V zadnjem času lahko opazujemo povečano oglaševanje beljakovin, beljakovinskih jedi in prehranskih dopolnil v medijih ter s strani strokovnjakov. Veliko se govori o pomanjkanju beljakovin v prehrani in potrebi po vnosu njihovih velikih količin v organizem. Vendar pa se postavlja vprašanje: je to resnično pravilno ali pa gre le za še en trend in napačno teorijo, kot smo jih skozi zgodovino že videli?
KAJ SO BELJAKOVINE?
Beljakovine so kompleksne spojine, ki v živalskih organizmih gradijo mišice. Rastline jih vsebujejo zelo malo, predvsem jih najdemo v semenih, stročnicah in oreščkih, ki vsebujejo koncentrirana hranila.
V kemijskem smislu so beljakovine ali proteini verige preprostih aminokislin. Vsak protein je lahko sestavljen iz več tisoč aminokislin, povezanih v polipeptidne verige, ki skupaj tvorijo beljakovinske makromolekule.
Človeško telo ne more neposredno uporabiti tujih beljakovin. Da bi sploh lahko izkoristilo beljakovine, se morajo razgraditi na enostavne dele, aminokisline. Telo lahko le iz enostavnih hranil, aminokislin, ustvarja lastne beljakovine in gradi lastne mišice Niti rastlinske niti živalske beljakovine se ne morejo vgrajevati v človeške mišice in graditi človeško telo. Iz tega razloga je jasno, da človeško telo kot hranila ne potrebuje beljakovin, temveč enostavne aminokisline.
Svoje telo lahko oskrbimo z virom aminokislin na tri načine:
1. Prvi način je tisti, o katerem nas učijo, da je pravilen, in ki se kot takšen promovira skozi znanost, medicino in prehrambeno industrijo. To so živalski viri beljakovin, kot so meso in mesni izdelki, ribe, jajca ter živalsko mleko in mlečni izdelki.
2. Drugi način so rastlinske beljakovine, ki so glavni vir za vegane in vegetarijance, kot so stročnice, žita, semena in oreščki.
3. Tretji način, kako telesu zagotoviti aminokisline, so viri čistih aminokislin iz rastlin. Vsaka rastlina in plod vsebujeta določeno količino enostavnih aminokislinskih hranil.
Največja vira sta sadje in zelena listnata zelenjava, ki sta glavna vira za ljudi, ki jedo naravno, surovo hrano.
Foto: Stanko Valpatič
Dokaz, da zelena listnata zelenjava in sadje vsebujeta veliko količino aminokislin, so živali, ki se prehranjujejo z naravno hrano rastlinskega izvora. Vzemimo za primer kravo ali bika. Te živali vse življenje jedo v naravnih pogojih in se pasejo s travo, razen če so odvisne od človeka v zaprtih prostorih, hlevih in farmah. Ne potrebujejo živalskih beljakovin ali dodatkov, da zrastejo v velike, močne in zdrave živali, čeprav se vse življenje prehranjujejo enolično, le z določeno rastlinsko hrano. Instinktivno vedo, katera je njihova naravna hrana, in v naravi nikoli ne bodo stekle, da bi ulovile zajca ali ptico, pač pa le sklonijo glavo in se pasejo s travo.
Tako kot krava ali bik tudi vsako drugo živo bitje, vključno s človekom, instinktivno ve, katera je njegova naravna hrana. Dokler ne bodo tudi živali indoktrinirane z napačnimi teorijami, naučenimi in podedovanimi prehranskimi vzorci, in dokler njihovi naravni instinkti ne bodo zatrti zaradi zastrupljenosti uma in misli, je človek žal največja žrtev moderne dobe. Otroci že od rojstva prejemajo v svoje telo nenaravne snovi, cepiva in zdravila. Njihova prva hrana, materino mleko, ni idealne sestave, saj tudi matere nimajo idealne prehrane.
Prehrana otrok se začne z umetnimi mlečnimi formulami, termično obdelano zelenjavo in sadjem, žitaricami ter živalskimi proizvodi, kot so živalsko mleko, meso, ribe, jajca in sir. Majhen otrok še nima potlačenih naravnih instinktov in bo najprej posegel po sadju, če mu ga ponudimo, vendar ga starši hranijo tako, kot so sami naučeni, da je prav. Nezavedni in bolni ljudje z opranimi možgani vzgojijo prav takšno generacijo svojih potomcev. Bolezni se ne dedujejo. Dedujejo se vedenjski vzorci, način prehranjevanja, življenjski slog in čustvene reakcije. To so dejavniki, ki povzročijo pojav istih bolezni in šibkih točk v telesu otroka, kot so prisotne v telesih staršev.
NEVARNOSTI NENARAVNE BELJAKOVINSKE PREHRANE
V živalski hrani in beljakovinah se skrivajo številne nevarnosti za človeško telo:
1. Prebava je pri uživanju beljakovinske hrane otežena in upočasnjena. Človeški želodec prvi začne razgrajevati beljakovine. Da se te sploh lahko prebavijo, je nujno, da želodec izloča velike in zadostne količine klorovodikove kisline in encimov, da se zaužite beljakovine ne bi znašle neprebavljene v črevesju. Obremenjena sta tudi trebušna slinavka in jetra, saj morata izločati velike količine svojih encimov za razgradnjo in prebavo beljakovin. Takšna aktivnost prebavnega sistema je za telo energijsko izjemno obremenjujoča, vsak beljakovinski obrok pa telesu odvzame veliko vitalne življenjske energije. Človek po takšnem obroku nima več želje po sprehodu, gibanju ali delu, edino, kar si želi, je to, da se uleže na kavč pred televizijo in počiva kot po težkem fizičnem delu. Dolgotrajno, vseživljenjsko uživanje velikih količin živalskih beljakovin telesu jemlje življenjsko energijo in skrajšuje življenjsko dobo človeka.
2. Ko v telo vnašamo beljakovinsko hrano v velikih količinah, naš prebavni sistem ne zmore prebaviti tako velikih količin beljakovin. In tega, česar naš prebavni sistem ne more razgraditi in prebaviti, ne more niti izkoristiti, zato ostane v črevesju kot neprebavljena odpadna snov. Neprebavljene beljakovine v črevesju gnijejo in ustvarjajo strupene spojine, kot so amoniak, vodikov sulfid ter drugi kisli in toksični proizvodi gnitja. Vsi ti proizvodi so strupeni za telo in uničujejo celice črevesja. V prebavnem sistemu takšni toksični produkti povzročajo bolečine in krče, pline, napihnjenost, zgago, kislo, smrdljivo in lepljivo blato ter motnje pri odvajanju. Dolgotrajna prisotnost toksinov iz takšne hrane povzroča poškodbe celic želodca in črevesja, pojav vnetnih bolezni, kot so gastritis in kolitis, ulcerativne spremembe, Crohnova bolezen, polipi, tumorji in rak ter druge bolezni prebavnega sistema. Rak debelega črevesja in rak želodca sta neposredni posledici uživanja živalskih izdelkov in predelane hrane.
3. Zastajanje neprebavljenih beljakovinskih odpadkov v debelem črevesju in njihovo gnitje ne škodita le celicam črevesja, temveč toksini skozi črevesno steno vstopajo v krvni obtok in so tako potencialno toksični za celoten organizem. Prisotnost produktov gnitja beljakovin v telesu povzroča hude okvare jeter in ledvic ter drugih organov. Ledvice so bistvene za čistočo in zdravje telesa, saj so najpomembnejši kanal za izločanje toksinov iz limfe. Velike količine beljakovin v prehrani oslabijo ledvice do te mere, da ne morejo več učinkovito filtrirati in izločati toksičnih odpadkov iz limfe in krvnega obtoka, kar sčasoma privede do vse večje zastrupljenosti oziroma toksemije telesa. Toksemija = zastrupitev telesa = bolezen = smrt.
4. Današnji trend beljakovinske diete vključuje izogibanje vnosu ogljikovih hidratov, ki so primarni in osnovni vir energije za človeka. Beljakovine so le sekundarni vir energije za telo in celice so zaradi pomanjkanja enostavnih ogljikovih hidratov ‒ fruktoze in glukoze ‒ prisiljene uporabljati beljakovine kot vir energije. Ko se to zgodi, telo izloči dušik iz beljakovinskih molekul in uporabi preostalo vsebnost ogljika kot gorivo in vir energije v celicah. Ta proces povzroči veliko izgubo vitalne energije in po nepotrebnem obremeni jetra, ledvice, kožo, črevesje in druge organe, da bi odstranil nekoristne dušikove odpadke. Ti odpadki iz beljakovin so zelo toksični in neposredno povzročajo poškodbe celic ter degenerativne bolezni izločevalnih organov v telesu ‒ ledvic, kože, črevesja in jeter.
5. Z uživanjem živalskih proizvodov, kot so meso, suhomesnati izdelki, živalska drobovina in ribe, se v organizem vnese velika količina dušikovih baz, purinov. Velike količine purina v prehrani vodijo do degenerativnih bolezni sklepov, kot so protin, artritis, artroza, osteoartritis, nekroza in dolgotrajna boleča stanja sklepov. Končni stranski produkt razgradnje purina je namreč sečna kislina, ki se, če je telo ne more izločiti, nalaga v sklepih. Glede na to, da je izločanje toksičnih odpadkov ob beljakovinski dieti zaradi že oslabljenih ledvic nezadostno, bo takšno stanje telesa povzročilo vse večje kopičenje toksinov v limfi, sklepih in drugih organih ter privedlo do njihovih degenerativnih sprememb in poškodb. Tudi številna druga stanja in bolezni so povezani z uživanjem beljakovin, živalskih izdelkov in druge za človeka nenaravne hrane.
Vse, kar vstopi v človeško telo in ni vir energije, gradbeni material ali esencialno hranilo, kot so vitamini in encimi, je za telo strup. Človeško telo je popolno in vedno v stanju zdravja, če mu damo tisto, kar resnično potrebuje. Naravna in osnovna potreba človeškega telesa je naravna, živa, surova, nezačinjena, nepredelana in termično neobdelana hrana. Le takšna hrana, ki jo je narava ustvarila za človeka, bo ohranjala telo v popolnoma čistem, zdravem stanju brez bolezni.
Človek je po naravi sadjejedec. V naravi teži k iskanju hrane, ki je sladka, okusna in zadovolji brbončice. Niti na kraj pameti mu ne bi padlo, da bi v naravi tekel za zajcem, kravo, svinjo ali ptico, da bi jih ubil in tako potešil svojo lakoto. Sodobni človek je skozi vse svoje življenje indoktriniran, da so živalski proizvodi njegova hrana in da potrebuje velike količine beljakovin, da bo velik in močan. To je popolnoma napačno in zdravju izredno škodljivo prepričanje. Današnji moderen in ‘civiliziran’ človek je kljub inteligentnim znanstvenikom in zdravnikom najbolj bolno živo bitje na planetu. Ne glede na to, koliko denarja se vlaga v proizvodnjo novih zdravil in iskanje vrhunske rešitve za človeške bolezni, te rešitve že več tisoč let ni od nikoder.
Vrhunska rešitev je ljudem pred nosom, le da si je ne dovolijo videti. Rešitev sta narava in življenje po naravnih zakonitostih.
Foto: Anja Brumen
Avtor: Petra Križaić, mag. farm.,
certificirana specialistka regenerativne detoksikacije
Iz hrvaščine prevedla: Sara Zupan
Naslovna fotografija: freepik.com
Revija Osvoboditev živali, letnik 23, št. 49, str. 31-33.