Veste, kdo je Taylor Sheridan? Je kultni ustvarjalec najbolj gledanih serij v ZDA, kot je Yellowstone, snema pa tudi druge nadaljevanke: 1923, 1889, Marshals, Landman.
Zvezda Yellowstona je Kevin Costner, ki sedi na konju sredi prelepe Montane, ob osupljivih prizorih narave vsakomur zastane dih ... Črede mustangov, gozd in čiste reke, ki se lesketajo v sončni svetlobi. Oskarjevec Billy Bob Thornton iz serije Landman pa stoji sredi puščavske tapiserije Teksasa in opazuje veličasten sončni zahod.
Vse Sheridanove nadaljevanke imajo poleg estetskih kadrov ameriške pokrajine še jasen namen izobraževanja domače in globalne populacije o »pravem načinu življenja«. Svobodo v serijah Sheridana ponazarja najdražji in najmočnejši avto, po možnosti še lasten helikopter in seveda hlev s kravami in konji. To je pravi prestiž, nekaj, kar so imeli kralji, cesarji in princi, imajo pa tudi novopečeni ameriški bogataši: žlahtne pasme konj, ranč in neskončne posesti. Trajne zaloge mesa. Bogastvo se enači s krvavimi zrezki, ki pridejo na krožnik s komaj ubite živali. To naj bi bilo »zdravo in naravno«.
K posesti občudovanih »junakov serij« spada cel kup oboževalcev in zaposlenih ter seveda večje število lepih deklet. Tisto, kar vse te nadaljevanke prezirajo najbolj od vsega, pa je veganstvo. V glavnega igralca (Costner) se zaljubi veganska aktivistka iz mestnega okolja, ki jo z vseh strani in na vse možne načine osmešijo, jo prikažejo kot nesposobno in brez stika z naravo in življenjem. Veganstvo je neumno, nenaravno in uničuje »jedro naravnega človeka«. Tistega, ki z lahkoto ubija, strelja in se bogati.
Narava po ameriško so zrezki in nafta. Veliko zrezkov in veliko nafte. Če se sprašujete o čemerkoli izven teh okvirov, ste bebasti, nesposobni in pomehkuženi. Ustreliti morate najmanj tri ljudi in pet krav na dan. Testosteron bo na višku. Tako pravijo ...
Filmska in glasbena industrija sta poligon izobraževanja generacij, tako starejših kot mlajših. Stotine milijone dolarjev se porabi za utrjevanje podobe možatega, sposobnega, bogatega moškega, »ki je vsemu kos«, vse to pa mu omogočajo meso, puške in nafta.
Prav zato gledamo v svet, ki ga pustošijo krvave vojne, izkoriščanje narave in brezobzirno ravnanje z živalmi in ženskami. Vse je namreč le v vlogi »statistov « egomanijakov, ki si lastijo naravo kot poligon za lastno izprijeno domišljijo.
IZKUŠNJE S TERENA
Realnost utegne biti povsem drugačna, ravno otroci staršev, ki so zaslužili bogastvo z ubijanjem živali, pogosto izberejo svojo življenjsko pot izven okvira staršev, če so slednji le dovolj demokratični.
Mesarjeva hči ve, zakaj je veganka, ker se je nagledala trpljenja živali. Marsikje v Sloveniji, kjer imajo starši živinorejo, se otroci odločajo, da ne bodo jedli mesa, ne zato, ker ne bi spoštovali dela staršev, ampak zato, ker vidijo in čutijo živali – od blizu.
Kmetje marsikje dejansko težko preživijo brez živinoreje in bi potrebovali veliko pomoči, da vzpostavijo drug program samooskrbe, kar ni enostavno. Pridni in požrtvovalni kmetje so najmanj »krivi«, bogati in vsega siti potrošniki, ki se sprehajajo med polnimi policami in lahko izberejo dobesedno karkoli, pa lahko odločajo. Vendar najpogosteje ne razmišljajo in se pustijo »navdihovati« trendom, ki jih plačuje industrija smrti preko glamuroznih serij.
Kdo izobražuje slovenske otroke in mladino na temo trpljenja živali? Če že – so to pogosto iz tujine financirani projekti, ki so sicer usmerjeni pozitivno, »proti kletkam«, v katere so ujete rejne živali, ki z brutalnimi prizori skušajo zdramiti vest potrošnikov. Je zadaj kapital za umetno vzgojeno meso – iz živalskih celic? Kloniranje živali? Ne vemo, a pogosto je res tako. Velike kapitalske akcije s točno določenim in marketinško merjenim izidom.
Veganska nevladna organizacija v Sloveniji je imela veliko akcijo oglaševanja za zaposlitev, oseba, ki jo ocenjujejo za sposobno dela v njihovi organizaciji, je morala obvladati tabele in logične vaje v razpredelnici, nekakšen IQ test.
To spominja na tehnološko dovršenost ubijalskih strojev za živali in ljudi. Očitno še vedno ne razumemo, da je tehnološka paradigma tista, ki uporablja večino emocionalne in kognitivne sposobnosti človeštva. Absolutno obstajajo prednosti tehnologije, kot so lasersko vodene operacije, vendar je takšen pozitiven napredek le osamljen vrh ledene gore, ki tone v morju pretirane porabe energije za umetno inteligenco in dodaten »odklop« od narave in notranje senzitivnosti.
ZA MNOŽICE SO STROJI
Rimski bogataši so obubožanim kmetom in vojakom najprej ponudili krvave gladiatorske igre, »kruha in iger«. Tisoče let kasneje kapitalistične korporacije kujejo neslutene dobičke na račun ljudi, ki pred televizijo zamaknjeno spremljajo umore, klanje, pošasti in se bašejo z visokopredelanimi trupli.
Zdaj pa je Melania Trump »ugotovila«, da je za človeške množice »prihodnost izobraževanja z umetno inteligenco«. Da, človeške duše naj bi vzgajali in izobraževali roboti.
Vse smo sposobni ustvariti in izumiti, ničesar nas ni strah, vsaj tako kaže. Puške in kri, umetna inteligenca in razpredelnice.
Le za čuteče srce ni prostora.
Zato je hrepenenje duše edino vodilo človeške usode k nečemu, kar lahko poimenujemo smisel.
Avtorica: Katerina Vidner Ferkov
Revija Osvoboditev živali, letnik 24, številka 51, str. 34-35.