Morda se ne da odgovoriti na to vprašanje, ne da bi si postavili še enega: kako ljudje sploh dojemamo ljubezen?
Tam nekje v svojih dvajsetih sem bila povabljena na razgovor za službo, kjer naj bi v hotelskem kompleksu kot dodatno ponudbo njihovih storitev pomagala vzpostaviti konjeniški center. Kmalu se mi je začelo dozdevati, da moje ideje o inovativnih pristopih, kjer konji niso obravnavani kot rekreacijski rekviziti in kjer hlev ni zapor, niso našle nikakršnega sozvočja z direktorjem, medtem ko se je njemu vseeno zdelo, da se krasno razumeva. Kasneje me je odpeljal do velike ograde, kjer je imel rejo damjakov, in moj občudujoč pogled na ta prelepa žametna bitja gozdov je razumevajoče pospremil z besedami: “Moj sin ima tudi rad živali.” Ko sem ga s kančkom upanja vprašujoče pogledala, je ponosno nadaljeval: “Tako rad jih strelja.”
Mislim, da sem bila v takem šoku, da mu niti ‘nasvidenje’ nisem rekla. Tudi rad živali?
Tega, da ljubezen do živali ni razumljena, sem bila že vajena. Da pa je ljubezen do živali enačena z ljubeznijo do njihovega mučenja in ubijanja? To pa je nekaj novega. Pa je res?
Pri otrocih je naklonjenost do živali naravna, predvsem dojenčki, ki še imajo občutek za sveto, so osupli nad podobami živali. Odrasli niti pomislimo ne, da bi zatrli njihovo čudenje, nasprotno, spodbujamo ga, vozimo otroke na ogled živali, vse otroške knjige in slikanice so polne živalskih junakov, plišaste igrače polnijo njihove zibelke …
Odrasli najprej spodbujamo prirojeno ljubezen, ki jo imajo otroci do živali, potem pa jih učimo, da je dopustno, naravno in popolnoma sprejemljivo, da ranimo in ubijemo tiste, ki jih ljubimo.
Klasične jedilne mize vsak dan pričajo o tem. Močno začinjen kos trupla (se opravičujem za resnično, namesto prikrito uporabo besede meso) ni več povezan z živalmi, ki jih kot otroci občudujemo. Skupaj z aromami družinskega obmiznega obredja pozabimo na to, kaj jemo, in se ne sprašujemo preveč. Če pa se že, dobimo strog odgovor, da tako pač je, tako so delali predniki in tako delajo vsi. Ali še huje, dobimo odgovor, ki danes glede na vse znanstvene raziskave o škodljivosti mesa zveni kot verski fanatizem: da naše telo potrebuje meso.
Spomnim se, ko sem pri petih letih prvič videla kokoš. Babica se je smejala moji zaljubljeni očaranosti nad to čudovito ognjeno ptico z rdečo krono in ostrim, kot sonce prodornim pogledom. Rekla mi je: “Seveda jo imaš rada, veš, kako rada jo šele ješ.”
“Jem?”
“Ja, tiste perutničke, ki ti jih pripravljam.”
Videla sem podobnost, perutničke v ponvi in krila ognjene kraljice. Del njenega telesa, njeno življenje, za kaj? Za par ur moje sitosti? Tudi po krompirju sem sita. Ni to dovolj? Ko sem enkrat naredila povezavo, zame ni bilo poti nazaj. Zakaj je njeno življenje manj vredno od mojega? Uprla sem se in to v času, ko pojma vegetarijanstvo sploh nismo poznali, vedeli smo le, da ga prakticirajo neki indijski jogiji, kar je bil edini podatek, da človek lahko preživi brez mesa. Zelenjava je bila namreč v tistem času le dekoracija na robu krožnika. Začela se je vojna z odraslimi, vrtec je bil peklenski, a mi je uspelo, odrasla sem na ‘prilogah’ in ohranila svoje srce.
Se je pa začel moj dvom v modrost odraslih. Boj z njimi ni bil lahek, vsak dan znova, leta in leta. Od tega, da so podpirali moje občudovanje živali do tega, da so ga zaničevali, poniževali ter zmerjali, je bil samo droben korak stran. Tako hitro človek zamenja svoj obraz. Ko so hoteli na vse možne načine racionalizirati naš krut izkoriščevalski odnos do živali, brez resnične potrebe po tem (konec koncev sem bila živi dokaz, kako zdravo je odraščati brez mesa), sem na dnevni bazi pravzaprav poslušala le to: da je prav in normalno, da ranimo tiste, ki jih ljubimo. In tega se nikakor nisem želela naučiti.
Moje otroško-instinktivno-živalsko telo je postalo v družbi ljudi previdno. Če se občudovanje tako hitro spremeni v zaničevanje, če roka, ki boža, tako hitro udari, kako naj potem zaupam?
In kar tako mimogrede, čisto potiho in neopazno so postavljeni temelji človeške ljubezni. Temelji, ki podzavestno krojijo vse naše odnose, način, kako ljubimo in kaj pravzaprav lahko pričakujemo od tistih, ki trdijo, da ljubijo nas.
Je morda tu vzrok za normaliziranje krutosti, ki smo je kot človeška rasa sposobni?
V našem odnosu do živali?
Morda.
A vseeno se razvijamo. Vseeno se evolviramo v ljubezni, ki si jo dovolimo čutiti. Drznili smo si odpreti srce in stkati globlje odnose s hišnimi ljubljenčki, postali so celo naši družinski člani, tudi žalovanje za njimi postaja vedno manjši tabu.
Ne želim se pogovarjati o ljudeh, ki jim je krutost normalna in samoumevna, izkoriščanje in ubijanje živali s podaljšano roko mesarja vsakodnevno opravilo. Ne.
Želim se pogovarjati o teh, ki so odprli svoje srce vsaj enemu bitju, psu, mački, konju, ptici ... O teh, ki se ne morejo več slepiti, da živali ne čutijo in da če ne zagovarjajo svojih pravic, želja in celo mnenj v našem jeziku, to ne pomeni, da jih nimajo. O teh, ki so bili po lastnih izkušnjah priče močnemu čustvovanju, ki so ga sposobne živali, njihovim karakterjem, ki so ravno tako kompleksni in različni kot pri vsakem izmed nas.
Kako lahko po takem izkustvu še določamo in vzdržujemo razdalje ljubezni? Da ljubimo ene in ‘sodelujemo’ pri ubijanju drugih?
Ker z drugimi nismo stkali osebnega odnosa? Ker se nekako uspemo prepričati, da je samo naš kuža tako poseben, čustven in predan? Ampak vseeno ne bi naročili lazanje z zlatim prinašalcem. Zakaj jo potem lahko s kravico, konjem? Ker nismo stkali osebnega odnosa?
Ker smo se prepričali, da so te vrste živali drugačne, manjvredne? Kaj pa, ko stkemo odnos? Konji, na primer, so ljubljenčki in obenem hrana.
Kaj počne naše srce, medtem ko naš um kategorizira živali na več- in manjvredne?
Kako um pravzaprav upraviči, da ne počne nič, ker o tem ne razmišlja, ker preprosto in robotsko sprejema program: tako pač je?
Če pogledamo realno, se nihče ni sam odločil, da bo jedel živali. To je bilo odločeno zanj. In vem, da si nihče ne želi slišati, da ni sposoben lastnega mišljenja. Kaj je potem tisto, kar nas ohranja, da vzdržujemo vse te krutosti? Pomanjkanje zavedanja?
Ali lahko dandanes, ko živimo v dobi informacij, še kdo reče, da ne ve, v kakšnih pogojih životarijo in umirajo živali v mesni industriji? Odgovor “nočem vedeti” ni dovolj, da bi nam bilo “odpuščeno, saj ne vemo, kaj delamo”.
‘Nočem vedeti’ in ‘tako pač je’ ‒ to nas je pripeljalo do tega, da bomo kot človeška rasa uničili planet in sebe skupaj z njim.
Če se torej vsega zavedamo in to še vedno počnemo, pomeni preprosto, da nam ni mar. Ta odločitev v človeški psihi pa je strašljiva. Zavedati se trpljenja, pa še vedno dnevno vlagati vanj, ga podpirati z zbodljajem vilic v njihova mrtva telesa, se obleči v njihovo kožo ... Nas ne dela to bolj podobne demonom kot ljudem?
Bo brezbrižnost ostala glavna karakteristika človeške rase?
Tega, priznam, me je najbolj strah.
Ampak človek je bitje svobodne volje, brezbrižnost zapira srce in če hrepenimo po ljubezni, ki si je, tako se mi zdi, želi vsak, potem imamo možnost, da se odločimo, da nam postane mar. Lahko se odločimo, da ne bomo ranili tistih, ki jih ljubimo. Na koncu je tudi ljubezen odločitev.
Moramo pa se zavedati, da je naša ljubezen do ljubljenčkov zelo mlada. Nekaj desetletij nazaj si je še nismo dovolili. Le korak nazaj v zgodovino smo ženske celo gorele na grmadi, če smo samo izkazale ‘pretirano’ pozornost kakšni živali. Kaj šele, da bi se borile za njeno življenje. Danes je drugače, izborili smo si več pravice do ljubezni.
Kam gre evolucija naše ljubezni jutri? Se bomo izgubili v ekranih brezbrižnosti, bomo v svoji sebičnosti pokopali cel svet pod seboj ali pa bomo odprli srce in si dovolili biti ganjeni od lepote vseh ostalih, več-kot-človeških bitij?
Večkrat se sprašujem, kakšen bi bil svet, če si človek ne bi vzel pravice, da sodi, kdo lahko živi in kdo ne. Če bi ohranil občutek za svetost tudi v odrasli dobi. Kakšen bi bil svet, če bi človek postal varuh Življenja?
Avtorica: Neja Meta
Naslovna fotografija: Srečo Merčun
Revija Osvoboditev živali, letnik 23, št. 49, str. 8-9.