Kako, kdo in kaj govori na temo prehrane in zaščite živali?
Oddaja Tine Gaber, partnerice predsednika vlade, je sprožila poplavo negativnih odzivov. Skupaj z gostujočim strokovnjakom za prehrano je upokojencem podala nekaj zdravih nasvetov. Nič takšnega: naj jedo stročnice, opustijo meso in predelana živila in nezdrava olja. Skorajda vsak zdravnik bi predlagal podobno: naj se starejši izogibajo svinjini, težkim, mastnim mesnim obrokom, predelanim živilom in ocvrti hrani. Gre za splošne varovalne ukrepe za srce in ožilje, črevesje in ohranjanje zmerne telesne teže sploh pri starejših, ki se težko gibljejo.
Ljudje so bili izjemno prizadeti in ogorčeni nad njenim nastopom. Njena promocija veganstva kot tudi peticija za zaščito nutrij sta bili deležni ostrih kritik, cele vrste neprijetnih in tudi zlonamernih komentarjev.
Tina Gaber ni rekla ničesar neprimernega, je veganka in ljubiteljica živali, vendar so njene poteze vsakič znova kot javna klofuta za veganstvo in zaščito živali. Morda se kdo sprašuje, zakaj je tako?
Njen nastop in delovne izkušnje so izključno manekenski in ‘influencerski’. Njena celotna ‘kariera’ je poudarjala modo in finančni prestiž. Kdor ima izkušnje s fotografiranjem in manekenstvom, celo s fotografiranjem za družbena omrežja, ve, da je to daleč od prijetnega in lahkotnega. V resnici je izčrpavajoče, mukotrpno in celo duhamorno delo. Razkazovanje je večini ljudi neprijetno, saj je potrebno ustrezati vsem ‘standardom’. Manekenke so (tudi) zato dobro plačane. Vendar med ljudmi takšno delo ni in nikoli ne bo cenjeno enako kot delo kmetice, slaščičarke, medicinske sestre, prostovoljne gasilke, vzgojiteljice ... Vsi našteti poklici so ključni za dnevno preživetje oziroma delovanje družbe, ne glede na to, kako nepopolna in krivična je.
Kadar o veganski prehrani predava ženska srednjih let, z izkušnjami v kmetijstvu ali predelavi hrane, je to nekaj povsem drugega, ker ne nastopa s položaja ‘prestiža’, temveč izkušenj. Javnost ima na ta način več posluha, čeprav je večina še vedno nastrojena proti temu, da bi kdorkoli spreminjal krvavo ‘tradicijo’ vsakdanje prehrane, ki je nezdrava in okrutna do živali.
Žal je veganstvo prevečkrat doživeto kot klofuta ljudem, ki so že tako ali tako depresivni, razočarani in nimajo pravega smisla v življenju, določeni ‘prehranski rituali’, čeprav na račun neizmernega trpljenja živali, pa so tista nit, ki se je oklepajo, izgubljeni v poplavi osebnih, družinskih ali družbenih krivic, ki jih občutijo.
Oddaja Tine Gaber z veganskimi nasveti je dokaz, da je dobronamernost lahko velika klofuta veganskemu načinu prehranjevanja, čeprav povsem nenamerna (o tem sem prepričana). Pozicija ‘pametovanja’, četudi s strani izbranega prehranskega strokovnjaka, ni pot do src ljudi. To žal potrjujejo tudi cele aleje alkohola, ki se prodaja v vsaki trgovini. Alkoholnih polic je več kot polic s kruhom, morda že to pove veliko o zavesti sodobne družbe? Sicer to ne pomeni, da je za takšno stanje krivo pitje alkohola, v muslimanskih deželah ga recimo ne uživajo, pa niso nič bolj milostni do živali ali soljudi.
V svetu, kjer vladajo krivični vladarji, kjer je premalo ljubezni in kjer vladajo nenehno tekmovanje in borba za nadvlado nad drugimi, pehanje za denarjem in javno bahanje s svojim bogastvom, lahko vsaka beseda živčno izmučenim ljudem deluje kot sol na rano.
Veganska prehrana bi večini ljudi izjemno pomagala pri boljšem počutju ali jim celo prihranila kakšen evro. Nujno je zavedanje, kako omejena je lahko čustvena ali miselna pot človeka, ki je v stiski, ali na drugi strani tako brezčutnega človeka, ki zavrača vse, kar ni njemu v korist.
Kakor so se za svoje nujne človeške pravice borili istospolno usmerjeni ljudje, se je kasneje iz LGBT+ gibanja ustvarila politična smer, ki včasih vključuje tudi veganstvo. Nevarno je, ker je veganstvo postalo zgolj ‘nalepka’, ki jo je uporabil celo nekdanji italijanski predsednik Silvio Berlusconi, ker je ocenil, da bo to prikrilo njegove nečedne posle. Skozi celoten politični spekter ‘leve’ in ‘desne’ politične opcije vidimo veganstvo kot nekakšen modni pripomoček za javno nastopanje, ki se vsakič sproti izkaže za katastrofalno norčevanje iz veganskega načina življenja. Gre za zlorabo trpečih živali v posameznih instrumentaliziranih političnih skupinah. Tako javnost dojema veganstvo kot polje čustvene neuravnovešenosti in izbirčnosti, ne sočutja in inteligence. Ker je politična diskreditacija stara toliko kot človeštvo, velja razmisliti, kako ravnati, da s svojimi dobrimi in etičnimi izbirami ne prilivamo olja na ogenj sovraštva do veganstva.
Kot lahko vidimo, zmore dobronamernost do živali v javnem prostoru hitro prerasti v promocijo mesojedstva in ‘tradicij’, ki dojemajo zaščito živali kot sodobno ‘spakovanje’ in odtujenost od narave. Čeprav ni nič bolj odtujeno od narave kakor industrijska reja živali, njihovo masovno ubijanje in izničenje vsakega sočutja do milijonov bitij, ki obstajajo samo zato, da bodo razkosana in prodana kot kos plastike.
Najhuje je, da živali vsak dan koljejo in razkosavajo, zapirajo, skubijo in mučijo, jim režejo vratove in odirajo kožo. Ker naj bi bilo to nekaj ‘normalnega’ in vsakdanjega. Pa vemo, da ni!
Živimo v dobi ne le genocidov nad ljudmi, ampak tudi genocidov nad živalmi. Obe vrsti genocida imata uradno privolitev vladajoče oblasti.
Politično zavzemanje za živali je nujno.
Še bolj nujno pa je razumeti, kdaj, kako in kdo.
Avtorica: dr. Katerina Vidner Ferkov
Revija Osvoboditev živali, letnik 23, št. 49, str. 23-25.
Naslovna fotografija: freepik.com