Vsakdo v življenju vstopa v različne učilnice. V mnogih za katedrom sedijo učitelji, ki podajajo aktualno znanje in trenutno resnico, nekateri pa celo večno modrost. Kar pomnim, je moja najljubša učilnica narava. Ne piše s kredo, ne podcenjuje svojih učencev. Njene nevsiljive knjige vseobsegajoče modrosti so lastnina vseh. Koliko se bomo naučili iz njih, je odvisno od nas.
V vrvežu človeškega hitenja se lahko počutim osamljenega, v naravi nikoli. Narava ni prostor, kamor odidemo, je nekaj, kar smo.
V tem marčevskem jutru narava poje skozi milijon grl. Ptičji ščebet tke ubrano hvalnico novemu dnevu. Pradedek Sonce je z nasmehom odšel na svoj obhod – in svet se je tiho prebudil za njim. V forzicijah se je zanetil ogenj, ki zdaj plapola kot prvomajski kresovi. Pod lubjem klokotajo potoki življenjskih sokov. Slišiš jih lahko z notranjim sluhom.
Oj, drevesa, pokončni spomeniki življenjske neupogljivosti. Naj bo burja ali brezvetrje, njihov značaj se nikoli ne splaši. Srečujem jih podobno kot ljudi: s spoštovanjem; sicer smo pa v vrtu življenja vsi bratje in sestre.
Spomladanska infuzija matere Zemlje prebuja veselje nad bivanjem tudi v najbolj zaspanem semenu. Z novim zajtrkom svetlobe se bo kmalu zgodila eksplozija rasti in čudežev: kipeče brstje, prvinske vonjave, morje zelenila vseh odtenkov, cvetovi najrazličnejših barv in oblik, ki ganejo srce. V vsakem kotičku vrta, parka, travnika in gozda so najlepši kraji sveta.
To je vnovična lekcija o tem, da se življenja ne da zaustaviti in izbrisati: kar je ustvarjeno, je ustvarjeno za večnost in popolnost.
Tudi v nas, ljudeh, tečejo isti evolucijski tokovi, ki želijo prinesti zrelost in sadove, a jih prepogosto zadušimo z neljubečimi mislimi in dejanji. V svoji notranjosti smo čez lastno vest zalepili debele obliže in utišali njen glas. Etičnosti se največkrat spomnimo le med prijatelji, kajti svet zunaj družine je za nas neživ – tako kot pogosto ne zaznamo življenjskega diha v kamenju.
Občudujem posameznike, ki se v naravo odpravijo z vrečko za smeti. Po svoje je presenetljivo, da odpadki ležijo prav povsod. Če bomo s tal, ki so zemljina postelja, pobrali vsaj nekaj odpadkov in odvrženih plastenk, bomo naredili pomembne prve korake.
Napredek dosežemo le s potrpežljivostjo in sodelovanjem.
Iz teh občutij in razmislekov je nastala pravljica za vse starosti Kako so se zgodbe vrnile v gozd. V gozdu tisočerih zgodb, kjer vsako drevo pripoveduje o zakonitostih, lepotah in pestrosti narave, se razprostira čaroben svet. Živali se imajo rade in si nesebično pomagajo. Vsako bitje, od cvetlice do štirih vetrov neba, je enakovreden del na verižici vesoljnega bratstva. Toda gozd se je začel spreminjati; drevesa so drugo za drugim obmolknila, zato so se živali odločile poiskati rešitev. Gospodar neba jim je pojasnil, da narave ne ogrožajo le smeti in nevarne snovi, ki jih ljudje spuščajo v naravo, ampak še nekaj drugega …
Tako kot vse knjige si tudi moja želi, da bi ljudje prebrali njeno sporočilo. Če jo bo kdo želel kupiti pri meni (
Dokler se ne bomo zavedali vsega, kar naravi krati moč, ji ne moremo povsem pomagati. Morda nikoli ne preneha govoriti – le mi smo tisti, ki se moramo znova naučiti poslušati. Ko bomo znova slišali gozd, bomo morda prvič zares slišali tudi sebe.
Avtor: Zoran Šteinbauer
Revija Osvoboditev živali, letnik 24, številka 51, str. 38-39.