr. Miha Krofel, raziskovalec z Biotehniške fakultete (povezava).
Glede škode, ki naj bi jo šakal povzročal, se mnenja biologov bistveno razlikujejo od mnenj lovcev. Iz tujih raziskav je razvidno, da je šakal predvsem mrhovinar ter plenilec glodalcev in drugih malih sesalcev. Ne pleni zdravih in odraslih parkljarjev. Pri nas je bilo šakalu pripisanih nekaj napadov na drobnico, vendar so vsi primeri, ki so bili do sedaj preverjeni s pomočjo edine zanesljive metode – genetike, kazali na lisico in ne na šakala.
»Lov na šakala z namenom preprečevanja škode je nerazumen, dokler ne vemo, koliko škode vrsta dejansko povzroča in ali bi odstrel pri tem kakor koli pomagal. Podobno je bilo z volkom, ki se ga je več let streljalo zaradi domneve, da odstrel zmanjšuje škodo, potem pa so raziskave dokazale, da to ne drži,« je jasen Krofel (povezava).
Ob tem velja dodati, da je ravno iztrebljanje evropskih volkov v 20. stoletju omogočilo šakalu, da si je razširil življenjski prostor. Šakal se namreč pojavlja izključno na območjih, kjer ni teritorialnih tropov volkov. Ravnanje človeka je namreč ključni dejavnik, ki mu je omogočil kolonizacijo širšega evropskega prostora (primarno zaradi manjšanja habitatov in ubijanja volka, kasneje pa so k širjenju najbrž pripomogli tudi segrevanje ozračja - krajše obdobje s snežno odejo, človeški viri hrane in spremembe v rabi prostora).
Kot navaja MOP, podatki kažejo, da se je od leta 1952 območje šakala v Sloveniji postopno in stalno povečevalo, prav tako tudi številčnost, kar pa je predvsem posledica pobijanja volkov v Republiki Sloveniji v nasprotju z evropsko in slovensko zakonodajo. MOP se pri upravljanju divjih živali ne more koncentirarti le na posamezne vrste in njihovo številčnost, hkrati pa ne razmišljati o širši sliki, saj s takšnim »upravljanjem« ruši naravni sistem in ravnovesje.
Društvo za osvoboditev živali in njihove pravice
Ostrožno pri Ponikvi - del 26
3232 Ponikva
E-mail: