Veliko študentov se za študije, kot so veterina, biologija, agronomija, lovstvo ali gozdarstvo, odloči prav zato, ker imajo radi živali in naravo. Prav ta začetna empatija pa se v sistemu pogosto postopoma potisne na rob. Empatija do živali se namreč v teh strokovnih študijih ne razvije ali se celo zmanjša.
To ni nujno posledica osebnosti študentov, temveč načina izobraževanja, profesionalne socializacije in institucionalnih norm. Študenti se že zgodaj naučijo, da mora strokovnjak delovati predvsem objektivno in racionalno, kar se pogosto razume kot potreba po čustveni distanci – živali niso dojemane kot posamezna čuteča bitja, temveč kot biološki objekti ali sredstva za doseganje raziskovalnih, proizvodnih ali upravljavskih ciljev.
OBJEKTIFIKACIJA ŽIVALI V ZNANSTVENEM JEZIKU
V številnih strokovnih disciplinah se živali opisujejo z izrazjem, ki jih reducira na funkcije ali enote znotraj določenega sistema. V kmetijstvu se pojavljajo kot »produkcijske enote«, v ekologiji kot »biomasa«, v lovskem upravljanju kot »lovni stalež«, v biomedicini pa kot »modelni organizmi«. Takšna terminologija je del strokovnega jezika in ima pomemben psihološki in družbeni učinek.
Ko se živali dosledno opisujejo skozi takšne kategorije, se njihova individualnost in sposobnost čutenja umakneta v ozadje. V strokovni razpravi tako ne nastopajo več kot čuteča bitja z lastnimi potrebami in interesi, temveč kot elementi sistema, ki jih je mogoče meriti, uravnavati ali uporabljati za doseganje določenih ciljev. S tem se utrjuje pogled, v katerem živali postanejo sredstva za doseganje raziskovalnih, gospodarskih ali upravljavskih namenov.
DESENZITIZACIJA SKOZI PRAKSO
V številnih študijskih programih se študenti že med izobraževanjem srečujejo s praksami, ki lahko postopoma vodijo do desenzitizacije oziroma zmanjšane čustvene odzivnosti na trpljenje in instrumentalno obravnavo živali. Takšne izkušnje vključujejo na primer disekcije, laboratorijske poskuse na živalih, obravnavanje živali kot proizvodnega sredstva v okviru živinoreje ter pristope lovskega upravljanja, kjer so živali predstavljene predvsem kot populacije ali upravljavski objekti.
Ko so študenti tem praksam izpostavljeni večkrat in ko so predstavljene kot nekaj povsem običajnega ali celo nujnega za strokovno delo, se sčasoma oblikuje občutek, da je takšen odnos del profesionalne norme.
V takšnem okolju se empatija umakne profesionalni rutini, v ospredje pa stopijo tehnični, proizvodni ali upravljavski vidiki dela z živalmi.
SKRITA KURIKULARNA SPOROČILA
Poleg formalnega kurikuluma, ki je zapisan v učnih načrtih, učbenikih in predavanjih, v izobraževalnih ustanovah obstaja tudi tako imenovani »skriti kurikulum «. Gre za implicitna sporočila, ki jih študenti prejemajo skozi vsakodnevno akademsko okolje, predvsem skozi odnos profesorjev in mentorjev do živali, skozi humor ali komentarje v učilnicah ter skozi širše institucionalne norme in kulturo posamezne stroke.
Ta neformalna sporočila pogosto močno vplivajo na oblikovanje strokovne identitete. Če profesorji ali mentorji živali dosledno obravnavajo predvsem kot objekte upravljanja, raziskovalne materiale ali naravne resurse, študenti takšen odnos hitro začnejo dojemati kot del strokovne norme. Sčasoma se tak pogled utrdi kot samoumeven način razmišljanja, tudi če o njem v formalnem kurikulumu ni neposredne razprave.
PRITISK STROKOVNE SKUPNOSTI
Ko posameznik vstopi v strokovno skupnost, se sooči tudi s socialnim pritiskom konformizma.
Vsaka disciplina ima namreč svoje ustaljene norme, načine razmišljanja in pričakovanja glede tega, kaj pomeni biti »pravi strokovnjak«. Mladi raziskovalci in študenti se zato hitro naučijo, katere ideje in stališča so v okolju sprejeti in katerih je bolje ne izpostavljati.
Tisti, ki izražajo izrazitejšo empatijo do živali ali postavljajo etična vprašanja o ustaljenih praksah, so lahko v takšnem okolju hitro označeni kot neprofesionalni ali kot aktivisti, ki naj bi v znanstveno delo vnašali preveč čustev. Včasih se znajdejo tudi na robu akademske skupnosti, saj lahko njihova stališča izzivajo uveljavljene prakse ali interese znotraj discipline.
Zaradi takšnega pritiska se mnogi mladi strokovnjaki naučijo svoje etične pomisleke potlačiti ali jih vsaj ne izražati javno. Sčasoma se tako utrjuje kultura, v kateri se določena vprašanja preprosto ne odpirajo, čeprav bi bila za razvoj stroke in bolj odgovoren odnos do živali lahko zelo pomembna.
EKONOMIKA DISCIPLIN
Mnoge strokovne discipline so tesno povezane z določenimi gospodarskimi sektorji, kot so živinoreja, lovstvo, farmacevtske raziskave in živilska industrija.
Te povezave vplivajo na raziskovalne prioritete, financiranje študijskih programov in tudi na način, kako se o živalih razmišlja v strokovnem okolju.
Če bi empatija do živali postala osrednja vrednota teh disciplin, bi to lahko odprlo številna vprašanja o etični in družbeni sprejemljivosti obstoječih praks.
Takšna sprememba bi lahko postavila pod vprašaj nekatere temeljne gospodarske modele, ki temeljijo na intenzivni rabi živali. Prav zato se v številnih okoljih implicitno ohranja pogled, v katerem so živali razumljene predvsem kot sredstva za proizvodnjo, raziskave ali upravljanje. Sistem tako spodbuja instrumentalen odnos do živali, saj je ta združljiv z obstoječimi ekonomskimi strukturami.
EMPATIJA KOT »NEZNANSTVENA«
V številnih znanstvenih tradicijah je bila empatija dolgo časa obravnavana kot nekaj, kar ne sodi v okvir resnega znanstvenega dela. Pogosto se je razumela kot subjektivna, čustvena in zato domnevno nezdružljiva z idejo znanstvene objektivnosti. Zaradi takšnega pogleda je bilo izražanje empatije do živali v nekaterih strokovnih okoljih celo razumljeno kot znak neprofesionalnosti ali pomanjkanja znanstvene distance.
Raziskave na področju veterinarskih in biomedicinskih študijev so v zadnjih letih opozorile na pojav, ki ga nekateri avtorji opisujejo kot paradoks strokovnega izobraževanja. Pri delu študentov se namreč z napredovanjem skozi študij postopoma zmanjša izražena empatija do živali. Gre za proces prilagajanja na profesionalne zahteve in norme posamezne discipline.
Skozi izobraževanje se namreč razvije tako imenovana profesionalna racionalizacija. Študenti se naučijo določene prakse razumeti kot del strokovne nujnosti, kar jim omogoča delovanje v sistemih, kjer so živali obravnavane kot del proizvodnih procesov, raziskovalnih modelov ali upravljavskih kategorij.
SODOBNI PREMIKI
V zadnjih letih se v znanosti vse bolj uveljavljajo novi pristopi, ki poskušajo preseči tradicionalno ločevanje med znanstvenim znanjem in empatijo do živih bitij. Razvijajo se raziskovalna področja, kot so znanost o čutenju živali, etično usmerjeno varstvo narave in celostni koncepti zdravja, kot sta »eno zdravje« (povezanost zdravja ljudi, živali in okolja) in »planetarno zdravje« (zdravje ljudi je neposredno odvisno od zdravja okolja). Pomembno vlogo ima tudi znanost o dobrobiti živali, ki združuje biološke, etološke in etične vidike odnosa človeka do živali.
Skupna značilnost teh pristopov je prizadevanje za bolj celostno razumevanje živih sistemov, v katerem živali niso obravnavane kot objekti raziskovanja ali upravljanja, temveč kot čuteča bitja, ki so del kompleksnih ekoloških in družbenih odnosov. Takšni pristopi zato poskušajo ponovno povezati znanstveno znanje z etično odgovornostjo ter poudarjajo, da empatija ni nasprotje znanosti, temveč pomembno prispeva k njenemu razvoju in poglobljenemu razumevanju narave.
Vendar pa takšen pogled v Sloveniji še ni uveljavljen.
Način, kako se prihodnji strokovnjaki izobražujejo, namreč neposredno vpliva tudi na to, kako razumejo naravo, živali in svojo vlogo pri upravljanju z njimi.
Posledice takšnega načina razmišljanja se zelo jasno pokažejo prav na področju upravljanja prostoživečih živali.
NAJ ODLOČI STROKA?
Slovenski lovsko-gozdarski izobraževalni model še vedno temelji na paradigmi, ki se je v Evropi oblikovala v prvi polovici 20. stoletja. Čeprav so se ekološke znanosti in varstvena biologija v zadnjih desetletjih močno razvile, se v Sloveniji še vedno ohranja pristop, ki naravo razume predvsem kot prostor upravljanja.
Eden ključnih razlogov je prevlada lovsko-upravljavske paradigme nad sodobnim ekosistemskim pristopom. V številnih evropskih državah se študiji divjadi vse bolj osredotočajo na delovanje naravnih procesov in ohranjanje biotske raznovrstnosti, pri nas pa je izobraževanje o prostoživečih živalih tesno povezano z lovskim upravljanjem populacij.
Pomembno vlogo pri tem imata institucionalna povezanost med izobraževalnim sistemom in lovsko prakso ter ohranjanje koncepta intenzivnega upravljanja divjadi, ki vključuje krmljenje, vzdrževanje visokih gostot populacij in regulacijo z odstrelom.
Sodobna ekologija pa vse bolj poudarja pomen naravne regulacije, vloge plenilcev in ohranjanja naravnih procesov v ekosistemih.
Pri tem imajo pomembno odgovornost tudi profesorji in mentorji, ki oblikujejo strokovno misel prihodnjih generacij. Če študente učijo, da morajo pri obravnavi živali popolnoma izključiti čustva ter naravo razumeti predvsem kot objekt upravljanja, tak pristop postopoma postane strokovna norma.
S tem pa se pogosto izgublja širši etični in ekološki pogled na živali kot čuteča bitja in na naravo kot kompleksno skupnost življenja.
Takšen okvir vodi v pojav, ki ga imenujemo strokovna slepota – ko strokovnjak sicer zelo dobro razume tehnične vidike sistema, vendar izgubi širši pogled na etične in ekološke posledice svojih odločitev.
Narava postane objekt upravljanja, živali pa številke v modelih.
Strokovnost, ki izgubi sposobnost empatije, lahko še vedno meri, modelira in upravlja naravo – vendar jo pogosto preneha razumeti.
Vir:
Arluke, A., & Sanders, C. (1996). Regarding Animals.
Erica Fudge (2002), Erica Fudge. Animal.
Avtorica: Nevenka Lukić Rojšek,
zagovornica pravic živali in naravovarstvenica
Revija Osvoboditev živali, letnik 24, številka 51, str. 10-14.