Recenzija knjige s citiranim odlomkom
Tema, ki jo obravnava knjiga, je tako stara kot človeštvo samo: življenje in umiranje. Ob branju duhovnih razlag o preminitvi fizičnega telesa, procesu umiranja in življenju naprej človek dobi občutek, da se mu tančice skrivnostnega, mračnega in strašljivega, ki je do zdaj definiralo njegovo predstavo o koncu zemeljskega življenja, počasi odstirajo. Razlage o tem, kaj pravzaprav pomeni smrt, privabijo v našo zavest pozitivnejše občutke, lahko bi celo rekli, da prinašajo osvobajajoč pogled na temo, ki smo jo morda do zdaj povezovali s temačnostjo, žalostjo, neznanim in posledično s strahom.
Ob razlagi dogodka, kot je smrt oziroma umiranje, pa je skoraj nemogoče, da se ne bi dotaknili tudi osvetlitve pojmov, kot so duša, onstranstvo in nenazadnje smisel našega zemeljskega bivanja. Ker smo odraščali v civilizaciji, ki se ukvarja le s tem, kar lahko zaznajo naša telesna čutila, torej s tistim, kar lahko vidimo, slišimo, vohamo, okušamo in otipamo, in seveda s tem, kar nam človeška znanost lahko stehta ali drugače izmeri, smo si zaprli vrata do dojemanja bolj pretanjene realnosti. To pa seveda oblikuje tudi naš odnos do umirajočih.
Na tem mestu je vredno omeniti v naši družbi zelo visoko cenjeno darovanje organov z namenom presaditve organa bolniku, ki ga potrebuje. Odločitev o darovanju organov pogosto ni več v rokah tistega, ki naj bi organ daroval, ampak v rokah njegovih najbližjih. Tudi zato je morda pomembno, da smo seznanjeni z drugim vidikom tega dejanja, ki ga nekateri imenujejo ‘najvišja oblika nesebične ljubezni’. Težko bi v okviru recenzije situacijo odvzemanja organov ‘mrtvemu’ človeku bolje pojasnili kot knjiga sama, zato na tem mestu citiram odlomek iz poglavja:
Tako imenovani ‘mrtvi’ ni vedno mrtev. Nepredstavljive bolečine in muke za dušo, ki se ne more pravočasno ločiti od telesa:
“… Zdravnik potrdi smrt človeka potem, ko možganski valovi niso več merljivi in ko ne more več zaznati diha. Vendar pa je ta človek lahko še dneve pri življenju, kajti fini ostanki tokov iz duše, ki so življenjska moč, in še tečejo preko informacijskega traku k umirajočemu – kar sicer ni več mogoče izmeriti, zabeležiti z grobimi instrumenti, ki jih uporablja zdravnik – omogočajo tako imenovanemu mrtvemu, da zaznava, kar se dogaja okoli njega. Umirajoči pa seveda ne more več opozoriti nase, saj dušna energija oz. življenjska moč, ki je še v človeku, za to ne zadostuje več.
Srebrni trak, informacijski trak, je – kot rečeno – tudi prevodnik bolečin. Vsaka bolečina, tudi če izhaja iz duše, je informacija telesu. Če človek na primer umre zaradi bolezni, ki mu je povzročala veliko bolečin, duša pa se še ni mogla popolnoma rešiti svojega telesa, je možno, da preminuli, ki ga je zdravnik že razglasil za mrtvega, preko informacijskega traku, prevodnika bolečin, lahko še čuti bolečine, ne da bi še dajal kakšne znake. Ko se potem posega v telo, kot npr. z obdukcijo ali celo odvzemom organov, lahko človek, ki ga je to doletelo, to zelo boleče občuti preko prevodnika bolečin, srebrnega traku. Človek neznosno trpi.
Prav postopek odvzema organa navidezno preminuli doživlja, kajti telo človeka, ki je bil razglašen za mrtvega, pri odvzemanju organa še ne sme biti popolnoma mrtvo, saj sicer odvzeti organ medicinsko-kirurško ni več uporaben. Telo ohranjajo pri ‘življenju’ z aparati za ohranjanje življenja. Ti ukrepi, čeprav izvedeni z umetnimi sredstvi, dušo kljub temu vežejo na telo, kar pomeni, da informacijski trak, ki med drugim prenaša bolečine, človeka, ki je bil razglašen za mrtvega, še oskrbuje z življenjsko močjo. Navidezno preminuli lahko še razmišlja in čuti, ne more pa se več premikati. Prestaja nepredstavljive bolečine, ne more pa več opozoriti nase in se tudi ne več braniti. Ta grozljiva situacija je žal prepogosto grenka resničnost, polna trpljenja.
Odvzeti organ torej še poseduje življenjsko moč – še živi, kot je z medicinske strani tudi predvideno. V organu so informacije tistega, ki je razglašen za mrtvega. Te informacije prežemajo darovani organ; to je nihanje darovalca. Ko se ta organ presadi v drugo telo, to ne more sprejeti nihanja ‘darovalca’, ki je v organu živo, saj je darovalec živel v povsem drugi zavesti kot prejemnik. Zavest človeka namreč sestoji iz vsebin njegovih čustev, občutkov, misli, besed in dejanj; in se ne ujema z zavestjo kateregakoli drugega človeka. …”
Knjiga Življenje in umiranje, da bi živeli naprej. Vsak umre sam zase je izšla v nemškem jeziku pri založbi Gabriele-Verlag Das Wort, v slovenskem jeziku pa je v pripravi pri Gabriele ‒ Založbi Beseda, zavod za zavestno življenje. Predvidoma naj bi izšla v letu 2026. Več informacij na: www.gabriele-zalozba.com ali na tel. 059 016 735.
Avtorica: Gretta Fegic
Revija Osvoboditev živali, letnik 23, št. 50, str. 48-49.