Pogovarjali smo se z Ivanko Brezigar, živahno in nadvse aktivno 84-letno gospo. Poleg vsakodnevnih gospodinjskih opravil in skrbi za velik vrt je tudi članica številnih društev in prostovoljka. Je dolgoletna aktivna članica Društva za osvoboditev živali in njihove pravice iz Okrožnega pri Ponikvi. Prav tako je tudi dolgoletna tajnica društva DSHP (Društvo slovensko-hrvaškega prijateljstva). Že osem let je prostovoljka na Onkološkem inštitutu v Ljubljani. Nekaj let je tudi spremljala in skrbela za umirajoče v Hiši Hospic v Ljubljani. Svojo voljo do življenja, obilico energije in zdravje pripisuje načinu življenja in prehranjevanja, ki ga je pred 33 leti korenito spremenila. Od takrat dalje uživa zgolj rastlinsko hrano.
Gospa Ivanka, morda za začetek: kakšno je bilo vaše življenje v mladosti?
Rodila sem se pred začetkom druge svetovne vojne. Življenje je bilo takrat in še dolgo po vojni težko. Oče je bil po poklicu kolar in je med vojno šel v partizane, a se je od tam vrnil bolan. Težko je delal in preživljal družino. Mama je skrbela za gospodinjstvo in za šestčlansko družino. Bila je zelo iznajdljiva, delovna in obvladala je veliko ročnih spretnosti.
Tudi nekaj zemlje smo imeli in smo si pridelali za osnovne skromne potrebe za preživetje. Vendar smo bili večkrat bolj lačni kot siti.
Ko sem bila mlada, sem mislila, da smo ubogi, saj smo imeli le za osnovno preživljanje. Priboljške sem spoznala pri sosedu, kjer sem večkrat pomagala in si prislužila kak kos belega kruha, prekajeno meso ali salamo. Ker doma tega ni bilo, sem si močno želela, da bi se lahko teh reči enkrat do sitega najedla.
Ko smo odraščali in odhajali od doma, pa se nam je standard počasi izboljševal.
V čem se je najbolj odražala sprememba standarda?
Višji kot je bil naš standard, več hrane smo kupovali v trgovini in postopoma postajali vse bolj odvisni od trgovine. Danes ugotavljam, da smo se pred tem prehranjevali mnogo bolj zdravo. Hrana je bila domača, sezonska in sveža.
Iz trgovine pa smo prinašali vse več industrijsko predelane hrane in jedli vedno več mesa in mesnih izdelkov. Počasi smo postajali vedno bolj debeli in tudi bolni, ne da bi se prav zavedali, kako je do tega prišlo.
Kdaj in zakaj se je zgodil preobrat na vašem jedilniku? Kdo je imel največ vpliva na spremembo?
Do takrat, ko sem dosegla Abrahama, sem že močno pridobila na teži. Posledica je bil zelo visok krvni pritisk in pristala sem v bolnišnici na preiskavah. Pokazalo se je, da imam odebeljeno nadledvično žlezo. To so mi leta 1993 z operacijo odstranili. Operacija je bila zelo težka in po njej mi je pritisk tako padel, da sem bila tri dni v komi priključena na aparate. Niso vedeli, če se bom še prebudila.
Že pred operacijo sem spoznala zdravnico dr. Urško Lunder, ki mi je začela pripovedovati o zdravem načinu življenja in o zdravi prehrani. (Kasneje je bila zdravnica na Golniku, vodila je oddelek za paliativo.) Učila me je zdravega načina življenja in zdrave prehrane, pretežno rastlinske. Ona mi je po operaciji kuhala in mi hrano nosila tudi v bolnico. Želela je, da jem njeno hrano. To me je prepričalo in razumela sem, da ima prav. Zatem sem z branjem knjig spoznavala vegetarijanstvo, veganstvo in presnojedstvo. Začela sem se prehranjevati z makrobiotiko in postopoma prešla na vegetarijanstvo.
Danes ste vitki in živahni. Kako ste se rešili odvečnih kilogramov?
Ker sem imela tudi preveč kilogramov, so mi svetovali, naj se priključim Društvu za zdrav način življenja »Preporod«. Pod strokovnim vodstvom Marjana Videnška sem se udeležila 10-dnevnega tečaja skupinskega postenja. Po postu sem se izredno dobro počutila in ga podaljšala na 25 dni in nato nadaljevala z zdravim načinom prehranjevanja in življenja.
Od operacije dalje (32 let) ne uživam živalskih proizvodov in se dobro počutim. Takrat sem se tudi odločila za najem vrta in sedaj si pridelujem svojo, domačo, sezonsko in zdravo hrano.
Ali obstaja razlika v družbi takrat in danes predvsem v odnosu do narave in živali?
Velika razlika je. Ko sem bila mlada, smo imeli njive in vrtove. Najraje smo hodili bosi, ker je bil stik z zemljo prijeten in bili smo zdravi. Življenje je bilo enostavno, bolj preprosto, jedli smo domačo in svežo hrano. Meso in mesne izdelke smo jedli zelo redko, čeprav smo doma redili živali. Te so večinoma živele na prostem in so bile bolj zdrave kot danes, ko se tesno stiskajo v ogromnih hlevih in ne vidijo sonca in trave. Zato zbolijo in dobivajo najrazličnejša zdravila: antibiotike, antidepresive, rastne hormone, inzulin … Ne vedo, kaj je svoboda in prosto tekanje v naravi.
Danes iz izkušenj vem, da narava ni ustvarila človeka, da bi se prehranjeval z živalmi. Živali so nam dane za prijatelje, so naši sopotniki na planetu. Imajo razum in čute. Čutijo kot človek, le komunicirajo na drugačen način. Znajo izražati svoje razpoloženje. Če jih razumeš, jih ne moreš jesti.
Meni se vsaka mravljica smili in pazim, da je brezvestno ne pohodim. Menim, da je narava božje stvarstvo. Vse ima svoj namen in svojo vlogo na tem planetu. Človek se je dolžan prilagajati naravi in ne brezvestno gospodariti nad njo. Poraja se vprašanje, kako je ustvarjena in kdo jo je ustvaril. Je to bil bog ali je nastala kako drugače. Mislim, da to človeku ni in ne bo dano vedeti. Seveda obstajajo različne teorije. Znanost marsikaj razmišlja in ugotavlja, ampak točno tega ne morejo ugotoviti. Mislim, da nam to ni dano vedeti. Recimo, da je to božja skrivnost.
Kakšen se vam zdi odnos države takrat in danes do narave in živali?
Sistem in družba, v kateri živimo danes, je takšna, da človek ni nič več cenjen in spoštovan. Svetu vlada kapital, ki se ne ozira na posameznika. Smo na nek način zasužnjeni. Trenutno mislim, da imamo malo možnosti, da bi kaj spremenili ali naredili. Lahko napišeš karkoli, se upiraš, predlagaš, kritiziraš, ampak to je tako malo v primerjavi z močjo bogastva, ki vlada svetu. Države, ki jim vlada kapital, nimajo nobenega občutka oz. odnosa do resničnega ohranjanja narave. Sistematično zatirajo kmetijstvo, uničuje naravne vire v vseh oblikah in pogledih in z njo naravo, živali in človeka.
Čeprav je grški zdravnik Hipokrat učil in sicer: “Hrana naj bo zdravilo in zdravilo naj bo hrana”, se tega poziva niti v današnji medicini več ne sliši in se po njem ne živi.
Kako gledate na vse te spremembe, ki ste jih doživeli?
Hvaležna sem bogu, naravi, vsem, da sem se s tem seznanila, da sem sprejela in da sem imela toliko moči, da sem zdržala in da grem po tej poti. Vem, da je hrana in pozitivna razpoloženost osnova za zdravje telesa in duha. To je naše največje bogastvo. Ob uživanju domačega sadja, zelenjave, semen in oreščkov v najraznovrstnejših jedeh se počutim dobro in sproščeno. Hrano je treba čim manj predelovati, čim manj jo kuhati in peči. Na 1000 (tisoč) načinov se je da pripraviti, da ohrani vitalne snovi v sebi to je vitamine, minerale in encime. Imam knjigo Presnojedke ga. IRENE ANDRIANI, v kateri je zbranih 500 (pet sto) najboljših receptov za presne jedi, res izvrstna hrana.
In živeti je treba v miru v krogu svojih dragih, sosedov, prijateljev, znancev, vsega stvarstva in najbolje v svojem domačem okolju. Saj je lepo občasno kam odpotovati in videti druge kraje, toda zdi se mi, da danes ta masovni turizem in beganje po vseh koncih sveta človeka še bolj odtujuje od samega sebe. Ob tem pa mnogi niti svojega domačega kraja ne poznajo dobro. Sama se najlepše počutim doma v krogu najbližjih, prijateljev, sosedov. Ne zdi se mi prav trgati se od svojih korenin. Pomembno je pomagati drug drugemu.
Zakaj ljudje po vašem mnenju teh sprememb ne naredimo že prej, morda že v mladosti?
Mislim, da zato, ker nas tega starši ne učijo, niti ni tega v izobraževalnem sistemu, v vrtcu, šoli … In ko se človek nekaj nauči, kasneje v življenju te navade in mišljenja težko spremeni. Obenem pa prehranska industrija in z njo konvencionalna medicina stalno pritiskata s trditvijo, da je za zdravje treba uživati živalske proizvode. Četudi t.i. civilizacijske bolezni dokazujejo ravno nasprotno. Ne rečejo jim zastonj »bolezni žlice«.
Zakaj po vašem mnenju v javnosti še vedno velja, da nam meso daje moč in zdravje?
Ker je to marketing. In ta marketing podpirajo nepredstavljive vsote denarja s strani živinorejske in mlečne industrije in farmacije. Ker je za vse naštete to le posel. Dobičkonosen posel. Ljudje smo tudi za državo koristni kot dobri davkoplačevalci. To pa smo le, če veliko trošimo. Torej, če kupujemo meso, mleko, jogurte, klobase, konzerve, umetne pijače in živila neznanega izvora in vsebine s še bolj neznanimi in strupenimi dodatki. Ker potem bomo morali kupovati tudi zdravila in trošiti za drage operacije.
V mesu in živalskih izdelkih ni nič od tega, kar premorejo rastline koristnega za naše telo. V rastlinah je še toliko neraziskanih snovi, o katerih ne vedo, kako delujejo, toda delujejo dobro za naše zdravje. Je pa v mesu poleg proteinov itd, predvsem pa zdravil, rastnih hormonov in antidepresivov tudi vse trpljenje živali. To ne more biti dobro za ljudi.
Kljub temu, da ne jeste živaljskih proizvodov, ste videti živahni in čili.
Zaradi tega, ker naše telo ni ustvarjeno za uživanje mesa in živalskih proizvodov. Stvarstvo ni ustvarilo živali, da bi jih človek ubijal, trpinčil in jedel. To je v božjih očeh greh. Zato smo tudi kaznovani z boleznijo. Proteinov dobiš dovolj v sadju, zelenjavi, oreščkih in semenih. Lahko vam pokažem zadnji krvni izvid, ki je v redu. Vse je v mejah normale. Mislim, da nas narava ni ustvarila za bolezen in trpljenje, nismo ustvarjeni za to, da si nakopljemo bolezni in da trpimo. Jaz mislim, da bi moral naš konec priti mirno in spokojno.
Kaj vam pomenijo živali, čista narava in vode?
To mi pomeni vse! Čista narava in pitna voda sta potrebni za zdravje in zdrav način življenja. Zdrave pitne vode je vse manj, posebno v mestih. Doma uporabljam posebno napravo za čiščenje vode. Zdrav način življenja je življenje brez pritiskov, sproščeno, delovno, mirno v krogu domačih in prijateljev. Da znamo in lahko poskrbimo za sebe ter delimo ljubezen in prijateljstvo.
Ali se ljudje premalo zavedamo, da je treba čuvati naš planet in naravo z rastlinskim in živalskim svetom?
Seveda, še vedno premalo. A mislim, da je že precej truda vloženega v okolje, da je čutiti spremembe v ohranjanju okolja, ne samo pri tem, da se ne odlagajo kosovni odpadki na robu gozda ali v njem. Pozna se tudi v tem, da ljudje hodijo v gore ali na bližnje hribe in se odgovorno obnašajo. Pomagajo seveda mnogi ekologi, gozdarji, skrbniki, ki prostovoljno in s svojim doprinosom omogočajo, da si ogledamo naravo, ki je sama po sebi brez človeka čudovita in popolna.
Ljudje se sicer še vedno premalo zavedamo, se pa zato dobro zaveda kapital, ki nas manipulira s televizijo in drugimi mediji, da uživamo njihove umetne in škodljive izdelke.
Kaj bi v zvezi s tem priporočili mladim kot starejša oseba z mnogimi življenjskimi izkušnjami?
Mladim bi priporočila, naj se učijo in izkoristijo priložnosti učenja od tistih oseb in zgledov, ki imajo ljubezniv odnos do ljudi okoli sebe, do živali in narave nasploh. Med seboj in do drugih naj bodo potrpežljivi, prijazni, spoštljivi in hvaležni. Zavedati se morajo, da živijo v družbi, ki je bogata z materialnimi dobrinami, zato naj bodo za to razkošje hvaležni. Želim, da se učijo strpnosti, delavnosti, vztrajnosti in odgovornosti.
V medsebojnih odnosih naj jih spremlja misel, da nikoli nikomur ne storijo česarkoli slabega, žaljivega, grobega, surovega. Toda, naj se postavijo zase. Naj se postavijo za svoje pravice do lepih medosebnih odnosov, pravice do zdrave hrane in zdravega okolja.
Bi po vaše bilo dobro spremeniti šolski program in otroke bolj učiti o tem, kako smo kot človeštvo odvisni od hraniteljice Zemlje, da jo čuvamo in pazimo nanjo v vseh pogledih?
Vsekakor. Mislim, da je možno v vsakem okolju prilagoditi način življenja in ga povezati z naravo ne glede na to, ali gre za življenje v mestu, predmestju ali na deželi. Seveda so razlike, toda poti do večje povezanosti z naravo obstajajo. Že to, da namesto v trgovskih verigah, kupite sadje pri kmetu ali na tržnici, na primer.
Otroke bi bilo dobro že od malega učiti, kako si sami pripravijo zdrave malice. In šolske kuhinje bi prav tako morale nabavljati ekološko hrano in ne ceneno in nekakovostno preko javnih razpisov.
Pred kratkim ste v veseli družbi najdražjih in najbližjih praznovali 84. rojstni dan. Kako je bilo?
Imam vrt, na katerem pridelujem svežo in sezonsko zelenjavo. Na tem vrtu sem organizirala zabavo za mojo razširjeno družino in prijatelje. Sin in hčerka sta me podprla pri organizaciji srečanja in gostom smo postregli okusne veganske jedi. Ja, vsi so veseli, da sem še vedno zdrava in aktivna (smeh).
Bi še kaj dodali za naše bralce?
Dodala bi le, da je življenje nekaj vredno že samo po sebi in ga moramo ceniti. Zato bodimo prijazni drug do drugega. Vsakdo pa mora pričeti pri SEBI!
Avtor: Stanko Valpatič
Revija Osvoboditev živali, letnik 23, št. 50, str. 29-31.