Knjigo sem začela brati iz razloga, ki ga avtor, filozof in univerzitetni profesor Tomaž Grušovnik, sam razloži v njenem Predgovoru. Takole zapiše: “NEVEDNOST NI ZGOLJ POSLEDICA OMEJENOSTI, AMPAK TUDI VOLJE. Do te ugotovitve sem prišel, ko sem se začel leta 2009 resneje ukvarjati s problemi okoljske etike. Ob vseh teoretskih utemeljitvah discipline in očitnih znamenjih, da je nekaj hudo narobe z okoljem, enostavno nisem znal razložiti individualne in kolektivne brezbrižnosti do antropogeno, s strani človeka, povzročene okoljske škode, ki se je – in se še – iz leta v leto povečuje.”
Njegovo prepričanje, da je za to kriva pomanjkljiva seznanjenost s problematiko, je ovrgla resničnost. Resnica je, da se kljub velikim naporom, povezanim z informiranjem in ozaveščanjem javnosti, onesnaževanje narave ne zmanjšuje. Še huje. Tisti, ki opozarjajo na okoljsko sporne prakse, so pogosto sankcionirani, včasih celo označeni za ekoteroriste. Dogaja se jim nekaj podobnega kot v Ibsenovi drami Sovražnik ljudstva meščanu norveškega priobalnega mesta, ki je skušal someščane opozoriti na onesnaženo vodo v novoodprtih mestnih toplicah. Moža so preganjali, izdala ga je celo lastna družina, na koncu pa je bil označen za sovražnika ljudstva.
Po avtorjevem mnenju LJUDJE VEMO ŠE PREVEČ ALI VSE, TEŽAVA PA JE V TEM, DA JE TA VEDNOST NEPRIJETNA, vzbuja nelagodje; zato jo potlačimo ali se ji – če jo zgolj slutimo – izognemo. Kot zapiše, naša nedejavnost, manko moralnega ravnanja in primernih ukrepov, ni posledica pomanjkanja vednosti. Vzrok naše nedejavnosti je izogibanje resnici – nevednost, ki je hotena. Lahko bi ji rekli tudi načrtno tiščanje glave v pesek in zanikanje dejstev.
Kot filozofa Grušovnika najprej zanima, kaj so o hoteni nevednosti spoznali njegovi predhodniki. V pregledu filozofske tradicije od antike naprej naniza razmišljanja filozofov, ki so se ukvarjali s tem pojmom: od PLATONA in AKVINSKEGA do eksistencialistov Kierkegaarda in Heideggerja. Njihovo ključno SPOZNANJE JE, DA JE HOTENA NEVEDNOST KONSERVATIVNA SILA, KATERE SMOTER JE OHRANJATI TAKO DRUŽBO KOT POSAMEZNIKA, in sicer tako, DA NE TVEGATA VEČJIH SPREMEMB V SVOJEM ŽIVLJENJU IN MIŠLJENJU. O tem govori Platonova znamenita prispodoba o votlini, kjer se izkaže, da novice, ki jih poskuša jetnikom v jami prinesti osvobojenec, nikakor niso zaželene. Ko jim skuša povedati, da obstaja neka druga resničnost, višja od te, ki jo poznajo, jih začne celo ogrožati, saj s svojim delovanjem zamaje utečeni družbeni red.
Filozofa KIERKEGAARD in HEIDEGGER sta razlagala, da je posamezniku težko biti on sam. “Biti jaz sam” pomeni razgaliti se pred samim sabo in SPREJETI NASE ODGOVORNOST SVOJEGA BIVANJA TER SVOJIH ODLOČITEV. Posameznika zaradi njegove svobode, da izbira, kdo je, navdaja tesnoba. Zato beži v anonimno množično splošnost, v vsakdan in v to, kako “se” pač nekaj “počne”. Grušovnik povzame: “Če bomo slutili, da bo spoznanje zamajalo temelje našega samodojemanja (dojemanja nas samih, naše skupnosti in našega sveta), se mu bomo skušali izogniti, in sicer tako, da bomo glede tega ostali nevedni. Varneje in predvsem udobneje se je izgubiti v množici kot slediti svoji resnici.”
V naslednjem poglavju se posveti pojavom hotene nevednosti, zlasti IGNORANCI in ZANIKANJU.
Ignoranci pravi tudi tiščanje glave v pesek in odvračanje pogleda. Opozori, da ima latinski glagol ignorare aktiven prizvok. Gre za hoteno in načrtno delo: NOČEMO VEDETI ZA RESNICO, KER BI TO IMELO ZA NAS DOLOČENE POSLEDICE. Tako pri Platonu jetniki v votlini niso hoteli vedeti za podrobne informacije o resničnejšem svetu. Ali kot precej strožje razlaga filozof Kant: ljudje raje ostanejo nedoletni, kot da bi vzeli nase potrebno odgovornost. Človeku 21. stoletja ignoranca omogoča, da se - kljub poplavi dostopnih informacij - uspešno izogiba spoznanju tega, kar bi ogrozilo njegov ustaljeni način življenja.
Drugi pojav imenuje zanikanje ali lisičino kislo grozdje. Kot vemo, lisica trdi, da je grozdje kislo, čeprav diši in ima lepo barvo. To trdi zato, ker ji je grozdje nedosegljivo, ne zato, ker bi bilo v resnici nezrelo. Avtor definira zanikanje kot POSKUS NE VEDETI NEČESA, KAR ŽE VEMO. To poskušamo doseči bodisi s preinterpretacijo bodisi z olepševanjem, pogosto tudi s pretiranim, neutemeljenim skepticizmom. (Najskrajnejši primer je dvom o holokavstu.) Tako preimenujemo mrtve dele živali v gurmanske kategorije (ne jemo krave, ampak govedino) in v reklamah za različne živalske produkte prikazujemo srečne živali na idilični kmetiji (ter s tem prikrivamo kruto realnost mesne industrije).
V tem delu knjige se avtor nasloni na dognanja psihologije, in sicer na teorijo kognitivne disonance. Ta pojasnjuje, da motivatorja človekovega vedenja nista le kazen in nagrada. Včasih je močnejši motivator ISKANJE IN OHRANJANJE SKLADNOSTI NAŠIH MISLI. V kognitivni disonanci se npr. znajde redni kadilec, ki se poduči, da je kajenje škodljivo, kajenja pa ne opusti. Ker je kognitivna disonanca psihološko neprijetna, jo kadilec skuša razrešiti. Na razpolago ima dve možnosti. Lahko neha kaditi (kar je naporno), lahko pa prilagodi svoje mišljenje, tako da bo v skladu s kajenjem. Lahko se tolaži: “Če imaš prave gene, ti kajenje ne more do živega.” Ali zaključi: “Samo enkrat se živi. Raje kratko uživanje kot dolgo dolgočasenje.” Lahko si misli: “Zdaj ni čas, da neham kaditi. Imam pomembne projekte v službi, kajenje mi pomaga pri osredotočanju. Izguba službe je večja škoda kot kajenje.” Z zanikanjem neprijetne resnice udobno ohranjamo svoja stara prepričanja in ravnanja.
Potem filozof posveti svojo pozornost etičnemu vidiku hotene nevednosti. Poglavje Etika in hotena nevednost začne z razlago, kaj etika je. Opredeli jo kot vedo, ki poskuša povedati, kako bi bilo treba ravnati. V zvezi z etiko živali si zastavi vprašanje: “KAKO JE MOGOČE, DA NA LETNI RAVNI UBIJEMO VEČ DESET MILIJARD ŽIVALI SAMO V PREHRANSKE NAMENE, ČE PO DRUGI STRANI IZPRIČUJEMO SVOJE SOČUTJE Z NJIMI IN JIH CELO ZAKON SKO ŠČITIMO?” Navidezni paradoks pojasni s hoteno nevednostjo. Množično potrošnjo mesa in mesnih izdelkov omogoča množično prakticirana hotena nevednost. Zato ozaveščanje o tem, kaj se dogaja v mesnopredelovalni industriji, ne pomaga. In tudi ne bo pomagalo, DOKLER BOSTA SISTEMATIČNA IGNORANCA IN ZANIKANJE RESNIČNOSTI (TO JE NEHUMANOSTI TE "INDUSTRIJE") DEL NAŠE SOCIALIZACIJE.
Avtor zapiše: “Uživanje industrijsko pridelanega mesa ni posledica nekega določenega manka, npr. manka empatije, ki bi bil posledica slabe informiranosti ali morda celo napačne vzgoje. Je KONSEKVENCA SISTEMATIČNEGA GLEDANJA PROČ IN POSTAVLJANJE NAŠIH ČUSTEV V OKLEPAJ, TOREJ RACIONALIZACIJE. Opraviti imamo z ignoranco, zanikanjem, evfemizacijo, preinterpretacijo.”
Dodaja, da je v primeru živali zanikanje dvojno: ZANIKANO JE TAKO TRPLJENJE ŽIVALI KOT DEJSTVO, DA SO ŽIVALI BITJA Z BOGATIM MISELNIM ŽIVLJENJEM, PRI KATERIH CELO ZASLEDIMO ZAMETKE MORALNOSTI.
V nadaljevanju razmišlja o odgovornosti ljudi, ki so hoteno nevedni. Filozof Tomaž Akvinski je trdil, da NEVEDNOST POSAMEZNIKA NE OPRAVIČUJE IN GA NE OČIŠČUJE GREHA NITI NE ZMANJŠA MORALNE TEŽE NJEGOVEGA GREŠENJA. Celo več: lahko je posredni vzrok greha in tudi sama greh.
Tudi v sodobnih sodnih obravnavah je hotena nevednost lahko obremenilna. Margaret Heffernan v svoji knjigi Willful Blindness navaja razsodbo v zadevi, povezani z direktorjem Enrona (razvpite ameriške korporacije). Sodnik Simeon Lake je v zvezi z direktorjem Enrona izjavil: “Ugotovimo lahko, da je obtoženi vedel za dejstvo, če je namerno zatisnil oči pred tem, kar bi mu bilo sicer očitno. Na vednost lahko sklepamo, če se je obtoženi namerno zaslepil glede obstoja dejstva.” Hotena nevednost je bila v resnici vednost, za katero je moral prevzeti odgovornost.
Po besedah filozofa ALFREDA WHITEHEADA “nevednost zakrivi greh” tam, “kjer bi dosegljiva vednost lahko spremenila nesrečen izid”. Ob teh besedah sem pomislila na “industrijsko pridelavo mesa”, ki jo v veliki meri omogoča nevednost (tj. sprenevedanje) ljudi o trpljenju živali in razmerah v tej “industriji”. Ker je ta nevednost hotena, je v resnici vednost. Etično ozaveščena družba bi zanjo morala prevzeti odgovornost.
V Sklepu razprave Grušovnik zapiše, da je hotena nevednost predvsem vprašanje pedagogike in ustrezne omike. Pri tem se nasloni na Platonovo razlago, da poučevanje in vzgajanje nista enostaven prenos znanja, kot da bi v slepe oči vstavljali vid. Je babiška veščina, pomoč pri tem, da vsak posameznik sam pride do spoznanja. Pedagogi porodničarji pa učencu pomagajo prebroditi porodno bolečino (tj. nelagodje, ki ga čuti posameznik, ko zapušča svoje običajno vedenje in utečeno mnenje). Tomaž Grušovnik opozori, da se mora pedagogika (tudi andragogika, ozaveščanje in t. i. “komuniciranje znanosti”) zgoraj zapisanim ugotovitvam prilagoditi v večji meri, kot se je doslej. Zapiše tudi svoje upanje, da ji bo pri tem koristila tudi njegova razprava.
Želimo si, da bi se filozofova spoznanja čim prej razširila v zavest ljudi, ki vzgajajo, poučujejo ali kakor koli posredujejo vednost drugim, zlasti pa v zavest odločevalcev.
Tomaž Grušovnik: Hotena nevednost, Ljubljana, Slovenska matica, 2020.
Besedilo: Metka Pekle
Revija Osvoboditev živali, letnik 20, št. 44, str. 58-59.