Ko postanemo starši, v našem življenju začutimo nov utrip. Novo veselje in radost. Obenem pa z veliko odgovornostjo pride tudi breme. Kako vzgojiti otroka v svetu, ki ni prijazen do vseh? V svetu, za katerega se zdi, da ga narekujejo egocentričnost, materialne dobrine in gonja po lastnem užitku, četudi na škodo drugih? Empatija, sočutje se v tem svetu zdi kot šibka točka, ki tvoj pogled, uravnan prioritetno nase, obrne navzven, na trpljenje drugih.
Ob tem si ne morem kaj, da ne bi pomislila na filozofijo Abrahama Maslowa in njegovo hierarhijo potreb, t. i. Maslowovo piramido. Po njej naj bi se ljudje, potem ko so njihove osnovne fiziološke potrebe po hrani, vodi itd. zadovoljene, naravno premaknili navzgor in težili k odnosom, empatiji, samoaktualizaciji. A v materialistično usmerjeni družbi mnogi ostajajo ujetniki lastnega statusa, imetja in dosežkov, namesto da bi se premaknili naprej in se povezali z drugimi, pa se njihove potrebe nenehno le še povečujejo. Žrtve tega so največkrat najbolj ranljivi – otroci in živali.
Preden sem postala mama, so se v moje prehranjevalne navade vtikali le redki. No, na samem začetku so bile polemika celotne družine; celo na pikniku so neznanci začudeno gledali na moj krožnik in med kupi zelenjave iskali meso. Niso krivi sami. V naši kulturi ima hrana pomembno vlogo; vprašanje o tem, kaj si jedel, je stalnica vsakega potovanja ali praznovanja, vsaka »prava« gospodinja pa se boji, da bi kateri izmed gostov ostal lačen, ker bi to omajalo njen sloves. Postali smo družba, ki živi zato, da jé in ne jé le zato, da lahko preživi. Skratka, z leti, ko je postalo jasno, da je moja odločitev trdna, je bilo opazk vedno manj, sčasoma pa so povsem izginile. In potem je prišlo materinstvo.
V začetku, ko materino mleko dojenčku predstavlja primarno hrano, se vse skupaj zdi kot zatišje pred viharjem. Že s prvim uvajanjem hrane pa se pojavi dilema o tem, katera živila otroku predstaviti. Moje stališče je bilo jasno. Sin je pridno rastel in se razvijal. Na enem samem pregledu sva se s pediatrinjo dotaknili naše prehrane, a ker je bil otrok zdrav, zanjo to ni bilo problematično. Seveda to ni pravilo. Slišim za številne mame, ki so s strani izbranih zdravnikov deležne pomislekov glede prehrane (seveda ob predpostavki, da smo kot starši primerno izobraženi in informirani glede posameznih hranil, ki jih otrok potrebuje za razvoj). Kot da je to, da otroku v svetu McDonaldsov in procesirane hrane predstaviš vse vrste polnovrednih živil in zelenjave, največji zločin. Nisem si mislila, da bo v 21. stoletju to resnična zagata. V mojem primeru največje bitke nisem bíla v zdravstvenem domu ali vrtcu, ampak v domačem okolju.
Moj petletnik je odličen opazovalec in že pred leti mu ni ušlo, da je najino prehranjevanje drugačno od drugih. »Mami, zakaj oni jedo meso?« je bilo vprašanje, s katerim sem se na neki točki morala soočiti, ampak ker sem ga pričakovala, sem bila odprta za pogovor. Otroci so v svoji biti bistveno bolj razumevajoči in sočutni kot odrasli, kot takim pa jim je težko razumeti, da mora žival, preden konča na našem krožniku, umreti. So tudi iskreni in radovedni, kot taki pa zelo odprti za pogovor, če je le primeren njihovi starosti. Otroci so nadvse bistri. Moj sin mi pogosto zastavlja tovrstna vprašanja, saj ga preseneča, kako neobčutljivi so za to, kar jedo njegovi sovrstniki, njegovi drugi družinski člani.
Pogosto to izpostavi tudi ob skupnem obroku, pri čemer je brez dvoma številnim za mizo precej neprijetno. Zdi se mi prav, da se o tem pogovarjava, a ga nežno opominjam, naj pri tem ne sodi, čeprav se temu tudi sama včasih težko uprem. Težko se je zavedati trpljenja čutečih živih bitij, na milijarde žrtev letno, in ostati ob tem miren, sprejemajoč. Moteč mi je pogled na prehrano izključno z nutricionističnega stališča, ki povsem spregleda trpljenje in stisko živih bitij, ki vse življenje le čakajo na še bolj klavrn konec. Je to res največ, kar naša družba premore?! Ob vse večji podnebni krizi, pri kateri ni mogoče spregledati vpliva živinoreje na proizvodnjo toplogrednih plinov in drugih dejavnikov, ki prav tako negativno vplivajo na naš planet, verjamem, da bi se vsi morali zazreti tudi v lasten krožnik.
Kot mama želim vrednote, ki so mi drage, prenesti tudi na svoja otroka. In čuteče, sočutno prehranjevanje je v samem vrhu mojih prioritet. Zame meso ni živilo, ampak opredmetenje trpljenja. Uživanje mesa pa nikoli ni bilo vprašanje brbončic, temveč že od samega začetka vprašanje etike in morale. In verjamem, da če želimo vzgojiti empatične in sočutne otroke v tem neobčutljivem svetu, je potrebno začeti doma. Sama verjamem v dober zgled. Učim jih, da so živali naši prijatelji, pri čemer mi pomagajo tudi naši hišni ljubljenčki, za katere mi pomagata skrbeti že vse od malih nog. Učim pa ju tudi, da se naša empatija ne sme končati pri kosmatincih, ki poležavajo pred našim kaminom, ampak da moramo s prav tolikšno ljubeznijo ravnati z vsemi živimi bitji na svetu. Z gosenico, ki nam prekriža pot. Z žuželkami, ki so našle dom na našem vrtu. S srnami v bližnjem gozdu. S kravami in pujski. Kokoškami in njihovimi piščančki. S kamelami in opicami, ki jih srečujemo na potovanjih. Prav z vsemi živalmi. Pa tudi z ljudmi, tako tistimi okraj našega vrta kot tudi tistimi na tisoče kilometrov daleč.
Zgrozim se ob podobah trpljenja, ki preplavljajo splet. Ob genocidu, ki smo mu priča. Kako smo lahko tako otopeli, da nas podobe trpečih otrok ne ganejo več? Da jim namenimo le bežen pogled in se prestavimo na naslednjo objavo?! Odgovor gre verjetno poiskati tudi v sistematičnem razčlovečenju; v tem, da nas že od zgodnjih otroških let učijo, da so živali predvsem predmet, živilo, ne živo bitje, čeprav otroci v svoji iskrenosti in čistosti dobro vedo, da temu ni tako.
Avtorica: Nika Arsovski
Revija Osvoboditev živali, letnik 24, številka 51, str. 20-22.