Kako in zakaj se učimo normalizirati nasilje in odtujenost od živali?
»Ljudje bodo prej zamenjali vero kot nehali jesti meso.« Ta stavek me je stresel, kot da bi me polili z vedrom ledene vode. Slišala sem ga na konferenci o rastlinski prehrani, kjer so podjetniki delili svoje izkušnje. Po letih boja za obstanek na trgu prepoznavajo, da so človekove odločitve o izbiri hrane veliko bolj zapletene in potrebujejo več kot le genialno marketinško idejo. Ugotavljajo, da ni dovolj ponuditi okusnejše ali cenejše rastlinske alternative, ni dovolj ozaveščati o trpljenju živali. Ta frustracija se preliva v polja vseh, ki si prizadevamo, da bi živali lahko zaživele svoja življenja varno, polno in svobodno. Ena glavnih frustracij pa je gotovo ta, da se za živali situacija premika na bolje veliko prepočasi.
ODTUJENOSTI IN NORMALIZACIJE NASILJA DO ŽIVALI SE UČIMO
Ne rodimo se nasilni. Nasilja se naučimo.
Predstavljajmo si dveletnega otroka. Pred njim sta zajček in jabolko. Kaj naredi? Zajčka poboža. Jabolko poje. Brez zmede. Brez dvomov. Kdaj in kako se torej začnemo učiti, da ene živali božamo, druge pa jemo? Ta prehod se ne zgodi naenkrat. Zgodi se postopoma, skoraj neopazno, dokler otrok ne začne podpirati nasilja, ki ga ni nikoli izbral.
Zato se vse manj sprašujem o tem, ali ljudem res ni mar za trpljenje živali. Sprašujem se nekaj drugega: kje in kako se naučimo spregledati njihovo trpljenje?
ZAČNE SE DOMA
Prvi učitelj našega odnosa do živali je družina. Doma otrok ponavadi ne spoznava, kdo so živali skozi razlage ali moralne razprave, temveč skozi vsakdanje prizore: katere živali so del družine, katere del kosila, katere del oblačil in katere so tu za našo zabavo. Ta razdelitev se zdi samoumevna, čeprav je v resnici kulturna. Dovolj je, da pogledamo čez meje: živali, ki jih imamo na Zahodu za družinske člane, so drugje del jedilnika. To ne pomeni, da je ena kultura bolj sočutna od druge. Pomeni le, da naš pogled na živali ni naraven, temveč naučen. Ta razdelitev ustvari prvo plast čustvenega odmika. Nekatere živali postanejo del družine, druge, ki bodo hrana, pogosto izginejo iz našega fokusa.
Zamolčana povezava med igračo in krožnikom je ena naših zgodnjih lekcij. Otrok objema pujso Pepo, se smeji njenim dogodivščinam in jo dojema kot prijateljico. Za malico mu odrasli ponudijo sendvič s šunko. Povezave med obema še ne zna narediti in ker o njej nihče ne govori, ostane nevidna. Ta molk postavlja temelje za naprej.
Pri ustvarjanju čustvenega in moralnega odmika ima pomembno vlogo tudi jezik. Ne jemo krave, jemo govedino. Ne jemo prašiča, jemo svinjino. Ne jemo piščanca, jemo perutnino. Besede ustvarijo razdaljo. Ko žival izgine iz jezika, izgine tudi iz naše predstave.
Tako se začnemo učiti enega najbolj krivičnih sporočil naše kulture: živali niso tukaj zaradi sebe, ampak zaradi nas.
UTRJUJE SE V ŠOLI
V šoli se otroci ne učijo samo dejstev o svetu. Učijo se, da lahko trpljenje obstaja in da ga ni treba videti. Šolski sistem ni nevtralno okolje. Je eden ključnih prostorov, kjer se naš odnos do živali ne le oblikuje, ampak tudi utrjuje.
Živali v učbenikih najpogosteje nastopajo kot predstavnice vrst in del ekosistemov, del kmetijstva ali vir hrane. Redkeje jih obravnavamo kot čuteča bitja, posameznike z lastnimi potrebami. Namesto tega postanejo številke: kilogrami mesa, litri mleka, število jajc. Njihova uporabnost za človeka se tako tiho prevede v njihovo »vrednost«. To ni nepomembna podrobnost. To je učenje. Učenje, da je normalno gledati na živali skozi to, kako nam koristijo.
Hkrati šolski program o ključnih vidikih prehranskega sistema večinoma molči. Ne govori o tem, od kod prihaja hrana na krožnik in kakšne procese to vključuje ne samo za živali, temveč tudi za okolje, podnebje in ljudi. S tem ne ustvarja laži, ustvarja pa praznino, prostor, kjer se odtujenost lahko nemoteno krepi.
Normalizacija nasilja do živali pa se ne zaključi tukaj. Gre globlje.
Po končani osnovni šoli mladostniki lahko vstopijo v poklicno izobraževanje za poklic mesarja. Učijo se za poklic, kjer je ubijanje, izkrvavljanje in razkosavanje živali del učnega načrta. V puberteti, ko se možgani najbolj intenzivno preoblikujejo, jih šolski sistem postavi v okolje, kjer morajo premagovati naravni odpor do nasilja in ugašati empatijo tako, da na živo bitje gledajo kot na predmet. Raziskave kažejo, da kronično povzročanje in izpostavljenost nasilju povečata tveganje za nastanek duševnih bolezni in zasvojenosti. Ta šolski program je primer, kako globoko je v naši družbi normalizirano nasilje do živali. Tako globoko, da se niti ne sprašujemo, kakšne posledice bo to delo imelo za naše otroke.
NADALJUJE SE V DRUŽBI
Ko zapustimo šolo, se naučena odtujenost do živali ne konča. Družba jo vsak dan znova utrjuje, skozi jezik, medije, oglaševanje in tradicijo.
Klavnice so skrite daleč od mest, stran od oči, ušes in nosov. Pred desetletji so v mesnicah visela cela telesa z glavami in nogami. Danes so mesni oddelki sterilni, svetli in estetski. Kosi mesa so zaviti v plastiko, brez dlake ali kosti, brez obraza. Pot od živega bitja do izdelka je izginila.
Mediji živali pogosto spremenijo v številke. Ko v požaru umre deset tisoč piščancev, je to kratka novica o škodi za lastnika, brez besede o trpljenju živali. Oglasi prikazujejo drugačen svet: živali na zelenih travnikih, majhne kmetije, idilične podobe podeželja, svet, ki je precej drugačen od industrijske realnosti. Tudi v mnogih verskih naukih so živali predstavljene kot podrejene človeku, kar dodatno utrjuje sporočilo, da so tu zaradi nas.
Vse to skupaj ni naključje. Je del istega procesa. Procesa, v katerem se odtujenosti ne le naučimo, ampak jo vsak dan znova utrjujemo.
ZAKAJ JE VES TA TRUD SPLOH POTREBEN?
Večina ljudi ima rada živali in verjame, da so čuteča bitja, ki jim ne želimo povzročati trpljenja. Prav zato je razkorak med tem, kar čutimo, in tem, kako ravnamo, tako težko vzdrževati.
Ta razkorak v nas ustvarja notranjo napetost. Psihologi ga imenujejo kognitivna disonanca, stanje duševnega nelagodja ali stresa, ki nastane, ko naša dejanja niso v skladu z našimi vrednotami. S takšno napetostjo je težko živeti, vendar jo je ponavadi lažje utišati kot razrešiti. Zato se naučimo ne videti. Ne čutiti. Naučimo se ne spraševati. Ne zato, ker ne bi zmogli, ampak zato, ker bi nas resnica verjetno prisilila, da nekaj spremenimo.
Večina ljudi tega sistema ne podpira zato, ker bi želela povzročati trpljenje živalim. Podpira ga, ker se je v ta sistem rodila in ji je domač. Sprememba zato ni preprosta odločitev. Je proces, v katerem se moramo najprej naučiti videti nekaj, česar dolgo nismo videli, in si dovoliti občutiti, kar smo se naučili potiskati stran.
KO ZID POPUSTI
Ker ta zid ni naraven, naučena odtujenost od živali pogosto odpove, ko človek spozna žival kot posameznika. To se najpogosteje zgodi pri domačih ljubljenčkih ali živalih, s katerimi smo več v stiku.
V njih vidimo bitje, ki čuti, ima svoj značaj in svoje potrebe. Vidimo strah, ko se prestrašijo glasnega zvoka. Vidimo radost, ko se igrajo z vrstniki. Vidimo bolečino, ko jih kaj boli ali ko jih ločimo od mladiča.
Takrat postane zelo težko vztrajati v prepričanju, da so živali nekaj manj in da so tukaj zaradi nas. Ta neposreden stik razbija naučeno zgodbo. Empatija, ki smo se jo učili utišati, začne rušiti notranje zidove.
KAKO NAPREJ?
Naša čustvena, moralna in miselna odmaknjenost od živali ni nekaj naravnega. Je naučen način čutenja, razumevanja in bivanja v svetu. Začne se doma, utrjuje v šoli in nadaljuje v družbi. Sistem nas uči, naj ne vidimo, naj ne čutimo, naj ne dvomimo.
A zid se začne krušiti takoj, ko v živali prepoznamo čuteče bitje.
Takrat postane jasno: zid ni tukaj, da bi ščitil nas, ampak sistem.
Sistem namreč nima lastne moči. Ima jo zato, ker mu jo dajemo mi, z izbiro, molkom, nakupi in navadami. In prav zato ga lahko tudi spremenimo.
Šola lahko pri tem postane pomemben motor spremembe. Je eden redkih prostorov, kjer se oblikujejo vrednote celotnih generacij. Če bomo v učilnice vnesli empatičen odnos do živih bitij, ne kot do številk ali virov, temveč kot do čutečih posameznikov, otrokom ne bo več treba utišati dela sebe. Učili se bodo sobivati z živalmi, naravo in ljudmi.
Izbira je na koncu dneva vedno samo naša. Ali bomo ohranjali svet, kakršen je danes, ali bomo gradili svet, v katerem bodo naši otroci in vnuki živeli v sožitju z vsemi bitji in planetom?
Autor: Maša Blaznik, Inštitut za empatično družbo
Revija Osvoboditev živali, letnik 24, številka 51, str. 23-25.