Predstavljamo vam eno od zgodbic iz knjige Micka išče srečo avtorja Gregorja Vrhovnika, katerega intervju v dveh delih si lahko preberete v prejšnjih številkah naše revije. Knjiga Micka išče srečo prinaša ozaveščanje o sobivanju živali in ljudi, razvoj empatije in sočutja pri otrocih ter navdih za skupno prebiranje v družini in pogovore o vrednotah, kot so pogum, sočutje, ljubezen, spoštovanje in odgovornost do živali. Bogatijo jo tudi smisel za humor in odlične ilustracije. Priporočljiva je za bralce vseh starosti.
Micko je vse manj skrbelo, da jim ne bi uspelo najti sreče, saj so bili zdaj že kar štirje.
Novo jutro je bilo prelepo in polno upanja. Ko je le tačke ne bi tako zelo bolele. Hodila je že tretji dan in njene kratke nogice, nevajene poti, so bile že precej ožuljene. Skelelo jo je, a je kljub temu pogumno korakala naprej.
»Sreča živali je pomembnejša od nekaj bolečin,« si je prigovarjala in stiskala zobke, da drugi ne bi opazili njene stiske.
A krokodilčku to vseeno ni ostalo skrito in prijazno ji je ponudil pomoč.
»Micka, dovoli mi, da danes jaz nosim nahrbtnik namesto tebe,« je zadonel njegov dobrohotni glas.
Micka se mu je nasmehnila in hvaležno predala nahrbtnik.
»Te uboge živali, ničesar nimajo, njihova srca pa so kljub temu tako velika in dobra,« je pomislila in v prsih ji je postalo toplo.
Kar nekaj ur se je izpod njihovih nog dvigoval razgret prah podeželske ceste, preden so prispeli do dolge vrste stavb. Njihova pročelja so bila prekrita s temno sivimi valovitimi kovinskimi ploščami, ki so jim dajale resnoben in pust videz.
Prav nobenih oken ni bilo videti. Vsaka zgradba je imela le ena ogromna vrata, ki so se odpirala navzgor. Pri nekaterih so čakali veliki tovornjaki. Tako velikanski so bili, da je Micka že od daleč opazila komaj kaj manjše slike kokoši, ki so se
raztezale na njih. Sprehajale so se po travniku, nekatere pa so sedele na gnezdih in valile. Nad temi podobami so se vili vpadljivi reklamni napisi: JAJCA SREČNIH KOKOŠI.
Micka bi z veseljem povprašala kokoši po sreči, zato se je radovedno razgledovala naokrog.
»Morda pa vse živali le niso izgubile sreče,« si je nekoliko lažjega srca mislila ob teh lepih slikah.
»Ah, nikjer v bližini ni videti travnikov, še manj pa kokošk na njih,« je kar hitro obupala in sklenila, da ni smiselno izgubljati časa in iskati živali med asfaltnimi parkirišči in betonskimi zidovi. Pomahala je druščini, da nadaljujejo pot.
A prav v tistem hipu so se ena od vrat skoraj neslišno odprla. Na najbližji tovornjak so začeli nakladati visoke skladovnice kartonske embalaže. Prostor za tovor se je hitro napolnil in vozilo je odpeljalo.
Nadležen hrup glasnega motorja se je v daljavi kmalu polegel, takrat pa so se Mickina ušesca pozorno dvignila. Skozi vrata, ki so ostala odprta, so iz notranjosti zgradbe prihajali pridušeni zvoki, ki jih prej ni mogla slišati.
»Kokoši,« je kar poskočila Micka. »Menda niso v teh stavbah zaprte živali?!« se je zaskrbljeno vprašala. O tem se mora nemudoma prepričati.
Pokimala je svojim spremljevalcem, da jo počakajo, saj bo sama najlažje neopazno smuknila noter.
Kot strela hitro je stekla čez parkirišča za tovornjake in ravno še ujela trenutek, preden so se vrata zaprla.
V prostoru takoj za njimi je našla le goro škatel, ki so bile potiskane s fotografijami srečnih kokoši na travniku, kakršne je prej videla na tovornjakih, zato se je previdno odpravila naprej.
Bližala se je naslednjim vratom. Glasovi ptic, ki so prihajali iz globine neprijazne stavbe, so bili vse močnejši. Odprla jih je, prizor pa ji je ohromil srce.
V temnem in zadušljivem prostoru so bile v neskončnih vrstah nekaj metrov visoko druga na drugo postavljene majhne tesne kletke. V vsaki od njih se je stiskala žival.
»Zakaj so vse te nesrečne ptice zaprte tu?« Micki se je od pretresenosti kar zavrtelo v glavi.
Stopila je mimo kletk in opazila, da se je eni izmed kokoši zdela še posebej zanimiva. Kokoška je začudeno stegovala glavico daleč ven iz kletke, da bi bolje videla nenavadno kosmato bitje pod seboj.
»Kdo pa si in kaj te je prineslo mimo?« je s slabotnim glasom vprašala kokoška z razmršenim perjem.
»Micka sem in prišla sem vprašat, ali morda tu kdo ve, kje najdem srečo za živali,« je s cmokom v grlu vprašala, pogled pa upirala v tla, saj ji je bilo nerodno omenjati srečo na tako groznem kraju.
»Seveda, o sreči ti lahko tu veliko povemo,« je rekla kokoška in se poskušala nasmehniti. Vendar ji to ni najbolje uspelo, saj ni bila videti dobrega zdravja.
Micka ni zmogla odgovoriti, le poslušala jo je.
»Veš, Micka, nekoč bomo vse letale visoko pod soncem na modrem nebu,« pokazala je na star oguljen koledar na steni s sliko galeba, ki leti nad morjem.
»Le prvo leto življenja bomo tu, so nam rekle starejše sestre, potem pa pridejo ljudje in nas vse odpeljejo. Kako lepo bo leteti. Vidiš, to je sreča,« je povedala mlada ptica in v ozki kletki zaman poskušala razprostreti peruti.
Micka jo je nemo opazovala.
»V tej mali kletki sploh ne more vstati ne razpreti kril ali se obrniti. Izmučena je in bolna. In nikdar ni videla neba, le rumenkast soj redkih luči, ki borno razsvetljujejo kletke. Vse, kar ima, je stara slika na steni, uboga duša pa je kljub temu prepričana o sreči,« je razmišljala psička in komaj zadrževala solze.
»Tudi tu so vse živali resnično izgubile srečo,« je Micka potrto zavzdihnila. Nato pa se je zagledala v nežne oči, ki so jo opazovale od zgoraj, in potihem rekla: »Kokoška, bi šla z menoj iskat srečo za vse živali?«
Kokoš se je zagledala v sliko na obledelem koledarju.
Zdelo se je, da o nečem globoko premišljuje.
Po daljši tišini pa je odgovorila: »Seveda grem s teboj iskat srečo, saj jo tudi druge živali potrebujejo.«
Preden sta z Micko odšli, se je obrnila k sestram v množici kletk vsenaokrog. »Prosim, počakajte name,« je rekla. »Kmalu se vrnem, ne odletite brez mene čez morje.«
Ko so na cesti vsi skupaj mežikali sončnemu zahodu, ki je rdeče osvetljeval naslednji del njihove poti, Micka ni bila več tako polna upanja, kot je bila še zjutraj.
»Nobena kokoš niti nobena druga žival, ki je zaprta v kletke ali ograde in služi človeku, ni nikdar srečna,« je premišljevala, ko se je mimo njih odpeljal še en tovornjak s podobami ‘srečnih kokoši’, in težke misli so ji sključile ramena. »Res ogromno sreče bo treba najti za vse te živali.«
Besedilo: Gregor Vrhovnik
Ilustracija Nataša Borenović
https://www.mickina-knjigica.si/
Revija Osvoboditev živali, letnik 22, št. 48, str. 52-53.