Zakaj jih ljubimo in hkrati pozabljamo?
V zadnjih letih se terapevtske živali čedalje pogosteje pojavljajo v središču raziskav, terapij in vsakdanjih zgodb ljudi, ki se soočajo z duševnimi ali telesnimi izzivi. Pes, ki zazna napad panike. Mačka, ki se zvije ob telesu otroka z avtizmom. Mini kozica, ki pomaga premagovati travme. To niso le zgodbe, to je resničnost številnih ljudi, ki brez teh živali ne bi preživeli dneva. Občutki osamljenosti, tesnobe, depresije in različnih oblik duševnih stisk so za mnoge postali vsakdan. V svetu, kjer je vse več digitalnih povezav, a vedno manj pristnega človeškega stika, se duševne bolezni tihotapijo v domove in srca, pogosto nevidno in neopazno. Mnogi se s tem borijo v tišini, ker jih je sram, ker se počutijo nerazumljene, ker jih družba še vedno pogosto stigmatizira. V takšni temi pa se nenadoma pojavi svetloba – mehka šapa, miren pogled, toplo bitje, ki ne postavlja vprašanj. Žival.
Ni terapevt, nima diplome, a njena prisotnost deluje. Umiri srčni utrip, prinese občutek varnosti, nežno prebudi občutke, ki so bili že dolgo potisnjeni na stran.
Ljudje s kronično depresijo pogosto opisujejo, da jim skrb za žival pomaga vstati iz postelje, ko ni več nobenega drugega razloga. Ne zato, ker bi morali – temveč zato, ker jih nekdo čaka. Ker je nekdo tam in z njim pride tudi občutek smisla.
Tudi pri ljudeh z anksioznostjo živali delujejo kot naravni stabilizatorji. Prisotnost psa lahko prepreči panični napad. Ko srce začne divje razbijati, misli dirjajo, telo se trese, pes mirno pride, se nasloni s svojo težo na človekove prsi, kar fizično umiri telo, in misli se počasi razkadijo. To ni čudež. To je čista biokemija, stik s toplim bitjem sprosti oksitocin, zmanjša kortizol, umiri živčni sistem.
Za otroke z avtizmom so terapevtske živali pogosto prvi korak v svet, ki je zanje lahko povsem tuj. Otrok, ki nikoli ni spregovoril, se začne pogovarjati z mačko. Tisti, ki ne prenese dotika, se prvič pusti objeti, ne človeku, temveč psu. V tem stiku ni pričakovanj, ni zahtev. Žival sprejme, ne sili, je preprosto tam. Prisotna. Potrpežljiva. In to je pogosto dovolj.
Osebe s posttravmatsko stresno motnjo opisujejo, da jih žival ‘vrača v telo’. Ko jih preplavi preteklost, ko jih zasujejo spomini, ki jih dušijo, pride pes, jih povohlja, se usede na njihove noge, jim s tem skoraj dobesedno reče: „Si tukaj. Z menoj. Dihava.“ In ta občutek prisotnosti lahko pomeni razliko med popolnim zlomom in trenutkom, ki mine.
V domovih za starejše se ob obisku terapevtskih živali zgodi nekaj čarobnega. Ljudje, ki se morda tedne niso smejali, znova oživijo. Nekateri, ki že dolgo niso spregovorili, nenadoma začnejo pripovedovati zgodbe iz mladosti. Koža se razneži, oči zasijejo. Nekaj se premakne. Kot da bi se duša spomnila, da še živi.
Foto: Klementina Pajek
Pri mnogih se ob živali prvič pojavi občutek, da so ljubljeni. Ko govorimo o terapevtskih živalih, si večina najprej predstavlja pse, morda vodnika slepih, morda psa, ki čuti epileptični napad, še preden se zgodi. A terapevtske živali niso omejene le na pse. Lahko so konji, mačke, zajčki, papige, celo mini kozice ali hrčki. Ne gre za to, katera vrsta je ‘primerna’, temveč za vez, ki jo posameznik stke z živaljo. Včasih je prav najmanj pričakovana žival tista, ki premakne srce.
Čustvena opora, ki jo nudijo, je neprecenljiva. Prisotnost živali zmanjšuje stres, znižuje krvni tlak, lajša občutke osamljenosti in tesnobe.
Znanstvene študije že desetletja potrjujejo to, kar mnogi čutijo intuitivno: stik z živaljo zmanjša stres, umirja srčni utrip, znižuje krvni tlak in poveča izločanje oksitocina, hormona ljubezni in navezanosti. A to niso zgolj suhe številke. To so zgodbe ljudi, ki se po dolgih mesecih tišine ponovno nasmehnejo. Otrok z avtizmom, ki prvič naveže očesni stik s konjem. Ostarel moški, ki zaradi depresije ni več želel iz hiše, a ga zdaj vsako jutro pričaka mačka, ki jo je posvojil iz zavetišča.
Ti primeri so ganljivi, a tudi resnični. Živali ne zanima, koliko zaslužimo, kakšno oceno smo dobili, kako izgledamo. Pomembno jim je, da smo tam. Da jih pogledamo, se jih dotaknemo, smo prisotni. V svetu, ki pogosto deluje kot ena sama predstava, so živali opomnik, da smo lahko dovolj takšni, kot smo.
Ljubezen s pogojem?
A prav tu se razkrije paradoks sodobne družbe: iste ljudi, ki z globokim spoštovanjem govorijo o svojem terapevtskem psu, pogosto srečamo ob kosilu, kjer je na krožniku zrezek. Govorimo o ljubezni do živali, obenem pa selektivno izbiramo, katere živali so ‘vredne’ sočutja.
Pes, ki pomaga vojaku s posttravmatsko motnjo, je junak.
Prašič, ki je enako inteligenten, igriv in čuteč, pa je kos mesa. Zakaj? Od kod ta razlika v percepciji?
Zakaj ne dojamemo krav, prašičev in kokoši kot bitij, ki čutijo, ki so lahko igriva, navezana na človeka, radovedna, vesela, povsem enako kot psi in mačke?
Znanost to potrjuje že dolgo. Prašiči so inteligentnejši od povprečnega psa, krave si zapomnijo obraze, kokoši komunicirajo s svojimi mladiči, še preden se izvalijo. In vendar, zaradi tradicije in kulturnih vzorcev te živali še vedno vidimo kot ‘hrano’, ne kot potencialne prijatelje ali celo terapevte.
Foto: Vilma Vrtačnik Merčun
Razlogi za to so globoko zakoreninjeni v naši kulturi, vzgoji, zgodovini. Že kot otroci slišimo: „To je hišni ljubljenček, to je hrana.“ Redko nas kdo vpraša: „Kako se ti zdi, da mora neka žival umreti, da mi lahko jemo?“ Ali: „Zakaj te živali ne bi mogle biti tvoje prijateljice?“ Ko otroci prvič izvejo, od kod prihaja njihovo kosilo, pogosto sledijo vprašanja, ki jih odrasli raje utišajo. A ta vprašanja so pomembna.
Če priznamo, da ima pes čustva – kar potrjujejo znanost, izkušnje in lasten zdrav razum – potem moramo to priznati tudi drugim živalim. In če priznavamo, da stik z živaljo lahko zdravi duševne rane, zakaj ne bi tega videli kot univerzalno vrednoto, ne le kot izjemo?
Zato se vprašajmo: če nam je pes pomagal preživeti najtemnejša obdobja, če nas je mačka, ki se je vsako noč stisnila k nam, obvarovala pred občutkom, da smo sami na svetu – ali nismo dolžni razširiti tega pogleda tudi na druge?
Tu ne gre samo za veganstvo, za moraliziranje ali prst, uperjen v vsakogar, ki je kdaj jedel meso. Gre za razmislek. Morda ne bomo vsi čez noč spremenili prehrane. A lahko se vprašamo: Ali spoštujem življenja, tudi tista, ki jih ne vidim vsak dan? Ali lahko zmanjšam trpljenje, kjer je to mogoče?
In nenazadnje – če cenim terapevtsko moč živali, ali ni potem logično, da ne podpiram okolij, kjer trpijo?
Ljubezen ni selektivna. Ljubezen, ki jo prejmemo od živali, ni pogojena z ničimer.
Preprosta je, čista, celostna. A družba je ljubezni postavila meje. Zarisala je črto med ‘pravimi’ živalmi in ‘drugimi’. Med ‘prijatelji’ in ‘viri’.
Tisti, ki so kdaj sedeli na tleh s prašičkom iz zavetišča, ki se je stisnil k njim in zadremal, vedo: ta črta je izmišljena.
Srce ne loči med vrstami.
V času, ko se svet zdi vedno bolj razbit, ko nas razdeljujejo stališča, politike in ekrani, so živali morda najbolj človeški stik, ki ga imamo. Ne sodijo, ne ločujejo, ne pričakujejo popolnosti.
Zato morda ni dovolj, da terapevtske živali le častimo in se jim zahvaljujemo. Morda jim dolgujemo še nekaj več: svet, kjer bodo vse živali imele pravico biti, živeti, dihati. Svet, kjer bo terapevtska moč živali opomnik, da imamo vsi enako pravico do nežnosti.
In takrat – ko bomo odprli oči – bomo videli, da so vse živali, prav vse, terapevti.
Avtorica: Klementina Pajek
Revija Osvoboditev živali, letnik 23, št. 49, str. 16-18.
Naslovna fotografija: Sasha Sashina