V modernih demokratičnih sistemih obstaja veliko različnih mehanizmov, ki zagotavljajo, da se človekove pravice ne kršijo oziroma da se upoštevajo.
Kaj pa pravice tistih, ki ne morejo govoriti sami zase? Imajo živali, ki so prav tako kot človek pomemben del življenja na tem planetu, tudi pravico imeti svoje pravice?
Vse glasnejši so tisti, ki zatrjujejo, da so živali nam popolnoma enakovredna bitja in si zato zaslužijo več spoštovanja. Eden takih je tudi Stanko Valpatič, predsednik Društva za osvoboditev živali in njihove pravice, ki opozarja, da se premalo zavedamo, koliko nam živali lahko dajo, če nanje gledamo kot na svoje prijatelje.
Kakšna sta vloga in namen Društva za osvoboditev živali in njihove pravice?
Današnji čas oziroma življenje sta zelo hitra in človeštvo prejema nazaj vse, kar je v prejšnjih stoletjih in tisočletjih sejalo. Temu pravimo zakon vzroka in učinka – kar sejemo, to žanjemo – oziroma vesoljni zakon, ki velja za vse enako. Mimo tega ne more noben človek niti institucija. Žal je človeštvo, tudi sebe štejem zraven, v prejšnjih stoletjih slabo sejalo. Podnebne spremembe se hitro bližajo Sloveniji in celotni Evropi, in gotovo je dobro spodbujati ljudi k razmišljanju, da se ustavijo in pogledajo stvari malo globlje. To je eden izmed glavnih namenov Društva za osvoboditev živali in njihovih pravic.
Naloga društva je tudi razkriti vsa prikrivanja, ki so se dogajala in se dogajajo še zdaj, ter opozarjati na to, kaj povzročajo lov, poskusi na živalih in množična reja živali. Dobro je, da ljudje izvedo nekaj o tem, seveda pa vsakemu puščamo svobodo, da se sam odloči, kako bo ravnal v prihodnje.
Človekove pravice so sestavni del različnih državnih dokumentov. Bi morale biti tako opredeljene tudi pravice živali?
Vsekakor. Ljudje imamo zagotovljene nekatere pravice, čeprav so tudi te še vedno pomanjkljive. Vsakdo lahko poskuša vsaj delno uveljaviti svojo pravico oziroma pravice na sodišču. Živali pa nimajo nobenih pravic, nimajo odvetnikov, nikogar, ki bi se zavzel za njih. In naša dolžnost oziroma poslanstvo je ravno v tem, da damo besedo za živali, se zavzamemo za njih. V živalih namreč vidimo svoje prijatelje. Živali niso na zemlji zato, da bi jih izkoriščali, da bi jih ubijali in jedli, ampak zato, da nam pomagajo živeti in nas razveseljujejo. Že davno tega sta Leonardo da Vinci in tudi Tolstoj govorila, da bo prišel čas, ko se bo za uboj živali odgovarjalo enako kot za uboj človeka, in mi mislimo, da je ta čas končno tudi napočil. Zato je dobro vložiti energijo v to, da živali dobijo pravice, ki bodo zapisane tudi v Ustavi Republike Slovenije.
Ali je naša država naklonjena vašim prizadevanjem?
Naša država nima skorajda nobenega posluha za to. Niti predsednik vlade niti drugi, pri katerih smo se letos najavili – na primer na ministrstvu za kmetijstvo –, nimajo časa, da bi nam prisluhnili, češ da naj bi bile druge stvari pomembnejše. Sprašujem se, kaj je lahko pomembnejše od tega, da v Sloveniji ohranimo rodovitna polja, pitno vodo in naše naravno bogastvo, za katerega smo dolžni skrbeti tudi po Ustavi RS. Del naravnega bogastva so vsekakor vse živalske in rastlinske vrste ter tla in voda. Zakaj potem sploh imamo vlado in predsednika, če je vse to nepomembno? Morda zato, da onemogočajo takšne in podobne pobude in zapravljajo naš davkoplačevalski denar za škodljive stvari?
Nekatere države imajo kar nekaj ukrepov za varovanje živali. Se vam zdi, da se stvari vseeno premikajo na bolje?
Pri nas je opaziti neki napredek predvsem v spremenjenem razmišljanju ljudi. V nekaterih medijih se o pravicah in zaščiti živali svobodno govori, številni si upajo napisati kakšno kritiko ravnanja z živalmi. Pri tistih, ki bi lahko največ naredili, torej pri odgovornih v državi in Cerkvi, pa nekih vidnih premikov ni, zdi se mi, da gredo v zadnjih letih stvari celo na slabše. Če gledamo širše, po svetu, bi lahko rekli, da so v nekaterih državah prav tako opazne nekatere spremembe, večinoma pa ni bistvenih premikov. Na račun živali se obračajo velike vsote denarja in poskuša se narediti vse, da se to stanje čim dlje časa zadrži ne glede na posledice. Veliko se govori o podnebnih spremembah in o ukrepih za zmanjšanje škodljivih posledic.
Bi morali nameniti večjo pozornost tudi škodljivosti živinoreje?
Vsekakor. Množična reja živali je eden izmed dveh, treh največjih onesnaževalcev in povzročiteljev podnebnih sprememb, o čemer govori tudi IPCC-poročilo Združenih narodov iz leta 2006. Mislim, da bi morala biti živinoreja in njeno zmanjšanje vedno prva točka na dnevnem redu srečanj naravovarstvenikov po vsem svetu, kajti drugače ti pogovori nimajo nobenega smisla, so neverodostojni in popolno zapravljanje denarja.
Razmišljanje ljudi pa se vseeno spreminja. Se vam zdi, da so se ljudje začeli tega zavedati?
V zadnjih dvajsetih letih so bili narejeni posamezni pozitivni koraki, tudi zaradi številnih civilnih organizacij, kot je naša ali na primer Gabrielin sklad v Nemčiji, od koder črpamo ideje. Prepričan sem, da ta skladu z idejo o nastanku kraljestva miru izjemno prispeva k spreminjanju razmišljanja ljudi, pomembni pa so tudi številni posamezniki, ne nazadnje tudi naš pokojni predsednik države, dr. Janez Drnovšek, ki se je javno izpostavil in prosil državljane, naj ne jedo več mesa. Vprašanje pa je, ali ni prepozno in ali smo ljudje zares pripravljeni narediti odločilne korake. Številni, ki danes spremljamo dogajanje v naravi, vidimo, da smo mater zemljo skoraj uničili in nekatere stvari vseeno pripeljali predaleč. Svet narave je vedno bolj bolan, vsak dan izumre veliko živali in rastlin – to je naš barometer, ki nam kaže, da zamujamo.
Kdaj bi se morala začeti vzgoja o tem, da so živali nam enakovredna bitja?
Najbolje bi bilo, če bi to vedenje imeli že sami in bi svoje otroke že od malega izobraževali o tem. Pomembno je, da svoje otroke sami »programiramo« oziroma učimo. Če bi otrokom povedali, da je neki kos mesa od prekrasne živali, na primer krave, petelina ali pujsa, bi to tudi lažje dojeli in sprejeli. Tako bi jih lahko že od rojstva učili jesti naravno in rastlinsko hrano, ne pa hrano živalskega izvora. Seveda mora biti hrana pestra in pridelana na poljih, ki jih obdelujejo naravno, ne s kemijo. Tudi šolstvo in verski pouk bi morala temeljiti na tej etiki. Otroke bi bilo smiselno izobraževati o tem, da lahko na zemlji vsi živimo v miru, torej skupaj s svetom narave. Vendar pa je meso že od nekdaj sestavni del človekove prehrane. To, kar vemo, kar nam govori znanost, so domneve. Čisto nič ni dokazano. Tudi moje trditve niso dokazane, vendar pa trdno stojim za svojim prepričanjem. Prepričan sem, da je razvoj človeštva potekal popolnoma drugače, kot nas učijo v šolah in pri verouku. Ljudje in živali smo približno v istem času začeli skupno življenje na zemlji in takrat človek nikakor ni bil mesojedec. Bil je izključno nabiralec in tudi zemlja je takrat obrodila veliko bolj bogato kot danes. Na samem začetku je življenje potekalo bolj v miru. Človek ni ubijal in jedel živali, živali niso napadale človeka in tudi med seboj se niso jedle. Človekova naravna hrana v preteklosti ni bilo meso. Človek je živel kot vegetarijanec in ni potreboval nobene mesne hrane. Danes pa mislimo, da je meso nujno potrebno in da brez njega človek ne more normalno delovati.
Ali je popolno izključevanje mesa iz naše prehrane sploh zdravo?
Mnenja o tem so namreč zelo različna. Sam že približno dvajset let ne jem mesa. Zadnjih šest, sedem let ne jem ničesar, kar je živalskega izvora. Zelo dobro izkušnjo imam tudi pri svojih otrocih. Stara sta 14 in 17 let, nikoli nista jedla mesa in nimata prav nobenih težav zaradi tega. Celo veliko manj sta bila bolna kot njuni vrstniki. Sem kmet, veliko fizično delam in tudi ob takem načinu prehranjevanja lahko opravljam vsa dela, nekatera celo bolje kot prej. S spremembo prehranjevanja tudi nisem izgubil teže niti mišične mase. Razlika je le v tem, da imam danes več energije, potrebujem dosti manj spanja in tudi enkrat manj hrane kot prej, ko sem jedel hrano živalskega izvora. Imam veliko prijateljev, tudi zdravnikov, ki podobno zatrjujejo, da je življenje brez mesa mogoče, celo veliko boljše.
Danes na tržišču najdemo sadje in zelenjavo, naravno hrano, kot jo imenujete, ki je zelo vprašljive kakovosti.
Zdaj je resnično veliko hrane na trgu zelo osiromašene in večinoma tudi zastrupljene. Rešitev za to je zelo preprosta. Za množično rejo živali človeštvo danes porabi 70 odstotkov vseh njivskih površin. Samo 30 odstotkov imamo na voljo za naravno hrano, sadje, žita, oreščke in zelenjavo. Če bi počasi odpravljali množično rejo živali, bi človeštvo prišlo do teh 70 odstotkov njivskih površin. Tako bi lahko hrano predelovali z miroljubnim kmetijstvom, ki je zagotovo najboljša oblika kmetovanja. Zemlja bi nam dve leti rodila, leto dni pa bi jo pustili mirovati. Še vedno bi zraslo dovolj »čiste« hrane, ki ne bi bila obremenjena s kemikalijami in s tem bi bila tudi veliko bolj kakovostna.
Ali mislite, da bi človek kot vegetarijanec bolj kakovostno živel?
Veliko, veliko boljše in bolj kakovostno. Za vse, kar danes počnemo, porabimo ogromno časa. Ogromno je treba delati, da se priskrbi dovolj hrane za živali, ki popijejo tudi ogromne količine vode. Če bi zmanjšali živinorejo, vsega tega ne bi bilo. Tudi toliko s tem povezane kemijske, farmacevtske, mesne, vojaške industrije ne bi potrebovali. Človek bi sčasoma gotovo postajal manj nasilen, prepričan sem, da bi se nehali vojskovati. Na dan bi morali delati le štiri, pet ur, da bi lahko zadostili vsemu, kar nujno potrebujemo. Vegetarijanski način prehranjevanja, še bolj pa veganstvo, je rešitev za človeštvo.
So lahko živali naši najboljši prijatelji?
Vsekakor. Vsakemu bi priporočal, da se za hipec ustavi in pogleda živali v oči. Njihove oči izžarevajo veselje do življenja. Zemlja ni namenjena le ljudem, ampak je tudi domovina živali. Dandanes pa živali preprosto dojemamo le kot objekte, ki se jih lahko dobro proda ali poje. Glavna človekova naloga na zemlji ni tekmovanje, kdo bo boljši in kdo bo imel več, ampak da se naučimo živeti v miru z vsemi ljudmi, ne glede na naše različne navade. Naučiti se moramo živeti v miru tudi z rastlinskim in živalskim svetom, kajti vsi skupaj sestavljamo celoto.
Tudi strokovnjaki potrjujejo, da bomo, če uničimo živalski svet, zelo težko preživeli. Jaz sem prepričan, da sploh ne bomo mogli preživeti. Dobro bi bilo vsaj razmisliti o tem.
Avtorica: Metka Trohe
Vir: Otrok in Družina