Ko se je zahodna tradicionalna medicina razvila do točke, da so – ne le zdravniki naravne medicine, temveč tudi zdravniki uradne medicine – začeli kot terapijo uporabljati vegansko prehrano, se je zgodil preobrat, ki ima vse do danes daljnosežne posledice na zdravje (in zdravljenje) ljudi. EVROPSKA (ZAHODNA) TRADICIONALNA MEDICINA Malokdo ve, da ima tudi zahodni svet svojo tradicionalno medicino, prav tako kot ima vzhodni del sveta svoje tradicionalne načine zdravljenja, kot so: TKM – tradicionalna kitajska medicina, ajurvedska medicina, unani, maorska rongoa idr. Morda tudi zato, ker jo danes imenujemo tudi naturopatija. Tudi na evropskih tleh se je razvoj metod zdravljenja skozi zgodovino dogajal počasi, postopoma, skozi stoletja. Vsem tradicionalnim pristopom zdravljenja pa je skupno to, da človeka obravnavajo celostno in po načelih narave.
HIPOKRAT
Temelji, ki so jih najprej postavili filozofi s svojim opazovanjem in razlaganjem sveta, so služili tudi starogrškim zdravnikom oz. tistim, ki so iskali povezave med človekom posameznikom in njegovo boleznijo ter iskali rešitve v naravi – v naravni prehrani in drugih naravnih terapijah. Nedvomno je največji predstavnik tega načina zdravljenja prav Hipokrat (ok. 400 pr. n. št.), za njim pa še številni drugi, ki so njegovo znanje še nadgradili. Še danes so poznana načela, na katerih so gradili pristop zdravljenja: primum non nocere (kot prvo, ne škodi), vis medicatrix naturae (zdravilna moč narave), tolle causam (zdravi vzrok), tolle totum (zdravi celega človeka), docere (zdravnik naj bo učitelj). Če pogledamo, katero od teh načel upošteva današnja medicina, pridemo do žalostnega spoznanja, da so današnji pristopi zdravljenja praktično nasprotja teh načel.
RAZVOJ NARAVNEGA ZDRAVLJENJA V NEMČIJI IN NATO V ZDA
Naravno zdravljenje, ki je poleg zdravilnih zelišč, zdravilnih naravnih oblog, hidroterapije ipd. vključevalo tudi svetovanje o prehrani, je človeka obravnavalo z vidika štirih elementov (ogenj, zemlja, voda in zrak) ter njihovih kvalitet suho, toplo, vlažno in mrzlo. Res je, da v preteklosti niso vedno svetovali vegetarijanske ali veganske prehrane, vedeli pa so, da se mora telo razstrupiti, da bi v njem začele delovati samoozdravitvene moči. Za to je pogosto dobro služila prav rastlinska prehrana. Iz Grčije se je razvoj naravnega zdravljenja preselil predvsem na področje Nemčije, kjer so delovali Hildegarde iz Bingna (11. stol.), Paracelsius (15. stol.), Hahnemann S. – homeopatija (18. stol.), pa še mnogo drugih, ki so se učili starih modrosti in jih dopolnjevali s svojimi ugotovitvami in izkušnjami. Tako so se predvsem v 19. stoletju pridružile metode, kot so: tkivne soli (W. H. Schüssler), knajpanje (S. Kneipp), zdravljenje s sončnimi žarki (A. Rikli), iridologija (I. von Peczely).
VEGETARIJANSTVO/VEGANSTVO KOT TERAPIJA ZDRAVLJENJA
Na prelomu iz 19. v 20. stoletje se je znanje o naravnem zdravljenju, ki se je začelo imenovati naturopatija, preselilo v ZDA in tam doseglo skokovit razvoj. Vse bolj in čedalje pogosteje, tako v Evropi kot v ZDA, so naturopati uporabljali rastlinsko hrano kot metodo telesnega razstrupljanja. Sledili so starim načelom tolle totum in človeka obravnavali celostno oz. holistično, da bi lahko v prečiščenem telesu delovala naravna moč oz. vis me dicatrix naturae. Zelo pogosti in uspešni so bili tudi načini zdravljenja s postom, pri čemer se je telo očistilo toksinov, sveži sadno-zelenjavni sokovi pa so prinašali visoko nihajoče snovi, kot so vitamini in minerali. Gibanje v naravi, sončenje in terapije z vodo so bili pogosto del zdravilne terapije. V tem obdobju se je takšen pristop k zdravljenju razširil tako med naturopati kot tudi med nekaterimi zdravniki uradne medicine. Kar nekaj nemških naturopatov je svojo poklicno pot nadaljevalo v ZDA, kjer so ustanavljali naturopatske šole. Navdušenje nad rezultati, ki so jih prinašale terapije z rastlinsko hrano, je še utrjevalo njihovo prepričanje, da je pot »nazaj k naravi« res pravilna. Tudi v drugih evropskih državah, kot sta Francija in Španija, se je uveljavil tak način razstrupljanja in posledično boljše možnosti za delovanje samozdravilnih moči.
Omenimo naj samo nekatera imena terapevtov oz. zdravnikov, ki so te metode uporabljali v svoji vsakdanji praksi:
Russell Thacker Trall (1812–1877) je bil zagovornik vegetarijanske prehrane, hidroterapije in naravne samozdravilne moči organizma. Leta 1844 je v New Yorku odprl prvi Center za zdravljenje z vodo, leta 1847 ustanovil Newyorški higienski inštitut, leta 1852 pa odprl Šolo za hidroterapijo in psihologijo. Izjavil je: "Narava je načelo, ki zdravi."
Arnold Rikli (1823–1906) je bil švicarski zdravnik. Njegova terapija je temeljila na vegetarijanski prehrani, sončnih, zračnih in vodnih kopelih. Deloval je na Bledu v Sloveniji.
Theodor Hahn (1824–1883) je bil nemški hidroterapevt, naturopat in zagovornik vegetarijanstva. Zagovarjal je brezmesno prehrano in predložil dokaze o njenih fizioloških prednostih, vključno z dolgoživostjo in telesno močjo. Leta 1865 je Hahn napisal uspešnico Das Paradies der Gesundheit, das verlorene und das wiedergefundene (Raj zdravja, izgubljeno in ponovno najdeno). Hahn je nasprotoval vivisekciji živali.
Emanuel Felke (1856–1926) je svoje terapije sedečih kopeli, kopeli s svetlobo in zrakom ter glinenih kopeli dopolnjeval s skoraj brezmesno prehrano z veliko zelenjave, nezrele pire, krompirja in sadja, s katero je želel telo razstrupiti.
Adolf Just (1859–1936) - njegovo najbolj znano delo je Kehrt zur Natur zurück! (Nazaj k naravi!). Just je nasprotoval vsemu, kar ni v skladu z naravo. Nasprotoval je avtomobilom, sodobnim stanovanjem in kemičnemu kmetijstvu. Zavračal je medicinsko znanost ter kritiziral cepljenje in vivisekcijo. Menil je, da so cepiva strupi, ki ljudem povzročajo trpljenje. Just je zagovarjal jutranji post in surovo vegetarijansko prehrano z nepredelanimi živili. Menil je, da je prehrana s sadjem in oreščki najboljša naravna hrana za človeka.
John Henry Tilden (1851–1940) je bil ameriški zdravnik, ki je v alternativnih zdravstvenih krogih najbolj znan po svoji kritiki farmacije in po svoji razlagi bolezni s teorijo "toksemije". Benedict Lust (1872–1945) je bil rojen v Nemčiji in se je preselil v Ameriko. Bil je eden od ustanoviteljev naturopatske medicine v prvih desetletjih dvajsetega stoletja. Lust je bil vegetarijanski aktivist ter nasprotnik teorije klicnih bolezni, cepljenja in vivisekcije. Menil je, da je teorija klicnih bolezni "najbolj velikanska prevara sodobnega časa". Lust se je izogibal uporabi zdravil in verjel, da je vse bolezni, vključno z rakom, mogoče pozdraviti z naravnimi postopki.
Herbert McGolfin Shelton (1895–1985) je bil ameriški naturopat, zagovornik alternativne medicine, pisatelj, pacifist, vegetarijanec ter zagovornik presnojedstva in posta.
Dr. Bernard Jensen (1908-2001), doktor znanosti, znan kot oče celostnega zdravja, se je več kot 70 let ukvarjal z naravnimi zdravilnimi metodami, predaval v več kot dvajsetih državah ter svetoval več kot 350.000 bolnikom. Bil je prejemnik številnih nagrad za svoje dosežke na področju zdravljenja. Dr. Jensen je prava legenda na področju naravnega zdravja in je milijonom ljudi pomagal doseči boljšo kakovost življenja v telesu, umu in duhu.
VZPOREDNI RAZVOJ MEDICINSKE ZNANOSTI
Vzporedno z vračanjem k naravi pa se je razvijala tudi znanost na področju biologije, mikrobiologije in medicine. Sodobna medicina se je vse bolj osredotočala le še na patogene mikroorganizme kot povzročitelje bolezni in na zatiranje teh z zdravili. Ta razvoj moderne medicine je šel hitro naprej, a hkrati se je pozabilo na holistični pristop, na teorijo štirih elementov in štirih temperamentov, pa tudi na metode razstrupljanja s pomočjo rastlinske hrane ali svežih rastlinskih sokov.
Nekako vsi mislimo, da je znanstveni pristop do zdravljenja sam po sebi postal bolj zanimiv od tradicionalnega naravnega pristopa, kajti človek hoče nove pristope, hoče napredek. Nekateri dogodki iz tega obdobja zgodovine pa kažejo na to, da se je naravno zdravljenje opuščalo namenoma in ga je vedno znova izpodrivalo zdravljenje z zdravili. Zakaj namenoma? O tem lahko razmislimo, ko beremo članek iz revije Raum & Zeit, št. 233/2021 z naslovom Stiftungen – von wegen für einen guten Zweck. V ta namen deloma povzemam omenjeni članek o vlogi t. i. dobrodelnih fundacij.
»DOBRODELNE« FUNDACIJE
Fundacija ali sklad je kot oblika delovanja v družbi med najvplivnejšimi družinami na svetu prisotna že zelo dolgo. Preko fundacij so njeni lastniki lahko vplivali na svetovno-politično dogajanje. Pa ne le to. Ker imajo skladi oz. fundacije običajno takšen status, da se v njih zbirajo sredstva in to navadno za pomoč šibkejšim, so se njihovi lastniki predstavljali kot dobrotniki in filantropi. Eden prvih je bil John Rockefeller. Leta 1911 je John Rockefeller s svojim skladom Standard Oil Trust zašel v težave, saj ga je Vrhovno sodišče ZDA spoznalo za krivega korupcije, nezakonitih poslovnih praks in izsiljevanja. Sklad je moral razpustiti.
V tistem času je bil John Rockefeller eden najbolj osovraženih ljudi v javnosti. Kaj je storil? Ustanovil je Rockefellerjevo fundacijo in vanjo vložil ves svoj denar, seveda tistega iz propadlega naftnega sklada. Ta poteza mu ni rešila le denarja, ampak tudi ugled, saj je svojo novonastalo fundacijo predstavil kot dobrodelno, za dobro človeštva. Iz nje je velikodušno doniral največjim medijem v ZDA, ti pa so z medijsko propagando izboljševali Rockefellerjevo javno podobo.
ZAČETEK OBDOBJA FARMACEVTSKE INDUSTRIJE
Rockefeller je svojo fundacijo uporabil za financiranje tega, kar danes imenujemo
farmacevtska industrija. Pod okriljem Rockefellerjeve fundacije so se namreč začele izvajati svetovne farmacevtske naložbe, predvsem v proizvajalce patentiranih sintetičnih zdravil. Kot smo že povedali, je bil to čas, ko so v ZDA v polnem razmahu delovale naturopatske šole, holistični pristop zdravljenja z naravnimi pristopi pa je prodiral tudi v ordinacije zdravnikov uradne medicine. Naravna zdravila so bila v tistem času v ZDA tako zelo priljubljena, da jih je uporabljala polovica vseh zdravnikov in bolnišnic ter tudi vse medicinske fakultete. Prav tako so tudi zdravniki uradne medicine širili svoj pogled na bolezen v smeri holistične obravnave pacientov. Seveda je imel tak način zdravljenja eno veliko napako, vsaj v očeh Rockefellerja: z njim se ni dalo nič zaslužiti.
POPOLN PREOBRAT
Avtor članka Stiftungen – von wegen für einen guten Zweck, Thomas A. Hein, navaja: »Človek mora biti pravi psihopat, da mu je tako malo mar za ljudi, da uniči dobro delujočo medicino in ljudem namesto tega ponudi pogosto škodljive strupe samo zato, da bi postal "močnejši in bogatejši od Boga".« Kako je Rockefellerjevi fundaciji uspelo obrniti trend od naravnega zdravljenja, ki je bilo dobro za ljudi, živali in naravo, v korist farmacevtske industrije, njene moči in denarnice?
Kot navaja v svojem članku Hein, naj bi mu pri tem pomagal prijatelj Andrew Carnegie: »Še en plutokrat in samooklicani dobrotnik. Carnegie je zaslužil s tem, da je monopoliziral jeklarsko industrijo. Tudi on je ustanovil fundacijo. Preko te fundacije so po ZDA poslali človeka po imenu Abraham Flexner. Cilj: poročilo o stanju medicinskih fakultet in bolnišnic po vsej državi. Lahko si mislimo, kakšno je bilo to Flexnerjevo poročilo. Govorilo je o nujni potrebi po posodobitvi in centralizaciji "zaostale" ameriške medicine. Iz holistične medicine, naturopatije in homeopatije so se norčevali, zdravnike, ki so jih uporabljali, pa so diskreditirali. Istočasno je bilo za raziskave sintetičnih zdravil namenjenih več kot 100 milijonov dolarjev. Za tisti čas je bilo to neverjetno veliko. Vendar je Rockefeller dosegel svoj cilj. Flexnerjevo poročilo in ukrepi, ki so mu sledili, so pomenili rojstvo tako imenovane "sodobne medicine" in s tem tudi rojstvo farmacevtske industrije.«
Od tu naprej zgodbo vsaj približno poznamo. Vse več kemije na recept in vse manj ali praktično nič nasvetov o zdravi rastlinski prehrani, o razstrupljanju z zelenjavno-sadnimi sokovi, o hidroterapiji, zeliščih itn.
Medicina je nastala iz znanja o človeku, ki je kot mikrokozmos vpet v širši makrokozmos in s tem nedeljiv od celote. Danes je podaljšana roka farmacije. Ta pa prinaša enormne zaslužke njenim lastnikom oz. tistim, ki so jo zače tno finančno zagnali, dokler njenega ohranjanja in bohotenja nad naravo nismo prevzeli sami, kot njeni porabniki. Razsežnost tega kapitala je tako nepredstavljivo velika, da njegovo moč podzavestno občutimo kot nevidno avtoriteto vredno zaupanja posegov v naše telo. Morda nam bo poleg znanja, ki ga lahko preberemo tu in tam, do pravih stališč pomagal tudi glas naše vesti in našega srca.
VIRI:
Bela knjiga Svetovne naturopatske zveze
Arnold_Rikli
Theodor Hahn
Emanuel Felke
Adolf Just
John Henry Tilden
Herbert M. Shelton
Revija Raum & Zeit
Besedilo: Gretta Fegic
Revija Osvoboditev živali, letnik 19, številka 42, str. 9 do 12.