Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (MKGP) je na začetku leta dalo v javno obravnavo novelo Zakona o zaščiti živali (ZZZiv). Razprava je potekala do 12. marca 2025. Na najnovejšo novelo ZZZiv se je med nevladnimi organizacijami, ki si prizadevajo za boljše življenje živali, odzvalo tudi naše društvo: na naslov MKGP je poslalo svoje pripombe k predlogu zakona o spremembah Zakona o zaščiti živali. V nadaljevanju bomo navedli nekaj ključnih pripomb in predlogov, ki jih je podalo naše društvo, da bi bil omenjeni zakon pravičnejši in učinkovitejši.
Posebej smo izpostavili nujnost ustanovitve državne institucije Varuha pravic živali. Ta bi imel možnost pridobivati strokovna mnenja, sodelovati pri pripravi gradiv, ki se tičejo živali, zahtevati ustrezne upravne in sodne postopke oz. podajati obvezujoča mnenja v slednjih in opravljati neke vrste nadzorno funkcijo nad organi, katerih področje delovanja se dotika dobrobiti živali. Pri tem bi bilo nujno, da je ta organ neodvisen, tako kot je neodvisen tudi Varuh človekovih pravic oz. Zagovornik načela enakosti.
Kot je zapisalo Ustavno sodišče, slovenski ustavni red sicer ne zahteva, da bi živali uživale enako pravno varstvo kot človeška bitja, zahteva pa njihovo varstvo. V slovenski družbi je varstvo živali pred mučenjem ustavno zapovedano. Na ustavi temelji zakonodaja o zaščiti živali, ki jih že varuje na marsikaterem področju. Problem je nezadostno izvajanje zakonodaje v praksi, zato se nam zdi tovrsten institut v naši družbi potreben.
Varuhe pravic živali poznajo v Avstriji in Nemčiji, kjer so imenovani na ravni zveznih dežel. V skladu z avstrijskim zakonom o zaščiti živali varuh pravic živali lahko slednje zastopa v vseh pravnih procesih, ima pravico vpogleda v vso dokumentacijo s področja zaščite živali in vsi ostali državni organi mu morajo posredovati relevantne informacije. Varuh ima status stranke v vseh postopkih, povezanih z živalmi, ima pravico vpogleda v vse dokumente in pravico uporabiti vsa pravna sredstva proti odločitvam, ki spadajo na področje zakona o varstvu živali (vlaganje tožb ipd.). Če mora kateri državni organ po službeni dolžnosti preganjati kršitve, mu varuh pred tem posreduje dokumentacijo, tožilstvo mora po koncu preiskave varuha obvestiti o kršilcih 222. člena kazenskega zakonika (mučenje živali) in varuh ima v takih procesih pravice kot stranka v kazenskem postopku. Pri svojem delu je varuh neodvisen in poroča deželni vladi.
Izračunali smo predvidene stroške urada varuha pravic živali: ti bi znašali okoli 1,4 milijona evrov. V letu 2020 je proračun zagovornika načela enakosti znašal 1,14 milijona evrov, čeprav se njegove naloge prekrivajo z nalogami urada varuha človekovih pravic, poleg njiju pa za pravice ljudi skrbijo tudi mnogi drugi organi, kot npr. zastopniki pacientovih pravic. Od 1,14 milijona je 870.000 evrov odpadlo na stroške dela. Višje stroške varuha pravic živali upravičujemo s tem, da zagovornik enakosti ne sodeluje v sodnih in upravnih postopkih v imenu strank, le svetuje jim lahko. Večino dela lahko opravi preko komunikacije na daljavo, kar v primeru varuha pravic živali ni mogoče.
Komentirali smo zakonski člen, ki ureja področje reje živali in določa, v katerih primerih gre za mučenje živali. Novela ZZZiv navaja le primere mučenja, kadar skrbnik živalim ne zagotovi bivališča, hrane, vode in oskrbe na način, ki je glede na vrsto živali, pasmo, starost, stopnjo razvoja, prilagoditve in udomačitve primeren njenim fiziološkim in etološkim potrebam (…).
Po našem mnenju bi morala novela ZZZiv kot mučenje živali opredeliti tudi pogoje reje, v katerih živalim ni zagotovljena svoboda gibanja, primerna živali glede na njeno vrsto, pasmo, starost, stopnjo razvoja, prilagoditve in udomačitve, ki preprečuje nepotrebno trpljenje.
Zato smo predlagali črtanje odstavka zakonskega člena, ki kot ‘normalne’ pogoje reje navaja dovolj prostora, če je (žival) privezana ali zaprta, glede na njene fiziološke in etološke potrebe v skladu z ustaljenimi izkušnjami in znanstvenimi spoznanji.
Pozdravili smo prepoved nehumane reje kokoši nesnic v kletkah (t. i. baterijsko rejo), kjer se praksa industrije in služenja na račun živih bitij približuje najhujšim prizorom mučenja živali. Postavili smo vprašanje, kako lahko leta 2025 tovrstno prakso prepovedujemo le pri določeni živalski vrsti. Torej smo za prepoved tovrstne reje vseh živali, kakor tudi reje zunaj kletk, v smrdljivih hlevih.
Pri utemeljevanju svojih trditev smo se naslonili na presoje v dveh odločbah Ustavnega sodišča: odločbi št. U-I-140/14-21 z dne 25. 4. 2018 in odločbi št. U-I-227/23-14 z dne 22. 1. 2025. Tam je jasno zapisano: Varstvo živali je ustavno varovana vrednota, kajti ustava prepoveduje mučenje. Ustrezno varstvo (dobrobiti) vseh živali je tudi del ustavnih zahtev ohranjanja narave in varovanja okolja.
Komentirali smo člen, ki ureja inšpekcijski nadzor ter pravice in dolžnosti pristojnega inšpektorja. Med njimi je tudi ta, da lahko začasno ali trajno odvzame žival in prepove stike dosedanjemu skrbniku živali, če je to potrebno za njeno zaščito.
Predlagali smo, da za začasno odvzete rejne živali uradni veterinar odredi oskrbo v prehodnem hlevu ali pri drugem skrbniku živali, izjemoma pa lahko odredi tudi oskrbo na domu dosedanjega skrbnika, če je mogoče zagotoviti, da odvzete živali ne bodo imele stika s kršiteljem in na domu dosedanjega skrbnika živijo oziroma so zaposlene osebe, ki lahko zagotovijo ustrezno oskrbo živali. Če začasna namestitev ni mogoča ali lastnika ni mogoče ugotoviti, pa se živali trajno odvzamejo.
Ugovarjali smo določbi, da se trajno odvzeta žival po 30-dnevnem roku za prodajo usmrti. Opozorili smo, da gre za neutemeljeno usmrtitev: dejstvo, da živali ni mogoče prodati, ne utemeljuje njene smrti, saj gre za živa, čuteča bitja, ne stvari, ki se jih lahko zavrže, če se jih ne proda.
Predlagali smo določilo, da po pretečenem 30-dnevnem roku uradni veterinar odloči, ali se namestitev živali v prehodnem hlevu podaljša ali pa se žival namesti pri nevladni organizaciji, ki deluje v javnem interesu in ji država povrne stroške oskrbe.
Dolžnost države je, da zagotavlja nadzor, ki preprečuje mučenje živali, in nosi posledice, če ustreznega nadzora ne zagotovi. Poleg tega gre za neenakopravno obravnavo brez stvarnega temelja – psov in mačk se ne sme evtanazirati, rejne živali pa se sme.
Skladno z načelom dobrobiti živali in splošnim načelom sorazmernosti ZZZiv določa možnost usmrtitve živali in opredeljuje pogoje, pod katerimi je usmrtitev dovoljena. Trajni odvzem živali ne pomeni dodatne podlage za njeno usmrtitev zgolj iz razloga, ker je ni mogoče prodati, saj je treba izkoristiti druge možnosti, kot sta podaljšanje nastanitve rejnih živali v prehodnem hlevu in aktivno iskanje možnosti prodaje.
Komentirali smo definicijo prostoživečih mačk. V noveli ZZZiv so opisane kot potomke domačih mačk, ki živijo v okolju neodvisno od človeka. Ta definicija po našem mnenju ne ustreza resničnosti.
Prostoživeče mačke nimajo lastnika in doma, vendar ne živijo neodvisno od človeka, saj jim je še vedno potrebno zagotavljati zavetje, prehrano in veterinarsko oskrbo. Prostovoljci in nevladne organizacije skrbijo za te živali, ki bi brez njihove pomoči hirale lačne, podhranjene in bolne.
Poudarili smo, da med odgovornostmi države ni le varovanje kakovosti naravnega in bivalnega okolja (samim sebi prepuščene bolne prostoživeče živali so razširjevalci bolezni), ampak tudi zaščita živali kot čutečih bitij.
Predlog zakona uvaja obvezno čipiranje mačk. Po našem mnenju bi bilo treba vzpostaviti tudi sistem odgovornega lastništva. Z njim bi lahko rešili problem vedno novih legel, zlasti na podeželju, do katerih pride zato, ker lastniki mačk ne poskrbijo za njihovo sterilizacijo ali kastracijo. V letih 2018–2024 je večina slovenskih zavetišč že julija zaprla vrata zaradi prevelikega števila mačjih mladičev, ki so jih skotile nesterilizirane mačke. Nekatera zavetišča mačk niso niti oglaševala, kar vzbuja sum, da so se živali znebili na druge načine.
V Sloveniji ni ustreznega nadzora nad lastništvom, sterilizacijo, kastracijo in zdravstvenim stanjem mačk. Po našem mnenju bi bila zahteva po čipiranju mačk smiselna le ob sočasni uvedbi zakonskega člena, ki bi predpisal obvezno sterilizacijo oziroma kastracijo mačk, ki se gibljejo zunaj doma brez nadzora – na ta način bi se preprečilo parjenje in ustvarjanje novih legel.
Skrb za zapuščene živali je skladno s trenutno zakonodajo naložena občinam in samoupravnim lokalnim skupnostim.
Po zakonu je treba zapuščenim živalim zagotoviti pomoč, oskrbo in namestitev v zavetišču. Zagotovitev zavetišča je lokalna zadeva javnega pomena, ki se izvršuje kot javna služba.
Trenutna situacija v Sloveniji je zaskrbljujoča. Zavetišč je malo, pa še ta so večinoma profitna in iz nekaterih prihajajo grozljive zgodbe o oskrbi (zavetišče Perun, ki se je posledično zaprlo, zavetišče Meli itd.). Vrsta zavetišč je prekinila pogodbe z občinami, ker za živali ne morejo poskrbeti. Občine, ki jim je naložena ta skrb, nimajo kam nameščati živali, če zavetišča nočejo niti skleniti pogodb z njimi.
Poudarili smo, da je treba dolžnost skrbi za živali prenesti na državo, na kar društva za dobrobit živali opozarjamo že vrsto let. Skrb za živali, ki so živa čuteča bitja, zahteva njihovo enakopravno obravnavo, ne glede na to, iz katere občine izhajajo, kar trenutno ni zagotovljeno.
Vedno večje število občin nima niti lastnih zavetišč niti sklenjenih pogodb z zasebnimi zavetišči, v določenih občinah pa ni niti lokalnega interesa. Vlada poroča, da delež odvzetih živali v zadnjih nekaj letih narašča, kar kaže na to, da narašča tudi trend najhujših oblik mučenja živali.
Zavetišča bi morala biti državna skrb, saj morajo biti skladno z zakonsko ureditvijo zagotovljena. Država naj jih sama ustanovi, kjer jih ni, ali pa sklene ustrezne pogodbe. S tem, da je breme prevalila na občine, država ni izpolnila svoje zakonske obveznosti.
Kako se denar porabi, je danes stvar zavetišč, ki so v večini zasebne gospodarske družbe. V določenih območjih zavetišč sploh ni, kjer pa so, obstajajo med njimi velike razlike v veterinarski obravnavi, oglaševanju, možnosti sprehodov in resocializacije, oddajanju primernim posvojiteljem in zagotavljanju pogojev bivanja v zavetišču. Oskrba živali nikakor ni zadeva lokalnega, temveč državnega pomena – zadeva vse državljane, moralno zavest in družbo na celotnem ozemlju Slovenije.
Komentirali smo zakonski člen, ki ureja posedovanje živali. ZZZiv določa, da lahko fizične in pravne osebe posedujejo živali živalskih vrst, ki so udomačene ali po svoji naravi niso nevarne zaradi velikosti, neobvladljivosti, ne izločajo človeku nevarnih strupov in niso zahtevne za oskrbo ter so določene na seznamu dovoljenih vrst živali.
Vse ostale spadajo na seznam prepovedanih živalskih vrst. Za te živali sta po zakonu pristojna živalski vrt in zatočišče, ki izpolnjujeta pogoje in sta registrirana v skladu s predpisi o ohranjanju narave.
Pri odločanju o predlogih za uvrstitev živalske vrste na seznam dovoljenih vrst je po našem mnenju treba predstavnikom javnega interesa zagotoviti, da se seznanijo z njimi in prevzamejo vlogo stranskega udeleženca v postopku. Pri presoji o tem, ali imajo zasebniki ustrezne zmožnosti za posedovanje eksotičnih živali, pa morata biti vključeni obe pristojni ministrstvi za urejanje tega področja (MKGP in MNVP).
Izpostavili smo, da zakonski člen, ki nadzorstvo nad zatočiščem nalaga lovskim inšpektorjem, ne navaja nobene podlage za to. Opozorili smo, da sodelovanje javnosti brez obrazložitve členov ne more zagotoviti ciljev Aarhuške konvencije.
Avtorica: Metka Pekle
Foto: Vlado Krele
Revija Osvoboditev živali, letnik 23, št. 49, str. 26-29.