Predstavljamo vam eno od zgodbic iz knjige MICKA IŠČE SREČO avtorja Gregorja Vrhovnika, intervju z avtorjem si lahko preberete na tej povezavi. Knjiga Micka išče srečo prinaša ozaveščanje o sobivanju živali in ljudi, razvoj empatije in sočutja pri otrocih ter navdih za skupno prebiranje v družini in pogovore o vrednotah, kot so POGUM, SOČUTJE, LJUBEZEN, SPOŠTOVANJE IN ODGOVORNOST DO ŽIVALI. Bogatijo jo tudi smisel za humor in odlične ilustracije. Priporočljiva je za bralce vseh starosti.
- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - -
Noč je naših pet junakov mirno prespalo pod mogočnim starim drevesom. Gosta krošnja in streha njegovega nagnjenega debla sta jih zaščitili pred dežjem, ki se je usul proti jutru. Zbudilo jih je razigrano čivkanje ptic, ki so pozdravljale sveže umit gozd. Dan je bil kot ustvarjen za nove podvige in takoj po zajtrku so odrinili na pot.
Pesek je veselo škrtal pod spočitimi nogami in prav hitro so premagovali pot čez hribčke in doline, ki so se tistega dne znašli pred njimi. Le za bolehno kokoško je šla pot včasih preveč strmo navkreber, takrat pa si jo je na ramena naložil dobrodušni krokodilček, ki je rad vsakomur priskočil na pomoč. Ko so prisopihali do vrha nekega še prav posebno strmega klanca, se je pred njimi razgrnilo večje mesto, na njegovem obrobju pa se je dvigal gromozanski pisan šotor. Še preden so se začeli spraševati, kaj je v njem, so na drevesu ob cesti zagledali plakat s sliko slona in tigra, nad njima pa se je bočil velik napis: CIRKUS. Micka ni še nikdar obiskala cirkusa. Slišala pa je, kakšne vragolije počnejo v njem klovni, akrobati, čarovniki in spretne eksotične živali. In vse mogoče slaščice imajo tam. Že od nekdaj si je želela pokusiti sladkorno peno.
»Juhuuu, cirkus!« je zaploskala od veselja, da bo vse to končno lahko videla in doživela tudi sama. Že kmalu so družbo naših popotnikov smerokazi s podobo tigra in klovna usmerili proti cirkuškemu prizorišču.
Pred blagajno ob glavnem vhodu se je vila dolga vrsta obiskovalcev, ki so čakali na vstopnice za prvo predstavo. Micka in prijatelji so zato raje najprej stopili k stojnicam s slaščicami in si naročili oblačke rožnato obarvane sladkorne pene. Nobeden od njih je še nikoli ni jedel, in ker so se šele učili, kako pravilno ugrizniti vanjo, so bili kmalu vsi zlepljeni in popackani od nje.
»Svadaj vlem fafledat, fi ma me okakajte su, va fe f glodici ne ifmumimo,« je Micka zavzeto razlagala prijateljem ravno v trenutku, ko si je v gobček potlačila resnično velik kos pene. Ti so se samo začudeno spogledali, in ko so ji želeli priznati, da ne razumejo jezika, v katerem govori, je stavek ponovila, tokrat brez pene v gobčku. »Zadaj grem pogledat, vi pa me počakajte tu, da se v množici ne izgubimo.« Ko je obkrožila polovico šotora, je prišla do visoke reže v platnu, skozi katero so v cirkuško areno vstopali artisti. Nikogar ni bilo tam, zato je brž razigrano smuknila v šotor, saj je ravno odmevala napoved, da se bo predstava vsak hip začela. Kakšne pol ure je minilo, ko je Micka spet pokukala na plan. Prejšnje veselje in razigranost ob pričakovanju cirkuških nastopov je zamenjala globoka potrtost.
Tačke je niso več urno nosile naokrog kot prej. Brezvoljno je počasi odcapljala proti množici različnih vozil in prikolic, ki so cirkuško opremo in osebje prevažali po svetu. Toliko jih je bilo, da se je med njimi skoraj izgubila.
V svoji zamišljenosti je pozabila, da mora gledati predse, kod hodi, zato se je nenadoma z vso silo zaletela v nekaj velikega, da se je kar odbila in padla po tleh. Zvezdice so ji plesale okrog glave, medtem ko je začudeno ležala na hrbtu in mežikala v nebo. Tedaj pa jo je nekaj požgečkalo po spodnjem delu tačke. In še enkrat. Dvignila je pogled in v grozi zagledala debelo kačo, ki se ji je ovijala okrog nožice. Kriknila je, kača pa jo je zgrabila še močneje in jo v naslednjem trenutku potegnila navzgor, kakšne tri metre od tal. Zdaj je Micka nemočno visela z glavo proti tlom in se gugala v zraku.
»Dragi moji, očitno je bila to zadnja Mickina predstava, saj me bo kača vsak čas požrla,« se je nesrečni bingljajoči psički pletlo po glavici, medtem ko je močno stiskala oči in pričakovala svoj konec. Kar nekaj časa je tako visela, nihče je ni požrl, zato je počasi le zbrala pogum in pogledala, kaj se ji je pripetilo. Skoraj tik pred očmi se ji je prikazala ogromna glava z dobrodušnimi očkami, ki so si jo z zanimanjem ogledovale. Bil je slonček s cirkuškega plakata. Micki je močno odleglo, saj je vedela, da sloni ne jedo kužkov. »Žžžživjo, slonček,« je zaradi prestanega strahu malce zajecljala in obenem pozabila, da še vedno visi z glavo navzdol. »Zakaj si pa narobe obrnjen?«
Slonček se je namuznil. Obrnil jo je in jo previdno odložil na tla, nato ji je še prijazno podal sladkorno peno, ki ji je prej padla iz tačk. Nič ni rekel, v njegovih očeh pa se je zrcalilo zanimanje, zato se mu je kar predstavila.
»Micka sem, kužek, ki išče srečo za živali,« je dejala, zdaj že čisto pomirjena. »Morda ti veš, kje bi našla srečo, slonček?«
»Seveda vem,« ji je prijazni redkobesedni velikan počasi odvrnil z globokim glasom. »Ko se zvečer predstave končajo, za naju s tigrom, ki živi tamle v prikolici, končno zavlada mir. Prijatelja sva, lepo nama je, ko sva skupaj. Vidiš, moja Micka, to je sreča.«
Za hip je pomolčal, nato pa tiho pristavil: »Ko bi vsaj lahko prijatelja tudi objel.« Zarožljalo je, ko se je slonček nemirno prestopil. Micka je šele zdaj z grozo v očeh opazila, da ima nogo vkovano in s kratko močno verigo priklenjeno na tla. »Kako neumna in zaslepljena sem bila,« si je očitala v mislih.
Spomnila se je predstave, ki si jo je malo prej ogledala. Še zjutraj se je je tako veselila, že po polovici pa je vedela, da noče nikdar več slišati za cirkus. Videla je množico živali, ki so jih dreserji včasih tudi z bičem in s kričanjem silili v trike, da bi z njimi navduševale atrakcij željno občinstvo. Ljudje so bili navdušeni, oči nastopajočih tigrov, opic, konjev, kamel in kužkov pa so bile prestrašene in mrtve. Zaradi vsega tega je Micka kar pobegnila iz cirkuške arene.
»Življenje v okovih in kletkah, brezmilostni krotilci, ki od živali zahtevajo vse nevarnejše točke, in dolge selitve v mrazu ali vročini iz mesta v mesto. Kako grozno žalosten kraj je cirkus za živali,« je bila zdaj prepričana.
Opazovala je ubogega slončka, ki se je komaj prestopal na kratki verigi in neučakano pogledoval, kdaj se bo prijatelj tiger vrnil s predstave. »Tudi slonček žal ne more vedeti, kaj je prava sreča, saj je ni nikdar izkusil in tu pri njem je zagotovo ni. Naprej moramo,« je Micka zbrala misli. »Ljubi slonček, bi šel z menoj iskat srečo za živali?« ga je povabila.
Slonček ni okleval. »Prijatelj moj dragi. Ne bodi žalosten, le za kratek čas te zapustim. Obljubim ti, da najdem srečo zate,« je blago spregovoril tigru, ki so ga ravno zaklenili v njegovo kletko nekaj korakov stran, in mu nežno pomahal v slovo.
Družba iskalcev sreče je brž zapustila mesto in nobeden od njih se ni ozrl nazaj na zloveščo podobo cirkuškega šotora.
Vabljeni k obisku njene spletne strani.
Besedilo: Gregor Vrhovnik
Ilustracija: Nataša Borenović
Revija Osvoboditev živali, letnik 22, št. 47, str. 54-55.