Sodobne razprave o odnosu med ljudmi in drugimi živalmi presegajo ozke okvire etike in zajemajo vse več področij človekovega delovanja in produkcije znanja, saj je izkoriščanje živali sistemski pojav, vpet v globalno politično ekonomijo in ustroj človeških družb.
Sistemsko jedro izkoriščanja živali predstavlja mesna industrija, eden ključnih sektorjev svetovnega gospodarstva. Letna proizvodnja mesa na globalni ravni že presega 370 milijonov ton, vrednost prodaje mesnih izdelkov pa se giblje okrog 1,5 bilijonov dolarjev letno. Ob vzreji živali ter predelavi in prodaji mesa sektor zajema še proizvodnjo krme, farmacevtsko industrijo, genski inženiring in globalne logistične verige. Koncentracija znotraj industrije vodi v kartelizacijo: peščica zahodnih korporacij tako že obvladuje večino globalnega trga z mesom. Mesni kartel prinaša dobičke delničarjem, a negativno vpliva na cene, kakovost, raznolikost in stabilnost ponudbe, kakor tudi na konkurenčnost in delovne pogoje znotraj industrije. Kartelizacija krepi politično lobiranje v prid mesojedstvu in učinkovito prikriva industrijske prakse ravnanja z živalmi.
Mesna industrija skozi ponudbo mesnih živil oblikuje našo percepcijo živali kot proizvodov in surovin že od najzgodnejšega otroštva. Ključno vlogo pri ohranjanju družbene sprejemljivosti izkoriščanja živali imajo procesi socializacije, skozi katere se posamezniki učimo, kaj je glede mesne prehrane »normalno«, »naravno« in »nujno«, če parafraziram Melanie Joy. Koncept habitusa po Pierru Bourdieuju označuje ponotranjene vzorce, ki vodijo naše odločanje in delovanje, ne da bi se jih zavedali. Prehranske navade so tipičen primer habitusa, saj niso rezultat racionalnega premisleka, temveč zgodnjega učenja, posnemanja in razlikovanja. Otroci se tako zelo zgodaj seznanijo s samoumevnostjo, da živali jemo, in tudi, katere živali jemo in katere so družinski člani, brez posebne razlage. Kadar se otroški um in čuti uprejo tej z ljubeznijo do živali neskladni realnosti, otrok odklanja mesno hrano, dokler ne prevlada starševska avtoriteta. Ta je seveda prav tako nasledek habitusa.
Carol J. Adams je pokazala, kako se habitus krepi preko jezika in (ne)vidnosti: živali izginejo za abstraktnimi pojmi (»meso«, »zrezek«), kar omogoča moralno distanco. Sodobne družbe sistematično prikrivajo nasilje nad živalmi v vsakdanjem življenju, tako da so farme in klavnice mesne industrije čim bolj oddaljene od potrošnika, javni nadzor nad njimi pa neizvedljiv.
Mesojedstvo ni vsiljena zapoved vsem na očeh, temveč nasledek prepletenih in zapletenih mrež antropocentričnih diskurzov (npr. v medicini, dietetiki, politiki, tradicijah in mitih), ki nam jih vcepljajo institucije moči (šola, trg, država) in jih utrjujemo skozi vsakodnevne prakse, ki nas ustvarjajo in določajo kot družbene subjekte. Ljudje torej ne jedo živali zato, ker bi bili rojeni mesojedci, temveč zato, ker antropocentrizem vzpostavlja samoumevno hierarhijo med vrstami, kjer je človeška vrsta tista, ki najbolj ali edina šteje, živali pa s tem postanejo objekti nevprašljive rabe, tudi za prehrano. Po Melanie Joy nato karnizem, diskurzivni podsklop antropocentrizma, v posamezni kulturi določa, katere živali so užitne in katere ne.
Michel Foucault je razkril, kako deluje moderna oblast: ne zapoveduje, ampak proizvaja želje, norme in »resnice«. Ljudje se le navidezno odločamo samostojno; naše izbire so oblikovane in nam posredovane kot dejstva. Foucaultovska teorija delovanja oblasti nam kaže oblastne aparate, kakršen je antropocentrizem, ne da bi se moralno opredeljevala do njih; šele z ozaveščanjem o vplivu antropocentrizma se posameznik toliko emancipira, da lahko bolj samostojno izbira svojo prehrano. Z drugimi besedami, šele ko dojamemo, zakaj ne prevprašujemo svojih prehranskih izbir, se lahko bolj v skladu s svojimi osebnimi vrednotami odločamo, kaj bomo jedli. Seveda so tudi osebne vrednote posredovane, a tako naše prehranske izbire, kakršnekoli so že, vsaj postanejo zavestne in upravičljive, ne zgolj samodejne in samoumevne.
Razmah mesne industrije temelji na kapitalistični dobičkonosni proizvodnji, po Tomažu Grušovniku pa vsaj toliko tudi na naši hoteni nevednosti, na razcepu med »mesom« kot proizvodom in »živaljo« kot čutečim bitjem, ki ga ta industrija vzdržuje in poglablja. Ljudje nismo nujno zavestno kruti ali brezbrižni; naša ravnanja so nasledek socializacije, kulturnih norm in ekonomskih interesov. Oblastni aparat je učinkovit, kadar uspe ta skupek zunanjih pritiskov predstaviti kot normalnost, ki jo posameznik ponotranji.
V univerzitetnem pedagoškem okolju, kjer delujem, so vrednostni sistemi in prehranske izbire študentk in študentov že dodobra izoblikovani pod vplivom družinskega okolja, pred-univerzitetnega izobraževanja, vrstniških vplivov in medijskih vsebin, ki so jim izpostavljeni. Odzivi teh mladih odraslih na moje vsakoletno predavanje o antropocentrizmu in karnizmu s poudarkom na delovanju globalne mesne industrije so raznoliki. V vsaki generaciji se najdejo posamezniki, ki so hvaležni, da razpravljamo o temi, o kateri se očitno med seboj ne pogovarjajo pogosto. Lahko da se ti študenti počutijo v etični manjšini v svojih prehranskih izbirah in so veseli možnosti, da svoja stališča predstavijo in pojasnijo v varnem komunikacijskem okolju univerzitetne predavalnice.
Drugi reagirajo s posmehom in zavračanjem smiselnosti razprave o tej temi. Tega ne dojemam kot preprosto nestrinjanje, temveč kot obrambno reakcijo vsled dodobra ponotranjenega antropocentrizma. Posmeh lahko prikriva občutek nemoči: če je vsakodnevno mesojedstvo prepričljivo problematizirano skozi dejstva o praksah mesne industrije ter njenem vplivu na politiko in družbo, se posameznikov vrednostni sistem in samopodoba lahko zamajeta. Občutek »napadenosti« je učinek destabilizacije nečesa, kar je bilo dotlej samoumevno, naravno. Po Foucaultu je to trenutek, ko postane oblast vidna, ko se razkrije, da »osebna izbira« ni zares osebna, temveč je posredovana. Za domnevno avtonomen subjekt je lahko takšen trenutek spoznanja, kako neavtonomen dejansko je, znatno nelagoden.
Ko zaznam tovrstno nasprotovanje med študenti, znova poudarim, da v predavalnici ne delujem kot aktivistka in iz položaja akademske avtoritete ne predpisujem »pravilnih« prehranskih izbir. Govorim iz perspektive socialne pravičnosti do živali kot čutečih bitij in do ljudi, ki se lahko moralno tehtno odločamo o vsem v naših življenjih, ne le o hrani, samo na podlagi dovolj objektivnih informacij. Mesna industrija skozi lobiranje in marketing naredi vse, da o živalih za prehrano ne bi razmišljali kot o čutečih bitjih, in prav zato se moramo pogovarjati o tem, da to počne, zakaj in kako. Kar bo posameznik po naši razpravi jedel, je še zmeraj njegova, a poslej bolj ozaveščena odločitev.
Večina študentov ostane tiho, kar je prav tako pomemben odziv. Brazilski filozof Paulo Freire bi molk označil kot morebiten začetek procesa »zavedanja«, ki se postopoma odvije skozi razmislek, dialog in vsakdanje izkušnje. Ti študenti se morda kasneje, med nakupovanjem ali za mizo, spomnijo predavanja in sčasoma naredijo kaj drugače, skladno z logiko postopnega spreminjanja ukoreninjenih vzorcev skozi (samo)zavedanje.
Vprašanja iz predavanja o antropocentrizmu in mesojedstvu študenti na izpitu praviloma ne izberejo. Domnevam, da povzroča nelagodje, ker posega v njihovo vsakdanje življenje. Povečuje zaznano izpitno tveganje, ker ni »pravilnega« odgovora, in zahteva stopnjo osmišljanja, ki je nekateri še ne znajo izraziti. Vprašanje vznemiri ponotranjeni antropocentrizem, kajti če bi študenti vprašanje množično izbirali brez zadržkov, bi pomenilo, da nima učinka nanje.
Moj osnovni motiv – naj vsak ve, kaj jé – se morda zdi nevtralen, a ima prevratniški potencial. Ne zahteva spremembe, samo izpostavlja povezave in prakse, ki jih oblastni aparat antropocentrizma sicer prikriva. Pedagoški cilj torej ni moraliziranje, temveč razkrivanje pogojev in okoliščin možnosti prehranskih izbir. Razgaljanje praks prehranskega sistema ogroža njegovo ideološko stabilnost. Če bi bila povezava med mesnim krožnikom in živim bitjem resnično vidna, bi se mesna industrija morala bistveno spremeniti.
Različni odzivi študentov so diagnostično orodje, ki kaže, da aparat deluje najučinkoviteje tam, kjer je povsem ponotranjen in s tem nezaznaven. Zavračanje ali nelagodni molk štejem za prvi korak k refleksiji, ne za znak neuspeha. Izobraževanje je eden ključnih procesov socializacije, a hkrati tudi prostor, kjer se lahko posameznik kot subjekt na novo vzpostavlja, ko prepozna, kako je bil socializiran. V tem smislu izobraževanje razgrajuje samoumevnosti in omogoča bolj ozaveščene etične in politične izbire. Zavestna, informirana odločitev o uživanju mesa je že oblika emancipacije, medtem ko je zavračanje mesa na enaki osnovi nič manj kot dejanje upora proti vseprisotnemu oblastnemu aparatu antropocentrizma.
Tudi izobraževanje je mehanizem oblastnega aparata. Lahko reproducira obstoječe razlike in krivice – ali pa jih problematizira. Lahko utrjuje distanco med človekom in živaljo – ali pa jo razkriva kot konstrukt. Kakšne svetove pedagogi pomagamo ohranjati skozi znanje, ki ga posredujemo? Ali spodbujamo kritično mišljenje tudi tam, kjer to ogroža globoko ukoreninjene prakse? Predvsem pa: smo pripravljeni sprejeti, da samostojen razmislek praviloma ne vodi v takojšnje spremembe, temveč v počasno preobrazbo – in kljub temu vztrajati?
Nadaljnje branje:
Carol J. Adams (2025): The Sexual Politics of Meat: a feminist-vegan critical theory. London: Bloomsbury Academic.
Pierre Bourdieu (2002): Praktični čut. Ljubljana: Studia humanitatis.
Michel Foucault (2007): Življenje in prakse svobode: izbrani spisi. Ljubljana: ZRC SAZU.
Paulo Freire (2019): Pedagogika zatiranih. Ljubljana: Krtina.
Tomaž Grušovnik (2020): Hotena nevednost. Ljubljana: Slovenska matica.
Melanie Joy (2023): Zakaj ljubimo pse, jemo pujse in nosimo krave. Ljubljana: Hiša knjig.
Avtor: Prof. dr. Cirila Toplak
Revija Osvoboditev živali, letnik 24, številka 51, str. 15-19.