Predstavljamo vam eno od zgodbic iz knjige MICKA IŠČE SREČO avtorja Gregorja Vrhovnika, katerega intervju v dveh delih si lahko preberete v tej in prejšnji številki naše revije. Knjiga Micka išče srečo prinaša ozaveščanje o sobivanju živali in ljudi, razvoj empatije in sočutja pri otrocih ter navdih za skupno prebiranje v družini in pogovore o vrednotah, kot so POGUM, SOČUTJE, LJUBEZEN, SPOŠTOVANJE in ODGOVORNOST DO ŽIVALI. Bogatijo jo tudi smisel za humor in odlične ilustracije. Priporočljiva je za bralce vseh starosti.
- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - -
MICKA SREČA KRAVICO (odlomek)
Ves popoldan je družba iskalcev sreče hodila v tišini. Vse jih je močno prizadelo novo spoznanje o živalih v cirkusu. Še tam, na kraju, kjer naj bi bilo doma veselje, so živali izgubile svojo srečo.
Naslednje jutro so komaj našli voljo za nadaljevanje poti. Toliko nesrečnih živali so že srečali, nič pa ni kazalo, da bi bili že kaj bližje odgovoru na vprašanje, kje se skriva sreča zanje.
Micki se je skrinjica v nahrbtniku zdela vsak dan težja. »Upam, da kmalu najdemo srečo. Tako utrujena sem,« je skrivaj zavzdihnila.
A prijatelj, ki je hodil za njo, je prebral njene sive misli. Micka je kar naenkrat spet poletela v zrak, kot bi bila v kakšnem hitrem dvigalu. Tako visoko je že bila, da je imela občutek, da je v tretjem nadstropju, ko se je »dvigalo« le ustavilo in jo odložilo na širokem hrbtu. Rilec jo je še nežno potrepljal po glavici, malo nižje pa sta se svetili slončkovi prijazni očesci.
»Blagohotni velikan res ne govori veliko, a dejanja so tista, ki razkrijejo mogočno srce,« je pri sebi modrovala Micka, razbremenjena nošenja nahrbtnika. Svet je bil od zgoraj spet videti lepši. Novega upanja, ki je pregnalo sivino v njej, so se kmalu nalezle tudi druge živali. Znova so bile prepričane, da bodo izgubljeno srečo kmalu odkrile, zato je bil tudi njihov korak lažji.
Pujsek, krokodilček, rakec, kokoška in slonček z Micko, ki je med ogromnimi ušesi kukala z njegovega hrbta, so se bližali dolgi pravokotni stavbi neprijaznega videza.
»Tudi sem so ljudje zaprli živali,« je strahoma pomislila Micka. Zdaj je že slutila, kaj lahko pričakuje na krajih, podobnih temu.
Po slončkovem rilcu se je zadenjsko spretno spustila na tla in namignila tovarišiji, da jo počaka.
Odprla je velika drsna vrata in vstopila v temačen prostor. Odmevajoči zvoki številnih kopit na betonskih tleh so potrdili njeno slutnjo, še preden so se ji oči navadile mraka. Stavba je bila resnično polna živali. Na močno kovinsko ograjo so bile priklenjene številne glave, ki so se zvedavo obračale proti Micki.
»Dober dan,« jih je na ves glas pozdravila. Namesto odgovora je slišala le rožljanje verig, ko se je množica plahih krav trudila, da bi v pozdrav iztegnile vratove dlje, kot so jim dovolili okovi.
Stopila je k prvi kravici ob vhodu, kjer je na steni ob ogradi pisalo: SVEŽE MLEKO, DAR NAŠIH TELES.
Velika žival ji je prijazno vrnila pozdrav in radovedno pristavila: »Tako nenavadnega telička, kot si ti, pa še nisem videla.«
Micko je to nekoliko zmedlo, a je že v naslednjem hipu pomislila, da kravica morda še nikdar ni bila zunaj hleva. Krave in zidovi okrog njih so bili vse, kar je poznala.
»Micka sem, kužek, po svetu hodim in iščem izgubljeno srečo živali,« je razumevajoče odgovorila. »Morda ti veš, kravica, kje bi jo lahko našla?«
Še preden je kravica utegnila odgovoriti, se je iz kota nedaleč stran zaslišal droben glasek. »Mamica, prooosiiim, lahko jaz prikupnemu malemu muuužku povem, kje je sreča?« se je oglasil teliček, ki še ni znal pravilno izgovoriti besede kužek, saj jo je pravkar prvič slišal.
»Seveda lahko,« mu je s toplim glasom in otožnimi očmi odgovorila kravica. Micka je opazila, da je njen otrok priklenjen ravno toliko vstran, da se ga ne more dotakniti.
Vesel, da je dobil mamino dovoljenje, se je črno-beli bikec želel v otroški razposajenosti zavrteti naokrog, pa je pri tem skoraj padel, ker je bila veriga prekratka.
»Draga Muuucka,« je začel teliček, ki mu je tudi ta nova beseda povzročala preglavice. »Vsako jutro pridejo k nam ljudje, in ko odprejo vrata, zagledam najlepšo stvar na svetu.«
Navdušen, ker je lahko nekomu razkril svojo skrivnost, je kar poskakoval in neučakano pogledoval proti odprtim vratom.
»Vidiš tisto rožico tam?« je nato vprašal Micko. »Vsako jutro me ovije v svoj vonj in kako lepa je,« je občudujoče pohvalil droben rumen cvet. »To je največja sreča na svetu!«
Mama kravica je žalostno, a z neizmerno ljubeznijo opazovala to otroško navdušenje. Spominjala se je časa, ko je bila sama še telička, ko je svojo mamo videla zadnjič. Ločili so ju in njo odpeljali daleč proč. Le tistikrat je iz tovornega prostora uzrla širne travnike z milijoni rožic, kot je ta na pragu njihovega hleva. Vedela je, da jih več tudi njenemu otroku ne bo dano nikdar spoznati.
Ob teličkovem pripovedovanju so tudi Micki misli za nekaj hipov odtavale. Razmišljala je o daru krav, o katerem je govoril star reklamni pano na steni. »Sveže mleko, dar naših teles,« si je ponovno prebrala. »Dar se vendar podari. Tu pa vsak dan vrsti vklenjenih bitij vzamejo mleko, ki bi ga sicer popili telički. Mleko je lahko le darilo, ki ga mame dajo svojim otročičkom!« je strtega srca ugotovila, medtem ko sta se mama krava in njen otrok nagibala drug k drugemu. Morda bodo vezi tokrat dovolj popustile, da se vsaj s smrčkoma dotakneta.
Micka je vprašala kot že tolikokrat v zadnjih dneh: »Teliček, bi šel z menoj po svetu, iskat srečo za živali?«
Teliček je z vprašujočimi očmi pogledal mamo.
»Moj pogumni sinko, pazi nase in nekaj sreče prinesi tudi nam, ko jo najdeš,« mu je krava ponosno pokimala v slovo.
Mickini prijatelji so lepo sprejeli najmlajšega člana druščine, ki se jim je pridružil na poti. Micka pa je še nekaj časa resnega obraza pogledovala proti žalostni dolgi stavbi, okrog katere se je iz kupov gnoja širil neprijeten vonj.
»Tudi kravice so izgubile srečo,« je skrušeno premišljevala še dolgo potem, ko je turobni kraj že izginil za obzorjem.
.......................................................................................
Če želite izvedeti več o poslanstvu knjige Micka išče srečo, ste vabljeni k obisku njene spletne strani.
Intervju z avtorjem knjige: tukaj.
Besedilo: Gregor Vrhovnik
ilustracija: Nataša Borenović
Revija Osvoboditev živali, letnik 21, št. 46, str. 50-51.