Ko so prevajali klinopise, se je pred prevajalci znašel tekst, ki se sliši zelo aktualno – starejši ljudje so se pridušali, kako se je mladina spremenila in da starejših ne spoštujejo več. Če pogledamo nekaj tisoč let nazaj v zgodovino – koliko smo se ljudje dejansko spremenili v vsem tem času? Kot da smo postavljani v vedno iste vloge, pred podobne naloge in življenjske odločitve. Živali lovimo za hrano vso človeško zgodovino in ravno tako dolgo se ljudje pobijamo med sabo. Vmes pa iščemo užitek. Hrana, alkohol, seks. Užitek starih Grkov in Rimljanov in užitek v Epsteinovih arhivih. V šoli smo se učili o pogubnem hedonizmu starega Rima in gledali proč od zlorab znotraj samostanskih zidov in štirih sten lastnih domov.
Desetletja po ukinitvi suženjstva je trgovina z ljudmi še vedno realnost. Že stari Grki so se ukvarjali s problemom moralnosti in tako je Sokrat pripisal nemoralnost nevednosti. Menil je, da če bomo dali ljudem informacijo, kaj je prav in kaj narobe, bodo ljudje nehali početi to, kar ni prav. Platon je ugotavljal, da ljudje v 90 % sledijo svojim čustvom in ne razumu in da je edina rešitev, da čustva postanejo suženj našega razuma. Tudi Epstein in Trump sta vedela, kaj je prav in kaj narobe. Na drugi strani Zemlje so budistični in taoistični mojstri ugotavljali podobno – da so vojne posledica intenzivnih čustvenih stanj, zato so na področju čustvovanja svetovali zmernost in menjavo intenzivnih čustev za vrline (npr. žalost za hvaležnost, jezo za prijaznost in ustvarjalnost). Na Zahodu govorimo o samokultiviranju, kjer védenje, kaj je prav in kaj narobe, ni dovolj, sposobnost empatije tudi ne, potrebna je naravnanost k spremembi k boljši inačici sebe. Ljudje kot človeštvo se torej v nekaj tisoč letih nismo kaj dosti spremenili in zato tudi ni pričakovati revolucije v načinu razmišljanja na polju sprejetih družbenih predstav, kaj je prav in kaj narobe v krajšem časovnem obdobju. Ker samo informacija, da ni prav, da živali mučimo in ubijamo za krvav zrezek na krožniku, ni dovolj.
Morda je najbolj brutalno ogledalo človeštvu nastavila Marina Abramović s svojim performansom v Milanu, Rhytm O, leta 1974. Pokazala je, da posameznik v primeru, ko mu ni treba prevzeti odgovornosti za svoje odločitve, odpre vrata svoji najtemnejši senci. Ko je za šest ur prevzela odgovornost za dejanja drugih nase, so jo obiskovalci kulturnega dogodka psihično, fizično in spolno zlorabili. Ni dala navodila »zlorabite me«, ampak samo »lahko počnete z mano, karkoli želite, prevzamem polno odgovornost«. In ljudje kot Ti in jaz so prestopili njene meje. In tako jih prestopajo še danes v odnosu z drugimi, kjer jim ni treba prevzeti odgovornosti. Največ spolnih zlorab je v domači spalnici. Največ prestopanj meja je v odnosu s šibkejšimi, ženskami, otroki, živalmi. Povsod tam, kjer nekdo meni, da je močnejši in misli, da mu/ji za svoje vedenje ne bo treba odgovarjati.
In kako je s tem, da se ljudje dejansko lahko spremenimo in tudi se spreminjamo, človeštvo kot celota pa se ne? To lahko razumem samo skozi prizmo duhovne dimenzije, kjer je Človeštvo na Zemlji kot v osnovni šoli. Posamezni učenci napredujejo skozi razrede in po koncu sprejmejo zaključno spričevalo ter napredujejo v srednjo šolo, ki je na nekem drugem planetu neke druge galaksije. Ostali pa ponavljajo iste razrede vedno znova. Nekateri obtičijo v nekem razredu, drugi gredo v razvoju nazaj. V vsakem primeru pa ostaja Osnovna šola Zemlja enaka za vse: učni načrt je enak že nekaj tisočletij in vsak razred ima za končni izpit isto tematiko. Verjamem, da je odnos do živali v zadnji triletki, skupaj s sočutjem in dajanjem prostora šibkejšim od sebe. Prva triletka je rezervirana za preživetje. Boj, hrana, voda, zatočišče, spanje, seks. Druga triletka je namenjena materializmu, razvijanju moči lastnega jaza, obvladovanju življenjskih zakonitosti in sledenju principu užitka. Tretja je namenjena pomoči drugim. Takšne so tudi naše življenjske naloge skozi različna življenjska obdobja. Otroštvo in odvisnost od drugih v prvem življenjskem obdobju je predvsem potrebno preživeti. Gradnja lastnega gnezda v drugem življenjskem obdobju zahteva močan jaz. In potem v tretjem sledi obdobje dajanja. Mnogi ljudje obstanejo v polju odvisnosti od drugih. Od družinskih članov, od države. Od prejemanja socialne pomoči do vstopa v vojsko, kjer vojaki ne smejo misliti s svojo glavo. Spet mnogi obstanejo v polju (zlo)rabe lastne moči, materializma in hedonizma v drugi triletki oz. v času odrasle dobe. Redki stopijo v polje dajanja. A ti gredo v naslednjem življenju drugam. Na Osnovni šoli Zemlja pa ostanejo tisti, ki se pomembnih lekcij (še) niso naučili.
Hočem povedati, da je v zadnjih letih prišlo do spremembe v marsikaterem posamezniku, le da se celokupno število teh ljudi bistveno ne spreminja, saj gredo po svoji smrti naprej. Tisti, ki se ne spreminjajo, pa ostajajo. In tudi do tega imajo (zaenkrat) še pravico. Morda jih bo v spremembe prisilila Zemlja preko klimatskih sprememb, a malo verjetno. Saj ljudem zaradi odnosa do živali ni treba prevzemati odgovornosti, dokler v parlamentih obstaja diskurz, ali so živali živa čuteča bitja ali pa preprosto stvari, ki jih človek poseduje.
Na koncu pridemo vedno do istega. Spremenimo lahko samo sebe. In resnično odgovorni smo samo za lastne odločitve, lastne miselne in moralno-etične vzorce. To pa je tudi vse, kar bomo nesli na drugo stran.
Avtor: Miloš Židanik
Revija Osvoboditev živali, letnik 24, številka 51, str. 36-37.