Moč zgodbe: Rdeča kapica predstavi ‚velikega hudobnega volka‘, kar pripelje do tako hudega poboja, da volk izgine iz evropskih gozdov. Ženska postane nemočna in lovec junak. Od takrat naprej se nihče ne vpraša, kdo volk sploh je in kaj smo v resnici (tudi znotraj sebe) pregnali s tem, ko smo pregnali volka.
Ko malo odrastemo in vidimo, da brez njega v gozdovih kolapsne ekosistem, ga začnemo naseljevati nazaj. In s tistimi nekaj volkovi se začne spreminjati tudi nekaj znotraj nas. Zadnjih nekaj desetletij volk nosi rdečo barvo ‒ kot ogrožena vrsta, na rdečem seznamu. Vse do letos, ko se je Evropa odločila, da se volka odstrani z rdečega seznama. Poboj volkov se ponovno začenja, navkljub tisočim strokovnjakom in številnim organizacijam, ki so se močno zavzemale za njihov obstoj. Zakaj? Ker še vedno verjamemo pravljici o velikem hudobnem volku.
Smo na točki, ko je več kot očitno, da moramo zamenjati nič manj kot celotno paradigmo mišljenja. Začenši z zgodbami, pravljicami, prostori, kjer smo začeli graditi svoj popis sveta.
Volčja kapica je zgodba o deklici, ki je sledila volku, natančneje volkulji globoko v gozd, kjer se je učila volčjih skrivnosti. Je zgodba o deklici oziroma ženski, ki je začela odkrivati misterije menstrualne krvi, svoje instinktivne narave in čutnosti. Je zgodba o iniciaciji, o svetosti telesa, o prvinski ženski naravi in moči, o obredih prehoda v seksualno telo, o vlogi ženske kot ustvarjalke življenja, o njenem zdravljenju in njeni odgovornosti do sveta, v katerem živi. Je zgodba o misterijih divjine in duše.
Predvsem pa je zgodba o starodavnih volčjih modrostih, neke vrste aktivistični klic, da volkovom z močjo zgodbe prikličemo nazaj dostojanstvo in mesto, ki jim resnično pripada.
Upam, da vas knjiga najde, da z njo obudite nekaj pristne in divje čutnosti znotraj sebe. Kajti le tako bomo našli glas, da se zavzamemo za volkove v naravi. Obstoj volka in obstoj naše divje duše sta povezana. Delita si isto usodo.
Avtorica: Neja Meta
Revija Osvoboditev živali, letnik 23, št. 49, str. 52.