Elara Udvanc, avtorica knjige Up v srebrnih očeh
Pozdravljeni.
Moje ime je Elara in pišem z namenom, da predstavim svojo pot veganstva kot življenjskega stila in razloge, zakaj sem se za veganstvo sploh odločila.
Veganstvo samo po sebi zame nikoli ni bila ekstremna ideja. Kot otrok sem se velikokrat vprašala, zakaj jemo druge živali, a sem se nekako zadovoljila s podanimi odgovori in se nisem zavedala, da imam izbiro. A starejša kot sem postajala, bolj sem se zavedala, da naš svet le ni tako popoln, kot nam ga želijo predstaviti, in, kar je še pomembnejše, ljudje nismo tako popolni, kot mislimo, da smo. Na srečo imam zelo odprto družino, ki se ji ideje o vegetarijanstvu in veganstvu niso zdele bizarne. Meso smo jedli mogoče dvakrat tedensko, vedno je bilo nekako »zakrito« in nikoli ni dejansko spominjalo na kos trupla, kar je bilo hkrati dar in prekletstvo, saj bi mogoče, če bi prej videla, kako meso dejansko izgleda, prej postala vegetarijanka.
V osnovni šoli pa je bilo meso prisotno pri skoraj vsakem obroku in sem ga tako počasi začela zavračati. Takrat se je zgodil moj prvi poskus vegetarijanstva, ki se ga nisem niti dobro zavedala, a je spodletel, ker me nihče ni jemal resno. Bolj odločno sem se vegetarijanstva lotila na začetku srednje šole, ko sem se tudi začela ukvarjati z jogo in duhovnimi praksami, in kar naenkrat se mi je v glavi vse skupaj začelo povezovati. Kmalu zatem sem postala veganka, moram priznati, da je bil prehod postopen in se ni zgodil čez noč. Vse, kar sem vedela, je bilo, da želim živeti v drugačnem svetu, kjer si ljudje ne zakrivajo oči pred resnico, kjer vsa bitja živijo svobodno in v sožitju z naravo, a zavedala sem se, da če želim spremeniti svet, moram najprej spremeniti sebe.
Ko sem postala »čista« veganka, sem zaradi neodobravanja s strani družbe odšla v bolj aktivistične vode in se včasih drugače, bolj agresivno vedla, najbolj očitno do družine, prijateljev in kasneje takratnega partnerja, saj nikakor nisem mogla sprejeti dejstva, da tisti, ki so mi najbližje, situacije ne vidijo tako problematične kot jaz. Izkoriščanje živali je postalo družbena norma, v katero je malokdo še kdaj podvomil. Verjela sem, da moram ljudem pokazati, kaj delajo »narobe«, in jih prepričati v svoj prav. A kmalu sem ugotovila, da sem začela delovati s strani sovraštva in ne ljubezni, kot sem najprej verjela. Sovraštva do ljudi, do vseh, ki pripomorejo k trpljenju drugih, tako živali kot ljudi in našega planeta, kar je moje lastno življenje spremenilo v trpljenje, saj sem se počutila popolnoma nemočno, počutila sem se kot tujka.
To je bilo zame obdobje velike introspekcije, ko sem v sebi iskala odgovore na vsa možna vprašanja. Zakaj ubijamo živali? Zakaj se delamo, da je to okej? Zakaj me ljudje ne morejo sprejeti, ker sem veganka? Zakaj jaz ne morem sprejeti njih, ker niso? Ali lahko delujem iz ljubezni, če jih ne morem v celoti sprejeti? Kaj sploh je ljubezen?
Svoje misli sem začela zapisovati in kmalu so se razvile v zgodbo, ta pa v knjigo z naslovom Up v srebrnih očeh. S pisanjem sem želela razumeti ljubezen, konstrukt, o katerem vsi tako očitno govorijo, malokdo ga razume, skoraj nihče pa ga resnično ne živi. A jaz sem pri 17-ih letih želela živeti ljubezen. Ultimativno ljubezen. Prve misli sem začela zapisovati, preden sem romantično ljubezen začutila na lastni koži, zato je predstavljala najčistejšo idejo o ljubezni, ki še ni bila popačena s strani lastnih izkušenj, bolečine ali pogojevanja. Ljubezni, ki vidi globoko v dušo, tako dušo rastlin, živali kot ljudi ali Matere Zemlje, katere otroci smo vsi. Ljubezni, ki si nikogar ne lasti, nikogar ne obtožuje in zavira, niti same sebe. Mislim, da kot otroci vsi vemo, kako ljubiti brezpogojno, stvari se spremenijo, ko smo prvič izdani, ko imamo prvič zlomljeno srce, ko se prvič ne počutimo dovolj dobri, ko smo prvič zavrnjeni. Tudi sama sem velikokrat podlegla bolečini in delovala v nasprotju s svojo resnico, zato se še vedno velikokrat vprašam: »Kaj bi naredila 17-letna Elara?«
Moja knjiga je bila zaradi določenih izmišljenih elementov kategorizirana kot mladostniška fantastika, čeprav to nikoli ni bil moj namen. Želela sem podati idejo, da bi lahko, če bi se vsak posameznik odločil spremeniti, skupaj spremenili svet. Ves čas razloge za trpljenje iščemo v zunanjem okolju, v drugih, namesto da bi preprosto sprejeli dejstvo, da se sprememba začne pri nas samih, v našem srcu, ko se ga odločimo odpreti. Najprej boli, ker kar naenkrat pred tvojimi očmi pade iluzija, v katero si verjel, samo zato, ker je bilo tako lažje. A to, kar je lažje, ni vedno prav.
Iskreno ne vem, kaj je prav. Ne vem, kaj je ultimativna resnica. Bolj kot jo iščem, bolj se zavedam, da obstaja v neskončnem paradoksu. A kar vem, je, da nočem in ne bom zavestno pripomogla k trpljenju katerega koli bitja, ne človeka ne živali.
Zame hierarhija ne obstaja več. Vsi smo bratje in sestre, vsi živimo na istem planetu, dihamo isti zrak. Vsi imamo dušo ali pa je sploh nimamo, odvisno od posameznikovega prepričanja, a če jo imamo mi, jo imajo tudi živali. Vsi si zaslužimo živeti. Svobodno. Tega ne pišem, da bi kogarkoli krivila ali prepričala v lasten prav. Vse, kar želim, je, da se za trenutek iz glave, polne misli, vzorcev in socialnih norm, premaknete v srce. Poslušajte, kaj vam govori. Nihče ni zloben, razlogi za zlobna dejanja izvirajo iz lastne bolečine ali nezavedanja.
Mahatma Gandhi je nekoč rekel: "Na nežen način lahko pretresete svet." In res ga lahko. Če le sledimo srcu.
Besedilo: Elara Udavac, avtorica knjige Up v srebrnih očeh
Revija Osvoboditev živali, letnik 18, št. 41, junij 2021, str. 59-60.